Ozadje

1. Pritožnik, katerega ime je bilo vključeno na rezervni seznam za pogodbene uslužbence funkcionalne skupine III v delegacijah EU, se je leta 2012 prijavil na delovno mesto na Komisiji in je bil izbran. Vendar ga Komisija ni želela zaposliti. Trdila je, da diploma, ki jo je predložila kot dokazilo o posrednješolski izobrazbi, ni bila upravičena, zato ni izpolnjevala zahtev zadevnega razpisa za prijavo interesa (v nadaljevanju: razpis) in pravnih določb, ki se uporabljajo za pogodbene uslužbence. [1]

2. Pritožnik ima posebno diplomo, ki jo podeljuje inštitut za stalno usposabljanje in izobraževanje o socialnem razvoju v Federaciji Valonija-Bruselj v Belgiji [2] in ki po mnenju Komisije ne pomeni posrednješolske diplome. Čeprav je Komisija priznala, da je treba nacionalnim diplomam dati vrednost, ki jim jo daje veljavna nacionalna zakonodaja, je kljub temu sama ocenila vrednost pritožnikove diplome glede na veljavno nacionalno zakonodajo in sklenila, da ne gre za posrednješolsko izobrazbo.

3. Pritožnik je to stališče izpodbijal in navedel, da je v skladu z belgijskim pravom njegova diploma posrednješolska. Njegovo stališče je bilo podprto s potrdilom, ki so ga izdali organi Federacije Valonija-Bruselj in ki je nedvoumno potrdilo posekundarno naravo pritožnikove diplome.

4. Varuh človekovih pravic je začel preiskavo pritožnikove trditve, da je Evropska komisija napačno menila, da pritožnikova diploma ni upravičena, in njegove trditve, da bi morala Komisija (i) preklicati svojo odločitev, pritožnika razglasiti za upravičenega in mu (ii) ponuditi enakovredno delovno mesto ali (iii) mu ustrezno povrniti škodo, ki jo je utrpel v smislu izgube dohodka, izgube delovnih izkušenj in moralne škode. [3]

Domnevna napačna odločitev, da se diploma razglasi za neupravičeno, in s tem povezan zahtevek

Predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev

5. Varuhinja človekovih pravic je 29. novembra 2014 predlagala rešitev. Varuh človekovih pravic je pri predlaganju rešitve upošteval argumente in mnenja strank.

6. Varuhinja človekovih pravic se je sklicevala na ustrezno sodno prakso sodišč EU, v skladu s katero se zahteva po diplomi razlaga glede na to, kako je taka diploma opredeljena v zakonodaji države članice, v kateri je kandidat zaključil študij.[4] Zato je trdila, da bi moralo potrdilo, ki so ga izdali pristojni organi Federacije Valonija-Bruselj in v katerem je navedeno, da „pritožnikova diploma ustreza posrednješolski stopnji izobrazbe, zadostovati za dokazovanje posrednješolske narave pritožnikove diplome.

7. Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PZDU) ter splošne izvedbene določbe Komisije o postopkih zaposlovanja pogodbenih uslužbencev in ustrezni razpis so za razpisano delovno mesto zahtevali vsaj „z diplomo potrjeno posrednješolsko izobrazbo“. Ni bilo nobene zahteve glede posebne vrste posrednješolskega študija (ne glede na to, ali se je izvajal v tradicionalni ustanovi ali v ustanovi za družbeni razvoj) ali posebne kategorije diplome, ki bi ga potrjevala (enakovredna ali posebna).

8. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic Komisiji predlagal, naj prekliče „svojo odločitev in pritožnika izrecno razglasi za upravičenega do položajev, do katerih so običajno upravičeni imetniki posrednješolskih diplom, ter mu bodisi (i) ponudi položaj, ki je enakovreden tistemu, za katerega je bil neupravičeno prikrajšan, če je na voljo, bodisi, če to ni mogoče, (ii) mu ustrezno povrne škodo, ki jo je utrpel v smislu izgube dohodka, izgube poklicnih izkušenj in moralne škode“.

9. Komisija je v odgovor na predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev vztrajala pri svojem prvotnem stališču. Trdila je, da glede diplom, ki jih podeljujejo ustanove za socialni razvoj, kot v primeru pritožnika, belgijsko pravo razlikuje med tistimi, ki so enakovredne tistim, ki jih podeljujejo tradicionalne ustanove, in tistimi, ki so specifične, in sicer jih ponujajo le ustanove za socialni razvoj. Ker pritožnikova diploma ni bila enakovredna tradicionalni posrednješolski diplomi, po mnenju Komisije ni izpolnjevala pogojev iz Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije in razpisa, zato pritožnika ni bilo mogoče zaposliti.

10. Komisija je trdila tudi, da je ta pristop uporabila v drugih podobnih primerih in da kljub temu, da so drugi kandidati izpodbijali to razlago prek pritožbenega mehanizma iz člena 90(2) kadrovskih predpisov, do takrat ni bilo sodne prakse Sodišča, ki bi bila v nasprotju z razumevanjem Komisije.

11. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da čeprav je Komisija priznala, da je treba nacionalnim diplomam dati vrednost, ki jim jo daje veljavna nacionalna zakonodaja, je vseeno sama ocenila vrednost pritožnikove diplome glede na veljavno nacionalno zakonodajo. Zato se je obrnila na stalno predstavništvo Belgije pri EU in ga prosila, naj zadevo pojasni. Predstavništvu je postavila naslednje vprašanje: „(i) [F] glede na belgijsko pravo: ali pritožnikova diploma potrjuje posrednješolski študij? [in](ii) Če je odgovor pritrdilen, ali dejstvo, da gre za posebno diplomo, postavlja pod vprašaj njeno posekundarno naravo?"[5]

12. Odgovor Predstavništva je okrepil oceno varuha človekovih pravic, saj je potrdil posekundarno naravo pritožnikove diplome.[6] Glede na te informacije se je varuh človekovih pravic odločil, da bo Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče in pripravi nadaljnji predlog rešitve [7].

13. Komisija je v odgovor na nadaljnji predlog varuha človekovih pravic o rešitvi vztrajala pri svojem stališču. Prvič, trdila je, da informacije, ki jih je predložilo stalno predstavništvo Belgije, niso prinesle novih elementov v zadevo. Drugič, Komisija je trdila, da čeprav v skladu s sodno prakso EU nacionalni organi določajo vrednost nacionalnih diplom, iz tega ne izhaja, da lahko nacionalni organi določijo tudi, ali nacionalna diploma omogoča dostop do natečaja ali zaposlitve EU. Tretjič, Komisija je trdila, da pritožnikova diploma ni enakovredna diplomi, ki jo podeljujejo tradicionalne višješolske izobraževalne ustanove, zato ne more primerjati (število ur, predmetov, izpitov itd.) pritožnikove diplome z diplomami, pridobljenimi v drugih državah EU, in tako zagotoviti enake obravnave kandidatov. Četrtič, Komisija je ponovila trditev, da Sodišče ni nikoli izpodbijalo ustaljene upravne prakse, ki jo uporablja v vseh podobnih zadevah.

14. Nazadnje je Komisija predlagala, da bi pritožnik, če bi izpolnjeval zahteve iz člena 82(2)(ii) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije [8], lahko sodeloval v tekočem razpisu za prijavo interesa, po katerem bi se lahko predvidela zaposlitev kot kontaktni uslužbenec funkcionalne skupine III.

15. Pritožnik je bil obveščen o odgovoru in predlogu Komisije, ki ju je zavrnil.

Ocena varuha človekovih pravic po predlogu rešitve

16. Varuhinja človekovih pravic obžaluje, da je Komisija že drugič zavrnila njen predlog rešitve z utemeljitvijo, da tudi če je pritožnikova diploma posrednješolska, ni enakovredna diplomi, ki jo izda "tradicionalna" posrednješolska izobraževalna ustanova, in zato ni upravičena. Kot je potrdilo stalno predstavništvo Belgije, čeprav lahko upoštevna belgijska zakonodaja ohrani razlikovanje med enakovrednimi in posebnimi diplomami glede na njihov vir (ki jih je izdala tradicionalna ustanova ali ne), to ne spremeni njihove narave, saj sta obe posrednješolski ravni v smislu razpisa. [9]

17. Varuh človekovih pravic ponovno poudarja, da je bila edina zahteva razpisa, da mora biti diploma kandidata posekundarna, kar so v tem primeru potrdili belgijski organi. Poleg tega sam razpis ni vseboval nobene posebne določbe ali opisa vrste zahtevane posrednješolske diplome.

18. Varuh človekovih pravic priznava, da Kadrovski predpisi institucijam podeljujejo široko polje proste presoje v zvezi z njihovimi postopki zaposlovanja.[10] O tem, ali ta diploma zadevnega kandidata uvršča na delovno mesto v EU, odloča Komisija sama, in ne država članica, ki je izdala diplomo. Če pa bi Komisija želela omejiti merila dopustnosti na posrednješolske diplome, ki jih izdajajo izključno tradicionalne izobraževalne ustanove, bi morala to navesti v razpisu.

21. Poleg tega varuh človekovih pravic ponovno poudarja, da mora Komisija v sedanjem stanju prava EU [11] spoštovati naravo diplom, kot jo določijo nacionalni organi, ki jih izdajajo. Primerjava ur, predmetov, izpitov itd. študija, potrjenega z diplomo ene vrste nacionalne ustanove, s študijem drugih vrst, da bi se preverila „resnična“ narava diplome, bi povzročila dvom v odločitev države članice o naravi diplome.

22. Glede na zgornjo analizo varuh človekovih pravic meni, da je Komisija s tem, ko je menila, da pritožnikova diploma ni upravičena, čeprav je izpolnjevala zahteve iz razpisa, storila nepravilnost. Ker Komisija vztrajno zavrača upoštevanje njenih predlogov za rešitev, varuhinja človekovih pravic ne vidi možnosti, da bi Komisija sprejela uradno priporočilo. Zato zaključuje zadevo s kritično pripombo, navedeno v nadaljevanju.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi pritožbo z naslednjo ugotovitvijo in kritično pripombo:

Komisija je pritožnikovo diplomo zavrnila na podlagi dodatnih zahtev, ki niso bile določene v razpisu ali ustrezni zakonodaji EU. To je primer nepravilnosti.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Strasbourg, 7. decembra 2015

Končna angleška različica odločbe o pritožbi 1756/2013/ZA

[1] V skladu z razpisom (CAST/RELEX/2008), v katerem je bil ponovljen člen 82(2)(b)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, so bile minimalne zahteve glede izobrazbe za prijavo na delovno mesto pogodbenega uslužbenca za funkcionalno skupino III „z diplomo potrjena posrednješolska izobrazba ali z diplomo potrjena srednješolska izobrazba, ki omogoča nadaljevanje izobraževanja na posrednješolski ravni, in ustrezne vsaj triletne delovne izkušnje“. V tem primeru je pomembna le prva zahteva.

[2] Posrednješolski izobraževalni sistem Federacije Valonija-Bruselj obsega „posrednješolske izobraževalne ustanove s polnim delovnim časom“ (établissements d'enseignement supérieur de plein exercice) in „izobraževalne ustanove za socialni razvoj“ (établissements d'enseignement de promotion sociale). Prve so "tradicionalne" posrednješolske izobraževalne ustanove s polnim delovnim časom, medtem ko so druge namenjene zagotavljanju vseživljenjskega izobraževanja na srednješolski in posrednješolski ravni posameznikom, katerih študij ne sledi tradicionalni poti, ker na primer želijo združiti delo in študij. Študij na posrednješolski ravni v izobraževalni ustanovi za družbeni razvoj se lahko potrdi z diplomami, ki so bodisi enakovredne tistim, ki jih podeljujejo tradicionalne posrednješolske izobraževalne ustanove ("enakovredne diplome"), bodisi specifične za ta študij ("posebne diplome"). Posebne diplome se izdajo, kadar študij, ki ga potrjujejo, ni na voljo v tradicionalnih ustanovah ali se razlikuje od študija, opravljenega v tradicionalnih ustanovah.

[3] Dodatne informacije o ozadju pritožbe, argumentih strank in preiskavi varuha človekovih pravic so na voljo v celotnem besedilu predloga varuha človekovih pravic za rešitev, ki je na voljo na: http://www.ombudsman.europa.eu/cases/correspondence.faces/en/61517/html.bookmark

[4] Glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Jaenicke Cendoya proti Komisiji, C-108/88, ECLI:EU:C:1989:325, točke 49, 50 in 51, in sodbo Splošnega sodišča z dne 7. februarja 1991 v zadevi Ferreira de Freitas proti Komisiji, T-2/90, ECLI:EU:T:1991:11.

[5] Člen 3(3) statuta evropskega varuha človekovih pravic določa: „Organi držav članic morajo varuhu človekovih pravic na njegovo zahtevo prek stalnih predstavništev držav članic pri Evropskih skupnostih posredovati vse informacije, ki bi lahko pomagale razjasniti primere nepravilnosti institucij ali organov Skupnosti, razen če za te informacije veljajo zakoni ali predpisi o tajnosti ali določbe, ki preprečujejo njihovo sporočanje. Vendar lahko v slednjem primeru zadevna država članica varuhu človekovih pravic dovoli, da pridobi te informacije, pod pogojem, da se zaveže, da jih ne bo razkril."

[6] V odgovoru belgijskega stalnega predstavništva je bilo navedeno, da "z vidika belgijskega prava (...) pritožnikova diploma dejansko potrjuje posrednješolski študij ... Dejstvo, da gre za posebno diplomo, ne postavlja pod vprašaj njene posekundarne narave."(prevod iz izvirnika v francoščini). Dodala je tudi, da razlikovanje med "enakovrednimi" in "posebnimi" diplomami "ne vpliva na raven" pridobljenih nazivov ali diplom.

[7] Dodatne informacije o nadaljnjem predlogu varuha človekovih pravic za rešitev najdete v celotnem besedilu predloga varuha človekovih pravic za rešitev, ki je na voljo na: http://www.ombudsman.europa.eu/cases/correspondence.faces/en/61518/html.bookmark

[8] Člen 82(2)(b)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije določa, da so minimalne zahteve glede izobrazbe za prijavo na delovno mesto pogodbenega uslužbenca za funkcionalno skupino III „[...] ali z diplomo potrjena srednješolska izobrazba, ki omogoča nadaljevanje izobraževanja na posrednješolski ravni, in ustrezne vsaj triletne delovne izkušnje“.

[9] Glej opombo 1.

[10] Sodba Sodišča z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samperju, C-277/01 P, ECLI:EU:C:2003:196, točka 42.

[11] Glej opombo 4.