The case concerned the Commission’s refusal to give public access to documents related to State aid investigations, in which persons had been recognised as an ‘interested party’ despite being neither a beneficiary of the aid nor a competitor. In refusing access, the Commission relied on a general presumption of non-disclosure, arguing that the release of any document would undermine the purpose of its investigations and the commercial interests of the companies concerned. The complainant contested the Commission’s position. Specifically, he contended that there would be an overriding public interest in disclosure, that is, the need to scrutinise the Commission’s practice of admitting complainants as ‘interested parties’. In particular, the complaint raised concerns that the Commission might interpret this notion too narrowly, thereby recognising only beneficiaries or competitors as ‘interested parties’ entitled to lodge a complaint.

Based on her inquiry, the Ombudsman considered that the complainant sought statistical information about the Commission’s practice rather than access to specific documents. In light of this, the Ombudsman made a proposal for a solution, inviting the Commission to deal with the complainant’s request as a request for information and to provide him with relevant information about its State aid procedure that would address the concerns that he had raised.

The Commission accepted the Ombudsman’s proposal for a solution and provided the complainant with detailed information on its practice related to the investigation of potentially unlawful State aid, including information on sample cases. The complainant was satisfied with this reply. The Ombudsman welcomed the Commission’s positive response to her proposal for a solution and closed the inquiry.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala, da je zaključila svojo oceno pritožbe zaradi kršitve proti Španiji, vložene leta 2018. Pritožba zaradi kršitve se je nanašala na zakonodajne spremembe, uvedene leta 2014 s španskim zakonom o pristaniščih, in posledično podaljšanje trajanja koncesij za izvajanje rekreativnih vodnih športnih dejavnosti, ki so v javni lasti pristanišča, s strani pristaniške uprave Balearskih otokov. Pritožnik je v pritožbi zaradi kršitve v bistvu trdil, da navedene zakonodajne spremembe in podaljšanje trajanja koncesij s strani pristaniške uprave Balearskih otokov kršijo člene 49, 56 in 106 PDEU.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni dokazala, da je bila v zvezi s primerom skrbna in dejavna, ter da ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj svoje ocene ni mogla dokončati po več kot sedmih letih. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to pomeni nepravilnost, in priporočila, naj Komisija nemudoma dokonča svojo oceno. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila tudi težave v zvezi z informacijami, predloženimi pritožniku, in vodenjem evidenc v zvezi z dialogom v okviru sistema EU Pilot, ki ga je Komisija izvedla s Španijo, ter podala dva ustrezna predloga za izboljšanje v zvezi s tem.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija ublažila tveganja nasprotja interesov, povezana z zaposlitvijo v zasebnem sektorju, ki jo je prevzel nekdanji vodstveni delavec. Uslužbenec, ki je bil v preteklosti zaposlen v oddelku Komisije za konkurenco, se je preselil v nadnacionalno [redigirano] družbo kot višji vodstveni delavec, odgovoren za konkurenco in regulativne zadeve, tudi za Evropo. Nekdanji uslužbenec je pred prehodom na delovno mesto v [redigirani] družbi zapustil Komisijo in se pridružil svetovni odvetniški pisarni. Komisija je odobrila selitev v odvetniško pisarno, potem ko jo je nekdanji uslužbenec obvestil o nameri, da se bo zaposlil na tem delovnem mestu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija v okviru odobritve selitve v odvetniško pisarno sprejela ukrepe za zmanjšanje tveganja, ki ga predstavlja nekdanji uslužbenec, ki dela na spisih ali zadevah, ki bi bile pomembne za delo v odvetniški pisarni. Odločitev Komisije, da odobri selitev v odvetniško pisarno, je vključevala tudi več omejitev. Nekdanjemu uslužbencu je bilo na primer prepovedano neposredno ali posredno delati v vseh zadevah, za katere je bil med zaposlitvijo odgovoren, ali v vseh zadevah, ki so bile neposredno povezane z njim. Da bi nekdanjemu uslužbencu pomagala opredeliti primere, ki bi lahko kadar koli po prenehanju delovnega razmerja sprožili težave v zvezi z nasprotjem interesov, je Komisija vključila seznam primerov, ki ga je posodobila po dejanskem odhodu uslužbenca.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je potrdila, da je Komisija v okviru poznejše vloge nekdanjega uslužbenca v [redigirani] družbi sprejela trden pristop k ocenjevanju, ali bi lahko zadeve v zvezi s konkurenco, ki niso vključene na zgoraj navedeni seznam, vseeno povzročile navzkrižje interesov, ker so povezane z zadevami, za katere je bil odgovoren nekdanji uslužbenec. Varuhinja človekovih pravic je ta pristop pozdravila.

Varuhinja človekovih pravic je zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti pri tem, kako je Komisija obravnavala tveganja navzkrižja interesov, povezana z zadevnim delovnim mestom.