(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic [1])

OZADJE PRITOŽBE

1. Pritožnik je novinar. Evropski parlament je 27. novembra 2006 zaprosil za dostop do nekaterih dokumentov v zvezi s financiranjem njegove stavbe D4-D5 v Bruslju. Zahteval je dostop do naslednjih dokumentov:

(i) predhodno informativno obvestilo o razpisu za financiranje navedene stavbe, objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Uradni list);

(ii) javni razpis in seznam bank, s katerimi je bil vzpostavljen stik;

(iii) poročilo računovodskega in svetovalnega podjetja, ki vsebuje oceno predloženih ponudb;

(iv) sklep Parlamenta o oddaji javnega naročila belgijski banki; in

(v) kopijo oddanega naročila.

2. Parlament je z dopisom z dne 18. decembra 2006 pritožnika obvestil, da je njegovo stavbo D4-D5 zgradil zasebni razvijalec. Zato se direktive Skupnosti o javnih naročilih niso uporabljale za financiranje stavbe, saj je bil ta na podlagi pogodbe, sklenjene med Parlamentom in nosilcem projekta, zadolžen za zagotavljanje zunanjega financiranja gradbenega projekta. Zato Parlamentu ni bilo treba organizirati javnega razpisa za financiranje gradbenega projekta. Glede na navedeno je Parlament navedel, da so dokumenti iz točk (i), (ii) in (v) v lasti nosilca projekta. Ker v Uradnem listu ni bil objavljen noben razpis, dokument iz točke (iv) ni obstajal. V zvezi s poročilom, ki ga je pripravilo računovodsko in svetovalno podjetje, je Parlament pojasnil, da ga je treba obravnavati kot dokument tretje stranke v smislu člena 4(4) Uredbe 1049/2001 [2]. Zato se je moral Parlament o možnosti razkritja posvetovati z družbo KMPG in je to že storil. Parlament je obljubil, da bo pritožnika obveščal o nadaljnjem razvoju dogodkov po njegovih stikih z računovodskim in svetovalnim podjetjem.

3. Pritožnik je 8. januarja 2007 vložil potrdilno prošnjo za dostop do dokumentov, na katere se je nanašala njegova prvotna prošnja. V zvezi z dokumentom iz točke (iv) se je pritožnik seznanil s stališčem Parlamenta, da ne obstaja. Zato je, namesto da bi zaprosil za dostop do tega dokumenta, zaprosil za dostop do pisem, izmenjanih med Parlamentom in nosilcem projekta v okviru posvetovanja Parlamenta z njim.

4. Parlament je 18. januarja 2007 pritožnika obvestil, da po temeljitem pregledu poročila, ki ga je pripravilo računovodsko in svetovalno podjetje, meni, da poročilo vsebuje informacije o poslovnih interesih zadevnih bank. Zato na podlagi prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 ni mogla odobriti dostopa.

5. Pritožnik je 16. marca 2007 vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

PREDMET VPRAŠANJA

6. Pritožnik je navedel naslednje trditve.

(1) Parlament ni ustrezno obravnaval njegove potrdilne prošnje za dostop do dokumentov in nanjo ni odgovoril.

(2) V nasprotju s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 1049/2001 v dveh dopisih Parlamenta v odgovor na njegovo prvo prošnjo za dostop ni bila navedena možnost vložitve potrdilne prošnje.

(3) Parlament naj bi napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z zavrnitvijo dostopa do enega od dokumentov, na katere se nanaša njegova prošnja. Po mnenju pritožnika je bila tudi poznejša obrazložitev nezadostna, saj v njej ni bilo navedeno, kako bi bili ogroženi poslovni interesi zadevnih bank.

(4) Parlament je kršil člen 6(4) Uredbe (ES) št. 1049/2001, ker ni jasno navedel, ali je imel kopije treh dokumentov, do katerih je zaprosil za dostop.

(5) Parlament je morda podal napačne in zavajajoče izjave glede uporabe direktive za oddajo javnih naročil.

7. V zvezi s peto pritožnikovo trditvijo je varuh človekovih pravic menil, da pritožnik tega vprašanja ni izpostavil v svojih stikih s Parlamentom. Ker torej ni uporabil ustreznih predhodnih upravnih pristopov, ki se zahtevajo s členom 2(4) Statuta evropskega varuha človekovih pravic, je bila njegova peta trditev nedopustna.

8. Pritožnik je 7. aprila 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da je prejel odločitev Parlamenta o potrdilni prošnji za dostop do zadevnih dokumentov. Medtem ko je poudaril, da želi vztrajati pri svoji pritožbi, je tudi izjavil, da je Parlament zadovoljivo obravnaval njegovo četrto trditev in da je zato postala zastarela. Glede na odločitev Parlamenta o potrdilni prošnji je pritožnik predložil naslednje nove trditve.

(6) Parlament ni ustrezno utemeljil zavrnitve dostopa do javnega razpisa in seznama bank, na katere se je obrnil nosilec projekta [3].

(7) Parlament je napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z drugo zavrnitvijo dostopa do enega od dokumentov. Poleg tega nova obrazložitev še vedno ni verjetna.

(8) Parlament ni upošteval pritožnikove zahteve iz potrdilne prošnje, naj se mu omogoči dostop do določene korespondence, ki jo vodi Parlament, če ne obstaja noben drug dokument.

(9) Trditev Parlamenta, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje zadevnih dokumentov, je napačna.

9. Pritožnik je 17. junija 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da je v zvezi s svojo peto obtožbo stopil v stik s Parlamentom. Vendar po dveh mesecih še vedno ni prejel odgovora. Zato je varuha človekovih pravic pozval, naj v svojo preiskavo vključi peto trditev. Glede na to, da je bila pritožnikova peta trditev zdaj dopustna, se je varuh človekovih pravic odločil, da jo vključi v svojo tekočo preiskavo.

Poizvedba

10. Pritožba je bila posredovana Parlamentu v mnenje, ki ga je ta poslal 12. julija 2007. V zvezi s peto pritožnikovo trditvijo je varuh človekovih pravic zaprosil Parlament za mnenje do 2. julija 2007. Parlament se je v dodatnem pismu z dne 12. julija 2007 skliceval na pismo, ki ga je pritožniku poslal 5. julija 2007 in v katerem je pojasnil svoje stališče o njegovi peti obtožbi. Mnenje Parlamenta in njegovo dodatno pismo sta bila posredovana pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je ta poslal 2. avgusta 2007.

11. Varuh človekovih pravic je z dopisom z dne 24. septembra 2008 pritožnika obvestil, da se pritožba 1450/2007/(WP)BEH zoper OLAF, ki jo je vložil 21. maja 2007, nanaša na pravna vprašanja, podobna tistim, ki jih je sprožil s svojo peto trditvijo v tej pritožbi. Zato je bil zaželen enoten pristop. Ker je varuh človekovih pravic nadaljeval preiskave v zvezi s pritožbo 1450/2007/(WP)BEH, je pritožnika prosil, naj razume dejstvo, da od trenutka, ko je pritožnik predložil svoje pripombe, ni sprejel nadaljnjih ukrepov v zvezi s to pritožbo. Vendar je poudaril, da bo po prejemu odgovora urada OLAF na njegovo zahtevo po dodatnih informacijah čim prej začel preiskavo te pritožbe.

12. Pritožnik je v pismu z dne 19. oktobra 2008 varuhu človekovih pravic predložil še dva dokumenta v zvezi s svojim primerom. Med telefonskim pogovorom 28. maja 2009 so službe varuha človekovih pravic razpravljale o možnosti sporazumne rešitve s pritožnikom. Varuh človekovih pravic lahko zadevni instituciji predloži predlog sporazumne rešitve le, če ima pritožnikovo predhodno soglasje. Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 31. maja 2009 in v nadaljnjem telefonskem pogovoru 2. junija 2009 zavrnil predlog sporazumne rešitve.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

Uvodne ugotovitve

13. Pritožnik je 7. aprila 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da je glede na odločitev Parlamenta o njegovi potrdilni prošnji za dostop njegova četrta trditev zastarela. Varuhinja človekovih pravic je to razumela tako, da je pritožnik želel opustiti svojo četrto trditev. Zato ta osnutek priporočila obravnava le pritožnikove trditve (1)–(3) in (5)–(9).

14. Peta trditev pritožnika se nanaša na izjave Parlamenta o uporabi direktiv za oddajo javnih naročil. Njegove druge obtožbe se nanašajo na različne vidike obravnave prošenj Parlamenta za dostop do nekaterih dokumentov. Zato se zdi koristno, da najprej preučimo peto pritožnikovo trditev, nato pa se obrnemo na njegove druge trditve.

