Zadeva se je nanašala na to, da je Komisija zavrnila dostop javnosti do dokumentov v zvezi s preiskavami državnih pomoči, v katerih so bile osebe priznane kot „zainteresirana stranka“, čeprav niso bile niti upravičenke do pomoči niti konkurentke. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa oprla na splošno domnevo nerazkritja, pri čemer je trdila, da bi razkritje vsakega dokumenta ogrozilo namen njenih preiskav in poslovne interese zadevnih družb. Pritožnik je nasprotoval stališču Komisije. Natančneje, trdil je, da bi obstajal prevladujoč javni interes za razkritje, to je potreba po pregledu prakse Komisije, da pritožnike prizna kot „zainteresirane stranke“. Zlasti so bili v pritožbi izraženi pomisleki, da bi lahko Komisija ta pojem razlagala preozko, s čimer bi kot „zainteresirane strani“, upravičene do vložitve pritožbe, priznala le upravičence ali konkurente.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave menila, da je pritožnica zahtevala statistične informacije o praksi Komisije in ne dostopa do posebnih dokumentov. Glede na to je varuh človekovih pravic predlagal rešitev in pozval Komisijo, naj pritožnikovo zahtevo obravnava kot zahtevo za informacije in mu zagotovi ustrezne informacije o svojem postopku v zvezi z državno pomočjo, ki bi odpravile pomisleke, ki jih je izrazil.

Komisija je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev in pritožniku zagotovila podrobne informacije o svoji praksi v zvezi s preiskavo potencialno nezakonite državne pomoči, vključno z informacijami o vzorčnih primerih. Pritožnik je bil s tem odgovorom zadovoljen. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Komisije na njen predlog rešitve in zaključila preiskavo.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala, da je zaključila svojo oceno pritožbe zaradi kršitve proti Španiji, vložene leta 2018. Pritožba zaradi kršitve se je nanašala na zakonodajne spremembe, uvedene leta 2014 s španskim zakonom o pristaniščih, in posledično podaljšanje trajanja koncesij za izvajanje rekreativnih vodnih športnih dejavnosti, ki so v javni lasti pristanišča, s strani pristaniške uprave Balearskih otokov. Pritožnik je v pritožbi zaradi kršitve v bistvu trdil, da navedene zakonodajne spremembe in podaljšanje trajanja koncesij s strani pristaniške uprave Balearskih otokov kršijo člene 49, 56 in 106 PDEU.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni dokazala, da je bila v zvezi s primerom skrbna in dejavna, ter da ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj svoje ocene ni mogla dokončati po več kot sedmih letih. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to pomeni nepravilnost, in priporočila, naj Komisija nemudoma dokonča svojo oceno. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila tudi težave v zvezi z informacijami, predloženimi pritožniku, in vodenjem evidenc v zvezi z dialogom v okviru sistema EU Pilot, ki ga je Komisija izvedla s Španijo, ter podala dva ustrezna predloga za izboljšanje v zvezi s tem.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija ublažila tveganja nasprotja interesov, povezana z zaposlitvijo v zasebnem sektorju, ki jo je prevzel nekdanji vodstveni delavec. Uslužbenec, ki je bil v preteklosti zaposlen v oddelku Komisije za konkurenco, se je preselil v nadnacionalno [redigirano] družbo kot višji vodstveni delavec, odgovoren za konkurenco in regulativne zadeve, tudi za Evropo. Nekdanji uslužbenec je pred prehodom na delovno mesto v [redigirani] družbi zapustil Komisijo in se pridružil svetovni odvetniški pisarni. Komisija je odobrila selitev v odvetniško pisarno, potem ko jo je nekdanji uslužbenec obvestil o nameri, da se bo zaposlil na tem delovnem mestu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija v okviru odobritve selitve v odvetniško pisarno sprejela ukrepe za zmanjšanje tveganja, ki ga predstavlja nekdanji uslužbenec, ki dela na spisih ali zadevah, ki bi bile pomembne za delo v odvetniški pisarni. Odločitev Komisije, da odobri selitev v odvetniško pisarno, je vključevala tudi več omejitev. Nekdanjemu uslužbencu je bilo na primer prepovedano neposredno ali posredno delati v vseh zadevah, za katere je bil med zaposlitvijo odgovoren, ali v vseh zadevah, ki so bile neposredno povezane z njim. Da bi nekdanjemu uslužbencu pomagala opredeliti primere, ki bi lahko kadar koli po prenehanju delovnega razmerja sprožili težave v zvezi z nasprotjem interesov, je Komisija vključila seznam primerov, ki ga je posodobila po dejanskem odhodu uslužbenca.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je potrdila, da je Komisija v okviru poznejše vloge nekdanjega uslužbenca v [redigirani] družbi sprejela trden pristop k ocenjevanju, ali bi lahko zadeve v zvezi s konkurenco, ki niso vključene na zgoraj navedeni seznam, vseeno povzročile navzkrižje interesov, ker so povezane z zadevami, za katere je bil odgovoren nekdanji uslužbenec. Varuhinja človekovih pravic je ta pristop pozdravila.

Varuhinja človekovih pravic je zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti pri tem, kako je Komisija obravnavala tveganja navzkrižja interesov, povezana z zadevnim delovnim mestom.