(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Zadeva pritožnikov

Decembra 2003 so pritožniki, poslanec Evropskega parlamenta iz CDU (Christlich Demokratische Union Deutschlands) in predstavnik mladinske skupine iste stranke, varuhu človekovih pravic očitali, da so bila zasedanja Sveta v njegovi zakonodajni funkciji javna le v obsegu, določenem v členih 8 in 9 Poslovnika Sveta z dne 22. julija 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 230).

Upoštevne določbe

Člena 8 in 9 Poslovnika Sveta določata:

„Člen 8 Razprave
Sveta, odprte za javnost, in javne razprave

1. Posvetovanja Sveta o aktih, ki jih je treba sprejeti v skladu s postopkom soodločanja iz člena 251 Pogodbe ES, so odprta za javnost na naslednji način:

(a) predstavitev najpomembnejših zakonodajnih predlogov s strani Komisije in razprava v Svetu, ki sledi, sta odprti za javnost. Seznam takšnih predlogov sprejme na začetku vsakega šestmesečnega obdobja Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, sklican na seji iz člena 2(2)(a), na priporočilo predsedstva in po posvetovanju s Komisijo;

(b) glasovanje o zakonodajnih aktih je odprto za javnost, končna posvetovanja Sveta, ki se zaključijo s tem glasovanjem, in spremne obrazložitve glasovanja.

V takih primerih so razprave Sveta odprte za javnost, tako da se seja Sveta prenaša z avdiovizualnimi sredstvi, zlasti v prostoru za spremljanje sej. Izid glasovanja se označi z vizualnimi sredstvi.

Generalni sekretariat, kolikor je mogoče, vnaprej obvesti javnost o datumih in približnem času takšnih avdiovizualnih prenosov ter sprejme vse praktične ukrepe za zagotovitev pravilnega izvajanja tega odstavka.

2. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, sklican na seji iz člena 2(2)(a), vsako leto opravi javno orientacijsko razpravo o letnem operativnem programu Sveta in po potrebi o letnem delovnem programu Komisije. Ta letna orientacijska razprava je predmet javnega prenosa z avdiovizualnimi sredstvi.

3. Na podlagi odločitve, ki jo s kvalificirano večino sprejme Svet ali Coreper, ima Svet vsaj eno javno razpravo o pomembnih novih zakonodajnih predlogih, ki niso navedeni v odstavku 1.

Svet ali Coreper lahko za vsak primer posebej s kvalificirano večino odloči, da bodo potekale druge javne razprave o pomembnih vprašanjih, ki vplivajo na interese Unije.

Predsedstvo, kateri koli član Sveta ali Komisija predlagajo vprašanja ali posebne teme za takšne razprave.

Take razprave se javno prenašajo z avdiovizualnimi sredstvi.

Člen 9
Objava glasovanja, obrazložitev glasovanja in zapisnika

1. Kadar Svet odloča kot zakonodajni organ v smislu člena 7, se poleg primerov, ko so razprave Sveta odprte za javnost v skladu s členom 8(1), objavijo tudi izidi glasovanj in obrazložitve glasovanja članov Sveta ter izjave v zapisniku Sveta in točke zapisnika, ki se nanašajo na sprejetje zakonodajnih aktov.

Isto pravilo se uporablja za:

(a) izide glasovanj in obrazložitve glasovanja ter izjave v zapisniku Sveta in točke zapisnika, ki se nanašajo na sprejetje skupnega stališča v skladu s členom 251 ali 252 Pogodbe ES;

(b) izide glasovanj in obrazložitve glasovanj članov Sveta ali njihovih predstavnikov v Spravnem odboru, ustanovljenem s členom 251 Pogodbe ES, ter izjave v zapisniku Sveta in točke zapisnika, ki se nanašajo na sejo Spravnega odbora;

(c) izide glasovanj in obrazložitve glasovanja ter izjave v zapisniku Sveta in točke zapisnika, ki se nanašajo na pripravo konvencije s strani Sveta na podlagi naslova VI Pogodbe o Evropski uniji.

