Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do poročila o oceni tveganja za leto 2023 velike platforme družbenih medijev v zvezi z njeno skladnostjo z določbami akta o digitalnih storitvah. Komisija je zavrnila dostop do poročila, pri čemer se je sklicevala na izjeme iz zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001). Menila je, da obstaja splošna domneva, da bi razkritje poročila ogrozilo poslovne interese platforme in njeno tekočo preiskavo o tem, ali platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah. Zato Komisija ni opravila individualne ocene poročila, da bi ugotovila njegovo morebitno razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je uporaba splošne domneve o nerazkritju za poročilo o oceni tveganja, pripravljeno v okviru akta o digitalnih storitvah, nerazumna. Varuhinja človekovih pravic je menila, da se okoliščine, v katerih so sodišča EU priznala možnost uporabe splošne domneve, zelo razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo za poročila o oceni tveganja. Glede na to je varuhinja človekovih pravic predhodno menila, da sklicevanje Komisije na splošno domnevo pomeni nepravilnost.

Ko je Komisija vztrajala pri svojem stališču, je varuhinja človekovih pravic potrdila svoje stališče, da sklicevanje na splošno domnevo o nerazkritju pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj opravi individualno oceno zadevnega poročila o oceni tveganja, da bi zagotovila čim širši dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

Komisija priporočila varuhinje človekovih pravic ni sprejela in je ponovila svoje stališče, da je na splošno mogoče domnevati, da bi razkritje poročila o oceni tveganja ogrozilo zaščito namena njene preiskave v zvezi z aktom o digitalnih storitvah in poslovnih interesov zadevne platforme. Menila je tudi, da ne more oceniti, ali poročilo vsebuje poslovno občutljive informacije, in da je interes pritožnika zasebne narave.

Varuhinja človekovih pravic je obžalovala odgovor Komisije. Ni bila prepričana, da bi se lahko splošna domneva nerazkritja uporabila za poročila o oceni tveganja, pripravljena v skladu z aktom o digitalnih storitvah, tudi po tem, ko je zadevna platforma objavila redigirano različico poročila. Menila je tudi, da možnost nadzora nad tem, ali zelo velika spletna platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah, pomeni javni interes za razkritje, ki bi ga morala Komisija uravnotežiti z interesi, ki jih želi zaščititi. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic opozorila, da je ocenjevanje poslovno občutljivih informacij del obveznosti institucij EU v skladu z Uredbo 1049/2001.

Zato je varuhinja človekovih pravic zaključila primer in potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov Evropske komisije v zvezi z morebitnimi izmenjavami ali korespondenco z romunskimi organi o predsedniških volitvah leta 2024 v Romuniji. Komisija je opredelila sklop dokumentov, ki se nanašajo na dve preiskavi v skladu z aktom o digitalnih storitvah, in zavrnila dostop. Natančneje, Komisija je trdila, da za dokumente velja splošna domneva nerazkritja ter da bi razkritje oslabilo varstvo namena preiskav in poslovnih interesov družbe.

Pritožnik je Komisijo pozval, naj pregleda svojo odločitev, pri čemer je trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Ko je Komisija vztrajala pri zavrnitvi razkritja dokumentov, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo tudi pozvala, naj predloži podroben seznam opredeljenih dokumentov, ki bi se lahko posredovali pritožniku.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda ugotovila, da je bilo razumno, da Komisija zavrne dostop do zahtevanih dokumentov zaradi njihove občutljive narave. Čeprav Komisija ni predložila podrobnega seznama dokumentov, je med preiskavo podrobneje opisala kategorijo zadevnih dokumentov, ki jo je varuhinja človekovih pravic v posebnem okviru te zadeve štela za razumno.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila zadevo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene.

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za javni dostop do poročila o oceni tveganja velike platforme družbenih medijev za leto 2023 v zvezi z njeno skladnostjo z določbami akta o digitalnih storitvah. Letno poročanje je del obveznosti „zelo velikih spletnih platform“ v skladu z aktom o digitalnih storitvah. Komisija je zavrnila dostop do poročila, pri čemer se je sklicevala na izjemo v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001). Natančneje, Komisija je trdila, da bi bilo mogoče domnevati, da bi razkritje poročila ogrozilo poslovne interese platforme in njeno tekočo preiskavo o tem, ali platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah. Komisija torej ni posamično ocenila poročila glede na njegovo morebitno razkritje.

