Zadeva se je nanašala na zavrnitev Sveta Evropske unije, da odobri popoln dostop do pravnih mnenj o zakonodajnih predlogih uredb o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (EJT) in o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (EUROJUST).

Med preiskavo varuhinje človekovih pravic se je Svet strinjal z razkritjem dveh od štirih dokumentov, vendar je vztrajal pri zavrnitvi popolnega razkritja preostalih dveh dokumentov, čeprav je bil odobren delni dostop.

Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je bila zavrnitev razkritja pravnih mnenj v celoti upravičena, ker bi ogrozila varstvo pravnih nasvetov in sodnih postopkov. Zato primer zaključuje z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti, vendar poziva Svet, naj ponovno preuči svojo zavrnitev glede na nadaljnji potek časa.

Zadeva se je nanašala na pritožnikovo zahtevo za dostop do dveh elektronskih sporočil, poslanih članom znanstvenega sveta Agencije z zasebnega elektronskega poštnega predala predsednika upravnega odbora Izvajalske agencije Evropskega raziskovalnega sveta. Ko je agencija zavrnila dostop, ker ni imela na voljo obeh elektronskih sporočil, saj sta bili poslani z zasebnega računa, se je pritožnik obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s tem vprašanjem, nato pa je predsednik upravnega odbora agenciji predložil kopije obeh elektronskih sporočil. Agencija bi tako lahko ocenila pritožnikovo prošnjo za dostop do elektronske pošte v skladu z Uredbo 1049/2001 ^[1]. Agencija je nato pritožniku odobrila delni dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pridobila celotne kopije obeh elektronskih sporočil in je lahko preverila, ali so bila redigiranja v kopijah, ki so bile razkrite pritožniku, upravičena.

Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do osnutkov poročila o oceni učinka v zvezi s posredno spremembo rabe zemljišč, povezano z biogorivi. Razkritje dokumentov je bilo zavrnjeno, ker bi oslabilo postopek odločanja Komisije. Pritožnik, skupina organizacij, je menil, da bi mu bilo treba odobriti dostop do zahtevanih dokumentov.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal. Spomnila je, da sta Parlament in Svet septembra 2015 sprejela Direktivo 2015/1513. Ta direktiva je temeljila na zakonodajnem predlogu Komisije, ki mu je bilo priloženo poročilo o oceni učinka, katerega osnutka sta bila obravnavana v tej zadevi. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Komisija glede na te nove okoliščine javnosti odobri dostop do zahtevanih dokumentov. Komisija se s tem ni strinjala in je trdila, da pri njej ni bilo nepravilnosti. Vendar je pritožnika pozvala, naj glede na nove okoliščine vloži novo zahtevo za dostop do dokumentov. Pritožnik je pozneje obvestil varuha človekovih pravic, da je Komisija po novi zahtevi za dostop do dokumentov odobrila dostop do dokumentov, ki jih je zahtevala. Varuhinja človekovih pravic je tako primer zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave pritožbe niso bile upravičene. Poudarila je tudi, da ima varuh človekovih pravic pravico od institucije zahtevati, naj pri odgovoru na predlog za rešitev varuha človekovih pravic v primeru dostopa do dokumentov upošteva nove argumente o tem, zakaj bi bilo treba dokument objaviti.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do ocenjevalnih obrazcev, pripravljenih za oceno vlog držav članic za sofinanciranje nacionalnih sistemov za obdelavo podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) s strani Komisije [1]. Pritožbo je vložil poslanec Evropskega parlamenta.

Komisija se je pri zavrnitvi dostopa do zahtevanih obrazcev za ocenjevanje oprla na sodbo Splošnega sodišča, ki je priznalo potrebo po ohranitvi zaupnosti postopkov ocenjevalnih komisij v zvezi z razpisnimi postopki. V tej zadevi je Sodišče razsodilo, da bi razkritje mnenj članov komisije za ocenjevanje ogrozilo njihovo neodvisnost in tako resno oslabilo postopek odločanja zadevne institucije. Vendar je pritožnik menil, da se ta sodba ne uporablja za postopek ocenjevanja v zvezi z ocenjevanjem vlog za financiranje, ki so jih predložile države članice.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da zavrnitev Komisije, da razkrije zahtevane dokumente, ni bila upravičena. Poleg tega se je strinjala, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji priporočila, naj objavi zahtevane dokumente (vendar se je strinjala, da se imena ocenjevalcev lahko redigirajo).

