- SL Slovenščina
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Sklep evropskega varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 253/2013/JN zoper Evropsko komisijo
Odločba
Primer 253/2013/JN - Preiskava uvedena dne Ponedeljek | 11 marec 2013 - Odločba z dne Ponedeljek | 14 julij 2014 - Zadevna institucija ali organ Evropska komisija ( Rešila institucija ) - Država Poljska
Zadeva se je nanašala na domnevno dejstvo, da Evropska komisija ni navedla razlogov za zavrnitev pritožnikovih projektov na področju vseevropskih energetskih infrastruktur. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je pojasnilo Komisije med preiskavo prepričljivo in zadovoljivo.
Ozadje pritožbe
1. Evropska komisija je zaradi sprejetja uredbe o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (v nadaljnjem besedilu: uredba)[1] organizirala razpis za projekte skupnega interesa (PCI). Cilj je bil opredeliti morebitne projekte skupnega interesa [2]. Začetne informacije o projektu je bilo treba predložiti med 23. majem in 7. junijem 2012.
2. Podjetje pritožnika je predložilo dva projekta: en projekt z naslovom „Tehnologija varčevanja z viri energije in zmanjševanja emisij CO2 za obsežne sisteme oskrbe s plinom“v kategoriji plinske infrastrukture; in drugi projekt z naslovom "Tehnologija varčevanja z viri energije in zmanjševanja emisij CO2 za obsežne energetske sisteme" v kategoriji elektroenergetske infrastrukture ("projekt na področju plina" in "projekt na področju električne energije", skupaj "projekta").
3. Kar zadeva plinski projekt, je Komisija 20. septembra 2012 pritožnika obvestila, da „glede na naravo njegovega projekta, ki ni del infrastrukture, ni videti, da bi spadal na področje uporabe“Uredbe. Opozoril je na dva druga programa EU, ki bi lahko bila primernejša za ta projekt.
4. Pritožnik se je 21. septembra 2012 udeležil sestanka regionalne delovne skupine za plin severovzhod-jugovzhod, ki je bila zadolžena za oceno projekta. Delovna skupina je na tem sestanku zavrnila projekt v zvezi s plinom.
5. Pritožnik je 3. oktobra 2012 pisal Komisiji in vztrajal, da se njegov plinski projekt vključi na seznam projektov skupnega interesa. Predlagal je, naj Komisija energetsko učinkovitost doda kot merilo za ocenjevanje projektov. Poleg tega bi morala Komisija nosilcem projektov, katerih projekti so bili vključeni na seznam projektov skupnega interesa, predlagati, naj te projekte posodobijo z uporabo pritožnikovega projekta in sodelujejo s pritožnikom.
6. Komisija je 19. aprila 2013 odgovorila na poizvedbo pritožnika na spletni strani z dne 15. marca 2013 v zvezi z zavrnitvijo njegovega plinskega projekta. Komisija ga je obvestila, da je uredba namenjena energetski infrastrukturi. Njegov plinski projekt je bil tehnološka rešitev, ki ni spadala na področje uporabe Uredbe. Te informacije so bile predstavljene ustrezni regionalni delovni skupini za plin, ki je projekt izključila iz nadaljnje ocene.
7. V zvezi s projektom na področju električne energije je iz več dokumentov, ki jih je pritožnik posredoval varuhu človekovih pravic, razvidno, da se je njegov projekt na področju električne energije štel za neupravičenega, ker „ni bil projekt, temveč izum tehnike učinkovitosti“in ne „bistvena oprema“ali „dvosmerna komunikacijska oprema“.
8. Pritožnik je 3. oktobra 2012, 12. novembra 2012, 17. decembra 2012 in 25. januarja 2013 pisal Komisiji in izpodbijal to oceno. Zdi se, da pritožnik ni prejel vsebinskega odgovora, preden je stopil v stik z varuhom človekovih pravic.
Preiskava
9. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter opredelila naslednje trditve in trditve:
1) Obtožba: Komisija (GD za energetiko) ni pojasnila, zakaj je zavrnila pritožnikove projekte.
2) Zahtevek: Komisija bi morala pojasniti svojo oceno pritožnikovih projektov.
10. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zaprosila za mnenje do 31. maja 2013. Komisija je 24. julija 2013 poslala svoje mnenje, nato pa je pritožnik predložil pripombe v odgovor na mnenje Komisije. Varuhinja človekovih pravic je 13. novembra 2013 opravila nadaljnje preiskave in 19. marca 2014 v odgovor prejela nadaljnje mnenje Komisije ter nato pripombe pritožnika v zvezi s tem. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.
