Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za javni dostop do poročila o oceni tveganja velikega podjetja za družbene medije o njegovi skladnosti z določbami akta o digitalnih storitvah – letno poročanje je del obveznosti „zelo velikih spletnih platform“ v skladu z aktom. Komisija je zavrnila dostop do dokumenta, pri čemer je trdila, da se lahko na splošno domneva, da bi razkritje lahko ogrozilo poslovne interese zadevne družbe, ter da poteka preiskava o skladnosti družbe z aktom o digitalnih storitvah. Komisija poročila za morebitno razkritje ni ocenila posamično.

Varuhinja človekovih pravic je po pregledu poročila izdala predhodne ugotovitve, da je bilo nerazumno, da je Komisija uporabila splošno domnevo o nerazkritju za poročilo o oceni tveganja, pripravljeno v skladu z aktom o digitalnih storitvah. Opozorila je, da se okoliščine, v katerih so sodišča EU priznala možnost uporabe splošne domneve, zelo razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo za poročila o oceni tveganja.

Vendar je Komisija vztrajala pri svojem stališču in dodala, da je bila uporaba splošne domneve utemeljena tudi s potrebo po zaščiti neodvisne revizije izpolnjevanja obveznosti platforme iz akta o digitalnih storitvah.

Varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da to zadostuje za utemeljitev uporabe splošne domneve o nerazkritju. Opozorila je, da je časovni okvir za proaktivno objavo poročila o oceni tveganja na platformi sicer povezan z dokončanjem neodvisne revizije, vendar to ne pomeni, da je treba zahteve za dostop javnosti zavrniti pred tem datumom.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da to, da je Komisija uporabila splošno domnevo nerazkritja za poročilo o oceni tveganja, pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj opravi individualno oceno dokumenta, da bi zagotovila čim širši dostop.

Komisija priporočila varuhinje človekovih pravic ni sprejela. Poleg svojih prejšnjih argumentov je nadalje trdila, da nikakor ne more oceniti, ali poročilo vsebuje poslovno občutljive informacije, in da si pritožnik prizadeva za zasebni in ne javni interes za pridobitev dostopa.

Varuhinja človekovih pravic je obžalovala odgovor Komisije. Poudarila je, da je možnost nadzora nad tem, ali zelo velika spletna platforma izpolnjuje svoje obveznosti iz akta o digitalnih storitvah, v javnem interesu. Opozorila je tudi, da je ocenjevanje poslovno občutljivih informacij del obveznosti institucij EU v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Zato je primer zaključila in potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti.