(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Ta pritožba se nanaša na projekt FAIR 5-CT97-3751 „Optimizirana tehnika pridelave in spravila alternativne poljščine Stevia Rebaudiana Bertoni“. Stevia Rebaudiana je rastlina, iz katere se lahko proizvajajo sladila. Zdi se, da bi lahko služil kot primeren nadomestek za gojenje tobaka. Namen zadevnega projekta je bil preučiti to možnost v zvezi z južno Evropo. Zdi se, da je bil projekt v veliki meri sestavljen iz kmetijskih poljskih poskusov.

Projekt je trajal od 1. februarja 1998 do (po različnih podaljšanjih) 30. aprila 2002. Vključevala je dva projektna partnerja (Univerzo v Hohenheimu v Nemčiji in Wintersteiger GmbH, avstrijsko podjetje), pridruženega partnerja (Univerzo v Algarveju, Portugalska), ki je pozneje postal polnopravni partner, in dva podizvajalca (Dulsana S.L., špansko podjetje, in Sarea GmbH, avstrijsko podjetje). Usklajevanje projekta je bilo prvotno v rokah Univerze v Huelvi v Španiji. Skupni najvišji prispevek Skupnosti je bil določen v višini 808 000 EUR.

Po navedbah pritožnika, ki je bil odgovoren za projekt na univerzi v Hohenheimu, se je pozneje izkazalo, da univerza v Huelvi in odgovorna oseba (profesor O.) nista mogli izpolniti svojih obveznosti iz pogodbe.

Sredi leta 1999 so projektni partnerji zaprosili Univerzo v Huelvi, naj bodisi nadomesti profesorja O. bodisi se umakne iz projekta. Univerza v Huelvi se je s 15. julijem 1999 umaknila iz projekta, Univerza v Hohenheimu pa je prevzela vlogo koordinatorja.

Po navedbah pritožnika so bile odkrite naslednje težave in nepravilnosti Univerze v Huelvi ali profesorja O.:

Univerza v Huelvi ni imela objektov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za terenske preskuse, zato se je morala zanesti na objekte družbe Dulsana. Kljub temu je Univerza v Huelvi sprva menila, da s to družbo ni treba skleniti podizvajalske pogodbe. Družba Dulsana je od junija do oktobra 1998 plačala približno 30.000 EUR stroškov. Profesor O. je nato zavrnil vsa plačila družbi Dulsana, pri čemer je trdil, da je pogodba navsezadnje potrebna. Februarja 1999 je Univerza v Huelvi končno predlagala osnutek pogodbe. Vendar je družba menila, da je ta osnutek pogodbe nesprejemljiv. Šele potem, ko so jo drugi udeleženci močno obremenili, je Univerza v Huelvi plačala nekaj računov družbe Dulsana. Vendar znesek v višini 19 879 EUR ni bil plačan. Univerza v Huelvi je zadevni znesek zaračunala Komisiji, ne da bi ga prenesla na družbo Dulsana. V zvezi s tem je profesor O. štirikrat ponaredil podpis dr. K. (odgovorne osebe v Dulsani). Univerza v Huelvi poleg tega ni posredovala zneskov, do katerih so bili upravičeni drugi udeleženci. Projektna sredstva je uporabila za plačilo oseb, ki niso nikoli delale na projektu. V svojem zadnjem poročilu je Univerza v Huelvi poročala o poskusih, ki niso bili nikoli izvedeni, in uporabila podatke, ki jih je leta 1992 pripravil dr. Poročila, ki jih je predložila Univerza v Huelvi, so bila enaka znanstvenim člankom, ki so jih napisali študenti, ki niso bili zaposleni v projektu. Po navedbah pritožnika so bili znanstveni rezultati projekta močno ponarejeni.

Po navedbah pritožnika je bila Komisija o teh dejstvih obveščena v različnih dopisih, vendar kljub zelo močnemu sumu, da je bila storjena goljufija, ni ustrezno ukrepala.

Dr. K. je v dopisu z dne 22. aprila 2003 Evropsko računsko sodišče opozoril na domnevne nepravilnosti. Iz tega dopisa izhaja, da je bila finančna revizija izvedena leta 2001 in, očitno po posredovanju nemškega poslanca Evropskega parlamenta, znanstvena revizija leta 2002. Dr. K. je poudaril, da od 30.000 EUR, ki jih je družba Dulsana plačala vnaprej, 19 879 EUR še vedno ni plačanih. Januarja 2001 je Dulsana na sodišče pripeljala Univerzo v Huelvi. Vendar v času dopisa z dne 22. aprila 2003 v tej zadevi še ni bilo zaslišanja. Dr. K. je trdil, da je bila pogodba s Komisijo pogojena s tem, da lahko nasprotna pogodbena stranka (tj. Univerza v Huelvi) dokaže, da je dejansko začela delati na projektu. Vendar bi bilo treba za to skleniti podizvajalsko pogodbo z družbo Dulsana. Ker to ni bilo storjeno, je dr. K. menil, da pogodba ni nikoli začela veljati in da plačila Komisije univerzi v Huelvi niso imela pravne podlage. Dr. K. je zato od Računskega sodišča zahteval, naj preveri, ali je bila pogodba med Komisijo in Univerzo v Huelvi v skladu z zakonom.

Junija 2003 je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pritožnika zaprosil za dodatne informacije v zvezi z zadevo.

Pritožnik je v odgovoru uradu OLAF z dne 15. julija 2003 navedel svoje obtožbe zoper Univerzo v Huelvi in profesorja O.

Komisija je 12. septembra 2003 pritožnika obvestila o finančnem stanju pogodbe. V skladu s to izjavo je bil plačan celoten najvišji prispevek EU (808 000 EUR). Po mnenju pritožnika izjava Komisije ni upoštevala pomanjkanja dejavnosti ter znanstvenih in upravnih nepravilnosti, ki jih je storila Univerza v Huelvi.

Pritožnik je 2. oktobra 2003 ugovarjal tej izjavi v delu, v katerem je sprejel stroške Univerze v Huelvi v višini 112.068 EUR. Vendar se Komisija na ta dopis ni uradno odzvala. Srečanje je potekalo 21. aprila 2004. Vendar ta seja ni rešila vprašanj in ni bilo mogoče doseči dogovora o skupnem zapisniku te seje.

Po navedbah pritožnika je Univerza v Hohenheimu imela znatne dodatne stroške, ker ni izpolnila pogodbe s Komisijo.

Pritožnik je v pritožbi, vloženi pri varuhu človekovih pravic februarja 2005, v bistvu trdil, da Komisija ni ustrezno obravnavala projekta FAIR 5-CT97-3751.

Pritožnik je opozoril, da mu Komisija ni omogočila dostopa do ustreznih dokumentov, tj. poročil o dveh revizijah in nadaljnjih poročil, ki jih je pripravil znanstveni uradnik Komisije, in da zato ni mogel dati pripomb nanje. V zvezi s tem je pritožnik poudaril, da ga je Komisija obvestila, da je bila pogodba zaključena, medtem ko je v svojih odločbah o zavrnitvi dostopa do navedenih dokumentov med drugim trdil, da dostopa ni mogoče odobriti, ker poteka revizija.

Pritožnik je dodal, da je zaradi zapletenosti zadeve predlagal sestanek, na katerega bi morala biti povabljena tudi dr. K. in g. V. (znanstveni uradnik Komisije).

Poizvedba

Pristop varuha človekovih pravic

februarja 2005 je varuh človekovih pravic zaprosil Komisijo za mnenje o pritožbi. Pritožnik je bil o tem ustrezno obveščen z dopisom, poslanim istega dne. Varuh človekovih pravic je v tem dopisu pojasnil, da se mu takrat ni zdelo potrebno sklicati sestanka, kot ga je predlagal pritožnik.

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Ozadje

Pogodba za zadevni projekt je bila spremenjena z dvema spremembama, podpisanima leta 1999 oziroma 2001.

Sprememba št. 1 te pogodbe, ki je začela veljati 15. julija 1999, je določala:(2)

• Univerza v Huelvi se umakne iz projekta, usklajevanje pa prevzame Univerza v Hohenheimu;
• Univerza v Huelvi bo Komisiji predložila konsolidirano poročilo o stroških za delo, ki ga je opravila do vključno 14. julija 1999, preostanek neporabljenih sredstev, ki so že bila izplačana Univerzi v Huelvi, pa se prenese na Univerzo v Hohenheimu;
• finančni prispevek Skupnosti, ki je bil prvotno predviden za Univerzo v Huelvi in ga Komisija še ni plačala, se prerazporedi med preostale partnerje;
• Univerza v Algarveju (doslej povezani izvajalec) postane izvajalec;
• trajanje projekta se podaljša za deset mesecev; in
• finančni prispevek Skupnosti se prerazporedi med partnerje.

Znesek finančnega prispevka Skupnosti, ki je bil prvotno predviden za Univerzo v Huelvi, je znašal 412 250 EUR. Ta znesek je bil s predlogom spremembe št. 1 zmanjšan na 143 790 EUR. Preostanek je bil prerazporejen med preostale partnerje. Dodeljena niso bila nobena dodatna finančna sredstva Skupnosti.

Znesek finančnega prispevka Skupnosti, ki je bil prvotno predviden za Univerzo v Hohenheimu, je znašal 70 750 EUR. Ta znesek je bil s predlogom spremembe št. 1 povečan na 275 210 EUR. S podpisom te spremembe se je Univerza v Hohenheimu izrecno strinjala s temi pogoji in je bila v celoti obveščena o skupnih razpoložljivih prerazporejenih finančnih sredstvih za projekt.

oktobra 2000 je pritožnik obvestil Komisijo o svojem mnenju, da Univerza v Huelvi ni zadovoljivo izvedla projekta. Univerza v Hohenheimu je menila, da bi morala Komisija zavrniti vse izjave o stroških, ki jih je predložila univerza v Huelvi, in ustrezna sredstva prenesti na univerzo v Hohenheimu. Zahtevala je tudi, da se neporavnani računi družbe Dulsana, podizvajalca univerze v Huelvi, povrnejo prek lastnih izkazov stroškov univerze v Hohenheimu.

Komisija je v svojem odgovoru z dne 10. novembra 2000 potrdila, da bo pritožbo skrbno preučila. V dopisu je bilo tudi pojasnjeno, da mora stroške, da bi bili upravičeni, zaračunati izvajalec, ki jih je imel. Ker je bila družba Dulsana podizvajalec Univerze v Huelvi in ne Univerze v Hohenheimu, ni bilo mogoče šteti, da je stroške krila slednja, zato jih ni bilo mogoče šteti za upravičene stroške Univerze v Hohenheimu.