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala sporno poročilo. Varuhinja človekovih pravic se je na podlagi inšpekcijskega pregleda strinjala s Komisijo, da je nerazumno uporabiti splošno domnevo nerazkritja za poročilo o oceni tveganja, pripravljeno v skladu z aktom o digitalnih storitvah. Varuhinja človekovih pravic je menila, da se okoliščine, v katerih so sodišča EU priznala možnost uporabe splošne domneve, zelo razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo za poročila o oceni tveganja. Glede na to je varuhinja človekovih pravic predhodno menila, da sklicevanje Komisije na splošno domnevo pomeni nepravilnost.

Komisija je v odgovoru varuhinji človekovih pravic vztrajala pri svojem stališču in dodala, da je bila uporaba splošne domneve upravičena tudi glede na potrebo po zaščiti namena neodvisne revizije izpolnjevanja obveznosti platforme iz akta o digitalnih storitvah, ki je potekala v času njene odločitve o zahtevi za dostop.

Varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da potreba po zaščiti namena revizije upravičuje uporabo splošne domneve o nerazkritju s strani Komisije. Čeprav je zakonodajalec časovni okvir za proaktivno objavo poročila o oceni tveganja povezal z zaključkom neodvisne revizije, to ne pomeni, da je treba prošnje za dostop javnosti v skladu z Uredbo št. 1049/2001 zavrniti pred navedenim datumom. Če zadevna platforma še ni proaktivno objavila poročila o oceni tveganja, kadar obstaja zahteva za dostop javnosti do njegovega razkritja, bi morala Komisija to upoštevati pri svoji oceni v skladu z Uredbo 1049/2001. Če ni jasno, ali se lahko odobri javni dostop, bi se morala Komisija posvetovati s platformo, da bi pridobila njeno mnenje o tem, ali se lahko uporabi katera od izjem iz člena 4 Uredbe 1049/2001.

Varuhinja človekovih pravic je tako menila, da to, da je Komisija za zadevno poročilo o oceni tveganja uporabila splošno domnevo nerazkritja, pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj opravi individualno oceno dokumenta, da bi zagotovila čim širši dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do spisa zadeve v zvezi z obtožbami o korupciji, za katere se je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) odločil, da jih ne bo preiskal. OLAF je zavrnil dostop na podlagi splošne domneve o nerazkritju, pri čemer je trdil, da bi razkritje ogrozilo namen njegovih preiskav. Pritožnik je izpodbijal uporabo splošne domneve o nerazkritju s strani urada OLAF. Trdil je tudi, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

Potem ko je Evropski varuh človekovih pravic začel preiskavo, je urad OLAF ponovno preučil svoje stališče in pritožniku omogočil javni dostop do končne odločitve v obravnavani zadevi. Pritožnik je menil, da je to odgovor na njegovo zahtevo za dostop, vendar je tudi dejal, da bi moral urad OLAF zagotoviti dodatna pojasnila o tem, zakaj ni začel preiskave.

Varuhinja človekovih pravic meni, da je nerazumno uporabiti splošno domnevo nerazkritja za sklep urada OLAF o zaključku izbirnega postopka, kadar urad OLAF ugotovi, da ni zadostnih razlogov za začetek preiskave. Varuhinja človekovih pravic je zato pozdravila pozitivno sodelovanje urada OLAF pri pritožbi in pohvalila njegovo pripravljenost za rešitev zadeve. Ker se je ta preiskava nanašala le na zavrnitev dostopa javnosti s strani urada OLAF, je varuhinja človekovih pravic menila, da je bila pritožba rešena, in zaključila preiskavo, kot je bila rešena.

Zadeva se je nanašala na to, da je Komisija zavrnila popoln dostop javnosti do 11 „izvedbenih sklepov“, ki določajo posamezne „nadomestila za nadzor“, ki jih morajo ponudniki zelo velikih spletnih platform plačati v skladu z aktom o digitalnih storitvah. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa oprla na eno od izjem iz zakonodaje Unije o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo poslovne interese. Pritožnik je izpodbijal uporabo te izjeme in trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in druge dele spisa Komisije ter se sestala s predstavniki Komisije. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi inšpekcijskega pregleda in predloženih informacij ugotovila, da so zadržane informacije dejansko občutljive informacije, katerih razkritje bi lahko ogrozilo poslovne interese, tudi glede na mehanizem delitve stroškov, na podlagi katerega se izračunajo posamezne pristojbine za nadzor. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je bilo razumno, da je Komisija menila, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je zato ugotovila, da je Komisija upravičeno zavrnila popoln dostop javnosti do spornih izvedbenih sklepov, in zaključila preiskavo, v kateri je ugotovila neobstoj nepravilnosti.