Domnevno nepojasnjeno, zakaj je bil pritožnikov projekt zavrnjen
Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic
11. Pritožnik je v pritožbi navedel, da Komisija ni odgovorila na njegove zahteve za odpravo očitnih napak pri presoji, ne da bi navedla razloge, zakaj teh napak ni odpravila. Poleg tega ni pojasnila, zakaj je zavrnila uporabo prihrankov energetskih virov kot merila za izbiro projektov v skladu z Direktivo 2012/27/EU o energetski učinkovitosti [3].
12. Komisija je v svojih mnenjih pojasnila razloge za zavrnitev pritožnikovih projektov. Skratka, oba projekta sta se nanašala na tehnologijo za povečanje energetske učinkovitosti, ki ni bila zajeta v Uredbi. Uredba je bila usmerjena v infrastrukturne projekte za geografsko določene lokacije, vendar pritožnikovi projekti niso spadali v nobeno od kategorij infrastrukture. Res je, da bi se njegovi projekti lahko šteli za „opremo“, vendar ne za „bistveno opremo“, kot to zahteva Uredba, in niso izpolnjevali drugih meril za upravičenost.
13. Projekt na področju električne energije ni bil upravičen, saj ni spadal v nobeno od kategorij infrastrukture iz Priloge II.1 (a) do (d) k Uredbi [4]. Poleg tega ni izpolnjevala meril iz člena 4 [5] in Priloge IV.1 [6] za nobeno od kategorij infrastrukture, vključno s kategorijo infrastrukture (e).
14. Glede na podrobne informacije, predložene Komisiji, je pritožnikov projekt omogočil izračun časa vklopa ali izklopa določene opreme v energetskem sistemu, da bi se čim bolj zmanjšala poraba energije in emisije CO2. Izrecno je obravnavala ne le infrastrukturo za prenos/shranjevanje, temveč celoten energetski sistem, vključno s proizvodnimi obrati. Tako ni šlo za prenosni daljnovod, električno avtocesto ali opremo, potrebno za to, ali skladišče (kategorije od (a) do (c)).
15. Komisija je navedla, da projekta prav tako ni mogoče šteti za „bistveno opremo“ (kategorija (d)). Komisija je predložila primere bistvene opreme, ki je običajno potrebna za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje zadevnih sistemov. Takšna oprema je bistvenega pomena, ker brez nje ne bi mogla teči nobena energija ali pa bi sistem lahko prenehal delovati (črnilo). Projekt pritožnika ni bil bistven, ker bi sistem lahko deloval brez njega in njegova varnost, zaščita in učinkovitost ne bi bile ogrožene. Poleg tega projekt ni izpolnjeval drugih meril. Zlasti ni dokazala, da se nahaja v državi članici in da je povečala čezmejno zmogljivost za vsaj 500 MW med dvema državama članicama.
16. Projekt tudi ni bil upravičen v okviru kategorije (e), saj ni izpolnjeval meril iz Priloge IV. Projekt zlasti ni bil fizično lociran v nobeni državi članici in ni vključeval operaterjev prenosnih in distribucijskih sistemov iz vsaj dveh držav članic. Prav tako ni izpolnjevala nekaterih dodatnih pogojev, določenih v Prilogi IV.
17. Iz podobnih razlogov je Komisija zavrnila plinski projekt, ki se je očitno nanašal na isto tehnologijo kot plinski projekt. Komisija je menila, da ne predstavlja infrastrukture in ni bistvenega pomena za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje sistema ali za omogočanje dvosmerne zmogljivosti [7]. Pojasnila je, da so taki projekti običajno kompresorske postaje, potrebne za ustvarjanje tlaka za prenos plina na dolge razdalje, ali obrati za povratni tok, ki omogočajo prenos plina v dveh smereh. Brez njih plin sploh ne bi mogel teči ali pa bi lahko tekel samo v eno smer. Čeprav bi projekt, ki ga spodbuja pritožnik, lahko prispeval k optimizaciji tokov, za delovanje sistema ni bilo bistveno. Poleg tega projekt ni izpolnjeval nobenega od meril iz člena 4 Priloge IV k Uredbi. Zlasti ni dokazala, da ima sedež v državi članici ali da je povečala zmogljivost čezmejnega ali povratnega toka za 10 %.