Da bi preverila obtožbe zoper Univerzo v Huelvi, je Komisija januarja 2001 opravila finančno revizijo izkazov stroškov, ki jih je predložila ta univerza. Posledično so bili nekateri stroški zavrnjeni ali spremenjeni. Računi družbe Dulsana za leto 1998 so bili sprejeti kot upravičeni stroški, saj jih je plačala univerza v Huelvi, medtem ko računi družbe Dulsana za leto 1999 niso bili sprejeti, saj jih univerza v Huelvi ni plačala. Skupni znesek 112 068 EUR je bil sprejet kot upravičen strošek za Univerzo v Huelvi. Preostali znesek v višini 31 728 EUR je bil prerazporejen in izplačan preostalim partnerjem. Od skupnega zneska 412 250 EUR, ki je bil prvotno predviden za Univerzo v Huelvi, je bilo 300 182 EUR prerazporejenih med preostale partnerje, da bi lahko izvedli preostali del projekta.

Aprila 2002 so zunanji strokovnjaki opravili znanstveno revizijo dela, ki ga je opravila Univerza v Huelvi. Ti strokovnjaki so poročali o dveh glavnih težavah v zvezi s tem delom. Prvič, odnos med Univerzo v Huelvi in njenim podizvajalcem Dulsano naj bi bil še posebej problematičen. Zdelo se je, da je bila obveznost podizvajalca slabo opredeljena in nejasna, kar je povzročilo spor med strankama glede natančnih pogodbenih obveznosti. Drugič, strokovnjaki so ugotovili več pomanjkljivosti pri izvajanju del in tudi poudarili, da je bila tehnična priloga na nekaterih področjih nejasna in nejasna. Strokovnjaki so prišli do zaključka, da je "(...) prvih sedem trimesečij projektnih dejavnosti slabe kakovosti. Številne podopravila so dragocena. Komisija bi morala univerzi v Huelvi dovoliti, da zahteva odškodnino za navedeno obdobje.“

Rezultati znanstvene revizije so bili takšni, da niso povzročili dodatnih finančnih prilagoditev v zvezi s stroški, povrnjenimi Univerzi v Huelvi.

Urad OLAF je 25. junija 2003 od znanstvenega uradnika, odgovornega za spis pri Komisiji, zahteval informacije o projektu. To je sledilo pritožbi, ki jo je dr. K. vložil pri Računskem sodišču, ki je spis posredovalo uradu OLAF. Odgovorni znanstveni uradnik je 31. julija 2003 OLAF poslal obvestilo k spisu z osebnimi stališči o dveh opravljenih revizijah in o dokumentih, ki jih je predložil pritožnik, da bi, kot je navedel v elektronskem sporočilu OLAF, še vedno dosegel sporazumno rešitev spora med različnimi strankami.

Poročilo o finančni reviziji, poročilo o znanstveni reviziji in zgoraj navedeno obvestilo k dokumentaciji so bili zaupni dokumenti. Vendar je bil varuh človekovih pravic dobrodošel, da se z njimi posvetuje.

Končno plačilo za projekt je Komisija izvedla septembra 2003. Univerza v Hohenheimu je 12. septembra 2003 prejela dopis s podrobnostmi o plačilu. Dne 2. oktobra 2003 je pritožnik potrdil prejem tega pisma, vendar je zavrnil odobritev končnega izkaza o izdatkih.

Pritožnik in dr. K. sta nato zahtevala sestanek s Komisijo, da bi razpravljala o stanju zadeve. Ta sestanek je potekal 21. aprila 2004.

Dr. K. in pritožnik sta maja in decembra 2004 vložila zahtevi za dostop do revizijskih poročil z dne 3. aprila 2001 in 26. aprila 2002 ter dopisa g. V. z dne 31. julija 2003. Te zahteve so bile zavrnjene.

Maja 2003 je OLAF začel postopek v zvezi s pomočjo pri kaznivih dejanjih. Ta preiskava je bila zaključena februarja 2005 s končnim poročilom o primeru, ki je vsebovalo naslednje ugotovitve:

• OLAF je potrdil rezultate revizij Komisije, ki so pokazali, da Univerza v Huelvi ni v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.
• Glede na navedeno in zaradi dejstva, da so španski pravosodni organi začeli sodne preiskave o ukrepih univerze v Huelvi in nekaterih njenih uslužbencev, je urad OLAF odredbodajalcu priporočil, naj v sistem zgodnjega opozarjanja (EWS) vnese zaznamek v kategoriji W3. OLAF je zahteval takojšnjo in začasno označitev v kategoriji W2, da bi imel zadevni odredbodajalec čas za oceno razmer.

Opozorilo kategorije W2 temelji na ugotovitvah o resnih upravnih napakah ali goljufijah v zvezi s tretjimi osebami, ki so prejele sredstva Skupnosti. Opozorilo kategorije W3 se izda, kadar je znano, da so upravičenci do sredstev Skupnosti v sodnem postopku zaradi resnih upravnih napak ali goljufij.

Obe oznaki sta bili v sistem zgodnjega opozarjanja uvedeni 19. aprila 2005.

Komisija bi po potrebi sprejela nadaljnje finančne ukrepe na podlagi izida sodnega postopka.

Pripombe na trditve pritožnika

Da bi se omogočil strukturiran pristop k zadevi, je Komisija v točkah, opisanih v nadaljevanju, razpravljala o posebnih vprašanjih, izpostavljenih v pritožbi.

1 Pritožba v zvezi z neustreznim znanstvenim in upravnim delovanjem Univerze v Huelvi (profesor O.) ter neukrepanjem Komisije v zvezi s tem
1.1 Med Univerzo v Huelvi in Dulsano ni bila nikoli sklenjena nobena pogodba.

To je bila zadeva za Univerzo v Huelvi in njenega podizvajalca Dulsana. Komisija je bila obveščena, da v Španiji poteka sodni postopek zaradi pritožbe družbe Dulsana proti Univerzi v Huelvi v zvezi s tem vprašanjem.

Stališče univerze v Huelvi, da ne bo povrnila zahtevkov za povračilo stroškov, ki jih je leta 1999 vložila družba Dulsana, je podprl revizor, ki je opravil finančno revizijo.

1.2 Osebe, ki niso delale na projektu, so bile s pomočjo sredstev za projekt zaposlene na Univerzi v Huelvi.

Komisija je sprejela vse razumne ukrepe za preverjanje finančnih terjatev Univerze v Huelvi. Stroški osebja, ki je delalo na projektu, so bili povrnjeni v skladu z ugotovitvami zgoraj navedenih revizij in pogodbe. Univerza v Huelvi že drugo leto ni mogla zagotoviti časovnih listov. Zato je Komisija te stroške zavrnila. Nazadnje, ena od ugotovitev znanstvenega revizijskega poročila je bila, da je bilo več kot 80 % časa, ki so ga študentje doktorskega študija prijavili za projekt, upravičenih.

1.3 Univerza v Huelvi ni nikoli ukrepala, da bi zagotovila izpolnitev pogodbe s Komisijo.

Na podlagi ugotovitev obeh revizij je Komisija Univerzi v Huelvi plačala 112.068 EUR za delo, opravljeno v obdobju med 1. februarjem 1998 in 14. julijem 1999. Komisija se je strinjala s spremembo št. 1, ki določa, da se je Univerza v Huelvi v celoti umaknila iz projekta. Poleg tega se je strinjala s podaljšanjem trajanja projekta, da bi preostalim partnerjem zagotovila dovolj časa za pravilno dokončanje projekta.

1.4 Zadnje pismo Univerze v Huelvi za obdobje od 1. februarja 1999 do 15. julija 1999 je vsebovalo podrobne preizkuse, ki niso bili nikoli izvedeni. Podatki, navedeni v dokumentaciji, so bili podatki, ki jih je pridobil dr. K. v prejšnjih terenskih preskušanjih.

Glej odgovor pod 1.1 in 1.2.

1.5 Poročila Univerze v Huelvi so bila enaka tezam, ki so jih napisali študenti, ki niso bili zaposleni v projektu.

Glej odgovor pod točkama 1.1 in 1.2.

1.6 Komisija je revizije začela šele po političnem pritisku in se ni odzvala na velike znake goljufij.

Finančna revizija je bila izvedena januarja 2001, dodatna znanstvena revizija pa aprila 2002. Rezultati obeh revizij niso potrdili trditev univerze v Hohenheimu v zvezi z veliko goljufijo univerze v Huelvi. Kljub temu je bil na zadevo opozorjen tudi urad OLAF, ki je potrdil rezultate revizij, ki jih je izvedla Komisija. Glede na izid sodnih postopkov, ki potekajo v Španiji proti Univerzi v Huelvi, bi Komisija sprejela potrebne finančne ukrepe.

1.7 Komisija je zavrnila dostop do dokumentov v zvezi z revizijami. Poznavanje rezultatov revizije bi imelo neposreden finančni vpliv na projekt.

Zavrnitev dostopa do zadevnih dokumentov je temeljila na naslednjih razlogih:

potrebo po zaščiti tekočih preiskav;

potrebo po varovanju zasebnosti in integritete fizičnih oseb;

potrebo po zaščiti notranjega postopka odločanja Komisije;

* dejstvo, da se zadevni dokumenti ne dotikajo pretežno splošnega interesa, tudi ob upoštevanju dejstva, da imata Univerza v Hohenheimu in Dulsana zasebne interese v zvezi s tem vprašanjem.

Tudi če bi bilo treba od univerze v Huelvi izterjati dodatna sredstva, to ne bi imelo nadaljnjega finančnega vpliva na projekt, saj bi bilo treba izterjani denar vrniti v splošni proračun Komisije in ga ne bi bilo mogoče prerazporediti izvajalcem projekta.

2 Pritožbe v zvezi z ravnanjem Komisije glede končnega plačila
2.1 Neizpolnitev tehnične in upravne obveznosti iz pogodbe s strani univerze v Huelvi pri končnem plačilu ni bila upoštevana.

Glej odgovor pod točko 1.3.

2.2 Komisija je zavrnila dodatne stroške za usklajevanje projekta, ki jih je imela Univerza v Hohenheimu.

Univerza v Hohenheimu se je s podpisom aneksa št. 1 k pogodbi strinjala s pogoji za prenos vloge koordinatorja nanjo in s prilagojenim proračunom, ki temelji na tem prenosu. V okvirnih finančnih preglednicah, priloženih predlogu spremembe, je bilo predvideno povečanje prispevka Komisije za univerzo v Hohenheimu s 70 750 EUR na 275 210 EUR. Dejansko plačani končni znesek je bil višji, in sicer 343.818 EUR. To je bilo mogoče zaradi dejstva, da je bil velik del prvotnega prispevka, predvidenega za Univerzo v Huelvi, prerazporejen Univerzi v Hohenheimu in da so drugi partnerji v projektu porabili manj, kot je bilo prvotno predvideno.

2.3 Univerza v Hohenheimu ni podala uradnega odgovora na zavrnitev končnega plačila. Različica Komisije v zapisniku sestanka aprila 2004 ne odraža natančno obravnavanih vprašanj.

