Zadeva se je nanašala na pritožbo državljana EU glede prakse Sveta Evropske unije, da odobritev imenovanja revizorjev v centralnih bankah držav članic euroobmočja omeji le na „štiri velike“ revizijske družbe. Pritožnik je trdil, da ti revizorji niso bili dovolj neodvisni, saj so imeli preveč povezav s preveč drugimi akterji v bančnem sektorju. Opozoril je tudi na zeleno knjigo, v kateri je Komisija izrazila pomisleke glede koncentracije v revizijskem sektorju. Z odgovorom Sveta ni bil zadovoljen.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti. Svet odobri imenovanje revizorjev na podlagi razpisnega postopka zadevnih nacionalnih centralnih bank in priporočila Sveta ECB. Te institucije morajo spoštovati smernice o dobrih praksah, ki jih je izdala ECB in ki so strožje od nedavno sprejetih zakonodajnih pravil za revizijski sektor, sprejetih na podlagi zelene knjige Komisije in predlogov, na katere se je skliceval pritožnik. Poleg tega pritožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi omajali neodvisnost revizorjev, ki jih je imenoval Svet.

Ozadje pritožbe

1. Člen 27.1 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke [1] (v nadaljnjem besedilu: Protokol) določa:

Revizijo računovodskih izkazov ECB in nacionalnih centralnih bank opravljajo neodvisni zunanji revizorji, ki jih priporoči Svet ECB in odobri Svet. Revizorji imajo vsa pooblastila za pregled vseh poslovnih knjig in računov ECB in nacionalnih centralnih bank ter pridobitev vseh informacij o njihovih transakcijah.“

2. Pritožnik, ki ima v lasti revizijsko in davčno svetovalno podjetje, je 8. julija 2011 pisal Svetu EU (v nadaljnjem besedilu: Svet) in kritiziral njegovo prakso doslednega imenovanja revizijskih podjetij, znanih kot „velike štiri“ (KPMG, PriceWaterhouseCoopers, Deloitte & Touche in Ernst & Young - v nadaljnjem besedilu: velike štiri), za revizijo nacionalnih centralnih bank Eurosistema (v nadaljnjem besedilu: centralne banke Eurosistema). S sklicevanjem na zeleno knjigo, ki jo je Komisija objavila leta 2010 in v kateri so predlagani ukrepi za reformo revizijskega trga, vključno z ukrepi za zmanjšanje tržne moči velikih štirih [2], je pritožnik trdil, da je praksa odobritve Sveta v nasprotju s stališčem Komisije, da prevlada velikih štirih predstavlja resno tveganje izkrivljanja na revizijskem trgu in pomeni sistemsko tveganje.

3. Pritožnik je zato pozval Svet, naj v prihodnje velikim štirim ne podeli nadaljnjih revizijskih mandatov in naj preuči, ali bi se tekoči mandati lahko končali. Svet je tudi pozval, naj ga obvesti o skupnih nadomestilih, ki so jih centralne banke Eurosistema plačale velikim štirim, po možnosti razdeljenih na nadomestila, plačana za revizijske in svetovalne naloge. Zanimalo ga je tudi, katero podjetje je od leta 2002 revidiralo grško centralno banko, in zaključki ustreznih revizijskih poročil.

4. Svet je odgovoril 2. avgusta 2011. V zvezi s svojo vlogo pri imenovanju revizorjev za centralne banke Eurosistema se je sklicevala na člen 27(1) Protokola in smernice ECB o dobrih praksah pri izbiri in mandatu zunanjih revizorjev [3] (v nadaljnjem besedilu: smernice o dobrih praksah). Poudaril je, da je od prvega sklepa o imenovanju zunanjih revizorjev leta 1999 vedno upošteval priporočila Sveta ECB. Dodala je, da nima nobenih informacij o nadomestilih, ki jih nacionalne centralne banke plačujejo za revizijska ali svetovalna pooblastila. Kar zadeva zahtevane informacije o letnih računovodskih izkazih grške centralne banke, je Svet poudaril, da so prosto dostopne na spletni strani banke. Računovodski izkazi so vsebovali letne računovodske izkaze in revizijska poročila.