2. Poleg tega se izidi glasovanja objavijo:

(a) kadar Svet odloča v skladu z naslovom V Pogodbe o Evropski uniji s soglasno odločitvijo Sveta ali Coreperja, sprejeto na zahtevo enega od njunih članov;

(b) kadar Svet sprejme skupno stališče v smislu naslova VI Pogodbe o Evropski uniji s soglasno odločitvijo Sveta ali Coreperja, sprejeto na zahtevo enega od njunih članov;

(c) v drugih primerih z odločitvijo Sveta ali Coreperja, sprejeto na zahtevo enega od njunih članov.

Kadar se izid glasovanja v Svetu objavi v skladu s pododstavki (a), (b) in (c), se na zahtevo zadevnih članov Sveta objavijo tudi obrazložitve glasovanja, podane ob glasovanju, pri čemer se ustrezno upoštevajo ta poslovnik, pravna varnost in interesi Sveta.

Izjave, vključene v zapisnik Sveta, in točke zapisnika, ki se nanašajo na sprejetje aktov iz pododstavkov (a), (b) in (c), se objavijo s sklepom Sveta ali Coreperja, sprejetim na zahtevo enega od njunih članov.

3. Glasovanja se ne objavijo v primeru razprav, ki vodijo do okvirnih glasovanj ali sprejetja pripravljalnih aktov.“

Trditve pritožnikov

Pritožniki so poudarili, da je Svet skupaj z Evropskim parlamentom zakonodajno telo Evropske unije. Navedli so, da odločitve, ki jih je sprejel Svet, vplivajo na življenja državljanov Evrope. Ne glede na ta osrednji pomen, ki ga je imel Svet, se je Svet javno sestal le v izjemnih primerih in v omejenem obsegu.

Pritožniki so opozorili, da člen 49(2) osnutka Ustavne pogodbe za EU, ki ga je leta 2003 pripravila Konvencija, določa:

„Evropski parlament in Svet se sestaneta javno, ko preučujeta in sprejemata zakonodajne predloge.“

Pritožniki pa so poudarili, da bi ta določba lahko začela veljati šele po tem, ko bi osnutek ustavne pogodbe sprejele države članice in bi jo nato ratificirale vse te države članice.

Po mnenju pritožnikov številni pravni in politični razlogi govorijo v prid temu, da se odslej omogoči javna seja Sveta.

Pritožniki so poudarili, da bodo javne seje Sveta, ko bo ta deloval kot zakonodajalec, v vsakem primeru postale praksa, ko bo začela veljati nova ustava. Navedli so, da rezultat, dosežen s Konvencijo, ter odzivi na evropski in nacionalni ravni ne puščajo nobenega dvoma, da je v Evropi nastala obsodba, v skladu s katero je prav, da se Svet sestane javno, saj bi to okrepilo zaupanje državljanov v odločitve, sprejete v Bruslju.

Nadalje so trdili, da sedanja praksa Sveta ni v skladu s ciljem iz člena 1(2) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim se odločitve v EU „sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“. Po mnenju pritožnikov je treba preglednost dejavnosti EU danes obravnavati kot splošno pravno načelo, ki bi se moralo v celoti odražati v poslovniku Sveta.

Pritožniki so nadalje trdili, da izključitev javnosti ni služila ciljem višjega ranga. Po njihovem mnenju je izključitev javnosti ščitila samo vlade držav članic pred natančnim nadzorom evropske javnosti, kar pa je imelo negativne učinke na evropsko povezovanje in državljane.

Pritožniki so menili, da bi predlagana sprememba Poslovnika Sveta poslala jasno sporočilo državljanom, ki bi bili tesneje povezani z EU.

Po mnenju pritožnikov bi bilo zato treba Poslovnik Sveta spremeniti tako, da bi določal, da bi se moral Svet v svoji zakonodajni funkciji vedno sestajati javno.