18. Komisija je nadalje ugotovila, da je bil pritožnik 20. septembra 2012 obveščen, da plinski projekt morda ni upravičen. 21. septembra 2012 se je udeležil sestanka regionalne skupine, na katerem je bil projekt zavrnjen. Pritožnik na sestanku ni predložil pripomb v zvezi s to odločitvijo. Zapisnik tega sestanka pritožniku ni bil poslan, ker njegov elektronski naslov nenamerno ni bil vključen na seznam naslovov. Vendar so mu bili pred sestankom poslani pripravljalni dokumenti z informacijami o razlogih, zakaj se je zdelo, da njegov projekt ni upravičen.
19. Pritožnik je v svojem elektronskem sporočilu z dne 3. oktobra 2012 zahteval popravke v oceni regionalne delovne skupine, ki so bili očitno zunaj obsega tega, kar bi lahko storile regionalne delovne skupine ali Komisija, in ki niso vplivali na upravičenost projekta [8]. Na njegovo elektronsko sporočilo je bil posredno odgovorjen z odgovorom na njegovo poizvedbo na spletnem mestu z dne 15. marca 2013.
20. Komisija je nadalje poudarila, da se merila za ocenjevanje uporabljajo samo za upravičene projekte. Projekti, ki jih regionalna delovna skupina šteje za neupravičene, niso nadalje ocenjeni. Zato pritožnikov plinski projekt ni bil ocenjen na podlagi nobenega od nadaljnjih meril za ocenjevanje iz člena 4 Uredbe. Po mnenju Komisije Direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovitosti ni bila pomembna za oceno projektov.
21. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojih prejšnjih stališčih. Trdil je, da bi se tehnologija, ki jo je predlagala njegova družba, lahko uporabljala v vseh vrstah infrastrukture, vključno z električno in plinsko infrastrukturo, navedeno v uredbi. Lahko bi jo obravnavali tudi kot "bistveno opremo" za takšno infrastrukturo, ki bi se lahko nahajala ali uporabljala v vseh državah članicah in sosednjih državah.
Ocena varuha človekovih pravic
22. Ta preiskava se nanaša na domnevno nenavedbo razlogov Komisije za zavrnitev pritožnikovih dveh projektov. Varuhinja človekovih pravic z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija med preiskavo varuha človekovih pravic dodatno pojasnila, zakaj je te projekte zavrnila (glej točke 12–17 zgoraj). Po mnenju varuha človekovih pravic je ta razlaga prepričljiva in zadovoljiva.
23. Zlasti je jasno, da pritožnikovi projekti zaradi svoje posebne narave niso infrastruktura v smislu Uredbe. Varuh človekovih pravic se mu zdi prepričljiva razlaga Komisije, da bi se pritožnikovi projekti sicer lahko šteli za opremo, vendar niso "bistvena oprema" v smislu Uredbe. Varuh človekovih pravic ne vidi razloga, da ne bi sprejel preostalih argumentov Komisije.
24. V zvezi s pritožnikovo (postopkovno) trditvijo, da Komisija ni odgovorila na njegove zahteve po popravku napak v njegovi oceni, varuh človekovih pravic meni, da ni treba preučiti njene utemeljenosti, ker je Komisija zdaj v vsakem primeru podala zadovoljivo razlago.
25. V zvezi s trditvijo pritožnika, da Komisija ni pojasnila, zakaj je zavrnila uporabo prihranka energetskih virov kot merila za izbiro projektov, varuh človekovih pravic meni, da je tudi ta trditev zdaj prejela prepričljiv in zadovoljiv odgovor (glej točko 20 zgoraj).
26. Zato varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija sprejela ukrepe, ki izpolnjujejo pritožnikovo trditev, saj je predložila prepričljivo in zadovoljivo razlago.
Sklepna ugotovitev
Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:
Komisija je sprejela ukrepe, ki izpolnjujejo pritožnikovo trditev, saj je predložila prepričljivo in zadovoljivo razlago.
Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.
Emily O'Reilly
[1] Uredba (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 (UL 2013, L 115, str. 39).
[3] Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL 2012, L 315, str. 1).