5. Pritožnik s tem odgovorom ni bil zadovoljen, zato se je obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Preiskava

6. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo pritožbe ter opredelila naslednje obtožbe in trditve.

Obtožbe

(1) Svet je ravnal napačno, ko je odobril imenovanje štirih velikih revizijskih podjetij za revizijo nacionalnih centralnih bank držav članic, katerih valuta je euro.

(2) Svet ni ustrezno obravnaval vprašanj iz pritožnikovega pisma z dne 8. julija 2011.

Terjatve

(1) Svet bi se moral v prihodnje vzdržati imenovanja štirih velikih podjetij in oceniti, ali lahko prekine tekoče mandate štirih velikih podjetij za revidiranje centralnih bank.

(2) Svet bi moral odgovoriti na vsebino vprašanj iz pisma pritožnika z dne 8. julija 2011.

7. Varuh človekovih pravic je med preiskavo prejel mnenje Sveta o pritožbi in nato pripombe pritožnika kot odgovor na mnenje Sveta. Svet je na zahtevo varuha človekovih pravic predložil dopolnilno mnenje, v zvezi s katerim je pritožnik predložil dodatne pripombe. Varuh človekovih pravic je pri preiskavi upošteval argumente in mnenja strank.

Trditev, da je Svet neupravičeno odobril imenovanje štirih velikih podjetij za revizijo centralnih bank Eurosistema, in s tem povezana terjatev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Pritožnik je v svoji pritožbi opredelil dva glavna primera domnevnih nepravilnosti: (a) da ukrepi Sveta niso bili v skladu s sklepi Komisije o visoko koncentriranem revizijskem trgu in (b) da je Svet posvetil premalo pozornosti vprašanju neodvisnosti revizijskih podjetij in mu v zvezi s tem zagotovil premalo informacij.

9. V zvezi z argumentom (a) je pritožnik opozoril, da se je Svet, čeprav je bil pooblaščen, da zavrne priporočila Sveta ECB in s tem zagotovi, da veliki štirje ne dobijo nadaljnjih revizijskih pooblastil, vedno odločil, da tega pooblastila ne bo uporabil. Zato je v nasprotju s ciljem Komisije, določenim v njeni zeleni knjigi iz leta 2010, da zmanjša splošno visoko stopnjo koncentracije, ki prevladuje na revizijskem trgu.

10. Kar zadeva trditev pod točko (b), Svet po lastnem priznanju ni nikoli dejansko preučil, ali so predlagani revizorji dejansko neodvisni. Pritožnik je dodal, da če Svet nima informacij o nadomestilih, ki jih nacionalne centralne banke plačujejo za revizijske ali posvetovalne naloge, ne more oceniti, ali so revizijska podjetja, ki jih je priporočil Svet ECB, dejansko neodvisna. Po navedbah pritožnika revizijsko podjetje, ki je že izvedlo revizijo centralne banke in dalo priporočila, naslednje leto ne more več neodvisno revidirati iste banke.

11. Svet je v svojem mnenju navedel, da ima Svet ECB izključno pristojnost za dajanje pobud v zvezi z imenovanjem neodvisnih zunanjih revizorjev za revizijo računovodskih izkazov centralnih bank Eurosistema in da Svet ukrepa na priporočilo Sveta ECB, ki ima pri taki oceni široko diskrecijsko pravico.

12. Svet je tudi poudaril, da ima tudi sam široko diskrecijsko pravico pri presojanju, ali so predlagani revizorji dejansko neodvisni. Pri tem se opira na relevantne informacije, kot so priporočila Sveta ECB in smernice ECB o dobrih praksah. Svet bi glede na svojo široko diskrecijsko pravico imenovanje revizorja zavrnil le, če zahteva po neodvisnosti očitno in očitno ne bi bila izpolnjena. Po mnenju Sveta se v zvezi z nobenim od doslej odobrenih revizorjev ni nikoli pokazalo pomanjkanje neodvisnosti v smislu, ki ga zatrjuje pritožnik.