15. V zvezi s pritožnikovimi trditvami o tem, kako je Parlament obravnaval njegove prošnje za dostop, varuh meni, da jih je koristno obravnavati v kronološkem vrstnem redu po zaporedju postopkovnih faz za prošnje za dostop do dokumentov, določenih v Uredbi 1049/2001. Tako bo najprej obravnaval trditev v zvezi z odločitvijo Parlamenta o začetni vlogi pritožnika (druga trditev). Nato se bo posvetil trditvam v zvezi z odločitvijo Parlamenta o potrdilni prošnji (po kronološkem vrstnem redu pritožnikove prve, osme, tretje, sedme in šeste trditve). Glede na to, da se s tretjo in sedmo trditvijo zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je Parlament (po mnenju pritožnika napačno) spremenil obrazložitev, na kateri temelji njegova odločitev o zavrnitvi dostopa, bosta obravnavani skupaj. Nazadnje bo varuh človekovih pravic analiziral vprašanje v zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa za razkritje (deveta trditev).

16. Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Parlamenta navedel, da je Parlament morda kršil člen 9(3) Pravilnika o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, ki v zvezi z vpogledom v dokumente tretjih oseb od tretjih oseb zahteva, da v petih delovnih dneh izrazijo svoje stališče. Zdi se, da pritožnik tega vprašanja ni izpostavil v stikih s Parlamentom. Ker varuh človekovih pravic torej ni uporabil ustreznih predhodnih upravnih pristopov, ki jih zahteva člen 2(4) Statuta evropskega varuha človekovih pravic, meni, da tega vidika v tej preiskavi ni upravičen obravnavati.

A. Trditev o morebitnih napačnih in zavajajočih izjavah (peta pritožnikova trditev)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. Pritožnik je navedel, da se po mnenju Parlamenta direktive o oddaji javnih naročil ne uporabljajo za financiranje stavbe D4-D5 Parlamenta, saj je v skladu s pogodbo med Parlamentom in nosilcem projekta slednji odgovoren za zagotavljanje zunanjega financiranja gradbenega projekta. Trdil je, da se zdi, da je ta izjava v nasprotju s sodno prakso Sodišča. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da „naročilo [...] ne more prenehati biti javno naročilo gradenj, če se pravice in obveznosti naročnika prenesejo na podjetje, ki ni naročnik“[4]. Poleg tega je opozoril na člen 8 Direktive 2004/18/ES [5] (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), ki določa, da se Direktiva uporablja za naročila, ki jih naročniki neposredno subvencionirajo z več kot 50-odstotnim deležem. Po mnenju pritožnika so morali naročniki tako zagotoviti, da so bile določbe Direktive upoštevane, če so tretje osebe, ki so jih izbrali, sklenile pogodbe z drugimi strankami.

18. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da je Parlament morda podal napačne in zavajajoče izjave v zvezi z uporabo Direktive.

19. Namesto da bi Parlament predložil ločeno mnenje o tej trditvi, se je skliceval na svoj dopis, ki ga je pritožniku poslal 5. julija 2007 (glej odstavek 10 zgoraj). V tem pismu je Parlament odgovoril na tri posebna vprašanja pritožnika, in sicer:

• ali se je Parlament strinjal s stališčem, da se direktiva, ki jo je sam sprejel kot sozakonodajalec, ne uporablja za njegove nepremičninske projekte;
• ali je Parlament v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje menil, da ne gre za izogibanje osebnemu področju uporabe Direktive, ki ni združljivo z njenim ciljem in namenom; in
• v primeru negativnega odgovora na prvo vprašanje, katere ukrepe je Parlament sprejel ali namerava sprejeti, da bi zagotovil, da bo nosilec projekta pri izvajanju projekta upošteval določbe Direktive?

20. V zvezi s prvim vprašanjem pritožnika je Parlament menil, da za njegova javna naročila ne veljajo direktive o oddaji javnih naročil. Namesto tega jih je urejala finančna uredba [6], ki v skladu s členom 14(2) institucijam in organom Skupnosti ni dovoljevala najemanja posojil. Zato Parlament ni organiziral razpisnega postopka. Iz istih razlogov so bila stališča pritožnika glede določb Direktive in sodbe, na katero se sklicuje, prav tako nepomembna.

21. V odgovoru na drugo vprašanje pritožnika je Parlament v bistvu navedel, da se lahko glede na prepoved najemanja posojil za institucije in organe Skupnosti za financiranje stavbe Parlamenta D4-D5 predvidi le finančni dogovor na podlagi pogodbe med nosilcem projekta in banko. Direktive o oddaji javnih naročil se niso uporabljale za pogodbe zasebnega prava. Zato razpisni postopek v skladu s tema direktivama ni bil mogoč. Kljub temu je Parlament v pogajanjih z nosilcem projekta uspešno zagotovil čim obsežnejše pregledno posvetovanje z bančnim sektorjem. Zato so bila temeljna načela razpisnega postopka v celoti upoštevana.

22. V zvezi s tretjim vprašanjem pritožnika je Parlament navedel, da ga člen 119 finančne uredbe ne zavezuje k objavi pogodb o nepremičninah v Uradnem listu. Hkrati je obžaloval, da zadevna pogodba ni bila objavljena na spletnem mestu Parlamenta.

23. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da direktive o oddaji javnih naročil niso v nasprotju s Finančno uredbo. Namesto tega so se v skladu s finančno uredbo v celoti uporabljale. Pritožnik se je v utemeljitev svojega razlogovanja skliceval zlasti na uvodno izjavo 24 finančne uredbe, v kateri je navedeno: "V zvezi z naročili, ki jih oddajo institucije Skupnosti za svoj račun, je treba predvideti uporabo pravil iz direktiv Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, storitev in blaga..." Prav tako je poudaril, da se številne določbe finančne uredbe izrecno sklicujejo na te direktive.

24. Poleg tega je pritožnik navedel, da zaradi dejstva, da institucije in organi Skupnosti niso smeli najemati posojil, pravila o oddaji javnih naročil niso neuporabna. Če bi se finančna uredba razlagala tako, da prepoveduje vse oblike zunanjega financiranja, Parlament ne bi mogel dovoliti zasebnemu podjetju, da zagotovi tako financiranje, saj ne bi mogel prenesti pooblastil, ki jih ni imel. Če pa bi bil prenos pooblastil mogoč, bi se moral organ, ki je nanj prenesel pooblastila, prepričati, da je zasebno podjetje, ki je sklenilo pogodbo, spoštovalo pravila, ki urejajo oddajo javnih naročil.

25. Pritožnik je tudi menil, da se zdi, da Parlament pogodbo v zvezi s stavbo D4-D5 obravnava kot pogodbo o nepremičnini v smislu člena 119(2) pravil za izvajanje finančne uredbe [7] (v nadaljnjem besedilu: izvedbena pravila). Vendar so bile s členom 16(a) Direktive iz njenega področja uporabe dejansko izključene le pogodbe o nepremičninah, ki se nanašajo na obstoječe stavbe. Glede na to, da leta 2004, ko je bila sklenjena zadevna pogodba, stavba D4-D5 še ni obstajala, se je Parlament napačno skliceval na to izjemo od uporabe direktive.

26. Po navedbah pritožnika se pravila o oddaji javnih naročil niso uporabljala le za financiranje stavbe D4-D5, temveč tudi za pogodbe o gradnji in dobavi, sklenjene v okviru projekta. Zato v nasprotju s tem, kar je navedel Parlament, njegovo sklicevanje na sodbo Sodišča v zadevi C-44/96 ni bilo nepomembno.

27. Pritožnik se je skliceval na izjavo Parlamenta, v skladu s katero so bila v celoti upoštevana osnovna načela razpisnega postopka. Po njegovem vedenju so temeljna načela prava Skupnosti v zvezi z razpisnimi postopki določala, da seznama oseb, ki so bile povabljene k oddaji ponudbe, ni bilo mogoče vnaprej določiti. Vendar so pripombe Parlamenta pokazale, da je bil seznam 15 bank, s katerimi je treba stopiti v stik, dejansko pripravljen že na začetku. V zvezi s tem se je spraševal, zakaj so se odzvale le tri od petnajstih bank, saj je Parlament nedvomno kreditno sposobna stranka.

Ocena varuha človekovih pravic

28. Pred oceno izjav Parlamenta o uporabi direktiv o oddaji javnih naročil se zdi koristno, da se te izjave povzamejo. Po mnenju varuha človekovih pravic lahko izjave Parlamenta povzamemo, kot sledi.

(i) Javna naročila, ki jih odda Parlament, niso urejena z direktivami o oddaji javnih naročil, temveč s finančno uredbo (prva izjava Parlamenta).

(ii) Direktive o oddaji javnih naročil se ne uporabljajo za pogodbe zasebnega prava. Ne glede na to so bila pri pogodbi med nosilcem projekta in banko v celoti upoštevana osnovna načela razpisnega postopka (druga izjava Parlamenta).

29. Parlament je v pismu pritožniku z dne 5. julija 2007, na katerega se je skliceval, namesto da bi napisal ločeno mnenje o petem očitku pritožnika, navedel tudi, da pogodb o nepremičninah ni treba objaviti v Uradnem listu. Varuhinja človekovih pravic meni, da se ta izjava ne nanaša na uporabo direktiv o javnih naročilih. Namesto tega se nanaša na posledico uporabe ali neuporabe navedenih direktiv. Kot taka ni zajeta v tej trditvi, zato varuh človekovih pravic meni, da je v osnutku priporočila ni treba obravnavati.

