Spoštovana gospa X,

Iščem rešitev za to zadevo ^[1], ki temelji na pritožbi, ki sem jo 22. januarja 2022 prejel od gospoda Y.

Pritožnik je od Evropskega odbora za varstvo podatkov (EOVP) zahteval dostop javnosti do „vseh dokumentov, povezanih z naslednjimi artefakti, ki jih je pripravil EOVP:

* Izjava EOVP št. 04/2021 o „mednarodnih sporazumih, vključno s prenosi“.

* Smernice EOVP št. 02/2020 o „členih 46(2)(a) in 46(3)(b) Uredbe 2016/679 za prenose osebnih podatkov med javnimi organi in telesi v EGP in zunaj EGP“ [smernice EOVP].

* Izjava EOVP št. 01/2019 o zakonu ZDA o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini (FATCA)

* Odgovor EOVP nizozemski poslanki Sophie in 't Veld z dne 7. julija 2021 s sklicem OUT2021-0119, ki je javno dostopen tukaj: (https://www.linkedin.com/posts/fabienlehagre_responsefrom-the-edpb-fatca-activity-6823908053994242048-m-t-).

Y je nato pojasnil obseg svoje zahteve, saj je v anonimizirani obliki zaprosil za „dostop do pripravljalnih dokumentov, ki vsebujejo izjave, vprašanja, mnenja in pomisleke organa za varstvo podatkov, na podlagi katerih so bili sprejeti dokumenti EOVP, opredeljeni kot dokumenti št. 04/2021, 02/2020, 01/2029 in OUT2021-0119“.

EOVP je opredelil 103 dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve [2]. Odobrila je popoln dostop do 17 od teh dokumentov, delni dostop do 16 dokumentov in zavrnila dostop do preostalih dokumentov. EOVP se je pri zavrnitvi dostopa do dokumentov skliceval na izjemo ^[3], določeno v zakonodaji EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001), pri čemer je trdil, da bi razkritje „resno oslabilo“njegov postopek odločanja. EOVP je menil, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje dokumentov.

EOVP je med mojo preiskavo ponovno ocenil zahtevane dokumente in odobril širši delni dostop do dveh dokumentov, ki sta bila predložena pritožniku. Moja preiskovalna skupina je preučila zadevne dokumente v tej preiskavi in pripombe, ki jih je EOVP predložil 24. februarja 2022.

Uvodoma je treba opozoriti, da pritožnikova zahteva zajema različne vrste pripravljalnih dokumentov, in sicer dokumente, povezane s pripravo smernic EDBP, na eni strani ter dokumente, povezane s pripravo izjave EOVP in odgovora poslancu Evropskega parlamenta, na drugi strani.

V okviru prejšnje preiskave sem že zavzel stališče, da smernice EOVP določajo pravno razlago Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki pomembno vpliva na njeno uporabo.[4] Glede na pomen Splošne uredbe o varstvu podatkov je jasno, da ima javnost interes vedeti, kako je bila sprejeta verodostojna razlaga njenih določb. Priznavam, da so izjave Evropskega odbora za varstvo podatkov in odgovori poslancem Evropskega parlamenta drugačne narave.

Glede na navedeno se Uredba 1049/2001 uporablja za vse dokumente institucij.^[5] Uredba 1049/2001 temelji na predpostavki, da „javnost državljanom omogoča tesnejše sodelovanje v postopku odločanja in zagotavlja, da ima uprava večjo legitimnost ter je učinkovitejša in odgovornejša do državljanov v demokratičnem sistemu“.^[6] Dostop do dokumentov se lahko omeji le, če velja ena (ali več) od omejenega števila izjem iz Uredbe 1049/2001 ^[7].

Iz pregleda dokumentov, ki jih je EOVP do zdaj delno razkril, se zdi, da prikriti deli v glavnem ne spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve. V zvezi z drugimi redigiranimi deli so bili ti pozneje objavljeni ali pa je bila z njimi ohranjena le identiteta avtorja komentarja, ki ni sporen.

Moj predlog rešitve se torej nanaša le na dokumente, ki niso bili razkriti v celoti. EOVP se je v zvezi s temi dokumenti skliceval na izjemo iz člena 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001, ki se nanaša na varstvo postopka odločanja institucije, kadar je ta postopek končan. 

Sodišče je priznalo, da je lahko varstvo postopka odločanja pred usmerjenim zunanjim pritiskom legitimen razlog za omejitev dostopa do dokumentov. Vendar je tudi poudarila, da je treba resničnost takega zunanjega pritiska „dokazati z gotovostjo“ in da „je treba predložiti dokaze, da je obstajalo razumno predvidljivo tveganje“, da bi ta zunanji pritisk znatno vplival na zadevno odločbo ^[8].