Pristopi pritožnikov do Sveta

Pritožniki so 18. septembra 2003 na Svet in varuha človekovih pravic (ki je pismo prejel 17. oktobra 2003) naslovili odprto pismo v zvezi s tem vprašanjem.

V svojem odgovoru z dne 20. oktobra 2003 je varuh človekovih pravic obvestil pritožnike, da bodo pred vsako morebitno pritožbo potrebni ustrezni predhodni pristopi do Sveta.

Svet je 19. novembra 2003 odgovoril na odprto pismo pritožnikov. Solana je poudaril, da člen 8 Poslovnika Sveta odraža kompromis, ki je bil dosežen na zasedanju Evropskega sveta v Sevilli. Dodal je, da so posvetovanja Sveta pred glasovanjem o zakonodajnih aktih že javna in da so zainteresiranim javnosti na voljo prek avdiovizualnih sredstev. Solana je opozoril, da enako velja za predstavitev najpomembnejših zakonodajnih predlogov Komisije in razpravo v Svetu, ki je sledila. P. Solana meni, da je bil torej znaten del zakonodajne dejavnosti Sveta v praksi že javen. Poleg tega so bili skoraj vsi dokumenti v zvezi z zakonodajno dejavnostjo Sveta dostopni na podlagi Uredbe št. 1049/2001. Solana je dodal, da je odprtje zakonodajnih posvetovanj Sveta za javnost (kot je razvidno iz posvetovanj Konvencije) vprašanje, ki je dobilo najširšo podporo, zato bi bilo treba o predlogu pritožnikov ponovno razpravljati v okviru priprav na izvajanje nove pogodbe.

Poizvedba

Mnenje Sveta

Svet je v svojem mnenju navedel naslednje pripombe:

Načelo javnosti, določeno med drugim v členu 1(2) Pogodbe o Evropski uniji, je bilo zelo pomembno. Vendar je bila ta določba oblikovana na splošno, kar kaže bolj na cilj kot na absolutno pravilo. Besedilo te določbe je bilo programsko, kot je razvidno iz besedne zveze „označuje novo stopnjo v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze“.

Sedanja praksa Sveta v zvezi z obveščanjem javnosti o njegovih sejah je bila v skladu z njegovim poslovnikom. Zdi se, da pritožniki trdijo, da je Poslovnik sam po sebi primer nepravilnosti. Vendar je bilo sprejetje poslovnika (ki je imel pravno podlago neposredno v členu 207(3) Pogodbe ES) politično in institucionalno vprašanje. Člena 8 in 9 poslovnika sta bila spremenjena po kompromisu med državami članicami na zasedanju Evropskega sveta v Sevilli junija 2002.

V osnutku Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki ga je pripravila Konvencija, je bilo določeno, da se Svet med preučevanjem in sprejemanjem zakonodajnih predlogov sestaja javno. Zdi se, da je že samo dejstvo, da je bila vsaka taka določba vključena v (osnutek) ustave, potrdilo, da ne gre za nepravilnost ali upravno prakso, temveč za pravno in politično vprašanje zunaj obsega mandata varuha človekovih pravic.

Svet je poleg tega opozoril na obstoječe ureditve za obveščanje javnosti o zakonodajnih dejavnostih Sveta, vključno z možnostjo pridobitve dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001.

Glede na navedeno je Svet navedel, da ni prišlo do nepravilnosti in da je vprašanje, ki so ga izpostavili pritožniki, presegalo mandat varuha človekovih pravic.

Pripombe pritožnikov

Pritožniki so v svojih pripombah vztrajali pri svoji pritožbi. Trdile so, da dejstvo, da člen 1(2) Pogodbe o Evropski uniji določa splošno opredeljen cilj in ne absolutnega pravila, ni ovira za njihovo zahtevo, da morajo biti seje Sveta javne. Pritožniki so nasprotno trdili, da iz programskega pomena te določbe in cilja, da se odločitve sprejemajo čim bolj javno, izhaja, da je treba to načelo v praksi obvezno spodbujati. Za zakonodajno telo, kot sta Svet ali Evropski parlament, je bilo javno srečanje klasična oblika odprtosti odločanja, kot jo izvajajo zakonodajni organi vseh držav članic Unije.