V zvezi s prvo izjavo Parlamenta

30. Da bi ugotovil, ali je prva izjava Parlamenta pravilna ali ne, mora varuh človekovih pravic analizirati pravno razmerje med direktivami o oddaji javnih naročil in finančno uredbo. Glede na to, da se je pritožnik najprej skliceval na Direktivo kot zakonodajni akt, ki se uporablja, se bo varuh človekovih pravic zato osredotočil na razmerje med finančno uredbo in Direktivo.

Razmerje med Direktivo 2004/18 in Finančno uredbo

31. Kot vse direktive je tudi Direktiva naslovljena na države članice (glej člen 84 Direktive in člen 249 Pogodbe ES). Direktiva se v skladu s svojim členom 7 ob upoštevanju nekaterih izjem uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost je enaka ali višja od mejnih vrednosti, ki jih določa. Javno naročilo je pisno sklenjena odplačna pogodba med enim ali več gospodarskimi subjekti in enim ali več javnimi naročniki z določenim predmetom, določenim v Direktivi (člen 1(2)(a)). Izraz „naročnik“je v členu 1(9) Direktive opredeljen kot država, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava, združenja, ki jih ustanovi eden ali več takih organov ali ena ali več takih oseb javnega prava.

32. V zvezi s finančno uredbo je naslov V njenega dela I, naslovljen "Javna naročila", sestavljen iz dveh poglavij, od katerih je prvo naslovljeno "Splošne določbe". To poglavje je nadalje razdeljeno na naslednje oddelke: „Načela obsega in dodelitve“, „Objava“, „Postopki javnega naročanja“ ter „Jamstva in nadzor“. Drugo poglavje je naslovljeno "Določbe, ki se uporabljajo za naročila, ki jih oddajo institucije Skupnosti za svoj račun".

33. Iz navedenega izhaja, da Direktiva določa pravila o oddaji javnih naročil, ki se na prvi pogled uporabljajo samo za naročila, ki jih oddajo organi ali telesa držav članic. Hkrati finančna uredba določa pravila o oddaji javnih naročil s strani institucij Skupnosti. Glede na navedeno se torej zdi, da so pravila o javnih naročilih iz Finančne uredbe določbe, ki posebej urejajo oddajo naročil s strani institucij Skupnosti. Res je, kot je poudaril pritožnik, da je v uvodni izjavi 24 finančne uredbe navedeno, da „je treba v zvezi z naročili, ki jih oddajo institucije Skupnosti za svoj račun, določiti uporabo pravil iz direktiv Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, storitev in blaga [...]“. Hkrati to ne pomeni, da se direktive o oddaji javnih naročil kot take uporabljajo za naročila, ki jih oddajo institucije. Namesto tega je v navedeni uvodni izjavi navedeno, da bi morala finančna uredba načeloma slediti pristopu iz zadevnih direktiv. Iz tega sledi, da so pravila direktiv o oddaji javnih naročil lahko upoštevna le za naročila, ki jih oddajo institucije, če so bila vključena v finančno uredbo. Kot je poudarila pritožnica, se torej izvedbena pravila občasno sklicujejo na določbe direktiv o javnih naročilih, na primer v členu 118(5). Vendar se zdi jasno, da taka sklicevanja na posamezne določbe direktiv o javnih naročilih ne morejo pomeniti splošnega sklicevanja na navedene direktive. Zaradi jasnosti se zdi koristno dodati, da se ta pravni položaj razlikuje od tistega, ki je prevladoval v stari finančni uredbi [8], v skladu s katero člen 56 določa, da „vsaka institucija izpolnjuje enake obveznosti, kot jih organom v državah članicah nalagajo navedene direktive“.

34. Zdi se, da to stališče o razmerju med finančno uredbo in Direktivo potrjuje sodna praksa Sodišča. Ne da bi izrecno obravnavalo razmerje med tema dvema sklopoma pravil, Sodišče v številnih sodbah obravnava Finančno uredbo kot sklop pravil, ki se uporabljajo za oddajo naročil s strani institucij Skupnosti [9].

35. To stališče je dodatno podkrepljeno s stališčem Evropske komisije. Komisar Grybauskaite je v odgovoru na parlamentarno vprašanje, ki ga je zastavil v imenu Komisije, pojasnil, da so se "določbe o javnih naročilih iz finančne uredbe zgledovale po določbah Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev."[10] V istem odgovoru je omenila tudi nekatere razlike med finančno uredbo in direktivo.

Kar zadeva pravilnost prve izjave Parlamenta

36. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da ne vidi razloga za dvom o pravilnosti prve izjave Parlamenta, v skladu s katero javnih naročil, ki jih odda, ne urejajo direktive o oddaji javnih naročil, temveč finančna uredba. Glede na navedeno ne vidi razloga za domnevo, da je bila prva izjava Parlamenta zavajajoča.

V zvezi z drugo izjavo Parlamenta

37. Kar zadeva drugo izjavo Parlamenta, je treba upoštevati, da pritožnikova trditev zajema dve različni pogodbeni razmerji. Ti so vključevali pogodbo Parlamenta z nosilcem projekta ter pogodbo med nosilcem projekta in banko financiranja. Čeprav se zdi, da se je Parlament v pismu pritožniku z dne 5. julija 2007 osredotočil le na slednje pogodbeno razmerje, je pritožnik v pismu Parlamentu z dne 10. aprila 2007 poudaril vlogo Parlamenta pri financiranju stavbe D4-D5. Zato bo treba pri ocenjevanju, ali je bila druga izjava Parlamenta napačna ali zavajajoča, upoštevati obe pogodbeni razmerji.

Obveznost Parlamenta, da organizira razpisni postopek

38. Glede oddaje naročila nosilcu projekta s strani Parlamenta varuh človekovih pravic meni, da je treba v skladu z zgornjimi ugotovitvami o razmerju med finančno uredbo in direktivo šteti, da se uporabljajo pravila iz finančne uredbe. Nasprotno pa se iz zgoraj navedenih razlogov Direktiva ne more uporabljati. Iz tega sledi, da je trditev pritožnika, da člen 16(a) Direktive iz svojega področja uporabe izključuje le pogodbe o nepremičninah v zvezi z obstoječimi stavbami, ne pa tudi stavbe D4-D5 Parlamenta, nepomembna. Enako velja za pritožnikovo sklicevanje na člen 8 Direktive, ki določa, da se Direktiva uporablja za naročila, ki jih naročniki neposredno subvencionirajo z več kot 50-odstotnim deležem.

39. V zvezi s pogodbenim razmerjem med nosilcem projekta, ki sta ga sklenila Parlament in banka, varuh človekovih pravic meni, da glede na njeno področje uporabe (kot trdi Parlament) ni mogoče šteti, da se Direktiva uporablja za pogodbe med dvema zasebnima podjetjema. Hkrati varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 89(2) finančne uredbe določa, da se za vse pogodbe o javnih naročilih objavijo javni razpisi v najširšem možnem obsegu. Glede na navedeno je treba preučiti, v kolikšni meri bi lahko sodelovanje nosilca projekta, zasebne stranke, pri financiranju stavbe D4-D5 vplivalo na obveznost Parlamenta v skladu s finančno uredbo, da organizira javni razpis.

40. Pritožnik je večkrat poudaril pomen sodbe Sodišča v danem okviru. Sodišče je v zadevni sodbi odločilo, da „naročilo [...] ne more prenehati biti javno naročilo gradenj, če se pravice in obveznosti naročnika prenesejo na podjetje, ki ni naročnik“[11]. Parlament je menil, da ta sodba ni upoštevna, saj se direktive o oddaji javnih naročil ne uporabljajo za naročila, ki jih odda Parlament.

41. Navedena sodba se nanaša na Direktivo 93/37, ki je bila razveljavljena z Direktivo (glej člen 82 Direktive). Natančneje, razlaga člen 1(a) Direktive 93/37, v katerem je pojem „javno naročilo gradenj“opredeljen tako: „‚javna naročila gradenj‘ so pisno sklenjene odplačne pogodbe med izvajalcem in naročnikom [...], katerih predmet je bodisi izvedba bodisi izvedba in projektiranje gradenj, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge II, ali gradnje, opredeljene v (c) spodaj, ali izvedba gradnje s katerimi koli sredstvi, ki ustreza zahtevam naročnika.“ Zdi se, da se ta opredelitev v veliki meri ujema z opredelitvijo „javnega naročila“v skladu s členom 88 finančne uredbe. V skladu s to določbo so „splošne pogodbe odplačne pogodbe, ki jih pisno sklene naročnik v smislu členov 104 in 167, da bi proti plačilu cene, ki se v celoti ali delno plača iz proračuna, pridobil premičnine ali nepremičnine, izvedbo gradenj ali opravljanje storitev.“Ob upoštevanju v bistvu podobnih določb se zdi nejasno, zakaj se bistvo sodbe Sodišča ne bi smelo uporabljati za razlago finančne uredbe.

