Ozadje pritožbe

1. Ta zadeva se nanaša na domnevno nespoštovanje načela dobrega upravljanja s strani Evropske komisije v njenem finančnem sporu z Inštitutom za demokracijo v Južni Afriki (v nadaljnjem besedilu: IDASA). IDASA je neodvisna, neprofitna, dobrodelna organizacija javnega interesa, ki spodbuja demokracijo v Južni Afriki. Maja 1997 je IDASA z Evropsko komisijo sklenila finančni sporazum za izvedbo projekta, katerega cilj je bil vzpostaviti stabilno, pregledno, odzivno in odgovorno občinsko vlado v kraju Kwazulu Natal v Južni Afriki. Skupni znesek naročila je znašal 1 970 000 EUR, projekt pa naj bi trajal 36 mesecev. Projekt je bil ocenjen kot uspešen in Komisija je IDASA pohvalila za njeno delo. Komisija je med projektom agenciji IDASA plačala skupno 1 780 200 EUR.

2. Ko se je projekt septembra 2002 končal, je Komisija zaprosila za neodvisno revizijo. Revizija je bila izvedena v letih 2003 in 2004. Glede na ugotovitve revizije je bilo ugotovljeno, da je Komisija preplačala IDASA. Po pregledu revizijskih ugotovitev je Komisija novembra 2005 IDASA poslala predhodno informativno obvestilo. Januarja 2006 je Komisija izdala opomin dolžniku, v katerem je potrdila znesek neupravičenih odhodkov. Zahtevala je vračilo razlike med zneskom, ki je bil IDASA že dodeljen kot predhodno financiranje, in upravičenimi stroški, kot so opredeljeni v revizijskem poročilu. Nazadnje je Komisija 14. julija 2008 družbi IDASA poslala uradni opomin, v katerem je zahtevala plačilo dolga v 15 dneh od prejema tega dopisa. Komisija je dodala, da bo začela postopek pred pristojnim sodiščem, če plačilo ne bo izvedeno v določenem roku.

3. IDASA se ni strinjala z zaključkom revizijskega poročila. Po njenih izračunih ji je Komisija dolgovala denar. Zato je računovodskemu podjetju Alix Partners Ltd. naročila, naj preuči zahtevke in nasprotne zahtevke ter izda poročilo (v nadaljnjem besedilu: poročilo). V skladu s poročilom, izdanim novembra 2008, je Komisija podjetju IDASA dolgovala denar: v skladu s sporazumom o financiranju bi morala Komisija IDASA plačati 1 978 000 EUR. Dejansko je plačala le 1.780.200 EUR. Zato je Komisija v skladu s poročilom IDASA dolgovala 197 800 EUR.

4. IDASA je nato pooblastila odvetniško pisarno Morgan Lewis International, da jo zastopa v finančnem sporu s Komisijo. Finančni spor ni bil rešen.

5. Družba Morgan Lewis International (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) se je 18. junija 2009 v imenu združenja IDASA s to pritožbo obrnila na evropskega varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

6. Varuhinja človekovih pravic se je odločila začeti preiskavo o naslednjih obtožbah in trditvah.

Obtožbe:

(1) Komisija IDASA ni plačala celotnega zneska, ki ji pripada; in

(2) Komisija naj v sporu z IDASA ne bi spoštovala načel dobrega upravljanja.

Pritožnik je v podporo svoji drugi trditvi trdil, da Komisija ni:

(i) odgovori na poročilo družbe Alix Partners Ltd., ki ji je bilo posredovano 5. novembra 2008;

(ii) pojasni, zakaj je januarja 2009 organizirala videokonferenco, ki je bila nato odpovedana pet dni pred predvideno sejo;

(iii) odgovori na številna pisma, poslana njenim službam;

(iv) ga obvestiti, da bi se moral namesto z delegacijo v Južni Afriki ukvarjati s pravno službo v Bruslju; in

(v) pojasnite podlago ali utemeljitev trditve Komisije v zvezi z domnevno dolgovanimi denarnimi sredstvi.

Terjatve:

(1) Komisija bi morala opustiti grožnje, da bo sprožila sodni postopek proti agenciji IDASA; in

(2) Komisija bi morala plačati denarna sredstva, dolgovana agenciji IDASA.

Preiskava

7. Varuh človekovih pravic je 23. julija 2009 Komisijo zaprosil, naj do 30. novembra 2009 predloži mnenje o zgoraj navedenih obtožbah in zahtevkih.

8. Komisija je svoje mnenje poslala 1. decembra 2009. Komisija je v svojem mnenju navedla, da je 22. junija 2009 pri prvostopenjskem sodišču v Bruslju začela postopek v zvezi s sporom med agencijo IDASA in njo v zvezi s sporazumom o financiranju ter da se je ta postopek nanašal na prvo trditev in drugi zahtevek, ki sta bila predložena v preiskavo varuhu človekovih pravic.

9. Mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je svoje pripombe predložil 29. januarja 2010. Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje:

"Sočasni dokumenti (pisma in elektronska pošta), priloženi našemu dopisu o pritožbi z dne 18. junija 2009, kažejo na nepopustljivost Evropske komisije pri obravnavi te zadeve. Dejstvo, da Evropska komisija ni želela odgovoriti na poročilo Alix Partners in je namesto tega začela postopek pred sodiščem v Bruslju, je dober primer nerazumnosti in zlorabe pooblastil Evropske komisije. Poleg tega odločno zavračamo predlog Evropske komisije, da bi bilo treba pritožbo pri varuhu človekovih pravic zaključiti zaradi obstoja postopkov na sodišču v Bruslju. Pritožbo IDASA smo pri vas vložili 19. junija 2009 (kopijo smo poslali tudi Evropski komisiji). Namesto da bi Evropska komisija čakala, da se zadeva reši s postopkom varuha človekovih pravic, je kmalu zatem, 22. junija 2009, začela postopek proti agenciji IDASA na sodišču v Bruslju. To je bil nerazumen poskus Evropske komisije, da bi izpodrinila postopek varuha človekovih pravic in prisilila dobrodelno organizacijo IDASA v drage sodne postopke. V vsakem primeru je treba postopek pred belgijskim sodiščem prekiniti do odločitve varuha človekovih pravic.“

10. Varuh človekovih pravic je v pismu z dne 2. februarja 2010 pritožnika opozoril, da mora v skladu s členom 2(7) svojega statuta [1] brez nadaljnjega ukrepanja prekiniti obravnavo pritožbe, če je bila njena vsebina predložena sodišču. Ker se je na podlagi informacij iz mnenja Komisije zdelo, da to velja za prvo in drugo trditev, je varuh človekovih pravic pritožnika pozval, naj v zvezi s tem predloži pripombe do 31. marca 2010. Pritožnik ni predložil nobenih pripomb.

11. Varuh človekovih pravic je zato na podlagi členov 1.3 in 2.7 Statuta Evropskega varuha človekovih pravic [2] razglasil, da sta pritožnikova prva in druga trditev nedopustni. Poleg tega je trditev pritožnika, da bi morala Komisija opustiti grožnje z začetkom sodnega postopka proti agenciji IDASA, glede na to, da so se sodni postopki že začeli, zastarela.

12. Zato se preučitev varuha človekovih pravic nanaša le na trditev, da Komisija med sporom z agencijo IDASA ni spoštovala načel dobrega upravljanja.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Očitek, da Komisija ni spoštovala načel dobrega upravljanja

13. Pritožnik je trdil, da Komisija v sporu z agencijo IDASA ni spoštovala načel dobrega upravljanja. Pritožnik je v podporo svoji trditvi navedel več argumentov. Komisija je v svojem mnenju odgovorila na pritožnikovo trditev tako, da je obravnavala vsakega od njegovih argumentov posebej. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi (glej odstavek 9 zgoraj), ne da bi obravnaval argumente in pojasnila, ki jih je Komisija navedla v svojem mnenju.

14. Zaradi doslednosti in lažjega razumevanja so argumenti, ki jih je pritožnik predložil v podporo svoji trditvi, predstavljeni v nadaljevanju, čemur takoj sledi analiza odgovorov Komisije.

Trditev, da Komisija ni odgovorila na poročilo družbe Alix Partners Ltd. (v nadaljevanju: poročilo)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

15. Trditev pritožnika je v bistvu sprožila dve vprašanji. Prvo vprašanje je bilo, ali se je Komisija sploh odzvala na poročilo, ki ji je bilo poslano 5. novembra 2008, drugo pa, ali je bil njen morebitni odgovor pravočasen.

16. Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je pritožnik [3] 5. novembra 2008 svoji delegaciji v Južni Afriki (v nadaljnjem besedilu: delegacija) poslal elektronsko sporočilo. Temu elektronskemu sporočilu je bilo priloženo poročilo. Elektronsko sporočilo se je glasilo: „Predlagamo, da si od danes vzamete 14 dni za pregled poročila in nas nato kontaktirate, da se dogovorimo za sestanek, na katerem bomo lahko končno rešili to zadevo.“Pritožnik pa ni izrecno zahteval pisnega odgovora. Delegacija je večkrat stopila v stik s pritožnikom, da bi organizirala sestanek, kot je predlagal pritožnik. Na sestanku, ki je potekal 4. maja 2009, je bila obravnavana vsebina vsake točke poročila. Komisija je pojasnila, da bi moral pritožnik predložiti konkreten predlog za rešitev zadeve v razumnem roku in da bi morala Komisija, če tega ne bi storila, sprožiti sodni postopek, da bi izterjala dolgovani znesek.