Pristojnost za organizacijo notranjih zadev Sveta ni odvezala dolžnosti, da spoštuje in podpira načela Unije. Dejanska vsebina poslovnika in njegovo izvajanje bi torej lahko bila v nasprotju z načeli hierarhično višje stopnje in bi zato pomenila nepravilnost.

Po mnenju pritožnikov je zaključek dela v zvezi z osnutkom ustavne pogodbe julija 2003 pomenil kvalitativno nov razvoj v zvezi z načelom javnega značaja sej Sveta, kadar je ta deloval kot zakonodajalec. To načelo bi postalo splošno pravno načelo najpozneje s sprejetjem ustave s strani voditeljev držav in vlad držav članic.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Sveta in pripomb pritožnikov se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva za dodatne informacije

Varuh človekovih pravic je zato konec junija 2004 pisal Svetu. Varuhinja človekovih pravic je v tem pismu navedla, da je bil člen 49(2) osnutka ustavne pogodbe za EU vključen tudi v ustavno pogodbo, o kateri se je nekaj dni prej dogovoril Evropski svet v Bruslju. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da čeprav države članice te pogodbe še niso ratificirale, so jo sprejele vse države članice. Opozoril je tudi, da je Poslovnik Sveta sprejel Svet, torej predstavniki držav članic.

Glede na navedeno je varuh človekovih pravic pozval Svet, naj ga obvesti o morebitnih ovirah pri izvajanju spremembe svojega poslovnika, ki so jo zahtevali pritožniki, zdaj ko so države članice sprejele Ustavno pogodbo, vključno z zgoraj navedeno določbo.

Odgovor Sveta

Svet je v svojem odgovoru ponovno poudaril pomen, ki ga pripisuje vprašanju preglednosti. Svet je ugotovil, da morajo ustavno pogodbo še ratificirati države članice. Dodala je, da že samo dejstvo, da je bil v I. del Ustavne pogodbe dodan 49. člen, kaže, da je zadeva, ki so jo izpostavili pritožniki, politično in ustavno vprašanje in ne vprašanje nepravilnosti.

Na koncu je Svet ponovil svoje stališče, da ni bilo nepravilnosti, saj je ravnal popolnoma v skladu z ustreznimi veljavnimi pravili.

Pripombe pritožnikov

Pritožniki niso predložili nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Obseg mandata varuha človekovih pravic

1.1 Decembra 2003 so pritožniki, poslanec Evropskega parlamenta iz CDU in predstavnik mladinske skupine iste stranke, varuhu človekovih pravic očitali, da so bila zasedanja Sveta v njegovi zakonodajni funkciji javna le v obsegu, določenem v členih 8 in 9 Poslovnika Sveta z dne 22. julija 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 230). Pritožniki so v bistvu trdili, da sedanja praksa Sveta ni v skladu s ciljem iz člena 1(2) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim se odločitve v EU „sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“.

1.2 Svet je v svojem mnenju navedel, da zadeva, ki so jo izpostavili pritožniki, ni vprašanje nepravilnosti ali upravne prakse, temveč pravno in politično vprašanje, ki ne spada v okvir pristojnosti varuha človekovih pravic. Svet je tudi menil, da ni bilo nepravilnosti, saj je ravnal popolnoma v skladu z ustreznimi veljavnimi pravili.

1.3 V skladu s členom 195 Pogodbe ES ima varuh človekovih pravic nalogo, da preuči primere nepravilnosti pri delovanju institucij in organov Skupnosti. Pogodba ne vsebuje opredelitve pojma „nepravilnost“. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1997 (2) in v odgovor na poziv Evropskega parlamenta k pojasnitvi predlagal naslednjo opredelitev: „Do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki je zanj zavezujoče.“ To opredelitev je pozneje pozdravil Evropski parlament (3).