Pritožnik je zahteval dostop do dokumentov v zvezi s postopki odločanja, ki so se končali. Argumenti EDBP o tem, kako bi razkritje dokumentov lahko povzročilo znaten pritisk na člane odbora v zvezi s temi postopki odločanja ali morebitnimi prihodnjimi postopki odločanja, ostajajo nejasni in zelo splošni.

Natančneje, ni jasno, kako bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo neupravičen zunanji pritisk na člane odbora, ki sestavljajo odbor, če bi bila njihova stališča objavljena, ali povzročilo negotovost ali zmedo v javnosti, kot trdi EOVP. V ta namen ugotavljam, da je pritožnik izjavil, da bi bil zadovoljen z dostopom do stališč nacionalnih nadzornih organov v anonimizirani obliki. EOVP ni pojasnil, kako bi lahko odobritev dostopa do anonimiziranih stališč njegovih članov povzročila zunanji pritisk nanje ali zmedo. Prav tako ni bilo dokazano, kako bi njihovo razkritje oviralo zmožnost EOVP, da zagotovi dosledno razlago pravil o varstvu podatkov, ogrozilo njegovo poslanstvo enotnega nastopanja ali posegalo v neodvisno vlogo, ki jo ima EOVP v skladu z uredbo o njegovi ustanovitvi. Poleg tega ni jasno, kako bi bila trditev EOVP, da bi bilo njegovo prihodnje stališče v zvezi s pogajanji o zakonu FATCA ogroženo z razkritjem zahtevanih dokumentov v okoliščinah, v katerih pripravljalni dokumenti v zvezi z njegovo izjavo št. 01/2019 ne spadajo v sedanjo preiskavo (glej opombo 2 zgoraj). Zato EOVP dejansko in konkretno ni ugotovil, kako se pojavljajo taka resna tveganja za njegov postopek odločanja, niti ni navedel nobenih primerov takih tveganj.

Ugotavljam tudi, da sta vloga Komisije kot članice odbora in njena zmožnost, da med temi posvetovanji izrazi stališča kot stalna opazovalka, določeni v pravu Unije ter da je treba pričakovati in pozdraviti izražanje različnih stališč. EOVP je sam priznal, da je izmenjava mnenj in pogajanj „neločljiv element“ njegovega delovanja kot odbora. Poleg tega se ne strinjam, da uredba o ustanovitvi EOVP uvaja posebno izjemo od pravice dostopa javnosti do njegovih dokumentov na podlagi trditve EOVP, da je neodvisni organ.

Glede na navedeno bi rad kot rešitev v tej zadevi predlagal, naj Evropski odbor za varstvo podatkov ponovno preuči svojo odločitev o pritožnikovi zahtevi za dostop javnosti do dokumentov, ki niso bili razkriti v celoti, ob upoštevanju zgornjih ugotovitev, da bi se odobril čim širši dostop javnosti. To bi lahko na primer vključevalo odobritev dostopa do stališč, ki jih izrazijo njegovi ustanovni člani, v anonimizirani obliki, tj. brez pripisovanja stališč določenim strankam.

Vljudno Vas prosim, da odgovor na moje predloge prejmete do 21. novembra 2022. Ko bomo prejeli vaš odgovor na predlog, bomo pritožniku poslali kopijo predloga skupaj s kopijo predloga.

S spoštovanjem,

Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 21. 2022

[1] V skladu s členom 2(10) Statuta evropskega varuha človekovih pravic.

[2] Med preiskavo se je izkazalo, da v začetni in potrditveni fazi niso bili ocenjeni pripravljalni dokumenti v zvezi z izjavo EOVP št. 01/2019 o zakonu ZDA o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini (FATCA). V skladu z dopisom varuhinje človekovih pravic z dne 11. maja 2022 se teh 141 dokumentov obravnava kot ločena zahteva za dostop javnosti.

[3] Druga alinea člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

[4] Sklep v zadevi 386/2021/AMF, odstavek 8, na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/146504

[5] Uvodna izjava 11 Uredbe 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/en/TXT/?uri=CELEX%3A32001R1049

[6] Uvodna izjava 2 Uredbe št. 1049/2001.

[7] Člen 1 Uredbe št. 1049/2001.

[8] Sodba Sodišča prve stopnje (sedmi senat) z dne 18. decembra 2008 v zadevi Pablo Muñiz proti Komisiji Evropskih skupnosti, T‐144/05, točka 86; Sodba Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 22. marca 2018, Emilio de Capitani proti Evropskemu parlamentu, zadeva T‐540/15, točka 99.