17. Komisija je priznala, da je med datumom, ko je pritožnik predložil poročilo, in datumom, ko je delegacija končno sporočila svoje stališče, kar je bilo na navedenem sestanku, preteklo veliko časa. Pojasnila je, da so bili razlogi za zamudo „zapletenost zadeve in da službe Komisije niso mogle sporočiti svojih stališč, ne da bi se posvetovale z vsemi vključenimi službami.“Komisija je sklenila, da je njeno „stališče v zvezi s tem še vedno nerešeno vprašanje v sodnih postopkih, ki potekajo pred belgijskim sodiščem, zato si želi pridržati pravico, da v zvezi s tem ne poda nadaljnjih pripomb.“

18. Komisija je nadalje poudarila, da je treba v skladu s členom 5 sporazuma o financiranju (v nadaljnjem besedilu: sporazum)[4], ki sta ga podpisala IDASA in Komisija, revizijsko poročilo „vključiti v tretje vmesno poročilo in v obdobju končnega poročila“. Vendar je poudaril, da sporazum od IDASA ne zahteva, da predloži poročilo zunanjega revizorja, in da sporazum ne določa, da lahko IDASA takšno poročilo pripravi na lastno pobudo brez uradnega soglasja Komisije. Poleg tega je Komisija v skladu s členom 16 [5] posebnih pogojev Sporazuma zunanjemu revizorju že naročila, naj analizira računovodske izkaze projekta. Ta revizija je bila izvedena med letoma 2003 in 2004 s pomočjo IDASA. V skladu z običajno prakso je imela IDASA možnost predložiti pripombe na končno revizijsko poročilo, rok za predložitev pripomb pa je bil 20. november 2004. Vendar je IDASA svoje pripombe predložila šele 23. maja 2005. Komisiji je bilo težko razumeti, zakaj je IDASA šest let po koncu projekta menila, da je potrebno novo poročilo, in zakaj je tako zahtevo Komisiji predložila šele po tem, ko je ta izdala opomin dolžniku.

19. Pritožnik ni predložil pripomb v zvezi s tem vidikom trditve.

Ocena varuha človekovih pravic

20. Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da načela dobrega upravnega ravnanja od institucij zahtevajo, da se na zahteve javnosti odzovejo v razumnem roku. Razumnost časa, potrebnega za odgovor, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera.

21. V tej zadevi je pritožnik 5. novembra 2008 Komisiji poslal poročilo. Komisija je organizirala sestanek, čeprav je bil organiziran šele 4. maja 2009. Varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da je Komisija v svojem mnenju navedla, da je „na sestanku ustno podala svoje stališče o vsaki točki poročila“. Pritožnik ni izpodbijal izjave Komisije v zvezi s tem. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da se Komisija ni odpovedala odgovoru na poročilo.

22. Glede pravočasnosti odgovora Komisije varuh človekovih pravic meni, da bi se čas, ki je pretekel med predložitvijo poročila (5. novembra 2008) in dejanskim odzivom Komisije nanj na sestanku (ki je potekal 4. maja 2009), lahko štel za predolgega in zato neskladnega s splošnimi načeli dobrega upravnega ravnanja, kot je navedeno zgoraj. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija navedla razloge za zamudo, tako da je pojasnila, da je do zamude prišlo zaradi zapletenosti spisa in dejstva, da svojega stališča ni mogla sporočiti brez posvetovanja z vsemi vključenimi službami.

23. Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da je bilo prvo srečanje načrtovano za 10. december 2008 v Pretoriji v Južni Afriki. Zaradi svoje lokacije to ni bilo sprejemljivo za IDASA. Komisija je odpovedala drugi sestanek, načrtovan za 27. januar 2009 [6]. Srečanje je končno potekalo 4. maja 2009. V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da je IDASA potrebovala veliko časa, da je odgovorila na začetno revizijsko poročilo, ki mu ga je Komisija poslala 20. novembra 2004. Agencija IDASA je odgovorila šele 23. maja 2005. To je bilo približno enako dolgo, kot je Komisija potrebovala za odgovor na poročilo.

24. Nazadnje varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 5 finančnega sporazuma, sklenjenega med agencijo IDASA in Komisijo [7], ki ureja roke za predložitev in vsebino poročil, določa:

"…Revidirano poročilo o izdatkih mora biti vključeno v tretje vmesno poročilo in v obdobju končnega poročila (glej člen 5.1 Priloge III - Posebni pogoji)."[8]

25. Poleg tega člen 16.6 posebnih pogojev (Priloga III k Sporazumu) določa:

"Izvajalec v skladu s členoma 24 in 120 finančne uredbe, ki se uporablja za splošni proračun Komisije, izjavlja, da se strinja z revizijo, ki jo opravita Komisija in Računsko sodišče na podlagi evidenc in po potrebi na kraju samem, uporabe dodeljenega zneska finančnega prispevka in izpolnjevanja z njim povezanih pogojev."(poudarek dodan)

26. Na podlagi zgoraj navedenih členov se varuh človekovih pravic lahko le strinja s točnostjo izjave Komisije, da sporazum „ne zahteva nobenega poročila, ki bi ga izdal zunanji revizor na pobudo izvajalca“. Poleg tega v Sporazumu ni bila predvidena možnost naročila takega poročila. Čeprav varuhinja človekovih pravic v skladu s pogoji sporazuma ni dolžna razpravljati o rezultatih poročila o zunanji reviziji, ugotavlja, da je Komisija kljub temu obravnavala ugotovitve iz poročila.

27. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem vidikom obtožbe ne ugotavlja nepravilnosti s strani Komisije.

Trditev, da Komisija ni pojasnila, zakaj je januarja 2009 organizirala videokonferenco, ki je bila nato odpovedana pet dni pred sestankom

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

28. Pritožnik je trdil, da Komisija ni pojasnila, zakaj je januarja 2009 organizirala videokonferenco, ki je bila nato odpovedana pet dni pred sestankom.

29. Komisija se je v svojem mnenju najprej sklicevala na korespondenco v zvezi z zadevnim sestankom. Navedla je, da je bila vedno pripravljena odkrito razpravljati o zadevah s pritožnikom, da bi rešila spor. Dejansko se je že 28. marca 2008 na lastno pobudo ponudila, da se sestane s pritožnikom. Nato je delegacija v elektronskem sporočilu z dne 17. novembra 2008 predlagala, da bi 10. decembra 2008 potekala seja v Pretoriji v Južni Afriki. Istega dne je pritožnik zahteval, da sestanek poteka v Bruslju. Delegacija je 20. novembra 2008 predlagala preložitev seje, ker več oseb, ki so morale biti navzoče, ni bilo na voljo na predvideni datum. Med telefonskim pogovorom med pritožnikom in delegacijo 27. novembra 2008 je bilo dogovorjeno, da bosta 27. januarja 2009 organizirala videokonferenco. Pritožnik je z elektronsko pošto istega dne potrdil dogovore, sklenjene po telefonu. Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 13. januarja 2009 zaprosil Delegacijo, naj ponovno potrdi sestanek, načrtovan za 27. januar 2009. Delegacija je 22. januarja 2009 odgovorila po elektronski pošti in navedla, da bo treba sejo preložiti, ker se bo morala posvetovati s pravno službo Komisije.

30. Komisija je v svojem mnenju v obravnavani zadevi navedla, da so razlogi za preložitev videokonferenčnega sestanka, načrtovanega za 27. januar 2009, različni. Prvič, iz praktičnih razlogov je predlagala sestanek v Južni Afriki in ne videokonference, saj je bilo treba zadevno vprašanje preučiti na podlagi obsežne dokumentacije, ki je bila shranjena v prostorih delegacije, uradniki pa bi morali imeti dostop do te dokumentacije. Drugič, Komisija je ugotovila, da letni čas, izbran za sestanek, ki je bil zelo zaposlen s finančnimi zadevami, iz organizacijskih razlogov ni bil ugoden in da se je datum sestanka hitro bližal. Komisija je tudi ugotovila, da je treba zadeve, o katerih je treba razpravljati, dodatno analizirati, da se zagotovi doslednost stališča Komisije.

31. Komisija je priznala, da je bil odpovedni rok za preložitev videokonference prekratek. Komisija se je zato pritožniku opravičila za povzročene nevšečnosti.

32. Pritožnik ni predložil pripomb v zvezi s tem vidikom trditve.

Ocena varuha človekovih pravic

33. Načela dobrega upravnega ravnanja zahtevajo, da se v vsaki odločitvi institucij, ki bi lahko imela negativne posledice za naslovnike, navedejo razlogi, na katerih temelji, z jasno navedbo ustreznih dejstev in pravne podlage [9]. Poleg tega načela dobrega upravljanja od institucij zahtevajo, da ravnajo pošteno in vljudno [10].

34. Čeprav odločitve delegacije, da preloži zadevni sestanek, ni mogoče šteti za odločitev v smislu iztožljivega upravnega akta, je bila vsekakor odločitev, ki bi jo bilo treba glede na zgoraj opisane okoliščine pojasniti pritožniku. Če tega ne bi storili, to ne bi bilo v skladu s pravičnostjo in vljudnostjo v komunikaciji med strankama na tej točki njunega dialoga.

35. Delegacija je z elektronsko pošto z dne 22. januarja 2009 pritožnika obvestila o naslednjem:

„Obveščam vas, da delegacija na podlagi temeljite obravnave zadeve IDASA meni, da se moramo posvetovati z našim pravnim oddelkom v Bruslju. Menimo, da bi moral biti približno en mesec dovolj časa, da preučijo zadevo, in vam bomo odgovorili takoj, ko bomo imeli njihovo mnenje o zadevi. Sestanek lahko preložimo. Verjamemo, da boste našli to v redu.

36. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi lahko razlog delegacije za preložitev načrtovane seje opisali kot precej kratek in preveč jedrnat. Vendar poudarja, da sestanek ni bil odpovedan, kot je trdil pritožnik, temveč je bil le preložen. Poleg tega meni, da je Komisija pošteno in vljudno predstavila razlog za preložitev sestanka, in ugotavlja, da je sestanek nato potekal 4. maja 2009.

37. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da je Komisija spoštovala pravila in načela dobrega upravljanja, kar zadeva pravičnost in vljudnost. Varuh tudi ugotavlja, da je mnenje Komisije o tej pritožbi vsebovalo dodatna pojasnila za njeno odločitev o preložitvi sestanka, načrtovanega za 27. januar 2009. Nazadnje je treba omeniti, da se je Komisija pritožniku opravičila za morebitne nevšečnosti, ki bi jih lahko povzročila nekoliko prenagljena odložitev.

38. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da način, na katerega je Komisija preložila sestanek, ni kršil ustreznih pravil in načel dobrega upravnega ravnanja. Poleg tega varuh človekovih pravic ob upoštevanju dodatnih pojasnil, ki jih je Komisija predložila v svojem mnenju, in opravičil, ki jih je ponudila pritožniku, v zvezi s tem vidikom obtožbe ne najde nobenega primera nepravilnosti.

Trditev, da Komisija ni odgovorila na številne dopise, poslane njenim službam

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

39. Pritožnik je navedel, da Komisija ni odgovorila na njegove številne dopise. V podporo tej trditvi je poročala o naslednjem. Poročilo je 5. novembra 2008 posredoval delegaciji. Delegacija je potrdila prejem te korespondence naslednji dan [11], ne da bi odgovorila na poročilo [12] ali zahtevke IDASA. Pritožnik je navedel, da „je delegacija po vztrajnem preganjanju (na primer z elektronskimi sporočili z dne 24. in 26. novembra 2008)“27. januarja 2009 ponudila videokonferenco za rešitev zadeve. Pritožnik se je po elektronski pošti z dne 17. novembra 2008 pozanimal, zakaj sestanek ni mogel potekati v Bruslju. Delegacija je v elektronskem sporočilu z dne 20. novembra 2008 odgovorila, da se raje ukvarja s svojimi partnerji in vprašanji na lokalni ravni, kar v tem primeru pomeni v Južni Afriki. Delegacija je nato sestanek odpovedala. Pritožnik je pojasnil, da „[k]ljub velikemu preganjanju v naslednjih mesecih (na primer s številnimi telefonskimi klici in elektronskimi sporočili delegaciji 22., 23., 26., 27. in 29. januarja 2009, 2., 6., 20. in 27. februarja 2009 ter 2. in 17. marca 2009) delegacija ni predlagala datuma za preloženo sejo.“[13] Zato je 26. marca 2009 [14] delegaciji po elektronski pošti poslal še en opomin. Naslednji dan je delegacija odgovorila in zgolj navedla, da namerava od agencije IDASA izterjati zatrjevana neporavnana denarna sredstva. Pritožnik je navedel, da „je delegacija po nekaterih nadaljnjih frustrirajočih izmenjavah (tudi 27. marca) (kjer je bilo očitno, da ni bilo nobenega obvestila o poročilu Alix Partners) izjavila, da je zadeva „pravno vprašanje“ in da bi moral [pritožnik] pisati neposredno pravni službi Komisije v Bruslju“.

40. Pritožnik je tudi pojasnil, da je 6. maja 2009 Komisiji poslal dopis, v katerem je navedel nekaj osnovnih vprašanj v zvezi s trditvijo in zahteval odgovor, da bi se ta vprašanja zožila. Ker odgovora ni prejela, je 2. junija 2009 poslala elektronsko sporočilo z opomnikom. Nazadnje je 11. junija 2009 po telefonu stopila v stik s Komisijo, da bi se pozanimala, zakaj ni nikoli odgovorila na njen dopis. Uradnik Komisije, s katerim je pritožnik govoril, je izjavil, da bo Komisijo zaprosil za dovoljenje za odgovor. Pritožnik ni nikoli prejel odgovora.

41. Komisija je v svojem mnenju najprej po kronološkem vrstnem redu navedla korespondenco, izmenjano v zadevnem obdobju, in sicer od 5. novembra 2008 do 22. junija 2009.

42. Pritožnik je z dopisom z dne 5. novembra 2008 posredoval kopijo poročila delegaciji. Delegacija je v elektronskem sporočilu z dne 17. novembra 2008 potrdila prejem poročila in predlagala sejo 10. decembra 2008 v Pretoriji v Južni Afriki. Istega dne je pritožnik poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zahteval, da sestanek poteka v Bruslju v Belgiji.

43. Delegacija je 20. novembra 2008 obvestila pritožnika, da bo treba načrtovani sestanek preložiti. Predlagala je, da se ga organizira januarja 2009. V dodatnem elektronskem sporočilu, poslanem istega dne, je pojasnila, zakaj je bilo treba sejo preložiti.

44. Zunanji svetovalec Komisije je z elektronskim sporočilom z dne 26. novembra 2008 pritožnika obvestil, da bo delegacija v Južni Afriki neposredno stopila v stik z njim v zvezi s praktičnimi ureditvami sestanka. Pritožnik je govoril z Delegacijo po telefonu in nato z elektronsko pošto z dne 27. novembra 2008 potrdil, da se bo 27. januarja 2009 lahko udeležil videokonference.

45. Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 13. januarja 2009 zaprosil Delegacijo, naj ponovno potrdi videokonferenco, načrtovano za 27. januar 2009. Delegacija je v elektronskem sporočilu z dne 22. januarja 2009 zaprosila za preložitev seje, ker se je morala posvetovati s pravno službo Komisije.

46. Pritožnik je 27. januarja 2009 zaprosil delegacijo, naj navede točen datum seje. Istega dne je delegacija odgovorila, da ne more navesti točnega datuma, ker čaka na rezultate analize, ki jo bo pravna služba Komisije izvedla v Bruslju.

47. Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 6. februarja 2009 zahteval najnovejše informacije o zadevi in morebitni datum sestanka. Delegacija je v elektronskem sporočilu z dne 10. februarja 2009 odgovorila, da še vedno čaka na odgovor pravne službe in da bo pritožnika obvestila takoj, ko bo prejela odgovor.

48. Pritožnik je 27. februarja 2009 ponovno poizvedoval o poteku zadeve. Delegacija je v odgovoru z dne 2. marca 2009 odgovorila, da pravna služba Komisije preučuje, ali bi bilo za namene revizije mogoče sprejeti dokumente, ki niso izvirniki.

49. Pritožnik se je 27. marca 2009 pritožil delegaciji glede zamude delegacije pri obravnavi njenih zahtev. Navedla je, da bo sprožila sodni postopek za izterjavo zneska, ki ji ga dolguje Komisija. Delegacija se je v odgovoru z istega dne opravičila za trajanje postopka. Pritožniku je svetovala, naj se obrne neposredno na pravno službo Komisije, saj je bila obravnavana zadeva pravne in finančne narave.

50. Pritožnik je 1. aprila 2009 pisal pravni službi Komisije in jo prosil, naj posreduje v sporu z delegacijo, ter povprašal, ali bi bilo mogoče organizirati sestanek. Pravna služba Komisije je 6. aprila 2009 odgovorila in se strinjala, da se sestane s pritožnikom. Slednjega je pozvala, naj se v zvezi s praktično ureditvijo seje obrne na svojega zunanjega svetovalca.

51. Seja, ki je bila označena kot zaupna, je potekala 4. maja 2009.

52. Pritožnik se je z dopisom z dne 6. maja 2009 posvetoval s pravno službo Komisije o nekaterih vidikih finančnega spora in izrecno zahteval pisni odgovor, preden „se katera koli stranka odloči, da bo sprožila sodni postopek“. Zunanji svetovalec Komisije je 11. maja 2009 odgovoril pritožniku. Pritožnika je pozvala, naj se strinja, da bi bilo treba vsa nadaljnja sporočila v zvezi z vprašanji, obravnavanimi na zaupnem sestanku, prav tako obravnavati kot zaupna. Pritožnik je svojo potrditev poslal 12. maja 2009. Zunanji svetovalec Komisije je pritožniku odgovoril 27. maja 2009. Poudaril je, da (i) je bil namen sestanka 4. maja 2009 najti sporazumno rešitev; (ii) je Komisija med izpolnjevanjem pogojev, pod katerimi je bila pripravljena, pojasnila možnost sporazumne rešitve spora; in da (iii) bi vsak nadaljnji korak k mirni rešitvi spora zahteval „konkreten in hiter predlog IDASA, ki bi razumno upošteval zahteve Komisije“.

53. Pritožnik je 2. junija 2009 zunanjemu svetovalcu poslal dopis, v katerem ga je prosil za odgovor na njegov dopis z dne 6. maja 2009. Po telefonskem pogovoru med pritožnikom in zunanjim svetovalcem je slednji odgovoril z dopisom z dne 22. junija 2009. Zunanji svetovalec je v odgovoru poudaril, da pritožnikovo pismo z dne 2. junija 2009 ni vsebovalo nobenega konkretnega predloga za sporazumno rešitev spora, zato se je odločil, da nadaljuje s sodnim pozivom, katerega kopija je bila priložena njegovemu pismu.

54. Komisija je ta vidik svojega mnenja zaključila tako, da je poudarila, da si je več služb Komisije (vključno z zunanjim svetovalcem Komisije) in pritožnik izmenjalo številne dopise in elektronska sporočila. Analiza korespondence kaže, da so se službe Komisije hitro odzvale vsakič, ko sta IDASA ali pritožnik stopila v stik z njo. Zato je Komisija zavrnila pritožnikovo trditev.

55. Pritožnik ni predložil pripomb v zvezi s tem vidikom pritožbe.

Ocena varuha človekovih pravic

56. Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da so si IDASA, pritožnik in različne službe Komisije, vključno z delegacijo, dejansko izmenjali obsežno korespondenco [15]. Varuh tudi ugotavlja, da je mnenje Komisije vsebovalo podrobno poročilo o tej korespondenci. Komisija se ni sklicevala le na vsebino pisem in elektronskih sporočil (ter na telefonske pogovore), temveč je k svojemu mnenju priložila tudi kopije ustreznih pisem ali elektronskih sporočil ali pa se je sklicevala na ustrezne kopije, ki so bile priložene pritožbi pritožnika varuhu človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da je Komisija korespondenco natančno in dejansko opisala.

57. Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da točka 4 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja Komisije [16] zahteva, da se odgovor na dopis, naslovljen na Komisijo, pošlje v petnajstih delovnih dneh od datuma prejema dopisa s strani pristojne službe Komisije [17].

58. Po skrbni in podrobni analizi zgoraj navedene izmenjave korespondence varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija izpolnila zgoraj navedeno zahtevo in da so njene službe nemudoma odgovorile, kadar je pritožnik stopil v stik z njimi. Poleg tega je Komisija pritožniku (ali agenciji IDASA) vedno odgovorila v roku, določenem v Kodeksu dobrega upravnega ravnanja Komisije.

59. Kar zadeva dejansko vsebino odgovorov Komisije, varuhinja človekovih pravic razume, da je glavna pritožba pritožnika ta, da Komisija ni odgovorila na njene argumente in trditve v zvezi s finančnim sporom z delegacijo. Ker finančni spor zdaj obravnava pristojno sodišče, varuh človekovih pravic ne more preučiti ustreznosti dejanske vsebine odgovorov Komisije.

60. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem vidikom obtožbe ne ugotavlja nepravilnosti s strani Komisije.

Trditev, da Komisija ni obvestila IDASA, da bi se morala namesto z delegacijo v Južni Afriki ukvarjati s pravno službo v Bruslju

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

61. Pritožnik je trdil, da ga Komisija ni obvestila, da bi se morala namesto z delegacijo v Južni Afriki ukvarjati s pravno službo v Bruslju, in da je to, da je delegacija pristojna za reševanje zadeve, pomenilo napačno prikazovanje.

62. Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je bil spis, ko je pritožnik 5. novembra 2008 prvič stopil v stik s Komisijo v zvezi z nasprotujočimi si stališči glede dolgovanih denarnih sredstev, že posredovan pravni službi. Pravni službi je bilo s pomočjo zunanjega svetovalca naročeno, naj izterja dolg. Prvo sporočilo, ki ga je poslal pritožnik, je bil njegov odgovor na končno obvestilo z dne 14. julija 2008, ki ga je poslal zunanji svetovalec Komisije. Pritožnik bi se zato moral dobro zavedati, da je treba kakršno koli komunikacijo s Komisijo usmerjati prek njenega zunanjega svetovalca in njene pravne službe.

63. Pritožnik ni predložil pripomb v zvezi s tem vidikom pritožbe.

Ocena varuha človekovih pravic

64. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija januarja 2006 IDASA izdala opomin dolžniku, v katerem je zahtevala vračilo 120.964,27 EUR. Komisija je IDASA 2. februarja, 8. marca in 10. aprila 2006 poslala elektronska sporočila z opomniki. Zunanji svetovalec Komisije je IDASA 14. julija 2008 poslal dokončno obvestilo, v katerem je zahteval plačilo dolga v 15 dneh. V dopisu je bilo med drugim navedeno naslednje:

"Pišem vam to pismo v vlogi svetovalca Evropskih skupnosti, ki ga zastopa Evropska komisija… Ker plačilo ni bilo izvedeno v določenem roku, sem prejel navodilo, da vas pozovem pred pristojno sodišče …"

65. Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega dopisa meni, da bi moralo biti pritožniku, ki je odvetniška pisarna, jasno, da se je Komisija odločila sprožiti pravni postopek po ustreznih pravnih poteh. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da bi bilo dobro upravno ravnanje delegacije, če bi pritožnika v zgodnejši fazi obvestila, da je to pravna služba Komisije v Bruslju, s katero bi si morala dopisovati v zvezi z zadevnimi pravnimi in finančnimi vprašanji. Vendar varuh človekovih pravic meni, da opustitev delegacije v zvezi s tem ne pomeni nepravilnosti.

66. V zgoraj navedenih okoliščinah varuh človekovih pravic v zvezi s tem vidikom obtožbe ne najde nobenega primera nepravilnosti s strani Komisije.

Trditev, da Komisija ni pojasnila podlage ali utemeljitve svoje trditve v zvezi z domnevno dolgovanimi denarnimi sredstvi

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

67. Pritožnik je trdil, da Komisija ni pojasnila podlage ali utemeljitve svoje trditve v zvezi z domnevno dolgovanimi denarnimi sredstvi.

68. Komisija je v svojem mnenju poudarila, da se utemeljenost njenega zahtevka obravnava v zadevi, ki jo obravnava sodišče v Bruslju. Kljub temu je poudarila, da je bila agencija IDASA obveščena o razlogih, ki upravičujejo nalog za izterjavo in njegovo izvršitev, ko je novembra 2004 prejela kopijo prvotnega revizijskega poročila, in da je bila s tem obveščena o neupravičenih stroških projekta. Poleg tega je Komisija v predhodnem informativnem obvestilu, poslanem agenciji IDASA 15. novembra 2005, pojasnila razloge za svojo trditev in pojasnila, da agencija IDASA ni ravnala v skladu s pogoji sporazuma o financiranju, saj ni predložila ustreznih računovodskih izkazov in dokazil za upravičene odhodke.