13. Varuhinja človekovih pravic je Svet prosila, naj pojasni, ali bi Svet ECB ali Svet sam zaradi svoje široke diskrecijske pravice zavrnil imenovanje revizorja, če zahteva po neodvisnosti očitno ne bi bila izpolnjena. Varuhinja človekovih pravic je Svet prosila tudi, naj pojasni, kako je prišel do zaključka, da vsi revizorji, ki jih je imenovala, izpolnjujejo zahtevo po neodvisnosti.

14. Svet je v odgovoru trdil, da je svoje naloge izpolnil z imenovanjem neodvisnih revizorjev, ki jih je kot take priznal Svet ECB, v skladu s smernicami o dobrih praksah. V njih je bilo določeno, da morajo centralne banke Eurosistema zagotoviti, da se revizije izvajajo v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja (ISA) in etičnim kodeksom Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov (IFA). Poleg tega morajo centralne banke Eurosistema vsako leto preveriti, da izbrani revizor za banko ne opravlja nobenih nerevizijskih storitev in nikakor ni vključen v upravljavske odločitve revidirane banke. Svet meni, da bi moralo dejstvo, da ECB opravi strogo oceno na podlagi smernic dobre prakse, preden Svetu izda kakršno koli priporočilo o imenovanju zunanjih revizorjev, izpolnjevati zahtevo po neodvisnosti priporočenih revizorjev.

15. Svet je tudi ugotovil, da med postopkom odločanja, ki je privedel do sprejetja sklepa Sveta o odobritvi imenovanja zadevnih revizorjev, nobena država članica ni nikoli izrazila pomislekov glede skladnosti s smernicami o dobri praksi. Tako ni bilo ničesar, kar bi lahko omajalo zaupanje Sveta, da bo ECB, kot je to storil v preteklosti, še naprej strogo preverjala skladnost s smernicami o dobrih praksah, preden bo izdala svoje priporočilo.

16. V zvezi s tem je Svet dodal, da bi bila izključitev določene skupine revizorjev iz revizije centralnih bank Eurosistema samovoljna, nepoštena in kontraproduktivna. Poleg tega na tej stopnji ni mogla sprejeti nobenega stališča o zeleni knjigi Komisije, ki je zgolj sprožila posvetovanje o spremembah, ki bi lahko bile potrebne za reformo revizijskega trga, in je predstavljala le stališča Komisije.

17. Pritožnik je v svojih pripombah priznal, da ima Svet polje proste presoje tako v zvezi s predlogom, ki ga je predložil Svet ECB, kot v zvezi z odločitvijo o tem, ali bo dejansko imenoval predlaganega revizorja. Vendar je menil, da se je Svet napačno oprl na to diskrecijsko pravico, čeprav je obstajal tudi najmanjši dvom o neodvisnosti zadevnih revizorjev.

18. Pritožnik je poudaril, da so imeli veliki štirje pomembno vlogo pri nastanku krize državnega dolga. Revidirali in svetovali so bankam, ki dajejo v obtok "strupene" finančne produkte. Prav tako so revidirali ali svetovali nacionalnim centralnim bankam, ki so kupile take produkte, in tako niso mogli dvomiti o njihovi vrednosti, saj bi to ogrozilo njihove odnose z bankami izdajateljicami. Po mnenju pritožnika je stališče Sveta, da je edino pomembno vprašanje za zavrnitev priporočil ECB, ali je revizor revidirani banki prodal druge storitve in/ali je sodeloval pri njenih odločitvah o upravljanju, preveč permisivna razlaga veljavnih pravil. Veliki štirje so preprosto imeli preveč povezav s preveč igralci na finančnih trgih, da bi bili neodvisni.

19. Pritožnik je na koncu poudaril, da je kriza jasno pokazala, da so revizije centralnih bank pomembnejše kot kdaj koli prej in da so potrebna strožja pravila.

