Zadeva se je nanašala na uporabo spletnih platform tretjih oseb za gostovanje in pretakanje javnih dogodkov s strani pisarne Evropskega parlamenta za stike (EPLO) v Helsinkih.

Pritožnik je trdil, da je pisarna Evropskega parlamenta za stike v Helsinkih napačno uporabljala platforme tretjih oseb, kot je Facebook, za pretakanje javnih srečanj in konferenc.

Evropski parlament je dejal, da se uradno parlamentarno delo sicer pretaka in je na zahtevo na voljo na njegovem spletnem mestu, vendar imajo pisarne za stike določeno stopnjo prožnosti pri svojih dejavnostih ozaveščanja in lahko za pretakanje dogodkov uporabijo platforme tretjih oseb, da bi bolje dosegle svoje ciljno občinstvo.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je obrazložitev Parlamenta razumna, in zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Da bi povečala preglednost dejavnosti pisarn Evropskega parlamenta za stike in zagotovila, da javnost, ki ne uporablja družbenih medijev, ni izključena, je Parlamentu podala tri konkretne predloge za izboljšave.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo, da razkrije imena uslužbencev, ki so nadzorovali projekt v Makedoniji.

Agencija je dostop zavrnila na podlagi pravil EU o varstvu podatkov, ki zahtevajo, da mora oseba, ki prosi za razkritje osebnih podatkov, kot so imena oseb, dokazati potrebo po razkritju imen zadevnih oseb. Če je ta zahteva izpolnjena, mora javni organ še preveriti, ali bi razkritje njihovih imen vplivalo na legitimne interese uslužbencev, in če je odgovor pritrdilen, ali so bili ti legitimni interesi pomembnejši od nujnosti, ki jo je navedla oseba, ki je zahtevala razkritje imen.

Varuh človekovih pravic je ugotovil, da pritožnik ni pojasnil, zakaj je moral imeti dostop do imen. Agencija je kot taka upravičeno zavrnila razkritje imen zadevnih uslužbencev.