Potrdilo o prejemu je bilo poslano po elektronski pošti 3. februarja 2004. Izvajalci se običajno odzovejo, kadar Komisija zavrne plačilo nekaterih terjatev in če znesek, ki ga je plačala Komisija, ni dosegel najvišjega zneska, ki bi ga bilo mogoče plačati. Vendar je Komisija v obravnavanem primeru že izvedla plačila do najvišjega zneska svojega prispevka.

Dogovora o sklepih sestanka aprila 2004 dejansko ni bilo mogoče doseči.

2.4 Komisija trdi, da je pogodba zaključena. Trditev, da se pogodba pregleduje, pa se hkrati uporablja kot razlog za zavrnitev dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001.

Člen 2 pogodbe določa, da „je treba pogodbo šteti za izpolnjeno na dan končnega plačila, ki ga dolguje Komisija“. Razlikovati je bilo treba med zaključkom projekta in poznejšimi pregledi. Projekt je bilo mogoče dokončati, hkrati pa je bil predmet finančne revizije ali pregleda.

Odgovor Komisije na ugotovitve pritožnika

Ko se je Komisija soočala z nesoglasji med projektnimi partnerji, je morala spoštovati načelo enakosti, vse sprejete odločitve pa so morale temeljiti na uravnoteženi oceni razmer. Zato je Komisija opravila dve reviziji, da bi preverila trditve univerze v Hohenheimu.

Nobeno od dejstev, ki jih je navedel pritožnik, ni utemeljevalo njegovih trditev, da je Komisija ravnala nepravilno. Rezultati revizij so bili upoštevani pri zmanjšanju finančnega prispevka Skupnosti za Univerzo v Huelvi. V zvezi z obtožbami goljufije rezultati revizij tega niso mogli potrditi, vendar bi Komisija sprejela potrebne finančne nadaljnje ukrepe, odvisno od izida sodnih postopkov, ki so jih španski organi začeli proti Univerzi v Huelvi.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal več pripomb v zvezi z opisom ustreznih dejstev, ki jih je predstavila Komisija.

V zvezi s posameznimi vprašanji

Pripombe pritožnika v zvezi z vsebino njegove zadeve se lahko povzamejo na naslednji način (z uporabo številčenja vprašanj, ki ga je sprejela Komisija):

1.1 Kar zadeva Univerzo v Huelvi, se je 95 % dela nanašalo na terenske preskuse. Ker pa univerza ni imela prostorov za take terenske preizkuse, je bila sklenitev podizvajalske pogodbe nujna. To je bilo tudi v skladu s členoma 3.2 in 2.2(c) splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji). Dejstvo, da podizvajalska pogodba ni bila zasebna zadeva med izvajalcem in podizvajalcem, je bilo potrjeno z dejstvom, da je člen 3.3 splošnih pogojev Komisiji podelil enake pravice nadzora v zvezi s podizvajalcem, kot jih je imela v zvezi z izvajalcem.

Univerza v Huelvi je 15. julija 2003 plačala glavne terjatve družbe Dulsana.

Ni bilo jasno, kako so revizorji lahko prepoznali račune, ki jih je družba Dulsana predložila leta 1998, saj takrat ni obstajala nobena podizvajalska pogodba.

1.2 Skoraj vsa poročila, ki jih je predložila Univerza v Huelvi, so vsebovala vse prevode prispevkov, ki so jih predložili študenti. Zato je bilo treba vprašati, kakšno delo so opravili tisti sodelavci, ki so bili plačani iz proračuna projekta. Člen 19.1.1 splošnih pogojev je določal, da se lahko zaračunajo samo stroški dejanskih ur, ki jih na projektu opravi „znanstveno, podiplomsko ali tehnično osebje“.

1.3 Univerza v Huelvi je bistveno kršila pogodbo, zaradi česar bi morala v celoti vrniti predplačilo, ki ga je prejela.

1.4,1.6

Komisija naj ne bi obravnavala trditve, da je Univerza v Huelvi storila znanstveno napako. Profesor O. je ravnal goljufivo, ko je uporabil rezultate prejšnjega dela dr.

1.7 Glede na to, da je šlo za pravilno uporabo javnih sredstev, je prevladal javni interes za razkritje zadevnih dokumentov.

Člen 1.1 pogodbe je določal, da izvajalci „skupno in solidarno“ izpolnjujejo svoje obveznosti, člen 1.2 pa je določal, da si izvajalci „razumno prizadevajo doseči rezultate, predvidene za projekt, in izpolniti obveznosti izvajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti“. Zato je bilo iz pogodbenih razlogov logično in obvezno, da se zneski, ki jih Komisija pridobi od partnerja, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti, dajo na razpolago projektu. To je bilo zahtevano že 23. oktobra 2000.

2.3, 2.4

Pritožnik je Komisijo večkrat opozoril na sum, da je profesor O. ponaredil podpis dr. K. Komisija tega vprašanja ni nikoli obravnavala. Zato je treba preveriti vse račune družbe Dulsana, ki jih je predložila Univerza v Huelvi, da se preveri verodostojnost podpisa dr. K.

Sklepna ugotovitev

Sklepi Komisije so temeljili na dveh revizijah. Vendar je Komisija številne elemente v zvezi z znanstvenim prekrškom Univerze v Huelvi spoznala šele po zaključku teh revizij.

Trditev, da bi bilo treba univerzi v Huelvi odvzeti znesek 112.068 EUR in ga izročiti univerzi v Hohenheimu, je bila ohranjena.

Pritožnik je nadalje navedel, da je ponovno zaprosil za dostop do revizijskih poročil. Varuha človekovih pravic je tudi pozval, naj pojasni dejstva, tako da zasliši g. V., znanstvenega uradnika Komisije, pristojnega za zadevo. Po mnenju pritožnika ni zadostovala le proučitev zabeležke, ki jo je pritožnik napisal 31. julija 2003.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah

Varuh človekovih pravic je zato 20. septembra 2005 Komisijo zaprosil za odgovor na naslednja vprašanja:

(1) Pritožnik je v svojih pripombah med drugim navedel naslednje:

• Kar zadeva Univerzo v Huelvi, se je 95 % dela nanašalo na terenske preskuse. Ker pa univerza ni imela prostorov za take terenske preizkuse, je bila sklenitev podizvajalske pogodbe nujna. To je bilo tudi v skladu s členoma 2.2(c) in 3.2 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbo. Vendar taka podizvajalska pogodba ni bila sklenjena. Univerza v Huelvi torej nikoli ni bila v položaju, v katerem bi lahko ustrezno izvedla projekt. Univerza v Huelvi naj bi tako bistveno kršila pogodbo, zaradi česar bi morala v celoti vrniti predplačilo, ki ga je prejela.
• Komisija naj ne bi odgovorila na trditev, da je Univerza v Huelvi storila znanstveno napako. Profesor O. je ravnal goljufivo, ko je uporabil rezultate prejšnjega dela dr.
• Komisija ni odgovorila na sum, da je profesor O. ponaredil podpis dr. K.

Ali lahko Komisija poda pripombe na te izjave?

(2) Pritožnik se je v svojih pripombah skliceval na nekatere določbe splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbo. Ali lahko Komisija predloži kopijo teh splošnih pogojev?

(3) Komisija se je v svojem mnenju sklicevala na postopke, ki potekajo pred španskimi pravosodnimi organi. Ali ima Komisija podrobnejše informacije o predmetu tega postopka?

Varuh človekovih pravic je o tem ustrezno obvestil pritožnika. V zvezi s pritožnikovim predlogom, da se zasliši uradnika Komisije, za katerega se zdi, da je obravnaval zadevo, je varuh človekovih pravic poudaril, da bo počakal na odgovor Komisije na njegovo zahtevo po informacijah, preden se bo odločil, ali so potrebne nadaljnje preiskave. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da je "ponovno" zaprosil za dostop do zadevnih dokumentov. Varuh človekovih pravic je zato pritožnika obvestil, da se je njegova preiskava nanašala na zahtevo za dostop, ki je bila zavrnjena 26. januarja 2005, in da je treba vsako novo zahtevo za dostop, ki bi jo morda želel vložiti zdaj, predložiti neposredno Komisiji.

Odgovor Komisije

Komisija je v svojem odgovoru predstavila naslednje pripombe:

V zvezi z dejstvi

V tehnični prilogi k pogodbi sta bila predvidena dva podizvajalca za Univerzo v Huelvi, in sicer kmetija "Los Bresnos" (v kateri je bil takrat vodja dr. K.) za dobavo testnega poligona in družba Sera GmbH za izvedbo več testov.

Univerza v Huelvi je 1. oktobra 1998 kot koordinatorka projekta zaprosila Komisijo za dovoljenje, da kmetijo "Los Bresnos" nadomesti z drugo kmetijo na tem območju, ki jo je najela družba Dulsana, ki jo je posebej za ta namen ustanovil dr. K. Razlog, ki ga je Komisija navedla, je bil, da je bila kmetija "Los Bresnos" poškodovana zaradi močnega deževja. Komisija je to zamenjavo odobrila 29. oktobra 1998.

Sestanek o napredku je potekal 27. in 28. januarja 1999. Glede na poročilo o misiji, ki ga je pripravil znanstveni uradnik Komisije, je delo v zvezi s projektom dobro napredovalo. Vendar je v poročilu omenjena neizkušenost Univerze v Huelvi v zvezi s pravili za upravljanje raziskovalnih projektov, ki jih financira Skupnost. Omenila je tudi očitne finančne težave med Univerzo v Huelvi in njenim podizvajalcem Dulsano, za katere pa se zdi, da so bile rešene takoj po sestanku, ker je Univerza v Huelvi družbi Dulsana plačala vse račune.

Marca 1999 je potekal še en sestanek skupine, na katerem so se z obtožbami obeh strani odkrito pojavila razhajanja v mnenjih med Univerzo v Huelvi na eni strani ter Univerzo v Hohenheimu in Dulsano na drugi strani. Junija 1999 je potekalo še eno srečanje skupine, na katerem so razpravljali o nadaljnjem sodelovanju Univerze v Huelvi pri projektu.

Podpisan je bil aneks k pogodbi, ki je začel veljati 15. julija 1999, da bi se odpravile zgoraj navedene razlike.

Aprila 2002 so zunanji strokovnjaki opravili znanstveno revizijo dela, ki ga je opravila Univerza v Huelvi. Pritožnik in dr. K. sta tem strokovnjakom predložila obvestilo za spis, v katerem sta predstavila svoja stališča o delu, ki ga je opravila Univerza v Huelvi. V tej opombi je Univerza v Hohenheimu trdila, da je profesor O. že leta 1999 povedal dr. K., da je ponaredil svoj podpis, da bi pospešil projekt. Pritožnik in dr. K. sta se srečala in govorila s strokovnjaki med obiskom na kraju samem na Univerzi v Huelvi.

Maja 2002 sta Univerza v Hohenheimu in Dulsana znanstvenemu uradniku Komisije predložili še eno podrobno obvestilo za spis, v katerem sta ponovili prejšnje obtožbe in predstavili svoja stališča o številnih vprašanjih, o katerih sta razpravljali z zunanjimi strokovnjaki. V tej opombi je bilo ponovno omenjeno domnevno ponarejanje podpisa dr.