Ocena varuha človekovih pravic

20. Varuhinja človekovih pravic se zaveda, da vprašanje, izpostavljeno v tej pritožbi, odraža dva pomisleka, s katerima se strinjajo številni državljani EU. Prvič, obstaja mnenje, da bi lahko delež revizijskega trga, ki ga imajo štiri velika podjetja, oviral učinkovito konkurenco. Drugič, pred nekaj leti so bila zastavljena resna vprašanja v zvezi z vlogo revizorjev pred bančnim in finančnim zlomom. Tako v zvezi s posameznimi nacionalnimi centralnimi bankami kot v zvezi z nekaterimi večjimi komercialnimi bankami mnogi menijo, da bi morali njihovi revizorji težave odkriti in opozoriti nanje pred zlomom. Varuhinja človekovih pravic sicer razume te pomisleke, vendar ji sedanja preiskava ne omogoča, da bi se ukvarjala s pomembnimi vprašanji, ki jih odpirajo. Kritično je, da Svet sam ni izbral revizorjev za nacionalne centralne banke, temveč je odobril izbore, ki so že bili opravljeni na nacionalni ravni in na ravni ECB, kar je bilo pojasnjeno pozneje v tem sklepu.

21. Glavno vprašanje je torej, ali je Svet pri odobritvi ravnal v skladu z ustrezno zakonodajo in smernicami EU. Pritožnik je v svoji prvi trditvi opredelil dva glavna domnevna primera nepravilnosti (glej odstavek 8 zgoraj). Ti so preučeni v nadaljevanju.

(a) Trditev, da ukrepi Sveta niso bili v skladu s sklepi Komisije o visoko koncentriranem revizijskem trgu

22. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so zamisli, ki jih je Komisija predstavila v zeleni knjigi, objavljeni oktobra 2010, nato privedle do predlogov Komisije za uredbo o kakovosti revizij subjektov javnega interesa in direktivo za okrepitev enotnega trga za obvezne revizije, ki sta bila predložena novembra 2011 [4]. Namen teh predlogov, ki so bili pripravljeni kot odziv na finančno krizo, je bil pojasniti vlogo zakonitih revizorjev, okrepiti njihovo neodvisnost in okrepiti nadzor. Evropski parlament je 3. aprila 2014 na plenarnem zasedanju sprejel spremenjeno direktivo o obveznih revizijah in uredbo o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa, da bi se znatno izboljšala kakovost revizij po vsej EU [5]. Med drugim reforma zdaj predvideva rotacijo revizijskih podjetij vsakih 10 let, čeprav lahko isto revizijsko podjetje revidira isto podjetje še dodatnih 10 let, če se izvede razpisni postopek, in določa tudi omejitev nerevizijskih storitev, ki jih revizorji lahko zagotovijo revidirani stranki.

23. Natančneje, kot je bilo predlagano leta 2010 v zgoraj navedeni zeleni knjigi Komisije, nedavno dogovorjeni zakonodajni predlogi reformirajo revizijske službe v EU, da bi povrnili zaupanje vlagateljev in od revizorjev v EU zahtevali, da objavljajo revizijska poročila v skladu z mednarodnimi revizijskimi standardi. Vendar je bila ta zahteva določena že leta 2008 s smernicami ECB o dobrih praksah in zlasti z "dobro prakso (4)". Slednja izrecno zahteva, da "morajo centralne banke Eurosistema zagotoviti, da izbrani revizorji in revizijska podjetja izvajajo zunanje revizije v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja (MSR) in etičnim kodeksom IFAC". Podobno bodo morala podjetja, ki kotirajo na borzi, v zvezi z odpiranjem revizijskega trga EU konkurenci in izboljšanjem preglednosti zdaj pri izbiri novega revizorja objaviti javni razpis. Kot je navedeno zgoraj, reforma za zagotovitev, da odnosi med revizorjem in revidirano družbo ne postanejo pretesni, predvideva tudi rotacijo revizijskih podjetij vsakih 10 let, ki se lahko enkrat podaljša, kadar se izvede razpisni postopek, in določa tudi omejitev nerevizijskih storitev, ki jih revizorji lahko zagotovijo revidirani stranki. Ta pravila ustrezajo tudi temu, kar je bilo že določeno v smernicah o dobri praksi iz leta 2008. "Dobra praksa (3)" je celo strožja od predlagane reforme, saj zahteva zamenjavo revizorjev v centralni banki Eurosistema vsakih sedem let in določa, da revizijsko podjetje in ključni revizijski partner ne bi smela še naprej revidirati iste centralne banke za daljše obdobje. To obdobje rotacije sovpada z najdaljšim časovnim presledkom za izvedbo postopka javnega naročanja, navedenega v "Dobri praksi (2)".