42. Poudaril je tudi, da je v pogajanjih z nosilcem projekta uspešno zagotovil čim obsežnejše pregledno posvetovanje z bančnim sektorjem. Dodala je, da so bila zato temeljna načela postopka javnega razpisa v celoti spoštovana. Pritožnik je v odgovoru navedel, da po njegovem vedenju temeljna načela prava Skupnosti o razpisnih postopkih med drugim zahtevajo, da seznam tistih, ki so povabljeni k oddaji ponudbe, ni vnaprej določen. V zvezi s tem je trdil, da je bilo financiranje stavbe D4-D5 dejansko vnaprej določeno. Varuh opozarja, da člen 2 Direktive 2004/18 pod naslovom "Načela za oddajo naročil" določa, da naročniki obravnavajo gospodarske subjekte enakopravno in nediskriminatorno ter delujejo pregledno. Zato meni, da bi morali biti razpisni postopki načeloma odprti za vse zainteresirane gospodarske subjekte, ne da bi javni naročnik opravil predizbor. Glede na navedeno se strinja s pomisleki pritožnika.

Kar zadeva pravilnost druge izjave Parlamenta

43. Glede na navedeno varuhinja ugotavlja, da ni razloga za dvom o pravilnosti izjave Parlamenta, v skladu s katero se direktive o oddaji javnih naročil ne uporabljajo za pogodbe zasebnega prava. Vendar meni, da je Parlament, ker (i) ni obravnaval posledic navedene sodbe Sodišča in (ii) ker je menil, da so bila temeljna načela postopka javnega razpisa v celoti upoštevana, čeprav je bil očitno vzpostavljen stik le z vnaprej določenim seznamom bank, podal izjave, ki niso bile povsem pravilne. Glede na to ugotovitev varuh človekovih pravic meni, da v tem osnutku priporočila ni treba obravnavati vprašanja, v kolikšni meri je bila izjava Parlamenta morda zavajajoča.

44. Glede na te okoliščine varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da druga izjava Parlamenta ni bila povsem pravilna. To je bil primer nepravilnosti. Zato v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju podaja ustrezen osnutek priporočila.

B. Trditev, da ni bila navedena možnost potrdilne prošnje (druga trditev pritožnika)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

45. Pritožnik je trdil, da v nasprotju s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 1049/2001 v dveh pisnih odgovorih Parlamenta na njegovo prvotno prošnjo za dostop ni bila navedena možnost, da vloži potrdilno prošnjo.

46. Parlament je v svojem mnenju priznal, da pritožnika v svojem odgovoru ni obvestil o možnosti vložitve potrdilne prošnje. V zvezi s tem je izrazila obžalovanje, vendar je poudarila, da ta opustitev nima negativnih posledic za tožečo stranko, ki je v celoti seznanjena z Uredbo 1049/2001.

47. Pritožnik je v svojih pripombah priznal obžalovanje Parlamenta.

Ocena varuha človekovih pravic

48. Varuh človekovih pravic opozarja, da člen 7(1) Uredbe št. 1049/2001 zahteva, da institucija v primeru zavrnitve dostopa prosilca obvesti o njegovi pravici do vložitve potrdilne prošnje. Zdi se koristno poudariti, da ta obveznost velja ne glede na to, ali prosilec to pravico pozna ali ne. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Parlament v tem primeru obžaloval, da tega ni storil, in da je pritožnik priznal, da to obžaluje. Zato meni, da tega vprašanja ni treba nadalje obravnavati.

C. Trditev, da njegova potrdilna prošnja ni bila ustrezno obravnavana (prva trditev pritožnika)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

49. Pritožnik je navedel, da je 8. januarja 2007 predsedniku Parlamenta s priporočeno pošto predložil potrdilno prošnjo za dostop. Vendar ob vložitvi pritožbe pri varuhu človekovih pravic ni prejel niti odgovora niti potrdila o prejemu. Glede na navedeno je trdil, da Parlament ni ustrezno obravnaval njegove potrdilne prošnje za dostop do dokumentov in nanjo ni odgovoril.

50. Pritožnik je 7. aprila 2007 obvestil varuha človekovih pravic, da je prejel odgovor Parlamenta z dne 14. marca 2007. Ker je Parlament v nasprotju s členom 8 Uredbe št. 1049/2001 za odgovor na njegovo potrdilno prošnjo potreboval več kot dva meseca, je izjavil, da želi vztrajati pri svoji trditvi. Poudaril je tudi, da za potrdilno prošnjo ni prejel potrdila o prejemu, kot to zahteva Uredba 1049/2001.

51. Parlament je v svojem mnenju navedel, da je potrdilno prošnjo pritožnika prejel 30. januarja 2007. Poudarila je, da evidentira pošto na datum prejema. Potrdilo o prejemu je bilo poslano 2. februarja 2007. Rok za odgovor Parlamenta je bil določen na 22. februar 2007. Parlament je 19. februarja 2007 pritožniku poslal elektronsko sporočilo, v katerem ga je v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 1049/2001 obvestil o podaljšanju roka do 14. marca 2007. Parlament je 14. marca 2007 pritožniku poslal odgovor. Parlament je zato menil, da je pravilno obravnaval potrdilno prošnjo pritožnika.

52. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da trditev Parlamenta, da je potrdilno prošnjo prejel 30. januarja 2007, ni verodostojna, saj je zadevni dopis 9. januarja 2007 poslal s priporočeno pošto iz Luksemburga. Varuhu človekovih pravic je predložil ustrezno potrdilo o prejemu. Poudaril je tudi, da mu nobeno od dveh elektronskih sporočil, ki naj bi ju poslal Parlament, ni bilo poslano. Menil je, da bi to lahko bilo posledica dejstva, da je v polju z naslovom elektronskih sporočil, ki jih je predložil Parlament, njegov elektronski naslov prikazan v obrnjenih vejicah.

Ocena varuha človekovih pravic

53. Pritožnik je predložil dokaze, da je 9. januarja 2007 poslal potrdilno prošnjo za dostop iz Luksemburga. Parlament je v svojem mnenju pojasnil, da je potrdilno prošnjo pritožnika prejel šele 30. januarja 2007. Čeprav se zdi, da je obdobje več kot 20 dni za pismo za potovanje iz Luxembourga v Bruselj predolgo, ni dokazov, da je pritožnikovo potrdilno pismo prispelo pred datumom, ki ga je navedel Parlament. Zato ne vidi razloga, da bi dvomil v ustrezno izjavo Parlamenta.

54. Parlament je skupaj s svojim mnenjem predložil kopije elektronskih sporočil, za katera trdi, da jih je pritožniku poslal 2. in 19. februarja 2007. Vendar je pritožnik pojasnil, da teh elektronskih sporočil takrat ni prejel. Na prvi pogled ni mogoče izključiti, da je Parlament s tem, ko je naslov pritožnika vstavil v obrnjene vejice, pri pošiljanju teh elektronskih sporočil uporabil napačen naslov.

55. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da bi moral izvesti dodatne preiskave, da bi poskusil pojasniti to točko. Vendar glede na to, da (i) bo varuh človekovih pravic v nadaljevanju pripravil osnutek priporočila in da (ii) se zdi, da so obravnavane točke omejenega pomena, varuh človekovih pravic meni, da tega vprašanja ne bi bilo treba dodatno preučiti, če bi Parlament sprejel njegov osnutek priporočila.

D. Trditev o neupoštevanju nekaterih vidikov njegove potrdilne prošnje (pritožnikova osma trditev)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

56. Parlament je v svoji odločitvi o pritožnikovi začetni prošnji za dostop pritožnika obvestil, da eden od dokumentov, in sicer sklep Parlamenta o oddaji javnega naročila belgijski banki, ne obstaja. Pritožnik se je v potrdilni prošnji seznanil z dejstvom, da navedeni dokument ne obstaja. Glede na pojasnila Parlamenta, v skladu s katerimi je med njim in nosilcem projekta potekalo posvetovanje, je zaprosil za dostop do dopisov, izmenjanih v okviru tega posvetovanja. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da Parlament ni upošteval njegove zahteve iz potrdilne prošnje za dostop do določene korespondence, izmenjane med Parlamentom in nosilcem projekta, če določen drug dokument ne obstaja.

57. Parlament je v svojem mnenju navedel, da ima pravico dostopa do pogojev financiranja nosilca projekta, kot je pojasnil v odgovoru na potrdilno prošnjo pritožnika. S podpisom dolgoročne najemne pogodbe z nosilcem projekta, ki vključuje možnost nakupa, se je Parlament brez izmenjave pisem strinjal, da bi morali začeti veljati pogoji financiranja nosilca projekta.

58. Pritožnik se je v svojih pripombah strinjal, da je Parlament morda odobril pogoje financiranja nosilca projekta s podpisom pogodbe o dolgoročnem najemu. Hkrati je navedel, da to ni utemeljen razlog za zavrnitev dostopa do posvetovalnih dokumentov pred podpisom pogodbe.

