Zadeva se je nanašala na prakso Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da kandidatom ne dovoli prijave na več kot en sočasni natečaj za zaposlitev javnih uslužbencev EU, tudi če izpolnjujejo merila. EPSO pritožniku ni dovolil prijave na dva sočasna natečaja za zaposlitev prevajalcev za institucije EU in ni prepričljivo pojasnil razlogov za uporabo te prakse.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi lahko ta praksa ovirala zaposlovanje najbolj usposobljenih oseb in da bi moral biti zato EPSO sposoben prepričljivo utemeljiti, zakaj ima tako prakso. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to, da urad EPSO pritožniku ni predložil take obrazložitve, pomenilo nepravilnost. Ugotovila je tudi, da bi vsako nadaljevanje prakse brez trdne utemeljitve nujno pomenilo tudi nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato uradu EPSO priporočila, naj nemudoma pregleda svojo politiko v zvezi s to prakso.

Urad EPSO je zato ustanovil notranjo skupino za razmislek, ki naj bi izvedla podrobno oceno učinka vseh sprememb politike na tem področju. Ocena bo upravnemu odboru urada EPSO predložena do decembra 2018. Upravni odbor mora sprejeti končno odločitev. Ker urad EPSO ravna v skladu z njenim priporočilom, se je varuhinja človekovih pravic odločila, da primer zaključi.

Zadeva se je nanašala na oceno poskusne dobe začasnega uslužbenca Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljevanju: EASO). Pritožnica, ki je bila ob koncu poskusne dobe odpuščena, je trdila, da je pri njeni oceni prišlo do številnih postopkovnih pomanjkljivosti. Poleg tega urad EASO ni odgovoril na njene pritožbe v skladu s kadrovskimi predpisi EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in od urada EASO zahtevala, naj odgovori na pritožbe. Ugotovila je, da je urad EASO sprejel potrebne ukrepe za zagotovitev nepristranske ocene pritožnikove poskusne dobe in spoštoval pritožnikovo pravico do zaslišanja pred sprejetjem končne odločitve o njegovi nadaljnji zaposlitvi. Varuh človekovih pravic je tako primer zaključil.

Uradniki EU morajo pred prvim napredovanjem dokazati, da so sposobni delati v tretjem jeziku. Ko pritožnik, ki dela v agenciji EU, ni opravil izpita iz znanja jezika v svojem tretjem jeziku, je urad EPSO prosil, naj navede razloge za razmeroma nizko oceno pri pisnem testu izpita in ga obvesti tudi o možnih mehanizmih preverjanja. Po njegovem mnenju so se pojasnila urada EPSO v zvezi z njegovim razredom zdela nedosledna, njegov prvotni odgovor glede možnosti pregleda pa je bil napačen. Na podlagi pritožnikovega vztrajanja se je urad EPSO strinjal, da bo ponovno ocenil njegov pisni test. Drugi ocenjevalec je potrdil začetno oceno.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Preučila je pritožnikov test in ocene obeh ocenjevalcev. Varuh človekovih pravic pri oceni pritožnikovega pisnega preizkusa ni našel nobene očitne napake ali znakov pristranskosti. V zvezi z napačnimi informacijami o možnostih pregleda je urad EPSO priznal svojo napako in se opravičil pritožniku. Varuhinja človekovih pravic je menila, da nadaljnje preiskave niso potrebne, in je primer zaključila. Vendar je predlagala izboljšave v zvezi z informacijami, ki se udeležencem preizkusov znanja jezika zagotovijo o postopku in njihovih pravicah do pregleda/pritožbe.

Zadeva se je nanašala na odločitev ECDC, da prekine pogodbo začasnega uslužbenca po koncu poskusne dobe.

Varuhinja človekovih pravic je opravila preiskavo v zvezi s tem in menila, da so bila pojasnila ECDC glede njegove odločitve, da pritožnika ob koncu poskusne dobe ne obdrži na delovnem mestu, na splošno razumna.