24. Glede na navedeno nič ne kaže na to, da je bila praksa Sveta, da odobri priporočeno imenovanje štirih velikih revizorjev za revizijo računovodskih izkazov centralnih bank Eurosistema, bodisi v nasprotju s splošnim duhom prvotne zelene knjige Komisije o potrebi po reformi revizijskega trga bodisi je zdaj v nasprotju z zgoraj navedenimi dogovorjenimi zakonodajnimi predlogi, ki izhajajo iz zelene knjige. Tudi če bi domnevali, da je takšno navzkrižje obstajalo v preteklosti, v nobenem primeru ne bi bilo razlogov za nadaljnje preiskave tega argumenta glede na zgoraj navedene nedavne zakonodajne spremembe, ki bodo po lastnih izjavah Komisije " znatno izboljšale kakovost revizij po vsej Evropski uniji in zagotovile, da bodo revizorji ključno prispevali h gospodarski in finančni stabilnosti".

(b) Trditev, da je Svet premalo pozornosti namenil vprašanju neodvisnosti revizijskih podjetij

25. Po mnenju pritožnika Svet ni nikoli zares preučil, ali so bili veliki štirje dejansko neodvisni, in je napačno razlagal zadevna pravila tako, da je bilo vprašanje neodvisnosti določeno izključno s tem, ali je revizor opravljal nerevizijske storitve za revidirano centralno banko in/ali je bil vključen v upravljavske odločitve, ki jih je ta sprejela.

26. V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal smernic dobre prakse, ki jih je sprejela ECB, temveč je le trdil, da je bila razlaga, ki jo je Svet podal o njih, preveč permisivna. Vendar varuh človekovih pravic ne najde razloga, da bi dvomil o razlagi veljavnih pravil s strani Sveta. Kot je določeno v členu 27(1) Protokola, je namreč vsaka centralna banka Eurosistema odgovorna za izvedbo potrebnega postopka javnega naročanja za izbiro svojih revizorjev. Od teh revizorjev se pričakuje, da so neodvisni in odobreni v skladu s poklicnimi predpisi države članice EU („dobra praksa (1)“). V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da smernice dobre prakse temeljijo na ustrezni zakonodaji EU in zlasti na Direktivi 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev [6] ter Direktivi 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS [7]. Dejstvo, da morajo centralne banke Eurosistema v skladu s smernicami o dobrih praksah ECB zagotoviti informacije o uporabi teh smernic, da bi Svet lahko izdal priporočilo o imenovanju izbranega revizorja, je dodatno jamstvo, da je bil izbirni postopek, ki ga je izvedla vsaka centralna banka Eurosistema, izveden v skladu z veljavnimi pravili. V takih okoliščinah, kadar ECB Svetu poda priporočilo o imenovanju zunanjega revizorja, ki ga je zadevna centralna banka že izbrala na podlagi razpisnih pravil EU, in se zdi, da je imenovanje v skladu z veljavnimi smernicami dobre prakse, razen če so bili pred Svetom izraženi pomisleki ali dvomi o taki skladnosti s smernicami, ima Svet dejansko malo možnosti, da tako priporočilo zavrne. Svet namreč ni pristojen za izvedbo drugega izbirnega postopka, temveč mora odločiti, ali morda obstajajo razlogi za zavrnitev priporočila, ki ga je izdal Svet ECB.