Ocena varuha človekovih pravic

59. Kar zadeva dostop do dopisov, izmenjanih v okviru posvetovanja med Parlamentom in nosilcem projekta, pritožnik očitno še ni vložil potrdilne prošnje za dostop do Parlamenta. Iz člena 8 Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da lahko varuh človekovih pravic pritožbo običajno obravnava šele po tem, ko je bila pri zadevni instituciji vložena potrdilna prošnja za dostop. Vendar glede na to, da Parlament tega vidika ni izpostavil in da so sporni dokumenti tesno povezani z nekaterimi dokumenti, do katerih je pritožnik zahteval dostop v svoji prvotni prošnji, varuh človekovih pravic ne vidi razloga, da ne bi obravnaval te trditve v zvezi z njeno vsebino.

60. Varuh človekovih pravic razume stališče Parlamenta, da je s podpisom ustrezne pogodbe sprejel pogoje financiranja nosilca projekta, vendar v zvezi s tem ni izmenjal nobenih pisem z nosilcem projekta. To izhaja iz odločitve Parlamenta o potrdilni prošnji pritožnika, na katero se je skliceval v svojem mnenju. V tem pismu je Parlament pojasnil, da je pogoje financiranja nosilca projekta odobril s podpisom zadevne pogodbe, ne pa s pošiljanjem pisma.

61. Pritožnik je v potrdilni prošnji zahteval dostop do nekaterih dokumentov namesto drugih dokumentov, ki po mnenju Parlamenta ne obstajajo. V zvezi s posvetovanjem razvijalca s Parlamentom o pogojih financiranja je zaprosil za dostop do pisma, ki je bilo uporabljeno za posvetovanje s Parlamentom („Schreiben, mit dem das Parlament konsultiert wurde“), in pisma, ki vsebuje mnenje Parlamenta v okviru posvetovanja („Schreiben, mit dem das Parlament im Rahmen dieser Konsultation Stellung genommen hat“). Glede na to, da stranki ne izpodbijata, da je bilo pred podpisom zadevne pogodbe opravljeno posvetovanje s Parlamentom, je jasno, da se pritožnikova podredna prošnja za dostop nanaša na dokumente, ki so bili, če so obstajali, pred pogodbo, ki jo je podpisal Parlament. Parlament je v svojem mnenju navedel, da je sprejel pogoje financiranja nosilca projekta tako, da je preprosto podpisal pogodbo. V zvezi s tem ni prišlo do ločene izmenjave pisem. Varuh človekovih pravic razume stališče Parlamenta, da njegovo soglasje k pogojem financiranja nosilca projekta ni vključevalo izmenjave pisem. Pritožnik je v svojih pripombah sprejel stališče Parlamenta. Vendar je poudaril, da zgolj navedba, da je dal soglasje s podpisom zadevne pogodbe, ne more biti razlog za zavrnitev dostopa do dokumentov za posvetovanje pred podpisom pogodbe. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da iz mnenja Parlamenta ni mogoče z gotovostjo sklepati, ali takšni posvetovalni dokumenti obstajajo ali ne. Glede na te okoliščine varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Parlament zgolj s sklicevanjem na podpis pogodbe ni zadostno obravnaval pritožnikove subsidiarne prošnje za dostop do obeh pisem. Parlament vsaj ni odgovoril na vprašanje, ali omenjena korespondenca dejansko obstaja ali ne.

62. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Parlament ni ustrezno obravnaval pritožnikove potrdilne prošnje za dostop. To je bil primer nepravilnosti. Zato v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju podaja ustrezen osnutek priporočila.

E. Trditev o nedosledni/nezadostni obrazložitvi (tretja in sedma pritožnikova trditev)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

63. Kar zadeva pritožnikovo prošnjo za dostop do poročila računovodskega in svetovalnega podjetja, ki ocenjuje predložene ponudbe (v nadaljnjem besedilu: poročilo), je Parlament v svoji odločitvi o pritožnikovi začetni prošnji menil, da gre za dokument tretje stranke v smislu člena 4(4) Uredbe 1049/2001. Zato se je bilo treba pred sprejetjem odločitve o možnosti odobritve dostopa posvetovati z njenim avtorjem. Parlament se je zato v zvezi s to zadevo obrnil na svetovalno podjetje. V pismu z dne 18. januarja 2007 je Parlament pritožnika obvestil, da je po poglobljeni analizi poročila sklenil, da zadeva poslovne interese vpletenih bank. Zato in v skladu s prvo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 dostopa ni bilo mogoče odobriti.

64. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da je Parlament napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z zavrnitvijo dostopa do enega od dokumentov, na katere se nanaša njegova zahteva. Po mnenju pritožnika je bila poznejša obrazložitev poleg tega nezadostna, saj v njej ni bilo navedeno, kako bi bili ogroženi poslovni interesi zadevnih bank.

65. Parlament je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika in na podlagi prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 navedel, da dostopa ni mogoče odobriti. To je bilo zato, ker bi banke lahko pridobile znanje o poslovnih strategijah svojih konkurentov na finančnem trgu. To bi posledično oslabilo konkurenčni položaj bank, vključenih v prihodnje razpisne postopke. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da je Parlament drugič napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z zavrnitvijo dostopa do enega od dokumentov. V podporo svoji trditvi je menil, da je logika Uredbe št. 1049/2001 neločljivo povezana s tem, da mora odločba o začetni prošnji za dostop izčrpno obravnavati razloge, ki upravičujejo zavrnitev dostopa. Po njegovem mnenju je bil namen obravnave potrdilne prošnje le preučiti, ali so razlogi za zavrnitev dostopa, navedeni v odločbi o prvotni prošnji, verjetni. Poleg tega je trdil, da nova obrazložitev še vedno ni verjetna.

66. Parlament je v svojem mnenju ponovil svoje stališče, da je treba poročilo obravnavati kot dokument tretje strani v smislu člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001. Tako se je Parlament posvetoval z računovodskim in svetovalnim podjetjem, da bi se seznanil s svojimi stališči o odobritvi dostopa. Računovodsko in svetovalno podjetje je potrdilo, da poročilo vsebuje finančno analizo ponudb, ki so jih predložile banke, na katere se je obrnil nosilec projekta. Zato so se informacije nanašale na finančne interese nekaterih bank. Po mnenju Parlamenta je tudi računovodsko in svetovalno podjetje menilo, da bi bilo treba njegove pravice intelektualne lastnine zaščititi v skladu s prvo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Parlament je pojasnil, da ne vidi razloga za odstopanje od ocene računovodskega in svetovalnega podjetja, ter zavrnil dostop na podlagi prve alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001. Parlament je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika potrdil svoje stališče in pojasnil, kako bi lahko bili ogroženi poslovni interesi zadevnih bank.

67. Parlament je v odgovor na sedmo trditev pritožnika ponovno potrdil svoje stališče, da dostopa ni mogoče odobriti, saj za informacije v dokumentu (dokument PE 229.331/BUR) velja izjema iz prve alinee člena 4(2) Uredbe 1049/2001. Dejstvo, da je pritožnik imel kopijo dokumenta, ne pomeni, da ga je pridobil s soglasjem Parlamenta.

68. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da je Parlament pridobil poročilo in s tem pravico do prostega razpolaganja z njim. To je vključevalo pravico do odobritve dostopa tretjim osebam. Čeprav bi bilo mogoče določiti zaupnost poročila, je pritožnik menil, da Parlament ni predložil verodostojnih dokazov, da za poročilo velja sporazum o zaupnosti.

69. Pritožnik je nadalje poudaril, da v času, ko je pridobil dostop do dokumenta PE 229.331/BUR, Uredba 1049/2001 še ni veljala. Zato ni mogel vložiti prošnje za dostop do tega dokumenta. Poleg tega naj ta dokument ne bi bil označen kot zaupen in Parlament naj ne bi predložil nobenega dokaza, da je bil opredeljen kot zaupen.

Ocena varuha človekovih pravic

70. Varuh človekovih pravic na podlagi izjav obeh strank med preiskavo sklepa, da je kopija dokumenta, na katerega se nanaša ta trditev, očitno v lasti pritožnika. Kljub temu je Parlament menil, da dostopa do dokumenta ni mogoče odobriti. Varuhinja človekovih pravic opozarja, da je dostop do dokumentov v smislu Uredbe št. 1049/2001 dostop javnosti. Odobritev dostopa do dokumenta torej pomeni, da je ta dokument predmet javnega razkritja. Iz tega sledi, da dejstvo, da pritožnik morda razpolaga s kopijo zadevnega dokumenta, ki ni bila javno razkrita v skladu z Uredbo 1049/2001, varuhu človekovih pravic ne more preprečiti, da bi preučil, ali je Parlament navedel zadostne razloge, zakaj dostopa ni mogoče odobriti. Poleg tega se zdi pomembno opozoriti, da predmet pritožnikove tretje in sedme obtožbe ni način, kako je pritožnik pridobil dostop do dokumenta PE 229.331/BUR. Zato ni treba komentirati tega vidika, ki je obravnavan v mnenju Parlamenta in v pripombah pritožnika. Namesto tega je vprašanje, ki ga mora obravnavati varuh človekovih pravic, ali je Parlament napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z zavrnitvijo dostopa do poročila in ali je bilo razlogovanje Parlamenta zadostno. Varuh človekovih pravic bo najprej analiziral, ali je Parlament napačno spremenil svoje razlogovanje. Nato bo preučil, ali je obrazložitev Parlamenta zadostna.