[4] V Prilogi II.1 so določene kategorije infrastrukture za električno energijo, ki jih je treba razviti na naslednji način:
visokonapetostni nadzemni daljnovodi, če so projektirani za napetost 220 kV ali več, ter podzemni in podmorski prenosni kabli, če so projektirani za napetost 150 kV ali več;
(b) zlasti v zvezi z elektroenergetskimi avtocestami; kakršna koli fizična oprema, zasnovana tako, da omogoča prenos električne energije na visoki in zelo visoki napetostni ravni, da se velike količine proizvodnje ali shranjevanja električne energije, ki se nahajajo v eni ali več državah članicah ali tretjih državah, povežejo z veliko porabo električne energije v eni ali več drugih državah članicah;
(c) skladišča električne energije, ki se uporabljajo za trajno ali začasno shranjevanje električne energije v nadzemni ali podzemni infrastrukturi ali v geoloških območjih, če so neposredno povezana z visokonapetostnimi daljnovodi, projektiranimi za napetost 110 kV ali več;
(d) kakršna koli oprema ali naprava, ki je bistvena za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje sistemov iz točk (a) do (c), vključno s sistemi zaščite, spremljanja in nadzora na vseh ravneh napetosti in razdelilno-transformatorskih postajah;
(e) kakršna koli oprema ali naprava na ravni prenosa in distribucije srednje napetosti, namenjena dvosmerni digitalni komunikaciji v realnem času ali skoraj realnem času, interaktivnemu in inteligentnemu spremljanju in upravljanju proizvodnje, prenosa, distribucije in porabe električne energije v elektroenergetskem omrežju z namenom razvoja omrežja, ki učinkovito združuje vedenje in dejanja vseh z njim povezanih uporabnikov – proizvajalcev, odjemalcev in tistih, ki opravljajo obe nalogi –, da se zagotovi ekonomsko učinkovit, trajnosten elektroenergetski sistem z majhnimi izgubami ter visoko kakovostjo in zanesljivostjo oskrbe in varnosti.“
[5] Upoštevni del člena 4 se glasi:
"1. Projekti skupnega interesa izpolnjujejo naslednja splošna merila:
(a) projekt je potreben za vsaj enega od prednostnih koridorjev in območij energetske infrastrukture;
(b) morebitne splošne koristi projekta, ocenjene v skladu z ustreznimi posebnimi merili iz odstavka 2, odtehtajo njegove stroške, tudi dolgoročno; in
(c) projekt izpolnjuje katero koli od naslednjih meril:
(i) vključuje vsaj dve državi članici z neposrednim prehodom meje dveh ali več držav članic;
(ii) se nahaja na ozemlju ene države članice in ima pomemben čezmejni vpliv, kot je določeno v Prilogi IV.1;
(iii) prečka mejo vsaj ene države članice in države Evropskega gospodarskega prostora.
2. Za projekte skupnega interesa, ki spadajo v posebne kategorije energetske infrastrukture, se uporabljajo naslednja posebna merila:
(a) pri projektih za prenos in shranjevanje električne energije, ki spadajo v kategorije energetske infrastrukture iz Priloge II.1(a) do (d), mora projekt pomembno prispevati k vsaj enemu od naslednjih posebnih meril:
(i) povezovanje trgov, med drugim z odpravo osamitve vsaj ene države članice in zmanjšanjem ozkih grl v energetski infrastrukturi; konkurenca in prožnost sistema;
(ii) trajnost, med drugim z vključevanjem energije iz obnovljivih virov v omrežje in prenosom proizvodnje energije iz obnovljivih virov v večja središča porabe in območja shranjevanja;
(iii) zanesljivost oskrbe, med drugim z interoperabilnostjo, ustreznimi povezavami ter varnim in zanesljivim delovanjem sistema;
(b) pri plinskih projektih, ki spadajo v kategorije energetske infrastrukture iz Priloge II.2, mora projekt znatno prispevati k vsaj enemu od naslednjih posebnih meril:
(i) povezovanje trgov, med drugim z odpravo osamitve vsaj ene države članice in zmanjšanjem ozkih grl v energetski infrastrukturi; interoperabilnost in prožnost sistema;
(ii) zanesljivost oskrbe, med drugim z ustreznimi povezavami in diverzifikacijo virov oskrbe, partnerjev pri oskrbi in poti;
(iii) konkurenco, med drugim z diverzifikacijo virov oskrbe, dobaviteljev in poti;
(iv) trajnostnost, med drugim z zmanjšanjem emisij, podpiranjem nestalne proizvodnje energije iz obnovljivih virov in povečanjem uporabe plina iz obnovljivih virov;
(c) pri projektih pametnih omrežij za električno energijo, ki spadajo v kategorijo energetske infrastrukture iz Priloge II.1(e), mora projekt znatno prispevati k vsem naslednjim posebnim merilom:
(i) povezovanje in vključevanje uporabnikov omrežja z novimi tehničnimi zahtevami v zvezi z njihovo ponudbo električne energije in povpraševanjem po njej;
(ii) učinkovitost in interoperabilnost prenosa in distribucije električne energije pri vsakodnevnem obratovanju omrežja;
(iii) varnost omrežja, nadzor sistema in kakovost oskrbe;
(iv) optimizirano načrtovanje prihodnjih stroškovno učinkovitih naložb v omrežja;
(v) delovanje trga in storitve za stranke;
(vi) vključevanje uporabnikov v upravljanje njihove porabe energije".