Komisija je zavrnila priporočilo varuha človekovih pravic, ne da bi predložila prepričljive razloge za svoje stališče. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti.

[1] Podatki iz evidence podatkov o potnikih (PNR) so informacije, ki jih potniki zagotovijo pri rezervaciji vozovnic in prijavi na let ter jih letalski prevozniki zbirajo za lastne komercialne namene. Vsebuje več različnih vrst informacij, kot so datumi potovanja, načrt potovanja, informacije o vozovnici, kontaktni podatki, potovalna agencija, prek katere je bil rezerviran let, uporabljena plačilna sredstva, številka sedeža in informacije o prtljagi. Podatki so shranjeni v podatkovnih bazah letalskih prevoznikov o rezervacijah in nadzoru odhodov.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na korespondenco pritožnika v okviru finančne revizije na ravni države članice. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic je Komisija odgovorila. Razkrila je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, vendar je prikrila nekatere osebne podatke (imena fizičnih oseb). Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno utemeljila redigiranje v skladu z Uredbo 45/2001.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavala pritožnikovo prošnjo za dostop javnosti do „Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju“ med EU in Kubo. ESZD je med preiskavo varuhinje človekovih pravic objavila dokument. Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila, kot je bilo odločeno.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Komisije, da javnosti odobri dostop do svojega mnenja o osnutku srbskega zakona o brezplačni pravni pomoči.

Varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in pregledal zadevni dokument. Varuhinja človekovih pravic je ocenila informacije v spisu in ugotovila, da je bila zavrnitev Komisije upravičena v skladu z ustreznimi veljavnimi pravili o dostopu do dokumentov (Uredba 1049/2001).

Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti. Kljub temu ugotovitve varuha človekovih pravic temeljijo na razlagi zakona, kot se je uporabljal na dan, ko je Komisija sprejela odločitev o potrdilni prošnji pritožnika. Komisiji nič ne preprečuje, da si v javnem interesu prizadeva za večjo preglednost pri vodenju predpristopnih pogajanj in pri napredovanju ali končnem zaključku pogajanj. Začetek veljavnosti osnutka zakona o brezplačni pravni pomoči, začasno zaprtje poglavja 23 pristopnih pogajanj in morebitni pristop Srbije k EU so časi, ko bi Komisija lahko ponovno ocenila razmere, da bi ugotovila, ali še vedno veljajo razlogi, ki utemeljujejo njeno zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta. Varuhinja človekovih pravic verjame, da bo Komisija izvedla ta razmislek.

Ta zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri popoln dostop do ocenjevalnih poročil o predlogih za projekt o Romih v Albaniji, ki ga financira EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija pravilno zavrnila popoln dostop na podlagi izjeme za javni dostop, ki ščiti poslovne interese. Zato je sklenila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Pritožnik, finančni novinar s sedežem v Londonu, je zahteval dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo podrobne informacije o dveh programih Evropske centralne banke za nakup sredstev, ki se bosta izvajala do marca 2017. Namen teh programov je približati stopnjo inflacije ravni blizu 2 %. Natančneje, pritožnika je zanimala razčlenitev programov nakupa po državah, bankah in proizvodih, vključno s cenami, plačanimi za vrednostne papirje, kupljenimi količinami in pristojbinami, plačanimi posrednikom.

ECB je odgovorila, da čeprav so bile agregirane informacije o programih nakupa na voljo na njenem spletnem mestu, ni bilo mogoče odobriti dostopa do zahtevanih podrobnih in razčlenjenih informacij o programih nakupa. ECB je trdila, da so te informacije zajete v izjemah, ki se nanašajo na (i) zaščito javnega interesa, kar zadeva finančno, monetarno ali gospodarsko politiko Unije, in (ii) zaščito poslovnih interesov fizične ali pravne osebe. Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in trdil, da je ECB neupravičeno zavrnila dostop do podatkov.