Domnevna sprememba razlogovanja Parlamenta

71. Parlament je poročilo opredelil kot dokument tretje strani v smislu člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001. Vendar je pritožnik trdil, da je Parlament poročilo pridobil. Po njegovem mnenju bi to običajno pomenilo, da bi Parlament lahko prosto razpolagal z njim in odobril dostop do njega. Poleg tega je navedel, da Parlament ni predložil verodostojnih dokazov, s katerimi bi dokazal, da za poročilo velja sporazum o zaupnosti.

72. Člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 se glasi:

„V zvezi z dokumenti tretjih oseb se institucija posvetuje s tretjimi osebami, da bi ocenila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.“

V zvezi z dokumenti tretjih oseb člen 4(4) institucijam nalaga obveznost, da se posvetujejo z zadevno tretjo osebo, da bi presodile, ali se uporablja izjema iz člena 4(1) ali (2), razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne [12]. Glede na to, da se Uredba št. 1049/2001 uporablja samo za dokumente, ki jih ima institucija (člen 2(3) Uredbe št. 1049/2001), ni dvoma, da se lahko samo dokumenti, ki jih ima institucija, štejejo za dokumente tretjih oseb. V skladu s členom 3(b) Uredbe 1049/2001 „tretja stranka“pomeni vsako fizično ali pravno osebo ali subjekt zunaj zadevne institucije, vključno z državami članicami, drugimi institucijami in organi Skupnosti ali zunaj Skupnosti ter tretjimi državami. Na prvi pogled dejstvo, da je dokument v lasti institucije, ne izključuje opredelitve istega dokumenta kot dokumenta tretje osebe, saj se zdi Uredba 1049/2001 brezbrižna do vidika lastništva. Namesto tega se uredba osredotoča na izvor dokumentov tretjih oseb (glej člen 4(5) Uredbe 1049/2001). Hkrati dejstvo, da je dokument v lasti institucije, močno nakazuje, da lahko institucija z njim načeloma prosto razpolaga. Parlament je v odločitvi o pritožnikovi potrdilni prošnji za dostop izrecno navedel, da je lastnik poročila. Vendar Parlament v svojem mnenju ni komentiral vidika lastništva, temveč se je skliceval izključno na člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001.

73. Glede na to, da lastništvo, ki se razume kot pravica, lastniku podeljuje izključno pravico do razpolaganja, varuh človekovih pravic meni, da bi uporaba člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001 omejila izključno pravico lastnika do razpolaganja s postopkovno obveznostjo posvetovanja z avtorjem dokumenta. Iz tega sledi, da bi lahko dejstvo, da je Parlament lastnik poročila, pomenilo, da se člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 ne uporablja. Varuhinja človekovih pravic je v zvezi s tem seznanjena tudi s stališčem pritožnika, da Parlament ni dokazal, da je bilo poročilo zajeto v sporazumu o zaupnosti. Varuhinja človekovih pravic meni, da ni treba zavzeti dokončnega stališča o posledicah tega, da je Parlament odgovoren za poročilo. Vendar meni, da Parlament kljub temu, da je bil lastnik zadevnega dokumenta, ni zadostno pojasnil, zakaj meni, da se uporablja člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001.

74. Ker pa pritožnik trdi, da je Parlament napačno spremenil svoje razlogovanje v zvezi z zavrnitvijo dostopa do enega od dokumentov, na katere se nanaša njegova prošnja, mora varuh človekovih pravic preučiti, ali je Parlament s tem, da se je najprej oprl na člen 4(4) Uredbe 1049/2001 in se pozneje skliceval na poslovne interese – izjemo –, dejansko spremenil svoje razlogovanje. Za namene te analize vprašanje, ali je bilo sklicevanje Parlamenta na člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 upravičeno, ni neposredno pomembno, saj se zdi, da Parlament ni spremenil svoje opredelitve poročila kot dokumenta tretje stranke.

75. Iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da je posvetovanje s tretjo osebo praviloma predpogoj za ugotovitev, ali se lahko uporabijo izjeme od pravice do dostopa, določene v Uredbi št. 1049/2001. Institucije se niso dolžne posvetovati s tretjo osebo [13] samo v primerih, ko je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne. Zdi se koristno dodati, da posvetovanje s tretjo osebo za institucijo ni zavezujoče, ampak je namenjeno temu, da se ji omogoči presoja, ali se uporabi izjema [14].

76. Parlament je z dopisom z dne 18. decembra 2006 pritožnika obvestil, da se je obrnil na računovodsko in svetovalno podjetje, da bi se z njim posvetoval o poročilu. Parlament je z dopisom z dne 18. januarja 2007 pritožnika obvestil, da se za poročilo uporablja izjema iz prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Glede na to, da je poročilo vsebovalo informacije, ki so se nanašale na poslovne interese zadevnih bank, dostopa ni bilo mogoče odobriti.

77. Glede na ta dejstva in glede na sodno prakso sodišč Skupnosti, v skladu s katero je posvetovanje s tretjo stranjo predpogoj za določitev, ali se izjema uporablja, varuh človekovih pravic ne more potrditi pritožnikovega stališča, da je Parlament s tem, ko se je najprej posvetoval s tretjo stranjo in se nato skliceval na izjemo iz Uredbe št. 1049/2001, napačno spremenil svoje razlogovanje. Zdi se koristno dodati, da je posvetovanje s tretjo osebo postopkovna zahteva. Vendar se ne nanaša na vprašanje, katera od izjem se dejansko uporablja. Pritožnik je tudi menil, da ga Parlament ni obvestil o izidu posvetovanja. V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da lahko pritožnik še naprej zahteva dostop do zadevnih posvetovalnih dokumentov. Ker pa tega očitno še ni storil, varuh človekovih pravic nima pravice obravnavati tega vidika pritožbe.

78. V zvezi z odločitvijo Parlamenta o potrdilni prošnji pritožnika je pritožnik poudaril, da je Parlament ponovno spremenil svojo utemeljitev. Po njegovem mnenju to ni bilo v skladu z Uredbo 1049/2001. Parlament je menil, da njegova odločitev o potrdilni prošnji pritožnika potrjuje obrazložitev njegove odločitve o začetni prošnji.

79. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da tako pismo Parlamenta z dne 18. januarja 2007 kot njegova odločitev o potrdilni prošnji temeljita na isti pravni podlagi, in sicer na prvi alinei člena 4(2) Uredbe 1049/2001. Parlament je v pismu z dne 18. januarja 2007 pojasnil, da meni, da poročilo zadeva poslovne interese bank. Parlament je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika ponovil to utemeljitev. Dodala je, da bi razkritje povzročilo tveganje, da bi se konkurenti zadevnih bank seznanili s poslovnimi strategijami teh bank. Res je, da je Parlament v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika pojasnil, zakaj meni, da se uporablja prva alinea člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Hkrati je jasno, da te dodatne informacije zgolj pojasnjujejo, zakaj Parlament meni, da bi to zadevalo poslovne interese zadevnih bank.

80. Vsekakor Uredba št. 1049/2001 instituciji ne preprečuje, da se pri odločanju o potrdilni prošnji sklicuje na drugo izjemo, ki ni vsebovana v njeni odločitvi o začetni prošnji, če meni, da prvotno navedena izjema ne more zadostno utemeljiti njene odločitve. Prav tako varuh človekovih pravic ni seznanjen s pravilom, ki bi Parlamentu prepovedovalo, da v svoji odločitvi o potrdilni prošnji navede dodatne podrobnosti o razlogih za zavrnitev dostopa. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora institucija pri odgovoru na potrdilno prošnjo navesti, zakaj elementi, ki bi lahko vzbudili dvom o utemeljenosti njene prvotne odločbe, niso taki, da bi lahko upravičili spremembo njenega stališča [15]. Vendar to ne pomeni, da institucija nima pravice podati dodatnih informacij v zvezi z obrazložitvijo svoje odločitve, ki jih lahko pozneje preverijo sodišča Skupnosti ali varuh človekovih pravic.

81. Glede na zgornje ugotovitve ni treba preučiti, ali je Parlament napačno spremenil svoje razlogovanje.

82. Iz tega sledi, da je pritožnikova trditev, da je Parlament napačno spremenil obrazložitev svoje odločitve o zavrnitvi dostopa do poročila, neutemeljena.