V zvezi z vprašanji varuha človekovih pravic
– prvo vprašanje –

Komisija ne posega v pogodbene dogovore, ki jih udeleženci projektov, ki jih financira Skupnost, sklenejo s svojimi podizvajalci. Prav tako ni bilo pogodbene obveznosti za udeležence, da Komisiji predložijo kopije podpisanih podizvajalskih pogodb.

Stališča strank o tem, zakaj ni bila sklenjena nobena podizvajalska pogodba, so bila naslednja:

Po navedbah Univerze v Huelvi je do podpisa pogodbe s Komisijo marca 1998 dr. K. zapustil kmetijo „Los Bresnos“ in odločeno je bilo, da bo nadaljeval delo z novo družbo, ki jo je ustanovil, to je družbo Dulsana. Profesor O. je poskušal formalizirati pogodbeno razmerje z družbo Dulsana s pisno podizvajalsko pogodbo. Prvi osnutek je bil predložen dr K. in vrnil s predlogi za spremembe. Te spremembe so bile za Univerzo v Huelvi nesprejemljive. Konec leta 1998 je bil dr. K., ki se ni odzval, predložen nov osnutek. Medtem je družba Dulsana še naprej pošiljala račune za delo, opravljeno v prvem letu projekta, profesor O. pa se je strinjal, da jih bo plačal, da ne bi ogrozil projekta.

Univerza v Hohenheimu in Dulsani menita, da je treba Univerzo v Huelvi in profesorja O. kriviti za to, da ni bila sklenjena nobena podizvajalska pogodba. Dr. K. se je aprila 1998 obrnil na Univerzo v Huelvi, da bi sklenil podizvajalsko pogodbo, vendar je profesor O. menil, da to ni potrebno. Dr. K. je konec julija 1998 Univerzi v Huelvi predložil svoj prvi račun, za katerega je profesor O. zaprosil za spremembo oblike. Profesor O. je ob drugi predložitvi popravljenega računa dejal, da je pred plačilom računa potrebna formalna podizvajalska pogodba. Profesor O. je prosil dr. K., naj pripravi to podizvajalsko pogodbo, vendar se nato ni strinjal z njeno vsebino in proračunom, predlaganim za poskuse. Dr. K. je februarja 1999 končno prejel osnutek podizvajalske pogodbe, kar je bilo zanj nesprejemljivo.

Iz revizij, ki jih je izvedla Komisija, in informacij, ki so jih predložile strani, je bilo razvidno, da se je projekt začel z nekaj zamude zaradi spremembe lokacije preskuševalnega laboratorija. Te spremembe ni mogoče pripisati nobeni krivdi Univerze v Huelvi. Družba Dulsana je opravila več nalog za projekt brez uradne pisne podizvajalske pogodbe. Zdi se, da je to temeljilo na ustnih sporazumih med Univerzo v Huelvi in družbo Dulsana, ki pa so temeljili na določbah tehnične priloge k pogodbi. Komisiji ni bilo jasno, zakaj je dr. K. začel opravljati delo brez podpisane podizvajalske pogodbe. Komisija ni imela dovolj dokazov, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da je neuspeh pri sklenitvi sporazuma o podizvajalski pogodbi mogoče pripisati izključno univerzi v Huelvi.

Kar zadeva upravičenost stroškov, ki jih je predložila Univerza v Huelvi, je načelo, ki ga je uporabila Komisija, temeljilo na prizadevanjih in ne na rezultatih. Z drugimi besedami, če lahko izvajalec dokaže, da si je po najboljših močeh prizadeval za izvajanje svojih nalog, je Komisija pogodbeno zavezana povrniti njegove stroške, tudi če so bili pričakovani rezultati morda doseženi le delno (ali v nekaterih skrajnih primerih sploh ne). Poleg tega, tudi če bi se Komisija odločila, da ne bo povrnila računov družbe Dulsana za prvo leto, to ne bi pomenilo, da drugi stroški univerze v Huelvi ne bi bili upravičeni.

Zato je Komisija zavrnila trditev, da je univerza v Huelvi kršila člena 2.2 in 2.3 splošnih pogojev in da bi zato morala zahtevati vračilo celotnega zneska predplačila, ki ga je prejela univerza.

S podpisom Spremembe št. 1 pogodbe so se udeleženci strinjali s prerazporeditvijo sredstev. Dejstvo, da je Univerza v Hohenheimu za projekt porabila več kot prispevek Skupnosti, ki ga je prejela, je bilo njeno lastno tveganje.

- Drugo vprašanje -

Glede trditve, da je Univerza v Huelvi v svojem poročilu o napredku za obdobje od 1. februarja 1999 do 15. julija 1999 objavila rezultate sojenj, ki niso nikoli potekala, in da zadevno poročilo o napredku vsebuje rezultate, ki jih je leta 1992 pridobil dr. K., to vprašanje preiskujejo španski pravosodni organi (glej spodaj). To vprašanje bi zato moralo biti nedopustno, saj spada na področje uporabe člena 2(7) statuta varuha človekovih pravic. Vendar je treba poudariti, da je Komisija stroške za osebje, ki jih je univerza v Huelvi predložila za zadevno obdobje, v vsakem primeru zavrnila, ker univerza v Huelvi ni mogla predložiti potrebnih evidenc opravljenih ur in ker so obstajali dvomi o tem, ali je bilo delo dejansko opravljeno.

V zvezi s trditvijo, da so bila poročila univerze v Huelvi enaka dokumentom, ki so jih pripravili dodiplomski študenti, je bilo med finančno in znanstveno revizijo potrjeno, da so zadevno raziskovalno delo opravili trije doktorski kandidati in več dodiplomskih študentov. Diplomsko delo, ki so ga opravili dodiplomski študenti, je bilo navedeno v znanstvenih poročilih, ki jih je Univerza v Huelvi predložila Komisiji. To delo je bilo v skladu s tem, kar je bilo v tehnični prilogi opisano kot naloge, ki jih je treba izvesti. Univerza v Huelvi ni predložila izjav o stroških za dodiplomske študente. Trije doktorski kandidati, ki jih je Univerza v Huelvi zadolžila za projekt, so bili dejansko zaposleni in plačani na Univerzi v Huelvi. Časovne liste za prvo leto (od februarja 1998 do januarja 1999) je Komisiji predložila Univerza v Huelvi. To ni veljalo za drugo obdobje (februar 1999–julij 1999), Komisija pa ni sprejela stroškov osebja za to obdobje, kot je bilo že pojasnjeno. Med tehnično revizijo aprila 2002 je bilo potrjeno tudi, da je delovna sila, ki jo je za projekt pooblastila Univerza v Huelvi, sprejemljiva glede na opravljeno delo. Običajna praksa je bila, da dodiplomskim študentom pri njihovem delu pomagajo in jih vodijo podiplomski študenti. Stroški slednjega se lahko zaračunajo projektu, kot je predvideno v členu 19.1.1 splošnih pogojev, v skladu s katerim so „stroški osebja [...] omejeni na [...] podiplomsko ali tehnično osebje, ki se ukvarja z raziskavami [...]“.

- Tretje vprašanje -

V zvezi z domnevnim ponarejanjem podpisov to vprašanje preiskujejo španski pravosodni organi (glej spodaj), zato spada tudi na področje uporabe člena 2(7) statuta varuha človekovih pravic.

Vendar je bilo koristno navesti, da je Komisija univerzi v Huelvi plačala znesek 3 226 555 španskih pezet za 10 računov družbe Dulsana za dela, opravljena v prvem letu projekta. Med finančno revizijo januarja 2001 je bilo preverjeno, da je Univerza v Huelvi dejansko povrnila te zneske družbi Dulsana. Računi za drugo leto so bili zavrnjeni kot neupravičeni, kot je bilo že pojasnjeno.

Četrto vprašanje -

Varuhu človekovih pravic je bila predložena kopija splošnih pogojev.

- Peto vprašanje -

Dulsana je na španskem sodišču tožila Univerzo v Huelvi zaradi neplačanih računov. Iz informacij, ki jih je varuhu človekovih pravic predložil pritožnik, je razvidno, da je bila v navedeni zadevi leta 2003 dosežena izvensodna poravnava.

OLAF je v zvezi s sodnimi postopki, ki potekajo v Španiji, predložil naslednje informacije:

• Kazensko sodišče N o 2 v Moguerju (Huelva-Španija) je 30. decembra 2003 začelo kazensko preiskavo.
• Ta preiskava se je začela na podlagi pritožbe, ki jo je dr. K. vložil proti profesorju Univerze v Huelvi v zvezi z nepravilnostmi pri upravljanju pogodbe FAIR-CT97-3751. Po mnenju pritožnika v tej zadevi je zadevni profesor predložil lažna poročila, da bi (neupravičeno) upravičil dodeljena sredstva Skupnosti.
• Pritožnika v navedeni zadevi je zaslišal preiskovalni sodnik. Za pripravo poročila o tej zadevi sta bila imenovana dva strokovnjaka.
• Julija 2004 je bilo sodišču predloženo dopolnilo k pritožbi. V tem dopolnilu je pritožnik v navedeni zadevi trdil, da je zadevna oseba ponaredila svoj podpis na več računih.
• Septembra 2004 je preiskava še vedno potekala.

Sklepna ugotovitev

Zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov Komisija ni mogla sprejeti zahteve pritožnika, naj zahteva vračilo celotnega predplačila, plačanega Univerzi v Huelvi, in ga nato prenese na Univerzo v Hohenheimu.

Komisija je sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi ugotovila upravičenost stroškov, ki jih je zahtevala univerza v Huelvi, in zagotovila, da se bo projekt lahko nadaljeval tudi po izstopu te univerze.

Kar zadeva obtožbe, da je univerza v Huelvi storila znanstveno goljufijo in da je bil podpis dr. K. ponarejen, so te obtožbe preiskovali španski pravosodni organi.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje:

Ker univerza v Huelvi ni imela potrebnih zmogljivosti za izvajanje terenskih poskusov, je bilo treba nujno skleniti podizvajalsko pogodbo. Vendar do takrat, ko je Univerza v Huelvi zapustila projekt, z družbo Dulsana ni bila sklenjena nobena taka podizvajalska pogodba.

Že marca 1998 je imel K. pogovore z Univerzo v Huelvi, ki so zajemali tudi podizvajalsko pogodbo z Dulsano. Na naslednjem sestanku aprila 1998 je bila ta podizvajalska pogodba podrobno obravnavana. J. z univerze v Huelvi je poudarila, da je podizvajalska pogodba obvezna. Sredi maja 1998 je bil dr. K. pozvan, naj predloži potrebne dokumente (statut, pogodbo o najemu kmetije in bančne podatke). Te dokumente je Univerza v Huelvi prejela 9. junija 1998. Profesor O. je nato menil, da podizvajalska pogodba ni potrebna.