1.4 Na podlagi navedenega varuh človekovih pravic meni, da dejstvo, da je sedanja praksa Sveta v skladu z veljavnimi pravili, ki jih je sprejel Svet sam, ne pomeni, da ne more biti nepravilnosti. Ukrep, ki ga sprejme institucija ali organ Skupnosti, lahko še vedno pomeni nepravilnost, če ni v skladu z načelom, ki je za institucijo ali organ zavezujoče.

1.5 Zdi se, da Svet trdi, da je obseg odpiranja sej, ki jih ima kot zakonodajni organ, za javnost politična odločitev, ki presega mandat varuha človekovih pravic. Varuh človekovih pravic se strinja, da je sprejetje poslovnika Sveta na podlagi člena 207(3) Pogodbe ES politična in institucionalna zadeva, o kateri odloča Svet sam. Vendar se ta očitek ne nanaša na način, kako Svet organizira svoje notranje postopke, ampak na vprašanje, ali je mogoče javnost izključiti iz sej Sveta kot zakonodajni organ. Kot so pravilno navedli pritožniki, se zdi, da se zakonodajni organi v vseh državah članicah Evropske unije sestajajo javno. Člen 1(2) Pogodbe o Evropski uniji določa, da se odločitve v Uniji sprejemajo „čim bolj javno“. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic meni, da Svet ni dokazal, da je vprašanje dostopa javnosti do njegovih sej povsem politično vprašanje, ki zato ne bi smelo biti predmet nobenega nadzora.

1.6 Svet je nadalje trdil, da že samo dejstvo, da je bila v I. del osnutka ustavne pogodbe dodana določba, kot je člen 49(2), kaže, da je zadeva, ki so jo izpostavili pritožniki, politično in ustavno vprašanje in ne vprašanje nepravilnosti. Varuh človekovih pravic s to trditvijo ni prepričan. Za državljane je bistvenega pomena, da se lahko informirajo o dejavnostih zakonodajnih organov. To je mogoče najbolje doseči tako, da se razprave teh zakonodajnih organov nedvomno odprejo za javnost. Glede na pomen načela odprtosti na tem področju ni presenetljivo, da je bila določba o njegovi vključitvi najprej vključena v osnutek ustavne pogodbe in nato v Pogodbo o Ustavi za Evropo, ki so jo države članice sprejele na Evropskem svetu v Bruslju junija 2004 (4).

1.7 Da bi se izognili morebitnim nesporazumom, se zdi koristno dodati, da se ta pritožba ne nanaša na zakonodajno dejavnost Sveta kot tako, temveč na vprašanje, ali bi morale biti seje Sveta, ki deluje kot zakonodajni organ, javne.

1.8 Na podlagi zgoraj navedenega varuh človekovih pravic meni, da vprašanje, izpostavljeno v tej pritožbi, spada v pristojnost, ki mu je bila podeljena s členom 195 Pogodbe ES.

2 Neodprtost sej Sveta v vlogi zakonodajalca

2.1 Pritožniki v bistvu trdijo, da sedanja praksa Sveta, da ne odpira vseh sej, ki jih ima kot zakonodajni organ, ni v skladu s ciljem iz člena 1(2) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim se odločitve v EU "sprejmejo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani".

2.2 Svet se strinja, da je načelo odprtosti, ki je med drugim določeno v členu 1(2) Pogodbe o Evropski uniji, zelo pomembno. Vendar trdi, da je ta določba oblikovana na splošno, kar kaže bolj na cilj kot na absolutno pravilo, in da je besedilo te določbe programsko. Svet zato meni, da njegova sedanja praksa, kot je določena v členih 8 in 9 njegovega poslovnika, ne pomeni nepravilnosti.

2.3 Varuh se strinja, da člen 1(2) Pogodbe o Evropski uniji ne vsebuje natančnega pravila, temveč splošno načelo. Vendar ostaja dejstvo, da ta določba jasno usmerja institucije in organe, da poskrbijo, da se vse odločitve na ravni EU sprejemajo čim bolj javno. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da bi bilo treba preveriti, ali bi bilo mogoče odpreti vse seje Sveta, ki deluje kot zakonodajni organ, in če bi bilo tako, ali kljub temu obstajajo tehtni razlogi proti temu.