V zvezi z domnevno nezadostno obrazložitvijo Parlamenta

83. V skladu s členom 1(a) Uredbe št. 1049/2001 je eden od namenov Uredbe št. 1049/2001 zagotoviti čim širši dostop do dokumentov. Iz ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti v zvezi z Uredbo 1049/2001 izhaja, da je treba izjeme od splošne pravice dostopa do dokumentov razlagati in uporabljati ozko [16]. Zgolj dejstvo, da se dokument nanaša na interes, ki je varovan z izjemo, samo po sebi ne more upravičiti uporabe te izjeme. Zato mora zadevna institucija, preden se zakonito sklicuje na izjemo, presoditi, (i) ali bi dostop do dokumenta konkretno in dejansko oslabil varovani interes in (ii) ali ne prevlada javni interes za razkritje. Ta presoja mora biti razvidna iz razlogov, na katerih temelji odločba [17].

84. Po navedbah pritožnika v dopisu Parlamenta z dne 18. januarja 2007 ni bilo pojasnjeno, kako bi to vplivalo na zaščito poslovnih interesov zadevnih bank. V zvezi z odločitvijo Parlamenta o potrdilni prošnji je poudaril, da so banke, kolikor mu je znano, svoje ponudbe predložile spomladi 2004. Zato se je zdelo zelo malo verjetno, da bi te ponudbe omogočile sklepanje o poslovnih strategijah v letu 2007. Poleg tega je poudaril, da je Parlament odobril dostop do podobnega poročila v zvezi s svojo stavbo D3. Jasno je, da razkritje tega poročila ni povzročilo, da Parlament ne bi več prejemal ponudb. Na podlagi teh argumentov bo varuh človekovih pravic preučil, ali je Parlament ugotovil, da bi odobritev dostopa ogrozila poslovne interese.

85. Parlament se je v pismu z dne 18. januarja 2007 skliceval na prvo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 in navedel, da poročilo vsebuje informacije o poslovnih interesih zadevnih bank. Parlament je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika navedel, da dostopa ni mogoče odobriti, ker bi se konkurenti vpletenih bank lahko seznanili s poslovnimi strategijami slednjih. To bi posledično oslabilo položaj bank, vključenih v prihodnje razpisne postopke.

86. Varuh človekovih pravic meni, da so poslovni interesi vpletenih bank dejansko lahko ogroženi. Vendar glede na to, da je treba izjeme od pravice do dostopa do dokumentov razlagati ozko, in ob upoštevanju pojasnil Parlamenta ne razume, kako bi odobritev dostopa konkretno in dejansko ogrozila poslovne interese, s čimer bi bil izpolnjen pogoj iz sodne prakse sodišč Skupnosti. Poleg tega Parlament ni nasprotoval trditvi pritožnika, da poročilo o ponudbah, ki so bile očitno predložene leta 2004, ne bi omogočalo sklepanja o poslovnih strategijah iz leta 2007. Zdi se koristno dodati, da mora biti nevarnost ogrožanja interesa, da bi se bilo nanjo mogoče sklicevati, razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična [18].

87. Parlament je v svojem mnenju pojasnil, da računovodsko in svetovalno podjetje meni, da bi bilo treba njegove pravice intelektualne lastnine zaščititi v skladu s prvo alineo člena 4(2) Uredbe 1049/2001. Parlament je nadalje navedel, da ne vidi razloga za odstopanje od ocene računovodskega in svetovalnega podjetja. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic razume, da se zdi, da Parlament tudi meni, da se uporablja izjema glede intelektualne lastnine iz prve alinee člena 4(2). Glede na to, da mora varuh človekovih pravic v okviru trditev, ki se tukaj pregledujejo, preveriti, ali je Parlament v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika navedel zadostne razloge za zavrnitev dostopa, mu ni treba sprejeti dokončnega stališča o izjemah, na katere se je skliceval samo med to preiskavo. V vsakem primeru in glede na pojasnila, ki jih je predložil Parlament, varuh človekovih pravic na prvi pogled ne vidi, kako bi odobritev dostopa konkretno in dejansko ogrozila pravice intelektualne lastnine svetovalnega podjetja. To velja še toliko bolj, če upoštevamo, da je Parlament lastnik poročila.

88. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Parlament ni navedel zadostnih razlogov za svojo odločitev, da zavrne dostop do poročila. To je primer nepravilnosti. Zato v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju podaja ustrezen osnutek priporočila.

F. Trditev o nezadostni obrazložitvi v zvezi z dostopom do javnega razpisa (šesta trditev pritožnika)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

89. Pritožnik je trdil, da zavrnitev dostopa Parlamenta do javnega razpisa in seznam bank, s katerimi je stopil v stik nosilec projekta [19], nista bila ustrezno utemeljena.

90. Parlament je v svojem mnenju navedel, da ima v skladu s svojimi izjavami iz sklepa o potrdilni prošnji pravico do dostopa do teh dokumentov ob upoštevanju zaupnosti. Glede na to, da so dokumenti vsebovali informacije, ki se štejejo za poslovne skrivnosti, je Parlament zavezovala njegova pravna obveznost varovanja poslovne skrivnosti [20].

91. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da se je Parlament v podporo svojemu stališču, da ga zavezuje poklicna skrivnost, skliceval na sodbo Sodišča. Vendar je navedel, da je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno le eno od treh meril, ki jih je navedlo Sodišče. Poleg tega je ponovil svojo trditev, navedeno v točki 86 zgoraj.

Ocena varuha človekovih pravic

92. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je Parlament v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika oprl na prvo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, da bi utemeljil zavrnitev dostopa do navedenih dokumentov. Po mnenju Parlamenta bi razkritje oslabilo poslovne interese nosilca projekta in vpletenih bank. Poudarila je tudi, da so bili navedeni dokumenti posredovani zaupno. Parlament je po posvetovanju z nosilcem projekta v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001 poudaril, da nosilec projekta prav tako meni, da bi razkritje oslabilo njegove poslovne interese, in da zato pričakuje, da bo Parlament spoštoval svojo dolžnost zaupnosti.

93. Glede uporabe člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da mora institucija, če se odloči zavrniti dostop, pojasniti, kako bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko posegel v interes, varovan z navedeno izjemo [21]. V tem primeru varuh človekovih pravic meni, da sklepanje Parlamenta v bistvu zaključuje, da se uporablja izjema iz prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Vendar ne navaja razlogov, iz katerih bi odobritev dostopa konkretno in dejansko ogrozila poslovne interese nosilca projekta in zadevnih bank. Zdi se koristno opozoriti, da zgolj dejstvo, da se dokument nanaša na interes, ki je varovan z izjemo, samo po sebi ne more upravičiti uporabe te izjeme. Nazadnje, odgovor tretje osebe, s katero se institucija Skupnosti posvetuje v zvezi z zahtevo za dostop do dokumentov, za institucijo ni zavezujoč, ampak ji omogoča, da presodi, ali se uporabi izjema [22]. Sklicevanje na posvetovanje s tretjo osebo se zato ne more šteti za zadostno za prekoračitev praga, ki ga določa sodna praksa sodišč Skupnosti.

94. Varuh človekovih pravic v zvezi z vidikom poslovne skrivnosti ugotavlja, da se je Parlament v podporo svojemu stališču, da za zadevne dokumente velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, skliceval na sodbo Sodišča prve stopnje. Po analizi te sodbe varuh človekovih pravic meni, da vzpostavlja razmerje med obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti in med drugim Uredbo 1049/2001. Tako je Sodišče odločilo, da „ker ima javnost pravico dostopa do dokumentov, ki vsebujejo nekatere informacije, teh informacij ni mogoče šteti za take, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti“[23]. Glede na mnenje varuha človekovih pravic, da Parlament ni zadostno pojasnil, zakaj se uporablja prva alinea člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da Parlament ni zadostno obrazložil, zakaj za zadevne dokumente velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti.

95. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Parlament ni zadostno obrazložil svoje odločitve o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov. Nezadostna obrazložitev je pomenila nepravilnost. Zato v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju podaja ustrezen osnutek priporočila.

G. Trditev o napačni obrazložitvi glede obstoja prevladujočega javnega interesa (pritožnikova deveta trditev)

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

96. Pritožnik je trdil, da je trditev Parlamenta, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje zadevnih dokumentov, napačna. V podporo svoji trditvi je navedel, da dejansko obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj je brez razpisnega postopka tveganje manipulacije na stroške davkoplačevalcev veliko.

97. Parlament je v svojem mnenju navedel, da se pritožnik v svoji zahtevi za dostop ni skliceval na prevladujoč javni interes za razkritje. Sklicevala se je na sodno prakso Sodišča prve stopnje in poudarila, da je treba prevladujoč javni interes obravnavati ločeno od splošnega javnega interesa za dostop [24]. Njegova narava je morala biti objektivna in ne subjektivna. Čeprav javni nadzor nad porabo javnih sredstev pomeni javni interes, to samo po sebi ni zadostovalo za utemeljitev razkritja. V zvezi s tem je Parlament izjavil, da njegov Odbor za proračunski nadzor in Evropsko računsko sodišče v imenu javnosti uveljavljata veljavna pravila.