Takrat se je začela igra mačke in miši, ki je verjetno služila le temu, da ni bilo treba plačati računov družbe Dulsana in da je bil projekt kot tak postavljen pod vprašaj. Dr. K. je moral na zahtevo profesorja O. petkrat spremeniti račune, ne da bi bilo izvedeno kakršno koli plačilo ali naveden kakršen koli datum plačila. Na koncu si je profesor O. premislil in vztrajal, da je podizvajalska pogodba navsezadnje potrebna. Dr. K. je nato oktobra 1998 predložil osnutek. Novembra 1998 je profesor O. izjavil, da se s tem osnutkom ne strinja. Nato sta bili sklicani dve srečanji. Vendar je profesor O. oba sestanka v kratkem času odpovedal. Novembra 1998 se je dr. K. obrnil na pritožnika kot na predsednika usmerjevalnega odbora, ustanovljenega na podlagi pogodbe.

Univerza v Huelvi je plačala družbi Dulsana šele po velikih zamudah in delno šele po tem, ko je projekt zapustila. Plačila za leto 1998 so bila izvedena 22. aprila, 14. julija in 27. oktobra 1999, medtem ko je bilo plačilo za leto 1999 izvedeno šele 14. julija 2003. Univerza v Huelvi je tako več kot eno leto delovala s sredstvi, ki so bila predvidena za podizvajalca. Iz zapisnika sestanka z dne 28. januarja 1999 je razvidno, da je profesor O. Univerzo v Huelvi obtožil, da je sredstva projekta uporabila za druge namene. Dejstvo je tudi, da je Univerza v Huelvi odpustila znanstvenega asistenta, ki je delal na projektu od konca leta 1998, ker ni bilo na voljo nobenih likvidnih sredstev za zaposlitev te osebe. Na to dejstvo je opozoril usmerjevalni odbor v dopisu z dne 28. januarja 1999, naslovljenem na Univerzo v Huelvi.

Ravnanje Univerze v Huelvi je skoraj povzročilo neuspeh zadevnega projekta.

Finančna revizija ni bila pravilno izvedena. Poročilo o tej reviziji je vsebovalo trditve in ugibanja v zvezi z dr. K., za katere se je zdelo, da so bili podlaga za odločitev Komisije.

Po mnenju znanstvenega uradnika Komisije se je Univerza v Huelvi namerno izognila plačilu družbi Dulsana.

Ni bilo znanega pravila, ki bi podpiralo stališče Komisije, da bi morala v vsakem primeru plačati Univerzi v Huelvi, ne glede na to, ali je bila sklenjena podizvajalska pogodba. Ko je Komisija odobrila poročilo Univerze v Huelvi za prvo leto projekta, se je zdaj bala pravnih zapletov, če bi to odobritev razveljavila.

Dejanska dejstva so bila naslednja: Univerza v Huelvi je v 17 mesecih svojega sodelovanja (tj. 45 % celotnega trajanja projekta) začela 2 % predvidenih nalog in v ta namen porabila 27 % projektnih sredstev. Ni bilo nobene možnosti, da bi bil projekt dokončan v skladu s pogodbo. To je bil razlog za težave med vpletenimi stranmi. Odsotnost podizvajalske pogodbe z družbo Dulsana in neplačilo slednje je bil le vrh ledene gore.

Univerza v Huelvi tega projekta ni mogla izvesti niti z vidika uprave niti z vidika osebja, žal pa tega ni niti poskušala storiti. Nihče ni mogel resno trditi, da priprava osnutka podizvajalske pogodbe, ki je obsegala dve strani, traja več kot eno leto.

Izjava Komisije, da je običajna praksa, da dodiplomskim študentom pri njihovem delu pomagajo in jih vodijo podiplomski študenti, je potrdila pritožnikov primer. Tehnična poročila, ki so bila oddana, niso bila nič drugega kot prevodi člankov, ki so jih pripravili dodiplomski študenti, v angleščino. Razen podpisanih časovnih listov ni bilo dokazov za delo doktorskih kandidatov, ki jih je zaposlila in plačala Univerza v Huelvi. Popolnoma nejasno je bilo, kakšen bi bil lahko prispevek teh oseb k projektu.

Univerza v Huelvi je bila zadolžena za naloge 1 in 5 iz tehnične priloge k pogodbi. Prijavila je 18,5 delovnih mesecev za nalogo 1 in 18 delovnih mesecev za nalogo 5. Vendar je bilo približno 90 % opravljenega dela zajetih v dokumentih, ki so jih pripravili dodiplomski študenti. Zato stališče Komisije, da je bilo skupaj 21,5 meseca upravičenih, ni imelo nobene podlage. Upravičenih je lahko največ 3,25 meseca. Vse to je bilo Komisiji znano od 9. julija 2002, ko ji je pritožnik predložil popoln povzetek (i) besedil dokumentov, ki so jih pripravili dodiplomski študenti, in (ii) ustreznih poročil.

Komisija je navedla, da mora izvajalcu povrniti stroške, če lahko dokaže, da si je po najboljših močeh prizadeval za izvedbo raziskav in nalog, opredeljenih v pogodbi. Vendar Univerza v Huelvi v obravnavani zadevi ni vložila takih prizadevanj. Komisija se je zadovoljila s tehničnimi poročili, ki niso pomenila ničesar in so bila kozmetične narave. Zdelo se je, da je Komisija zavestno sprejela, da je bila ogoljufana.

Zahtevan je bil dostop do poročil o revizijah. Komisija je menila, da bi razkritje teh dokumentov resno vplivalo na njen notranji postopek odločanja. Zdaj, ko je Komisija dala na voljo notranje poročilo, je bilo treba domnevati, da bo razkrila vsa poročila.

Pritožnik je na koncu ponovil svojo zahtevo, naj varuh človekovih pravic zasliši osebo, ki je bila znanstveni uradnik Komisije v zvezi z zadevnim projektom.

Pregled spisa Komisije

Po proučitvi dodatnih informacij, ki jih je predložila Komisija, in pripomb pritožnika je varuhinja človekovih pravic menila, da je treba pregledati spis Komisije. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu, s katerim je obvestil pritožnika, slednjega tudi spomnil, da se v zvezi z vprašanjem dostopa do dokumentov ta preiskava nanaša na odločitev, sprejeto januarja 2005, in da zato poznejši razvoj dogodkov v tem okviru ni pomemben. Varuh človekovih pravic je zato ponovil nasvet, ki ga je že dal, tj. da bi bilo treba vsako novo zahtevo za dostop, ki bi jo pritožnik morda želel vložiti zdaj, predložiti neposredno Komisiji.

Pregled spisa Komisije je bil opravljen 25. januarja 2007.

Preučeni so bili zlasti naslednji dokumenti:

Poročilo o finančni reviziji z dne 3. aprila 2001;

* Znanstveno revizijsko poročilo z dne 26. aprila 2002;

* Opomba k spisu gospoda V. z dne 31. julija 2003 o "Reviziji Univerze v Huelvi"; in

* Končno poročilo o zadevi z dne 16. februarja 2005, ki ga je pripravil OLAF.

Predstavniki Komisije so v odgovoru na vprašanje v zvezi s tem poudarili, da niso bili dobro seznanjeni s sodnim postopkom v Španiji, vendar se je izkazalo, da zadeva še ni bila rešena.

Kopija poročila o tem inšpekcijskem pregledu je bila poslana pritožniku, da predloži svoje pripombe.

Pritožnik je v svojem odgovoru obvestil varuha človekovih pravic, da meni, da bodo dokumenti, ki so bili pregledani, zagotovili informacije o zadevi. Vendar je ponovil svoj predlog, naj varuh človekovih pravic postavi vprašanja tudi gospodu V., ki je obravnaval zadevo.

Pritožnik je v dopisu z dne 7. februarja 2008 ponovno predlagal zaslišanje zadevnega uradnika.

ODLOČBA

1 Upoštevna dejstva

1.1 Ta pritožba se nanaša na projekt FAIR 5-CT97-3751 "Optimizirana tehnika pridelave in spravila alternativne poljščine Stevia Rebaudiana Bertoni", ki ga je izvedla Evropska komisija. Stevia rebaudiana je rastlina, iz katere se lahko proizvajajo sladila. Zdi se, da bi lahko služil kot primeren nadomestek za gojenje tobaka. Namen zadevnega projekta je bil preučiti to možnost v zvezi z južno Evropo.

1.2 Projekt je trajal od 1. februarja 1998 do (po različnih podaljšanjih) 30. aprila 2002. Vključevala je dva projektna partnerja (Univerzo v Hohenheimu v Nemčiji in Wintersteiger GmbH, avstrijsko podjetje), pridruženega partnerja (Univerzo v Algarveju, Portugalska), ki je pozneje postal polnopravni partner, in dva podizvajalca (Dulsana S.L., špansko podjetje, in Sarea GmbH, avstrijsko podjetje). Usklajevanje projekta je bilo prvotno v rokah Univerze v Huelvi v Španiji. Skupni najvišji prispevek Skupnosti je bil določen v višini 808 000 EUR.

1.3 Po navedbah pritožnika, odgovorne osebe za projekt na univerzi v Hohenheimu, se je pozneje izkazalo, da univerza v Huelvi in odgovorna oseba (profesor O.) nista mogli izpolniti svojih pogodbenih obveznosti. Sredi leta 1999 so projektni partnerji zaprosili Univerzo v Huelvi, naj bodisi nadomesti profesorja O. bodisi se umakne iz projekta. Pripravljena je bila sprememba pogodbe, v skladu s katero je Univerza v Huelvi s 15. julijem 1999 odstopila od projekta, Univerza v Hohenheimu pa je prevzela vlogo koordinatorja.

1.4 Finančni prispevek Skupnosti, ki je bil prvotno predviden za Univerzo v Huelvi, je znašal 412 250 EUR. Zaradi zgoraj navedene spremembe je bil ta znesek zmanjšan na 143 790 EUR. Preostanek je bil prerazporejen med preostale partnerje.

1.5 Pritožnik je 23. oktobra 2000 obvestil Komisijo o svojem mnenju, da univerza v Huelvi ni zadovoljivo izvedla projekta in da bi morala Komisija zavrniti vse izjave o stroških, ki jih je predložila univerza v Huelvi, in ustrezna sredstva prenesti na univerzo v Hohenheimu.

1.6 Da bi preverili obtožbe proti Univerzi v Huelvi, je Komisija januarja 2001 opravila finančno revizijo izkazov stroškov, ki jih je predložila Univerza v Huelvi. Posledično so bili nekateri stroški zavrnjeni ali spremenjeni. Skupni znesek 112 068 EUR je bil sprejet kot upravičen strošek za Univerzo v Huelvi. Preostali znesek v višini 31 728 EUR je bil prerazporejen in izplačan preostalim partnerjem.