[6] Upoštevni del Priloge IV se glasi:
Projekt s pomembnim čezmejnim vplivom je projekt na ozemlju države članice, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) za prenos električne energije projekt poveča prenosno zmogljivost omrežja ali razpoložljivo zmogljivost za trgovinske tokove na meji te države članice z eno ali več drugimi državami članicami ali na katerem koli drugem ustreznem preseku istega prenosnega koridorja, zaradi česar se ta čezmejna prenosna zmogljivost omrežja poveča, za vsaj 500 MW v primerjavi s stanjem brez začetka obratovanja projekta;
(b) za shranjevanje električne energije projekt zagotavlja vsaj 225 MW nameščene zmogljivosti in ima skladiščno zmogljivost, ki omogoča neto letno proizvodnjo električne energije 250 gigavatnih ur na leto;
(c) pri prenosu plina projekt zadeva naložbe v zmogljivosti povratnega toka ali spremembe zmogljivosti za prenos plina prek meja zadevnih držav članic za vsaj 10 % v primerjavi s stanjem pred začetkom izvajanja projekta;
(d) za skladiščenje plina ali utekočinjenega/stisnjenega zemeljskega plina je projekt namenjen neposredni ali posredni oskrbi vsaj dveh držav članic ali izpolnjevanju infrastrukturnega standarda (pravilo N-1) na regionalni ravni v skladu s členom 6(3) Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta ...;
(e) za pametna omrežja je projekt zasnovan za opremo in naprave pri visoki in srednji napetosti, zasnovane za napetost 10 kV ali več. Vključuje operaterje prenosnih in distribucijskih sistemov iz vsaj dveh držav članic, ki pokrivajo vsaj 50 000 uporabnikov, ki proizvajajo ali porabljajo električno energijo ali oboje na območju porabe vsaj 300 GWh/leto, pri čemer vsaj 20 % električne energije izvira iz spremenljivih obnovljivih virov.“
[7] Ustrezni del Priloge II določa kategorije infrastrukture za plinsko energijo, ki jih je treba razviti na naslednji način:
prenosni plinovodi za prenos zemeljskega plina in bioplinov, ki so del omrežja, ki vsebuje predvsem visokotlačne plinovode, razen visokotlačnih plinovodov, ki se uporabljajo za distribucijo zemeljskega plina višje v prodajni verigi ali lokalno distribucijo zemeljskega plina;
(b) podzemna skladišča, povezana z zgoraj navedenimi visokotlačnimi plinovodi;
(c) naprave za sprejem, skladiščenje in ponovno uplinjanje ali dekompresijo utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) ali stisnjenega zemeljskega plina (SZP);
(d) kakršna koli oprema ali naprava, ki je bistvena za varno, zanesljivo in učinkovito delovanje sistema ali ki omogoča dvosmerno zmogljivost, vključno s kompresorskimi postajami.“
[8] To so bile zahteve: (i) spremeniti osnutek uredbe TEN-E, da se energetska učinkovitost vključi med merila za ocenjevanje projektov; (ii) vključitev pritožnikovega projekta na seznam projektov skupnega interesa; (iii) predlagati nosilcem projektov, katerih projekti so bili na seznamu projektov skupnega interesa, naj te projekte posodobijo (na podlagi pritožnikovega tehnološkega predloga); in (iv) predlagateljem projektov, katerih projekti so bili na seznamu projektov skupnega interesa, predlagati, naj posodobijo svoje sisteme in sodelujejo s pritožnikovim podjetjem.