2.4 Varuh ugotavlja, kot je poudaril Svet sam, da so nekatere seje Sveta, ki deluje kot zakonodajni organ, že javne v skladu s pravili, določenimi v členih 8 in 9 Poslovnika Sveta. Ta poslovnik sprejme Svet sam, tj. organ, ki ga sestavljajo predstavniki vsake države članice (člen 203 Pogodbe ES). Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so oktobra 2004 države članice EU podpisale Pogodbo o Ustavi za Evropo, ki vsebuje izrecno določbo, da se Svet sestane javno, ko obravnava in glasuje o osnutku zakonodajnega akta. Čeprav države članice te pogodbe še niso ratificirale v skladu s svojimi ustavnimi pravili, varuh človekovih pravic meni, da že samo dejstvo, da so predstavniki držav članic menili, da se lahko dogovorijo o taki določbi, kaže, da bi bilo ustrezne seje javnosti mogoče odpreti že zdaj. Varuh človekovih pravic se je zavedal možnosti, da je spregledal premisleke, ki bi lahko bili pomembni v tem okviru, vendar je junija 2004 pisal Svetu in ga prosil, naj ga obvesti o morebitnih ovirah pri izvajanju spremembe svojega poslovnika, ki so jo zahtevali pritožniki, zdaj ko so države članice sprejele Ustavno pogodbo, vključno z zgoraj navedeno določbo. Svet se v odgovoru ni skliceval na nobeno tako oviro. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da bi Svet lahko odločil, da se javnosti dovoli udeležba na njegovih sejah kot zakonodajni organ, razen če obstajajo utemeljeni razlogi proti temu.

2.5 Varuh človekovih pravic je skrbno preučil argumente, ki jih je predložil Svet. Vendar se Svet ni skliceval na nobena načela ali cilje višjega ranga, na podlagi katerih bi lahko zavrnil odprtje svojih sej v zakonodajni vlogi za javnost. Nasprotno, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Svet poudaril velik pomen, ki ga pripisuje vprašanju preglednosti. Generalni sekretar Sveta se je v pismu pritožnikom z dne 19. novembra 2003 strinjal, da je odprtje zakonodajnih posvetovanj Sveta za javnost (kot je razvidno iz posvetovanj Konvencije) vprašanje, ki je dobilo najširšo podporo.

2.6 Svet se je v svojem mnenju skliceval na obstoječo ureditev obveščanja javnosti o zakonodajnih dejavnostih Sveta, vključno z možnostjo pridobitve dostopa do dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001. Varuhinja človekovih pravic meni, da ti dogovori, čeprav so pomembni in hvalevredni, niso pomembni za to preiskavo, ki se nanaša na dostop do sej Sveta, in ne na informacije o teh sejah.

3 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je dejstvo, da se Svet ne odloči za javno sejo, kadar deluje v svoji zakonodajni funkciji, ne da bi navedel utemeljene razloge za to zavrnitev, primer nepravilnosti.

Varuh človekovih pravic zato v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Svetu predlaga naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Svet Evropske unije bi moral pregledati svojo zavrnitev odločitve, da se sestane javno, kadar koli deluje v svoji zakonodajni funkciji.

Svet in pritožniki bodo obveščeni o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Svet pošlje podrobno mnenje do 28. februarja 2005. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Strasbourg, 9. novembra 2004

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) Na straneh 22-23.

(3) Glej letno poročilo za leto 2002, str. 18.

(4) Morda bi bilo koristno poudariti, da je člen 49(2) osnutka ustavne pogodbe postal člen 50(2) Pogodbe o Ustavi za Evropo in je bil nekoliko preoblikovan. Določba se zdaj glasi: „Evropski parlament zaseda javno, prav tako tudi Svet pri obravnavi osnutka zakonodajnega akta in glasovanju o njem.“