Vendar je varuh človekovih pravic menil, da ECDC pritožniku ni pravočasno pojasnil, (a) da so bile težave, ugotovljene v ocenjevalnem dialogu za novince, tako resne, da je bilo upravičeno prekiniti pritožnikovo pogodbo, (b) področja, na katerih bi se moral izboljšati s posebnim in jasnim akcijskim načrtom. Če tega ni storila, je to pomenilo nepravilnost. Poleg tega varuh človekovih pravic meni, da bi bilo v okoliščinah, ko organ EU nima dovolj časa, da bi ustrezno ocenil delo začasnega uslužbenca, ali ko začasni uslužbenec ni imel ustrezne možnosti, da bi odpravil pomanjkljivosti pri svojem delu, dobro, da se preuči, ali obstajajo „izjemne okoliščine“, ki upravičujejo podaljšanje poskusne dobe. Ker v spisu ni dokazov, da je ECDC resno preučil možnost podaljšanja pritožnikove poskusne dobe, je varuh človekovih pravic podal ustrezen predlog za izboljšanje v prihodnosti. Nazadnje, glede na to, da je dobro, da se opravičimo za kakršno koli slabo prakso, varuhinja človekovih pravic meni, da bi moral ECDC priznati svoje napake pri obravnavi tega primera in se za te napake opravičiti pritožniku.

Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da spremeni svoj prvotni predlog o prenosu pritožnikovih pokojninskih pravic, pridobljenih v pokojninskem sistemu Združenega kraljestva, v pokojninski sistem EU.

Komisija je trdila, da je morala spremeniti svoj prvotni predlog, saj je temeljil na splošnih izvedbenih določbah, ki so bile ob predložitvi predloga že zastarele. Spremenjeni predlog Komisije, ki je bil za pritožnika manj ugoden, je temeljil na revidiranih splošnih izvedbenih določbah, ki so dejansko veljale na dan prvotnega predloga. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija spoštovati njegov prvi predlog, ki ga je že sprejel.

Varuhinja človekovih pravic se je pozanimala o tem vprašanju in ugotovila, da je Splošno sodišče razsodilo, da Komisiji ni bilo treba pravno predlagati prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih zunaj pokojninskega sistema Unije, in da je bilo dejansko vrednost takih prenesenih pokojninskih pravic mogoče določiti šele po prenosu. Dejansko je bila to praksa, ki jo je Komisija uvedla preprosto zato, da bi svoje uradnike bolje obveščala o tem, kaj lahko pričakujejo, ko se dejansko odločijo, da bodo zaprosili za prenos svojih pokojninskih pravic v pokojninski sistem EU.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila pritožbo z ugotovitvijo, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na ukrepe urada OLAF po prejemu poročila o prijavljanju nepravilnosti, v katerem je bil Evropski organ za varnost v letalstvu (EASA) povezan z domnevno manipulacijo poročila o inšpekcijskem pregledu na področju varovanja v letalstvu. Varuhinja človekovih pravic je bila po predhodni oceni zaskrbljena zaradi očitno odločitve urada OLAF, da primer opusti in zadevo vrne agenciji EASA, čeprav se je žvižgač zavestno odločil, da bo poročilo predložil uradu OLAF in ne agenciji EASA. Varuhinja človekovih pravic je zavzela predhodno stališče, da bi lahko taka odločitev negativno vplivala na učinkovitost določb o prijavljanju nepravilnosti na splošno. Zato se je odločila, da zadevo razišče.

Varuhinja človekovih pravic je po pregledu spisov urada OLAF ugotovila, da je urad OLAF ustrezno preučil, ali naj začne preiskavo. Izkazalo se je tudi, da urad OLAF zadeve dejansko ni zaključil, temveč je agencijo EASA zaprosil, naj zadevo preuči in poroča o rezultatih svoje preiskave. Poleg tega si je urad OLAF pridržal pravico, da pozneje začne uradno preiskavo. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je urad OLAF ustrezno obravnaval pritožnikovo poročilo o prijavljanju nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da bi moral urad OLAF pritožnika bolj izrecno obvestiti, da njegova predložitev zadeve agenciji EASA ne pomeni, da urad OLAF ne bo sprejemal nadaljnjih ukrepov v zvezi s to zadevo. V zvezi s tem je podala še eno pripombo.