Varuhinja človekovih pravic je na sestanku z ECB zahtevala dodatna pojasnila in pojasnila v zvezi z zavrnitvijo dostopa s strani ECB. ECB je navedla, da ima namensko interno zbirko podatkov o programih nakupa in da na podlagi informacij, pridobljenih iz nje, pripravlja tedenska interna zaupna poročila, ki Izvršilnemu odboru omogočajo spremljanje opravljenih nakupov in odločanje o morebitnih prihodnjih nakupih. ECB je varuhu človekovih pravic predložila tudi primer tedenskega internega poročila. Poročilo je vsebovalo preglednice s podrobnostmi o nakupih, razčlenjenimi po državah.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi dodatnih informacij, pridobljenih na sestanku, sklenila, da je bila zavrnitev ECB, da odobri dostop do podrobnih podatkov, ki jih je zahteval pritožnik, v skladu z ustrezno sodno prakso in zato utemeljena. Ugotovila je, da ECB ni ravnala nepravilno, in primer zaključila.

Ta strateška preiskava se nanaša na preglednost pomembnega neformalnega dela zakonodajnega postopka EU, in sicer na preglednost trialogov.

Zakonodajna organa EU, Evropski parlament in Svet Evropske unije, sprejemata zakonodajo na predlog Evropske komisije. V tem procesu se sozakonodajalca ob pomoči Komisije pogosto pogajata v t. i. trialogih, ki so neformalna srečanja med predstavniki treh sodelujočih institucij. Parlament in Svet se med trialogom poskušata dogovoriti o skupnem besedilu na podlagi svojih začetnih stališč, o katerem se nato glasuje v skladu s formalnim zakonodajnim postopkom. Trialogi so se izkazali za zelo učinkovite pri doseganju takih sporazumov in večina zakonodaje je zdaj sprejeta na ta način.

Evropska unija je predstavniška demokracija, v kateri imajo državljani pravico, da od svojih predstavnikov zahtevajo odgovornost za politične odločitve, sprejete v njihovem imenu. Državljani imajo tudi pravico sodelovati v demokratičnem procesu EU. Preglednost trialogov je ključni element pri zagotavljanju učinkovitosti teh pravic in pri legitimizaciji zakonov, ki jih sprejme EU. Sodišče EU je navedlo, da je zmožnost državljanov EU, da se seznanijo s premisleki, na katerih temeljijo zakonodajni ukrepi, predpogoj za učinkovito uveljavljanje njihovih demokratičnih pravic.

Čeprav je zakonodajni postopek EU na splošno precej pregleden, tudi v primerjavi s številnimi državami članicami, je ta del postopka vzbudil pomisleke glede ravnovesja med učinkovitostjo postopka trialoga in njegovo preglednostjo.

Na podlagi tega je evropska varuhinja človekovih pravic začela strateško preiskavo. Preučila je, katere informacije in dokumente bi bilo treba proaktivno dati na voljo javnosti in kdaj, da bi lahko državljani uveljavljali svoje pravice.

Preglednost trialoga je bistveni element legitimnosti priprave zakonodaje EU. Državljani morajo biti sposobni nadzorovati delovanje svojih predstavnikov v tem ključnem delu zakonodajnega postopka. Državljani potrebujejo tudi informacije o temah, o katerih se razpravlja na trialogih, da bi lahko učinkovito sodelovali v zakonodajnem postopku.

Varuhinja človekovih pravic pozdravlja dosedanji napredek pri izboljšanju preglednosti trialogov; vendar predlaga, da vse tri institucije javno objavijo naslednjo dokumentacijo in informacije: Datumi trialogov, začetna stališča treh institucij, splošni dnevni redi trialogov, dokumenti s štirimi stolpci, končna kompromisna besedila, opombe trialoga, ki so bile objavljene, seznami sodelujočih nosilcev političnega odločanja in po možnosti seznam drugih dokumentov, predloženih med pogajanji. Vse to bi moralo biti na voljo v skupni podatkovni zbirki, ki je preprosta za uporabo in razumljiva. Medtem ko bi lahko bili nekateri dokumenti na voljo med pogajanji v okviru trialoga, bi lahko institucije menile, da je treba v javnem interesu zagotoviti proaktiven dostop javnosti do nekaterih vrst dokumentov šele po koncu pogajanj.