1.7 Aprila 2002 so zunanji strokovnjaki opravili znanstveno revizijo dela Univerze v Huelvi. Ti strokovnjaki so poročali o dveh glavnih težavah v zvezi s tem delom. Prvič, odnos med Univerzo v Huelvi in njenim podizvajalcem Dulsano naj bi bil še posebej problematičen. Drugič, strokovnjaki so ugotovili več napak pri izvajanju dela. Strokovnjaki so prišli do zaključka, da je "(...) prvih sedem trimesečij projektnih dejavnosti slabe kakovosti. Številne podopravila so dragocena. Komisija bi morala univerzi v Huelvi dovoliti, da zahteva odškodnino za navedeno obdobje.“ Rezultati znanstvene revizije so bili takšni, da niso povzročili dodatnih finančnih prilagoditev v zvezi s stroški, povrnjenimi Univerzi v Huelvi.

1.8 Dr. K. (vodja podjetja Dulsana) je v pismu z dne 22. aprila 2003 Evropsko računsko sodišče opozoril na domnevne nepravilnosti Univerze v Huelvi. Računsko sodišče je obvestilo Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Junija 2003 je OLAF zaprosil g. V., znanstvenega uradnika, odgovornega za spis pri Komisiji, naj predloži informacije o projektu. V. je 31. julija 2003 OLAF predložil dopis k spisu, v katerem je predstavil svoja osebna stališča o zadevnih vprašanjih.

1.9 Decembra 2003 je špansko sodišče na zahtevo dr. K. začelo kazensko preiskavo zoper profesorja O. zaradi nepravilnosti pri upravljanju pogodbe FAIR-CT97-3751. Po mnenju pritožnika v tej zadevi je zadevni profesor predložil lažna poročila, da bi (neupravičeno) upravičil dodeljena sredstva Skupnosti. Julija 2004 je bilo španskemu sodišču predloženo dopolnilo k pritožbi. V tem dopolnilu je bilo navedeno, da je zadevna oseba na več računih ponaredila podpis dr. K.

1.10 Februarja 2005 je OLAF zaključil svojo preiskavo. Ugotovila je, da rezultati revizij Komisije kažejo, da Univerza v Huelvi ni v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Glede na navedeno in zaradi dejstva, da so španski pravosodni organi začeli sodne preiskave o ukrepih Univerze v Huelvi in nekaterih njenih uslužbencev, je urad OLAF priporočil, da se Univerza v Huelvi označi v sistemu Komisije za zgodnje opozarjanje. Ustrezen vnos v sistem zgodnjega opozarjanja je bil opravljen 19. aprila 2005.

1.11 Pritožnik se je 10. februarja 2005 obrnil na varuha človekovih pravic.

2 Domnevna neodobritev dostopa do dokumentov

2.1 Dr. K. in pritožnik sta maja in decembra 2004 Komisiji predložila zahteve za dostop. Dokumenti, do katerih je bil zahtevan dostop, so bili (1) poročilo o finančni reviziji (iz aprila 2001), (2) poročilo o znanstveni reviziji (iz 26. aprila 2002) in (3) obvestilo g. V. k spisu z dne 31. julija 2003. Komisija je te zahteve zavrnila.

2.2 Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic omenil to zavrnitev, ne da bi v zvezi s tem predložil jasne obtožbe ali trditve. Vendar je Komisija v svojem mnenju pritožnikove pripombe razlagala kot trditve, da je nepravilno zavrnil dostop do zadevnih dokumentov, in kot zahtevo za dostop do teh dokumentov. Zato je primerno, da se ta trditev in zahtevek obravnavata v tej preiskavi.

2.3 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je bila njena odločitev o zavrnitvi dostopa utemeljena s (i) potrebo po zaščiti tekočih preiskav, (ii) potrebo po zaščiti zasebnosti in integritete fizičnih oseb, (iii) potrebo po zaščiti notranjega postopka odločanja Komisije in (iv) dejstvom, da zadevni dokumenti ne zadevajo pretežno splošnega interesa.

2.4 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje zadevnih dokumentov, saj gre za pravilno uporabo javnih sredstev. Pritožnik je nadalje navedel, da je ponovno zaprosil za dostop do teh dokumentov.

2.5 Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah izrazil pričakovanje, da bo Komisija zdaj razkrila vsa ustrezna poročila.

2.6 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da mu pritožnik ni predložil kopij prošenj za dostop, ki jih je vložil sam ali dr. Iz teh odgovorov je razvidno, da so bile te prošnje vložene na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (3) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001). Varuhinja človekovih pravic meni, da je zato za obravnavano zadevo upoštevna le ta uredba in da ni treba preučiti, ali bi Komisija morda morala odobriti dostop do navedenih dokumentov na podlagi drugih razlogov, kot je na primer pogodba, ki jo je sklenila v zvezi s projektom FAIR 5-CT97-3751.

2.7 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je potrdilno prošnjo za dostop očitno vložil samo dr. K. in da je bila ta potrdilna prošnja 20. avgusta 2004 zavrnjena, medtem ko se zdi, da pritožnik te možnosti ni izkoristil, ko je bila njegova začetna prošnja z dne 10. januarja 2005 zavrnjena 26. januarja 2005. Člen 2(4) statuta varuha človekovih pravic od pritožnikov zahteva, da sprejmejo vse ustrezne upravne ukrepe, preden se obrnejo nanj. Kar zadeva dostop javnosti do dokumentov, se šteje, da je potrdilna prošnja eden od teh ustreznih predhodnih pristopov. Strogo gledano varuh človekovih pravic zato ne bi mogel obravnavati pritožnikovega primera, kar zadeva njegovo zahtevo za dostop. Vendar je treba opozoriti, da Komisija ni trdila, da je treba ta del pritožbe šteti za nedopusten. Poleg tega je treba opozoriti, da pritožnik nasprotuje tudi zavrnitvi prošnje za dostop, ki jo je vložil dr. K., ki je uporabil vse ustrezne predhodne pristope. Varuh zato meni, da mu ni preprečeno, da obravnava vsebino stališča Komisije o tej točki.

2.8 Kar zadeva utemeljenost zadevne obveznosti, varuh človekovih pravic meni, da je lahko kratek. Člen 4(2)(iii) Uredbe 1049/2001 določa, da se dostop zavrne, kadar bi razkritje oslabilo varstvo namena „inšpekcij, preiskav in revizij, razen če prevlada javni interes za razkritje“. V času, ko so bile podane zahteve za dostop, je OLAF izvajal preiskavo v zvezi z vsebino obtožb o nepravilnostih, ki so bile podane zoper Univerzo v Huelvi in profesorja O. Stališče Komisije, da bi razkritje zadevnih dokumentov lahko ogrozilo to preiskavo, se ne more šteti za nerazumno. Zato ni treba preučiti drugih razlogov, na katere je Komisija oprla svoje odločitve v zvezi s tem. Res je, da je pritožnik trdil, da obstaja prevladujoči interes za razkritje, saj je šlo za pravilno uporabo javnih sredstev. Vendar varuh človekovih pravic meni, da za tako splošno ugotovitev ni mogoče šteti, da v obravnavani zadevi utemeljuje prevladujoči interes za razkritje.

2.9 Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

2.10 Da bi se izognili morebitnim nesporazumom, je po mnenju varuha človekovih pravic pomembno poudariti, da se njegova preiskava nujno osredotoča na odločitve o zavrnitvi prošenj za dostop, ki sta jih leta 2004 in v začetku leta 2005 vložila dr. Očitno je mogoče, da bi bilo treba priti do drugačnega sklepa, če bi bila Komisija zdaj soočena z zahtevo za dostop do upoštevnih dokumentov. Med drugim in kot je navedeno zgoraj, je treba opozoriti, da je bila preiskava, ki jo je izvedel OLAF, zaključena februarja 2005. Da pa bi Komisija ponovno preučila svoje stališče, bi moral pritožnik vložiti novo zahtevo za dostop do njega. Varuh človekovih pravic je pritožnika o tem že večkrat obvestil med to preiskavo.

3 Domnevna neustrezna izvedba zadevnega projekta

3.1 Pritožnik trdi, da Komisija ni ustrezno izvedla zadevnega projekta. Po mnenju pritožnika sta Univerza v Huelvi in profesor O. storila vrsto nepravilnosti, Komisija pa se na te domnevne nepravilnosti ni ustrezno odzvala. Zdi se, da je pritožnik pričakoval, da bo Komisija zavrnila vse ali večino stroškov, ki jih je prijavila Univerza v Huelvi, izterjala ustrezne zneske in jih razdelila med preostale akterje, ki izvajajo projekt.

3.2 Pritožnik je podal podrobne pripombe o domnevnih nepravilnostih univerze v Huelvi in profesorja O., na katere se Komisija po njegovem mnenju ni ustrezno odzvala. Pri tem je pritožnik izpostavil številna vprašanja. Varuh človekovih pravic meni, da ne bi bilo smiselno, da bi poskusil preučiti vsakega od teh argumentov. Namesto tega varuh človekovih pravic meni, da bi se morala njegova preiskava osredotočiti na najpomembnejša vprašanja v zvezi s tem.

Po mnenju varuha človekovih pravic lahko ta vprašanja povzamemo, kot sledi: (i) domnevno nezagotovitev sklenitve podizvajalske pogodbe z družbo Dulsana; (ii) domnevno neizpolnjevanje nalog univerze v Huelvi na podlagi pogodbe; (iii) dejstvo, da so bili stroški prijavljeni za podiplomsko osebje, medtem ko so poročila, ki jih je pripravila Univerza v Huelvi, večinoma vsebovala dokumente, ki so jih pripravili dodiplomski študenti; (iv) domnevna uporaba podatkov, ki jih je pridobil dr. in (v) domnevno ponarejanje podpisa dr. K. na računih, predloženih Komisiji.

Pristop varuha človekovih pravic k pogodbenim primerom

3.3 Obravnavana zadeva se nanaša na obveznosti, ki za Komisijo izhajajo iz pogodbe, ki jo je sklenila v zvezi z določenim projektom.

3.4 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne ravna v skladu s pravilom ali načelom, ki je zanj zavezujoče (4). Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

3.5 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

3.6 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegove ukrepe in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

V zvezi z domnevnim goljufivim ravnanjem

3.7 Varuh meni, da je primerno najprej obravnavati zadnji dve vprašanji, omenjeni v točki 3.2, in sicer domnevno uporabo podatkov, ki jih je pridobil dr. in domnevno ponarejanje podpisa dr. K. na računih, predloženih Komisiji. V zvezi s temi vprašanji je Komisija v svojem mnenju navedla, da revizije, ki jih je opravila, niso potrdile obtožb goljufije, ki so bile predstavljene proti univerzi v Huelvi in profesorju O. Vendar je Komisija dodala, da so ta vprašanja zdaj predmet sodnih postopkov, ki potekajo v Španiji, in da bo glede na izid teh postopkov sprejela potrebne nadaljnje finančne ukrepe. Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah trdila, da je pritožba nedopustna, kar zadeva ta vprašanja, saj spadajo na področje uporabe člena 2(7) statuta varuha človekovih pravic.