Zadeva se je nanašala na razrešitev pritožnika kot člana osebja policijske misije Evropske unije in njegovo naknadno zahtevo za dostop do dokumentov iz njegovega osebnega spisa.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da je pritožnikova razrešitev zakonita. Ugotovila pa je tudi, da bi morala misija počakati na zaključek postopka notranje revizije, ki je dejansko obravnaval pritožnikov položaj, preden je pritožnika odpustila. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je primerno Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) zaprositi, naj v predlogu rešitve pritožniku ponudi ex gratia plačilo kot priznanje za napake, ki jih je storila misija. ESZD je predlog sprejela in ponudila ex gratia plačilo v višini 2000 EUR. Pritožnik ponudbe ni sprejel. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je znesek, ki ga je ponudila ESZD, ustrezen in da zato ni razlogov za nadaljnje preiskave tega vidika zadeve.

V zvezi z dostopom pritožnika do njegovega osebnega spisa je varuh človekovih pravic ugotovil, da ESZD ni ravnala nepravilno.

Od 1. januarja 2014 morajo institucije EU uvesti notranja pravila o prijavljanju nepravilnosti, ki zajemajo zaščito žvižgačev, zagotavljanje informacij žvižgačem in postopek obravnave pritožb žvižgačev v zvezi z načinom njihove obravnave. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo na lastno pobudo, naslovljeno na Evropski parlament, Evropsko komisijo, Svet Evropske unije, Sodišče Evropske unije, Evropsko računsko sodišče, Evropsko službo za zunanje delovanje, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, da bi zagotovila, da uprava EU stori vse, kar je v njeni moči, da bi posameznike, ki izvejo za hudo kršitev ali nepravilno ravnanje, spodbudila k temu, da spregovorijo.

Varuhinja človekovih pravic je razočarana, ker je iz svojih preiskav izvedela, da sta doslej le dve od devetih zadevnih institucij sprejeli potrebna pravila. Odgovori institucij kažejo, da je treba storiti veliko več, da bi javnosti in morebitnim žvižgačem pokazali, da institucije EU pozdravljajo žvižgače in jih spodbujajo k ukrepanju, da bodo žvižgači zaščiteni pred negativnimi ukrepi institucije, za katero delajo, in da bo njihovo poročanje privedlo do ustrezne preiskave. Varuhinja človekovih pravic zato primer zaključuje s smernicami za nadaljnje izboljšave in spodbuja institucije, naj si prizadevajo čim prej zaključiti razprave na medinstitucionalni ravni in se v tem postopku oprejo na primer notranjih pravil varuha človekovih pravic o prijavljanju nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic prav tako izreka pohvalo Komisiji in Računskemu sodišču za njun dosedanji napredek na tem področju.

Pritožbo je vložila nevladna organizacija in zadeva ravnanje EFSA v primeru morebitnega navzkrižja interesov, ki izhaja iz situacije, imenovane "vrtljiva vrata".

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s trditvijo, da EFSA ni ustrezno obravnavala vprašanja morebitnega navzkrižja interesov pri selitvi nekdanjega člana svojega osebja v zasebni sektor, in s tem povezanimi zahtevki.

Varuh človekovih pravic je po preiskavi pritožbe na agencijo EFSA naslovil tri osnutke priporočil. EFSA je v svojem podrobnem mnenju trdila, da je upoštevala osnutek priporočil varuhinje človekovih pravic.

Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi, s katero je zaključil zadevo, ugotovil, da:

(i) EFSA je sprejela ukrepe za okrepitev svojih pravil in postopkov v zvezi s pogajanji s stalnimi uslužbenci glede prihodnjih delovnih mest izmeničnega zaposlovanja v javnem in zasebnem sektorju ter od stalnega osebja zahtevala, da jih pravočasno razkrije. Ker pa je EFSA neupravičeno omejila obseg tega, kar bi lahko v takih okoliščinah pomenilo morebitno navzkrižje interesov, je varuhinja človekovih pravic sklenila, da je EFSA le delno sprejela prvi osnutek priporočila varuha človekovih pravic.