27. Kot je poudaril Svet, ker ni dokazov o nasprotnem, ni razloga za domnevo, da revizor, ki ga je izbrala centralna banka Eurosistema in priporočil Svet ECB, ni dovolj neodvisen. V zvezi s tem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni predložil nobenega konkretnega dokaza ali dokaza, ki bi dokazoval, da so na izbirni postopek, ki ga je v preteklosti izvedla katera koli centralna banka Eurosistema, vplivale obtožbe o navzkrižju interesov ali kakršne koli druge obtožbe, ki bi lahko vzbudile dvom o neodvisnosti izbranih revizorjev. Kot je poudaril Svet, ne da bi mu pritožnik nasprotoval, nobena država članica med postopkom odločanja, ki je privedel do sprejetja sklepa Sveta o imenovanju zunanjega revizorja, ni nikoli izrazila pomislekov v zvezi s pomanjkanjem neodvisnosti tistih, ki so jih izbrale centralne banke Eurosistema in jih je priporočil Svet ECB. Tako ob neobstoju konkretnih dokazov zgolj splošna in abstraktna trditev, da so veliki štirje preveč povezani s prevelikim številom akterjev na finančnih trgih, da bi bili neodvisni, sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev ugotovitve o nepravilnostih Sveta.

28. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti v zvezi s prvo trditvijo in z njo povezano trditvijo.

Domnevno nepopoln odgovor na pritožnikov dopis in s tem povezana trditev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

29. Pritožnik je trdil, da Svet ni ustrezno obravnaval njegovega dopisa z dne 8. julija 2011. Pritožnik trdi, da Svet ni odgovoril na njegova vprašanja o obsegu nerevizijskih storitev, ki jih velike četverice zagotavljajo centralnim bankam Eurosistema, in o nadomestilih, plačanih za te storitve. Po njegovem mnenju bi mu moral Svet zagotoviti tudi informacije, ki jih je zahteval v zvezi z revizijskimi poročili grške centralne banke, namesto da ga je napotil na njeno spletno stran.

30. Svet je menil, da dejstvo, da se ni strinjal s stališči, ki jih je pritožnik izrazil v pismu z dne 8. julija 2011, in da ni ukrepal proti velikim štirim, ne pomeni, da navedenega pisma ni ustrezno obravnaval.

31. V zvezi z vprašanjem, ali je imel dostop do informacij o nerevizijskem delu, ki so ga opravili veliki štirje, je Svet navedel, da se od podjetij, ki revidirajo centralne banke Eurosistema, ne pričakuje, da bodo tem bankam zagotavljala nerevizijske storitve, kot je določeno v smernicah o dobrih praksah. V zvezi z revizijskimi poročili grške centralne banke je Svet navedel, da se bo glede na to, da ni niti "depozitar niti naslovnik" takih dokumentov, zanašal na velika prizadevanja pritožnika, da bi opredelil natančna vprašanja, ki so zanj pomembna v okviru obsežne razpoložljive dokumentacije. Po mnenju Sveta je revizijsko poročilo vključeno na strani 158 in 159 letnega poročila grške centralne banke za leto 2010 (zadnje razpoložljivo poročilo), ki je bilo naslovljeno na delničarje banke in ne na Svet. Svet je pritožniku zagotovil tudi ustrezno spletno povezavo do navedenega revizijskega poročila.

Ocena varuha človekovih pravic

32. Trditve pritožnika, da Svet s tem, ko ni ukrepal proti velikim štirim, ni ustrezno obravnaval njegovega dopisa z dne 8. julija 2011, ni mogoče sprejeti. Dejstvo, da se Svet ni strinjal s stališči pritožnika in ni menil, da je treba ukrepati proti velikim štirim, kot je zahteval pritožnik, ne pomeni, da Svet ni ustrezno obravnaval njegovega pisma.