3.8 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da iz informacij, ki jih je posredovala Komisija, izhaja, da se zdi, da pred španskim sodiščem poteka sodni postopek proti profesorju O. Poleg tega se zdi, da se ta postopek nanaša na trditve o goljufiji, na katere se je pritožnik skliceval v svoji pritožbi, in sicer na domnevno predložitev lažnih poročil Komisiji in domnevno ponarejanje podpisa dr. K.s. Člen 2(7) statuta varuha človekovih pravic določa, da mora varuh človekovih pravic pritožbo razglasiti za nedopustno ali končati preiskavo pritožbe, če obstaja (ali je obstajal) sodni postopek „v zvezi z dejstvi, ki jih je navedel pritožnik“. Vendar je treba opozoriti, da je ta pritožba naslovljena na Komisijo, medtem ko se sodni postopek v Španiji nanaša na profesorja O. Ker sodna zadeva, ki poteka v Španiji, torej ne zadeva trditev pritožnika proti Komisiji, se člen 2(7) statuta varuha človekovih pravic ne uporablja.

3.9 Vendar pa varuh človekovih pravic meni, da je stališče, ki ga je Komisija sprejela v zvezi s temi vprašanji, zelo razumno. Po mnenju varuha človekovih pravic je jasno, da je primerno, da Komisija počaka na izid sodnih postopkov, ki potekajo v Španiji, preden se odloči, ali je treba sprejeti nadaljnje ukrepe v zvezi s financiranjem zadevne pogodbe. Koristno je omeniti, da je Komisija sprejela tudi previdnostni ukrep vstopa na univerzo v Huelvi v svojem sistemu zgodnjega opozarjanja.

Neobstoj podizvajalske pogodbe z družbo Dulsana

3.10 V zvezi s tem, da Univerza v Huelvi domnevno ni zagotovila sklenitve podizvajalske pogodbe z družbo Dulsana, je Komisija v svojem mnenju navedla, da je neobstoj take podizvajalske pogodbe stvar zadevnih strank. Varuh človekovih pravic s to trditvijo ni prepričan. Pritožnik je navedel, ne da bi mu Komisija nasprotovala, da se je večina dela, ki ga mora opraviti Univerza v Huelvi, nanašala na terenske preskuse in da Univerza ni imela nobenih zmogljivosti za take terenske preskuse. Tako se zdi, da je bila univerza v Huelvi, da bi lahko izpolnila svoje pogodbene obveznosti, odvisna od pomoči družbe Dulsana, ki je razpolagala z napravami za terenske preskuse. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da bi bilo dejansko mogoče pričakovati, da bi bila sklenitev podizvajalske pogodbe z družbo Dulsana ena od prvih prednostnih nalog Univerze v Huelvi. Trditev pritožnika, da bi bilo to tudi v skladu s splošnimi pogoji, ki se uporabljajo za pogodbo (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji), se zdi razumna. Vendar se zdi, da se ti strani nikoli nista dogovorili o taki podizvajalski pogodbi.

3.11 Zdi se, da pritožnik meni, da je za nesklenitev take podizvajalske pogodbe v celoti in izključno odgovorna Univerza v Huelvi. Komisija o tem vprašanju ni zavzela stališča, vendar je poudarila, da Univerza v Huelvi in profesor O. menita, da je za to odgovorna družba Dulsana. Vendar varuhinja človekovih pravic iz razlogov, navedenih v nadaljevanju (v točki 3.13), meni, da tega vprašanja ni treba dodatno preučiti.

3.12 Pritožnik je poleg tega trdil, da je ravnanje univerze v Huelvi pomenilo bistveno kršitev pogodbe in da bi ji morala Komisija zato naložiti, naj ji vrne ves denar, ki ji ga je Komisija izplačala. Poleg tega je pritožnik navedel, da je bila pogodba s Komisijo pogojena s tem, da lahko nasprotna pogodbena stranka (tj. Univerza v Huelvi) dokaže, da je dejansko začela delati na projektu. Vendar bi bilo treba za to skleniti podizvajalsko pogodbo z družbo Dulsana. Ker to ni bilo storjeno, je pritožnik menil, da pogodba ni nikoli začela veljati in da plačila Komisije Univerzi v Huelvi niso imela pravne podlage.

3.13 Varuha človekovih pravic te trditve ne prepričajo. Vendar se zdi, da teh pravnih vprašanj ni treba podrobneje preučiti. Najprej je treba opozoriti, da so udeležene strani začele in nadaljevale delo v zvezi s projektom, čeprav med Univerzo v Huelvi in družbo Dulsana ni bila sklenjena nobena podizvajalska pogodba. Zlasti je jasno, da je družba Dulsana opravila nekatere naloge v zvezi s tem projektom in predložila račune za to delo Univerzi v Huelvi. Neobstoj podizvajalske pogodbe med Univerzo v Huelvi in družbo Dulsana, naj bo še tako obžalovanja vreden, torej zadevnima strankama ni preprečil dejanskega začetka dela na projektu.

Poleg tega je treba upoštevati, da je pritožnik sam poudaril, da so drugi projektni partnerji sredi leta 1999 zaprosili Univerzo v Huelvi, naj bodisi nadomesti profesorja O. bodisi se umakne iz projekta. Stranki sta nato sprejeli aneks št. 1 k pogodbi, v skladu s katerim je Univerza v Huelvi s 15. julijem 1999 odstopila od projekta, Univerza v Hohenheimu, v imenu katere je pritožnik obravnaval projekt, pa je prevzela vlogo koordinatorja. Kot je Komisija pravilno navedla, se je univerza v Hohenheimu s podpisom te spremembe pogodbe strinjala s pogoji za prenos vloge koordinatorja nanjo in s prilagojenim proračunom, ki temelji na tem prenosu. Očitno je, da so bile dejanske ali domnevne težave, ki izhajajo iz neobstoja podizvajalske pogodbe med Univerzo v Huelvi in družbo Dulsana, takrat znane vsem zadevnim strankam. Če bi univerza v Hohenheimu ali pritožnik menil, da bi morala Komisija zaradi nesklenitve take podizvajalske pogodbe od univerze v Huelvi zahtevati vračilo celotnega denarja, ki ji ga je dala Komisija, bi bilo treba tako zahtevo vložiti pred podpisom spremembe št. 1. Ker se zdi, da takrat ni bila podana nobena taka zahteva ali dogovorjena, varuh človekovih pravic meni, da je Komisija predložila skladno in razumno razlago razlogov za svoj pristop v zvezi s tem vprašanjem.

V zvezi z domnevnim neizpolnjevanjem nalog univerze v Huelvi na podlagi pogodbe

3.14 Pritožnica je trdila, da univerza v Huelvi ni izpolnila nalog, ki so ji bile dodeljene s pogodbo, in da bi morala Komisija zato od nje zahtevati vračilo predplačila, ki ji je bilo izplačano. Ta argument je ponovljen in zelo podrobno predstavljen v pripombah pritožnika na odgovor Komisije na zahtevo po dodatnih informacijah.

3.15 Komisija je navedla, da je sprejela vse razumne ukrepe za preverjanje finančnih terjatev univerze v Huelvi. Zlasti je poudarila, da je bila v obravnavanem primeru opravljena finančna in znanstvena revizija. Komisija je dodala, da so bili rezultati revizij upoštevani pri zmanjšanju finančnega prispevka Skupnosti Univerzi v Huelvi.

3.16 Varuh človekovih pravic je skrbno preučil poročili o dveh revizijah, ki sta mu bili dani na voljo ob pregledu spisa Komisije. Preučil je tudi obvestili (z dne 5. marca 2001 in 31. julija 2003), v katerih je g. V., znanstveni uradnik Komisije, zadolžen za zadevo, predstavil svoja stališča o zadevnih vprašanjih. Pritožnik je večkrat pozval varuha človekovih pravic, naj priča gospodu V. Vendar pa varuh človekovih pravic meni, da so informacije, navedene v zgoraj navedenih podrobnih obvestilih, v celoti zadostne, da ga seznanijo s stališči gospoda V. in mu omogočijo, da se odloči, kakšne sklepe je treba sprejeti v tej zadevi.

3.17 Varuh po preučitvi vsega zgoraj navedenega gradiva meni, da se ugotovitve revizorjev ne zdijo nerazumne glede vseh vprašanj, ki so jih preučili, razen vprašanja stroškov osebja, ki bo obravnavano ločeno v točki 4 spodaj. Res je, da se opažanja g. V. o podrobnih rezultatih teh revizij v zgoraj navedenih obvestilih ne zdijo brezpredmetna. Vendar je treba opozoriti, da v primerih, kakršen je obravnavani, varuh človekovih pravic ne opravi kratkega pregleda vseh finančnih in znanstvenih vidikov, povezanih z določenim projektom, ampak se omeji na preverjanje, ali je Komisija predložila skladen in razumen opis razlogov, na katerih temelji njen pristop. Varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija to storila v obravnavani zadevi. Po mnenju varuha človekovih pravic in po temeljitem pregledu vseh informacij, ki so mu bile dane na voljo, bi bil lahko upravičen tudi strožji pristop. Varuh človekovih pravic ne more niti izključiti, da bi bila Komisija lahko upravičena do izterjave celotnega predplačila, ki ga je posredovala Univerzi v Huelvi, kot je predlagal pritožnik. Vendar varuh človekovih pravic meni, da njegova naloga ne more biti, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije, če se ta zdi razumna. Kot je bilo že omenjeno, varuh človekovih pravic meni, da je tako tudi v tem primeru.

3.18 Zaradi celovitosti je treba omeniti, da pritožnik ni kritiziral le načina, na katerega je univerza v Huelvi opravljala svoje naloge v zvezi z vsebino projekta, ampak se je skliceval tudi na dejstvo, da univerza ni plačala računov, ki jih je predložila družba Dulsana, ali jih je plačala z zamudo. Vendar je pritožnik omenil tudi, da je družba Dulsana proti Univerzi v Huelvi sprožila postopek pred sodiščem v zvezi s tem vprašanjem in da je slednja julija 2003 plačala glavni zahtevek družbe Dulsana. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da nadaljnje preiskave tega vprašanja niso potrebne.

V zvezi s stroški za osebje

3.19 Pritožnik trdi, da so bila poročila Univerze v Huelvi enaka dokumentom, ki so jih pripravili dodiplomski študenti, in da Komisija v zvezi s tem ni ustrezno ukrepala. Zdi se, da pritožnik meni, da bi morala Komisija zavrniti stroške osebja, ki jih je v zvezi s tem prijavila Univerza v Huelvi.

3.20 Komisija je v svojem mnenju navedla, da so bili stroški osebja, ki je delalo na projektu, povrnjeni v skladu z ugotovitvami zgoraj navedenih revizij in pogodbe. Univerza v Huelvi že drugo leto ni mogla zagotoviti časovnih listov. Zato je Komisija te stroške zavrnila. Komisija je dodala, da je bila ena od ugotovitev znanstvenega revizijskega poročila, da je bilo več kot 80 % časa, ki so ga doktorski študenti prijavili za projekt, upravičenih.