(ii) EFSA naj ne bi ustrezno priznala, da ni spoštovala ustreznih postopkovnih pravil in da ni izvedla dovolj temeljite ocene morebitnega navzkrižja interesov, do katerega bi lahko prišlo v obravnavani zadevi, ter naj zato ne bi izvedla drugega osnutka priporočila varuha človekovih pravic.

(iii) EFSA je sprejela ukrepe za zagotovitev, da v primeru podobnega primera v prihodnosti (a) pridobi zadostne informacije, vključno vsaj z ustreznim opisom nalog, ki jih izvaja EFSA, natančnim opisom predlagane nove zaposlitve in informacijami o morebitnih povezavah med novo in prejšnjo zaposlitvijo, (b) opravi čim temeljitejšo oceno in (c) ustrezno evidentira rezultate svoje ocene. EFSA je zato sprejela in izvedla tretji osnutek priporočila varuha človekovih pravic.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic, da bi izboljšala izvajanje prvega osnutka priporočila, podala štiri dodatne pripombe, v katerih je agencijo EFSA pozvala, naj razmisli o dodatnih spremembah svojih postopkov in obrazcev.

Leta 2001 je vodja delegacije EU trem lokalnim uslužbencem dovolil delo s krajšim delovnim časom. Leta 2009 so trije zadevni lokalni uslužbenci vodjo delegacije zaprosili za podaljšanje dovoljenja za delo s krajšim delovnim časom. Njihova zahteva je bila zavrnjena. Izjemoma je bilo podaljšanje odobreno le do konca leta 2010. V pritožbi, vloženi pri evropskem varuhu človekovih pravic, so v glavnem trdili, da Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) ni prepričljivo obrazložila svoje odločitve, da jim zavrne dovoljenje za delo s krajšim delovnim časom.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je bila sprva sprožena proti Evropski komisiji. S 1. januarjem 2011 je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) po prenosu pristojnosti postala pristojni organ za sprejemanje vseh odločitev v zvezi z osebjem v delegacijah EU. ESZD je torej za namene te preiskave nadomestila Komisijo.

ESZD je v svojem mnenju pojasnila, da dovoljenja, ki ga je izdala trem lokalnim uslužbencem za delo s krajšim delovnim časom, ne more razširiti iz naslednjih razlogov: (i) lokalna zakonodaja ne določa običajne prakse dodeljevanja dela s krajšim delovnim časom in v zvezi s tem ni „zavezujočih določb“; (ii) posebna pravila EU o lokalnih uslužbencih ne vključujejo določb o odobritvi dela s krajšim delovnim časom; in (iii) ni „interesa službe“, ki bi dovoljeval delo s krajšim delovnim časom.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je zavrnitev ESZD, da podaljša dovoljenje za delo s krajšim delovnim časom za tri lokalne uslužbence, neupravičena. Po njegovem mnenju je bilo delo s krajšim delovnim časom vsaj običajna možnost, ki jo dopušča lokalna zakonodaja. Tudi če v lokalni zakonodaji ni splošnih „zavezujočih določb“, ki bi določale, da je treba delo s krajšim delovnim časom na zahtevo obvezno odobriti, se lahko pogodbene stranke prosto pogajajo in to možnost omogočijo. Poleg tega, tudi če posebni predpisi Unije o lokalnih uslužbencih ne določajo ničesar v zvezi z delom s krajšim delovnim časom, pa ne prepovedujejo dogovora o taki ureditvi. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic opozorila na ustrezna pravila Mednarodne organizacije dela, ki vse priznavajo delo s krajšim delovnim časom kot ustrezno obliko zaposlitve za delavce z družinskimi obveznostmi.

Varuhinja človekovih pravic je najprej na ESZD naslovila predlog sporazumne rešitve, nato pa še osnutek priporočila. ESZD je na podlagi osnutka priporočila pojasnila, zakaj je v interesu službe, da zavrne zahteve pritožnikov. Poleg tega je ESZD obvestila varuhinjo človekovih pravic, da je ponovno začela razprave s Komisijo o možnosti izdaje dovoljenj za delo s krajšim delovnim časom lokalnim uslužbencem. Varuh človekovih pravic je sprejel to pojasnilo in menil, da je ESZD sprejela ustrezne ukrepe za izvedbo njegovega osnutka priporočila. Zato je primer zaključil.