33. V zvezi z zahtevo pritožnika, da prejme informacije o obsegu nerevizijskih storitev, ki jih velike četverice opravljajo za centralne banke Eurosistema, in o nadomestilih, plačanih za te storitve, varuh človekovih pravic ugotavlja, da bi morala v skladu z „dobro prakso (4)“ centralna banka Eurosistema „vsako leto preveriti, ali je revizor ali revizijsko podjetje, ki izvaja zunanjo revizijo, neodvisno od revidirane centralne banke Eurosistema, zlasti da (i) ne opravlja nerevizijskih storitev za revidirano centralno banko Eurosistema“. Glede na jasno domnevo, da se za izpolnitev zahteve po neodvisnosti ne pričakuje, da bi imenovani revizor centralne banke Eurosistema opravljal nerevizijske storitve za revidirano centralno banko Eurosistema, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je bil odgovor Sveta, da nima dostopa do takih informacij in da zunanji revizorji po definiciji nikakor ne morejo opravljati takih storitev, razumen. Glede na to, da mora vsaka centralna banka Eurosistema vsako leto preveriti, ali ji njeni revizorji ne zagotavljajo nerevizijskih storitev, bi bilo precej nesorazmerno pričakovati, da bo Svet zbiral, vzdrževal in državljanom zagotavljal take domnevne informacije, ki bi bile, če bi obstajale, samo v rokah vsake od zadevnih centralnih bank Eurosistema.

34. V zvezi z nadaljnjo zahtevo pritožnika po informacijah o tem, katero podjetje je od leta 2002 revidiralo grško centralno banko, in zaključki ustreznih revizijskih poročil varuh človekovih pravic meni, da je odgovor Sveta, da ni niti depozitar niti naslovnik takih poročil, pravilen. Poleg tega je Svet ravnal razumno, ko je pritožnika preusmeril na ustrezno spletno mesto grške centralne banke in zlasti na posebno spletno stran, na kateri so shranjene vse zahtevane informacije v zvezi z revizijskimi poročili in ugotovitvami revizorjev. Dejansko in v skladu s ciljem EU, da poveča zagotavljanje čezmejnih javnih storitev e-uprave, bi pričakovali tudi, da bi nacionalne centralne banke glede na svoje naloge javnih storitev na spletu dale na voljo tudi vse informacije o svojih dejavnostih in vso dokumentacijo, ki je koristna in pomembna za državljane EU. Take pobude ne povečujejo le izmenjave informacij in znanja, temveč zagotavljajo tudi uporabnikom prijazne storitve, hkrati pa zmanjšujejo s tem povezane stroške in upravno breme za vse zadevne upravne organe, v tem primeru tudi za Svet. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da pritožnik ni navedel, da na spletu ne more dostopati do informacij, na katere ga je Svet preusmeril. Pritožnik je zgolj trdil, da mora Svet zbrati in mu poslati informacije, ki so že na voljo na spletni strani grške centralne banke. Ker pa ni posebnih potreb ali ustrezno utemeljenih okoliščin, se od državljanov pričakuje, da bodo uporabljali vse storitve e-uprave, ki so jim prosto in enostavno na voljo in dostopne, ter tako upravne organe razbremenili nepotrebnih bremen in s tem povezanih stroškov.

35. Zato varuh človekovih pravic v zvezi s to trditvijo in z njo povezano trditvijo ne ugotavlja nepravilnosti.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Nepravilnosti niso bile ugotovljene.

Pritožnik in Svet bosta obveščena o tej odločitvi.

 

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 22. maja 2014

---

[1] https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/en_statute_2.pdf

[2] Zelena knjiga Revizijska politika: izkušnje iz krize, COM(2010) 561 konč., na voljo na: http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/docs/2010/audit/green_paper_audit_en.pdf

[3] Dobre prakse pri izbiri in mandatu zunanjih revizorjev v skladu s členom 27.1 Statuta ESCB/ECB z dne 23. oktobra 2008. Svet ECB je 14. junija 2012 odobril novejšo različico. Te "dobre prakse" temeljijo na upoštevni zakonodaji Unije, zlasti na Direktivi 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132) in Direktivi 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze (UL 2006, L 157, str. 87).

[4] http://ec.europa.eu/internal_market/auditing/reform/index_en.htm.

[5] http://www.europarl.europa.eu/news/en/news-room/content/20140331IPR41179/html/Reforming-EU-audit-services-to-restore-investitorji%27-confidence

[6] UL 2004, L 134, str. 114.

[7] UL 2006, L 157, str. 87.