69. Pritožnik v svojih pripombah ni komentiral stališč Komisije, kot so opisana zgoraj.

Ocena varuha človekovih pravic

70. Glede na izjave Komisije varuh človekovih pravic meni, da mora končati nadaljnjo obravnavo tega vidika pritožbe, ker je predmet pritožnikovega argumenta v tem primeru del sodnega postopka pred pristojnim sodiščem, določenim s Sporazumom.

71. Glede na zgornje ugotovitve in premisleke varuh človekovih pravic ne najde nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal pritožnikovi trditvi.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Varuh človekovih pravic ne najde nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal pritožnikovim trditvam.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 7. junija 2011

---

[1] Člen 2(7) Statuta varuha človekovih pravic določa: „Kadar mora varuh človekovih pravic zaradi tekočih ali zaključenih sodnih postopkov v zvezi z dejstvi, ki so mu bila predložena, pritožbo razglasiti za nedopustno ali prekiniti njeno obravnavo, se izid vseh preiskav, ki jih je do takrat opravil, vloži brez nadaljnjih ukrepov.“

[2] Sklep Evropskega parlamenta o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic:

Člen 1.3: „Varuh človekovih pravic ne sme posredovati v zadevah pred sodišči ali dvomiti v utemeljenost odločitve sodišča.“

Člen 2.7: „Kadar mora varuh človekovih pravic zaradi tekočih ali zaključenih sodnih postopkov v zvezi z dejstvi, ki so mu bila predložena, pritožbo razglasiti za nedopustno ali prekiniti njeno obravnavo, se izid poizvedb, ki jih je do takrat opravil, dokončno vloži.“

[3] Pritožnik je z elektronsko pošto z dne 14. avgusta 2008 obvestil Komisijo, da zastopa agencijo IDASA v njenem finančnem sporu s Komisijo.

[4] Kot je priloženo mnenju Komisije.

[5] Člen 16 ^[5] posebnih pogojev Sporazuma določa, da „izvajalec soglaša, da Komisija in Računsko sodišče opravita revizijo na podlagi evidenc in po potrebi na kraju samem o uporabi zneska dodeljenega finančnega prispevka in skladnosti s pogoji, povezanimi z njim“.

[6] Odpoved te seje je podrobneje obravnavana v naslednjem razdelku v nadaljevanju.

[7] Kopija sporazuma je bila priložena pritožbi.

[8] Člen 5.1 posebnih pogojev določa: "… Za preverjanje izdatkov, nastalih med izvajanjem sporazuma, mora izvajalec uporabiti podjetje pooblaščenih računovodij, ki je sprejemljivo za Komisijo."

[9] Člen 18 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa: "Vsaka odločitev institucije, ki bi lahko negativno vplivala na pravice ali interese posameznika, mora biti obrazložena z jasno navedbo ustreznih dejstev in pravne podlage odločitve."

[10] Člen 11 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa: „Uradnik ravna nepristransko, pravično in razumno.“

Člen 12 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa: „Uradnik je v odnosih z javnostjo vljuden, korekten, vljuden in dostopen. Uradnik si pri odgovarjanju na korespondenco, telefonske klice in elektronsko pošto prizadeva biti čim bolj koristen ter čim bolj popolno in natančno odgovarja na zastavljena vprašanja. Če uradnik ni odgovoren za zadevno zadevo, državljana napoti k ustreznemu uradniku. Če pride do napake, ki negativno vpliva na pravice ali interese člana javnosti, se mora uradnik zanjo opravičiti in si prizadevati za čim hitrejšo odpravo negativnih učinkov, ki izhajajo iz njegove napake, ter člana javnosti obvestiti o vseh pravicah do pritožbe v skladu s členom 19 zakonika.“

[11] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil na podlagi kopij ustrezne korespondence, priložene mnenju Komisije, z dne 6. novembra 2008 edini razlog, zaradi katerega je delegacija zahtevala, da se poročilo pošlje, ta, da priponke elektronske pošte ni bilo mogoče odpreti. Delegacija je nato po elektronski pošti 17. novembra 2008 potrdila prejem poročila.

[12] Domnevno neodzivanje Komisije na poročilo je obravnavano v odstavkih 21 do 28 zgoraj.

[13] Pritožnik ni navedel, ali je na te datume stopil v stik s Komisijo po elektronski pošti ali telefonu.

[14] Varuh ugotavlja, da je bilo na podlagi kopije elektronskega sporočila, priloženega mnenju Komisije, elektronsko sporočilo dejansko poslano 27. marca 2009.

[15] Na podlagi dokumentov, ki so bili na voljo v spisu o pritožbi, sta si stranki izmenjali vsaj 32 dopisov ali elektronskih sporočil v zvezi s finančnim sporom.

[16] Kot je na voljo na http://ec.europa.eu/civil_society/code/_docs/code_en.pdf.

[17] Podobna določba je v členu 14 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.