98. Pritožnik je v svojih stališčih v bistvu menil, da mu ni treba dokazati obstoja prevladujočega javnega interesa, saj prošenj za dostop ni treba obrazložiti. Poleg tega je menil, da Parlament ni obravnaval njegove trditve, da je tveganje manipulacije veliko. Manipulacije je bilo mogoče odkriti le, če je bil odobren dostop do dokumentov. Dejstvo, da parlamentarni Odbor za proračunski nadzor in Evropsko računsko sodišče spremljata uporabo veljavnih pravil, ni zmanjšalo prevladujočega javnega interesa, saj Parlament ni dokazal, da so ti organi dejansko izvajali nadzor nad zadevnimi dejstvi. Tudi če bi bil tak nadzor opravljen, bi še vedno obstajal prevladujoč javni interes za preverjanje, ali so bili doseženi rezultati pravilni.

99. V odgovor na trditev Parlamenta, da bi razkritje lahko ogrozilo njegovo verodostojnost in sposobnost pogajanja s prihodnjimi izvajalci, je pritožnik navedel, da je glede na sodno prakso Sodišča ta trditev popolnoma neprepričljiva. Podjetja, ki sklepajo pogodbe z institucijami, se običajno strinjajo, da obstajajo drugačne zahteve glede preglednosti kot pri pogodbah med zasebnimi subjekti. Nosilec projekta, ki je imel koristi od kršitev pravil o oddaji javnih naročil, ki jih je storil Parlament, se ni mogel sklicevati na legitimne interese.

Ocena varuha človekovih pravic

100. Varuhinja človekovih pravic najprej opozarja, da v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 1049/2001 prosilcu, ki prosi za dostop do dokumentov, prošnje ni treba obrazložiti. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora institucija, ki se sklicuje na eno od izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, preveriti, ali obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje [25].

101. Glede na navedeno trditev Parlamenta, da se pritožnik v svojih prošnjah za dostop ni skliceval na obstoj prevladujočega javnega interesa, ni mogoče šteti za prepričljivo.

102. Parlament se je v svojem mnenju skliceval na sodbo Sodišča prve stopnje v podporo svojemu stališču, da je treba prevladujoč javni interes obravnavati ločeno od splošnega javnega interesa za dostop. Sodišče prve stopnje je v sodbi v zadevi Turco (T-84/03) navedlo:

„83. Prevladujoči javni interes iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, ki ogroža varstvo pravnih nasvetov, se mora torej načeloma razlikovati od zgoraj navedenih načel, na katerih temelji ta uredba. Če ni tako, mora tožeča stranka vsaj dokazati, da je glede na konkretne okoliščine zadeve sklicevanje na ta načela tako nujno, da prevlada nad potrebo po varstvu zadevnega dokumenta. Vendar v obravnavanem primeru ni tako.“

103. Zoper sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Turco je bila vložena pritožba pri Sodišču. Sodišče je v sodbi z dne 1. julija 2008 [26] delno razveljavilo izpodbijano sodbo in razsodilo:

"45. V zvezi s tem mora Svet uravnotežiti poseben interes, ki ga je treba varovati z nerazkritjem zadevnega dokumenta, in med drugim javni interes, da se omogoči dostop do dokumenta glede na prednosti, ki izhajajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 1049/2001, iz povečane odprtosti, ker to državljanom omogoča tesnejše sodelovanje v postopku odločanja in zagotavlja, da ima uprava večjo legitimnost ter je učinkovitejša in bolj odgovorna državljanu v demokratičnem sistemu.

[...]

74. Kot je bilo ugotovljeno v točkah od 44 do 47 in 67 te sodbe, je Sodišče prve stopnje napačno razlagalo člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 s tem, da je odločilo, da se mora prevladujoč javni interes, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, načeloma razlikovati od načel, na katerih temelji ta uredba.

75. Jasno je, da je treba določbe zakonodajnega akta uporabljati ob upoštevanju načel, na katerih temelji."

104. Parlament meni, da je treba prevladujoč javni interes obravnavati ločeno od splošnega javnega interesa za dostop. Čeprav je treba to trditev šteti za skladno s sodno prakso, ki je veljala v času, ko je bila podana, je glede na sodbo Sodišča v zadevi Turco ni več mogoče šteti za pravilno. Ob upoštevanju, da (i) sodba, ki jo je izdalo Sodišče, verodostojno razlaga pravo Skupnosti z retroaktivnim učinkom in (ii) je pritožnik predložil verjetne in konkretne argumente, ki kažejo na obstoj prevladujočega javnega interesa, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je trditev Parlamenta, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje zadevnih dokumentov, temeljila na napačni predpostavki. To je bil primer nepravilnosti. Zato v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic v nadaljevanju podaja ustrezen osnutek priporočila.

H. Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav v zvezi s to pritožbo Parlamentu predložil naslednji osnutek priporočila:

Parlament bi moral popraviti ali pojasniti drugo izjavo iz pisma z dne 5. julija 2007 v skladu z ugotovitvami iz odstavkov 37–43.

Parlament bi moral (i) pojasniti, ali obstajajo dokumenti v zvezi z njegovim posvetovanjem z nosilcem projekta pred podpisom pogodbe z njim, in (ii) v primeru pritrdilnega odgovora obravnavati pritožnikovo zahtevo za dostop do teh dokumentov.

Parlament bi moral odobriti dostop do poročila, javnega razpisa in seznama bank, na katere se je obrnil nosilec projekta, ali ob upoštevanju pritožnikovih argumentov v zvezi s prevladujočim javnim interesom prepričljivo pojasniti, zakaj se uporabljajo izjeme, na katere se sklicuje.

Parlament in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic institucija pošlje podrobno mnenje do 31. oktobra 2009. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje osnutka priporočila in opis, kako je bilo izvedeno.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 21. julija 2009

---

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[3] V pismu, s katerim je razširil svojo preiskavo na pritožnikove nove obtožbe, se je varuh človekovih pravic skliceval na „seznam bank, s katerimi je stopil v stik Parlament“. Vendar je iz navedb, podanih med preiskavo, postalo jasno, da se trditev dejansko nanaša na seznam bank, s katerimi je nosilec projekta stopil v stik.

[4] Zadeva C-44/96, Mannesmann Anlagenbau, Recueil 1998, str. I-73, točka 43.

[5] Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132).

[6] Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1).

[7] Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 357, str. 1).

[8] Finančna uredba z dne 21. decembra 1977, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, kakor je bila nazadnje spremenjena 9. aprila 2001 in na katero se je pritožila Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti.

[9] Glej na primer zadevo T-271/04, Citymo SA proti Komisiji, ZOdl. 2007, str. II-1375, točka 68 in naslednje.

[10] Odgovor Komisije na parlamentarno vprašanje E-2295/2008 z dne 9. junija 2008 je na voljo na spletni strani: http://www.europarl.europa.eu/sides/getAllAnswers.do?reference=E-2008-2295&language=EN

[11] Sodba z dne 14. maja 1998 v zadevi Mannesmann Anlagenbau (C-44/96, Recueil, str. I-73, točka 43).

[12] Zadeva T-168/02, IFAW proti Komisiji, Recueil 2004, str. II-4135, točka 55.

[13] Zadeva T-168/02, IFAW proti Komisiji, Recueil 2004, str. II-4135, točka 55; Sodba z dne 30. januarja 2008 v zadevi Terezakis proti Komisiji (T-380/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 54).

[14] Sodba z dne 30. januarja 2008 v zadevi Terezakis proti Komisiji (T-380/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 60).

[15] Zadeva T-188/98, Kuijer proti Svetu, Recueil 2000, str. II-1959, točka 46.

[16] Glej na primer sodbo z dne 9. septembra 2008 v zadevi MyTravel Group proti Komisiji (T-403/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 32).

[17] Glej sodbo z dne 9. septembra 2008 v zadevi MyTravel Group proti Komisiji (T-403/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 33).

[18] Glej sodbo z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco proti Svetu (C-39/05 P in C-52/05 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 43).

[19] To so dokumenti, navedeni pod (ii) v odstavku 1 zgoraj.

[20] Zadeva T-198/03, Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, ZOdl. 2006, str. II-1429, točke 29 in 71-75.

[21] Glej sodbo z dne 9. septembra 2008 v zadevi MyTravel Group proti Komisiji (T-403/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 33).

[22] Sodba z dne 30. januarja 2008 v zadevi Terezakis proti Komisiji (T-380/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 60).

[23] Zadeva T-198/03, Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, ZOdl. 2006, str. II-1429, točka 74.

[24] Zadeva T-84/03, Turco proti Svetu, Recueil 2004, str. II-4061, točka 82.

[25] Zadeva T-84/03, Turco proti Svetu, Recueil 2004, str. II-4061, točka 44. Ta del sodbe ni bil razveljavljen s sodbo Sodišča z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Turco proti Svetu (C-39/05 P in C-52/05 P, še neobjavljena v ZOdl.) (glej spodaj).

[26] Sodba z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Turco proti Svetu (C-39/05 P in C-52/05 P, še neobjavljena v ZOdl.).