3.21 Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah navedla, da je bilo med finančnimi in znanstvenimi revizijami potrjeno, da so ustrezno raziskovalno delo opravili trije doktorski kandidati in več dodiplomskih študentov. Delo, ki so ga opravili dodiplomski študenti, je bilo navedeno v znanstvenih poročilih, ki jih je Univerza v Huelvi predložila Komisiji. To delo je bilo v skladu s tem, kar je bilo v tehnični prilogi pogodbe opisano kot naloge, ki jih je treba izvesti. Univerza v Huelvi ni predložila izjav o stroških za dodiplomske študente. Trije doktorski kandidati, ki jih je Univerza v Huelvi zadolžila za projekt, so bili dejansko zaposleni in plačani na Univerzi v Huelvi. Časovne liste za prvo leto (od februarja 1998 do januarja 1999) je Komisiji predložila Univerza v Huelvi. To ni veljalo za drugo obdobje (februar 1999–julij 1999), Komisija pa ni sprejela stroškov osebja za to obdobje, kot je bilo že pojasnjeno. Običajna praksa je bila, da dodiplomskim študentom pri njihovem delu pomagajo in jih vodijo podiplomski študenti. Stroški slednjega bi se lahko zaračunali projektu.

3.22 Varuh ugotavlja, da člen 19.1.1 splošnih pogojev določa, da so "stroški osebja omejeni na (...) podiplomsko ali tehnično osebje, ki se ukvarja z raziskavami (...)". Poleg tega ugotavlja, da se stranki v zvezi s tem projektom strinjata, da se stroški lahko uveljavljajo le v zvezi z delom podiplomskih študentov, ne pa tudi v zvezi z delom dodiplomskih študentov.

3.23 Pritožnik je v pritožbi trdil, da so bila poročila, ki jih je univerza v Huelvi predložila Komisiji, v bistvu enaka dokumentom, ki so jih predložili študenti te univerze. Zdi se, da Komisija ne zanika, da je bilo res tako. Treba je opozoriti, da se izrazi, ki se uporabljajo za označevanje vrste dela, ki so ga ustvarili ti učenci, do neke mere razlikujejo. Komisija se na primer v svojem odgovoru na zahtevo po dodatnih informacijah sklicuje na „teoretično delo, ki so ga opravili dodiplomski študenti“. Vendar se zdi jasno, da se sklicuje na dokumente, ki jih pripravijo dodiplomski študenti. Ker je treba izhajati iz tega, da so prispevke, ki so jih oddali študenti na univerzi, napisali ti študenti sami, se postavlja vprašanje, katera dela so podiplomski študenti, v zvezi s katerimi so bili od Komisije zahtevani stroški, dejansko opravili. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bilo to vprašanje postavljeno že v obvestilu gospoda V. z dne 5. marca 2001. Zdi se, da je bilo to obvestilo poslano osebi, ki je naknadno opravila finančno revizijo.

3.24 Kar zadeva finančno revizijo, je iz poročila, ki ga je pripravil revizor, razvidno, da so bili na voljo časovni listi za tri podiplomske študente, ki so po navedbah Univerze v Huelvi delali na projektu. Na podlagi teh evidenc opravljenih ur so se zadevni stroški za osebje šteli za upravičene.

3.25 Poročilo o znanstveni reviziji ugotavlja, da so raziskovalno delo opravili trije doktorski kandidati in številni dodiplomski študenti ter da so bile njihove "disertacije" vključene v poročila Univerze v Huelvi. Revizorji poudarjajo, da sta vlogo študentov zaslišala znanstveni uradnik Komisije in pritožnik. Vendar poudarjajo, da so se stroški uveljavljali le v zvezi z delom, ki so ga opravili kandidati za doktorski študij.

3.26 V. je v dopisu z dne 31. julija 2003 podal nadaljnje podrobne pripombe v zvezi s tem vprašanjem. Ker pa je Komisija obvestila varuha človekovih pravic, da meni, da je ta dokument zaupen, varuh človekovih pravic meni, da iz njega ne bi bilo primerno citirati.

3.27 Varuh človekovih pravic je preučil vse informacije, ki so mu bile na voljo, in meni, da je mogoče iz tega izpeljati naslednje sklepe: (1) Univerza v Huelvi je zahtevala stroške za delo treh doktorskih kandidatov. (2) Komisiji so bili predloženi časovni listi v zvezi z delom teh doktorskih kandidatov za prvo obdobje, za katero je Univerza v Huelvi uveljavljala stroške. (3) Znanstveni revizorji Komisije so menili, da je bilo opravljeno delo koristno za projekt. (4) Večina stroškov za osebje se je zato štela za upravičene. (5) Za drugo obdobje niso bili sprejeti nobeni stroški za osebje, saj za to obdobje ni bila predložena nobena evidenca opravljenih ur.

3.28 Varuh nadalje meni, da se lahko v primerih, ko pristojno osebje opravi finančno in znanstveno revizijo, pri obravnavi pritožb zaradi nepravilnosti v zvezi z določenim projektom običajno opre na ugotovitve teh strokovnjakov, pod pogojem, da so revizorji preučili vse relevantno gradivo in vsa relevantna vprašanja. Vendar se zdi jasno, da v obravnavani zadevi niti finančna niti znanstvena revizija nista preučili vprašanja, kaj je delo, ki so ga opravili doktorski študenti. Zdi se, da sta obe reviziji šteli za zadostno, da so bili predloženi časovni listi, ki potrjujejo delo teh doktorskih študentov. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da so evidence opravljenih ur ustrezen dokaz, da so nekatere osebe opravile delo. Vendar meni, da je dobra upravna praksa in vsekakor v skladu z dolžnostjo ustreznega ravnanja z javnimi sredstvi, da se nadaljujejo nadaljnja preverjanja, kadar se pojavijo utemeljeni dvomi glede zanesljivosti takih evidenc opravljenih ur. Če so bila poročila, ki jih je univerza v Huelvi predložila Komisiji, dejansko vsebinsko enaka dokumentom, ki so jih predložili dodiplomski študenti na tej univerzi, je obstajal jasen razlog za dvom, ali so zadevno delo dejansko opravili doktorski študenti, za katere so bili zahtevani stroški. Zato bi bila za razjasnitev tega vprašanja potrebna dodatna preverjanja. V zvezi s tem se zdi koristno opozoriti, da je pritožnik poudaril, da je že julija 2002 Komisiji predložil popoln povzetek (i) besedil dokumentov, ki so jih pripravili dodiplomski študenti, in (ii) ustreznih poročil.

3.29 Komisija je v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah navedla, da je običajna praksa, da dodiplomskim študentom pri njihovem delu pomagajo in jih vodijo podiplomski študenti. To je vsekakor pravilno. Vendar se zdi, da so bili zadevni stroški zahtevani za delo na projektu in ne za delo, opravljeno pri pomoči in vodenju dodiplomskih študentov. V vsakem primeru je treba upoštevati dejstvo, da je v skladu s preglednico, ki jo je predložil pritožnik, znesek stroškov, ki se štejejo za upravičene, po nekaterih odbitkih znašal več kot 38 000 EUR. Varuhinja človekovih pravic meni, da je zelo težko razumeti, kako bi se lahko tako velik znesek štel za primernega, če bi bilo delo omejeno na pomoč in vodenje dodiplomskih študentov.

Sklepna ugotovitev

3.30 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni zagotovila skladne in razumne razlage svojega pristopa k vprašanju stroškov za osebje. Na podlagi dokazov, ki so na voljo varuhu človekovih pravic, se zdi, da Komisija tega vprašanja ni ustrezno obravnavala. To je primer nepravilnosti, zato bo varuh človekovih pravic pripravil osnutek priporočila.

3.31 Pritožnik trdi, da bi bilo treba zneske, ki bi jih bilo treba po njegovem mnenju izterjati od univerze v Huelvi, nato prenesti na stranke, ki so izvedle projekt. Komisija meni, da tudi če bi bilo treba od univerze v Huelvi izterjati dodatna sredstva, to ne bi imelo nadaljnjega finančnega vpliva na projekt, saj bi bilo treba izterjani denar vrniti v splošni proračun Komisije in ga ne bi bilo mogoče prerazporediti izvajalcem projekta. Varuh človekovih pravic s to trditvijo ni povsem prepričan. Opozoriti je treba, da je bila prerazporeditev sredstev izvedena, ko je bil dosežen dogovor o spremembi št. 1, zaradi česar so bila sredstva, ki so bila predhodno izplačana Univerzi v Huelvi, prerazporejena drugim strankam. Poleg tega člena 1.1 in 1.2 pogodbe določata, da morajo izvajalci izvesti projekt „skupaj in solidarno s Komisijo“ ter da si morajo „razumno prizadevati za dosego rezultatov, predvidenih za projekt, in izpolniti obveznosti izvajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti“. Če bi preučitev, ki jo predlaga varuh človekovih pravic v svojem osnutku priporočila v nadaljevanju, privedla do rezultata, da bi bilo treba od univerze v Huelvi izterjati dodatna sredstva, bi Komisija zato lahko preučila, ali bi se ta sredstva ali njihovi deli lahko dali na voljo drugim strankam. Vsaka taka prerazporeditev bi seveda predpostavljala, da bi se morale te strani soočiti z dodatnimi izdatki, da bi zagotovile uspeh projekta. Prav tako je očitno, da takšna prerazporeditev ne sme vplivati na najvišji znesek finančnega prispevka Skupnosti za ta projekt.

3.32 Preučitev, ki jo predlaga varuh človekovih pravic, se nanaša le na vprašanje stroškov za osebje. Vendar varuh človekovih pravic meni, da bi se Komisija lahko koristno odločila za razširitev obsega vsake nove preiskave in zlasti tudi za obravnavo pripomb o drugih vprašanjih, ki jih je gospod V. podal v svojem obvestilu z dne 31. julija 2003.

3.33 Da bi se izognili nesporazumom, varuh človekovih pravic meni, da je pomembno poudariti, da je nepravilnost, ki jo je ugotovil v tej zadevi, v tem, da ni dovolj temeljito in ustrezno preučil vprašanja stroškov osebja. Samoumevno je, da to ne prejudicira izida take preučitve, ki jo mora opraviti Komisija.

4 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisiji pošilja naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Komisija bi morala dodatno preučiti stroške za osebje, ki jih je prijavila Univerza v Huelvi v okviru projekta FAIR 5-CT97-3751, in sprejeti vse nadaljnje ukrepe, ki bi lahko bili potrebni glede na rezultate te preučitve.

Komisija in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisija pošlje podrobno mnenje do 30. junija 2008. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Strasbourg, 1. aprila 2008

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) Sprememba št. 2 se je nanašala na nadaljnje podaljšanje trajanja projekta za tri mesece.

(3) UL 2001, L 145, str. 43.

(4) Glej letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997, str. 22.