Ozadje pritožbe

1. Obravnavana zadeva se nanaša na spor med Komisijo in zasebnim izvajalcem (pritožnikom) v zvezi s plačilom za izvedbo projekta, ki ga financira EU.

2. Na podlagi pogodbe, sklenjene leta 2005 med Komisijo in konzorcijem podjetij (v nadaljnjem besedilu: pogodba), je pritožnik med letoma 2005 in 2010 sodeloval pri projektu, ki ga je financirala EU.

3. Komisija je 15. julija 2011 na podlagi poročila o naknadni reviziji pritožnika obvestila, da namerava izdati opomin dolžniku, s katerim bi od njega zahtevala vračilo približno 121 000 EUR. Komisija je pritožnika tudi pozvala, naj v 30 dneh od prejema dopisa predloži svoje pripombe.

4. Pritožnik je 5. avgusta 2011 predložil svoje pripombe, v katerih je izpodbijal večino ugotovitev revizijskega poročila. Vendar se je strinjala, da bo povrnila približno 6000 EUR.

5. Pritožnik se je 18. avgusta 2011 obrnil na varuha človekovih pravic, da bi se pritožil glede pristopa Komisije (pritožba 1726/2011/MMN). Vendar je varuh človekovih pravic menil, da pred to pritožbo ni bilo ustreznih upravnih pristopov in da je zato nedopustna, saj Komisija še ni sprejela končnega stališča o tej zadevi.

6. Komisija je 28. septembra 2011 potrdila svoje stališče. Tako je nato izdala opomin dolžniku za približno 121.000 EUR, ki ga je bilo treba plačati do 3. januarja 2012.

7. Pritožnik je 4. decembra 2011 vložil to pritožbo. 22. decembra 2011 je predložila nekatere dodatne informacije.

8. Pritožnik je 18. januarja 2012 Komisiji povrnil približno 6 000 EUR in zahteval vračilo preostalega zneska v obrokih, kar je Komisija sprejela. Vendar je pritožnik navedel, da to ne vpliva na njegovo nestrinjanje s Komisijo glede zahtevka za povračilo.

Predmet preiskave

9. Pritožnik je navedel naslednje trditve in trditve, ki so bile vključene v preiskavo varuha človekovih pravic:

Trditev:

Komisija je na podlagi nepravilnega poročila o naknadni reviziji napačno izdala opomin za povračilo v višini približno 115 000 EUR, ki je bil predhodno plačan pritožniku za njegovo sodelovanje pri projektu, ki ga je financirala EU.

Zahtevek:

Komisija bi morala svoj opomin dolžniku spremeniti tako, da bi ga zmanjšala na nesporni znesek (tj. približno 6 000 EUR).

Preiskava

10. Varuh človekovih pravic je 5. januarja 2012 Komisijo pozval, naj poda mnenje o zgoraj navedeni trditvi in trditvi.

11. Pritožnik je 6. in 7. marca 2012 predložil dodatne informacije.

12. Komisija je 7. maja 2012 predložila svoje mnenje, ki je bilo posredovano pritožniku, da predloži svoje pripombe.

13. Pritožnik je 26. junija 2012 predložil svoje pripombe. Dne 27. junija 2012 je predložila dodatne pripombe.

14. Pritožnik je 23. novembra 2012 predložil dodatne informacije.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Trditev, da je Komisija napačno izdala opomin dolžniku in s tem povezano terjatev

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

15. Pritožnik je v pritožbi trdil, da je Komisija na podlagi nepravilnega poročila o naknadni reviziji napačno izdala opomin za vračilo približno 115 000 EUR. Pritožnik je zlasti izpodbijal ugotovitve Komisije v zvezi z (i) nadomestilom lastnikom malih in srednjih podjetij (MSP), (ii) stroški revizijskih potrdil, (iii) sklepanjem pogodb s podizvajalci in (iv) zahtevkom za pogodbeno odškodnino.

16. Komisija je v svojem mnenju navedla, da so v njenem revizijskem poročilu opredeljene naslednje glavne težave: prvič, prevelika odvisnost od financiranja EU (tj. 83,24-odstotno financiranje EU, čeprav se je pritožnik strinjal, da bo zagotovil 50 % sredstev); drugič, zahtevani stroški so presegali 100 % skupnih stroškov pritožnika; in tretjič, plačilo upravitelja lastnika ni bilo upravičeno (zlasti ker ga pritožnik dejansko ni plačal).

17. Komisija je po kratkem povzetku upravnega postopka, ki je privedel do naloga za izterjavo, poudarila, da je njena odločitev temeljila izključno na pravilih v zvezi s šestim okvirnim programom EU za raziskave in tehnološki razvoj (v nadaljnjem besedilu: šesti okvirni program) in pogodbo. Poudarila je, da mora izterjati vsa sredstva EU, ki jih je upravičenec neupravičeno prejel.

18. Komisija se je nato obrnila na argumente pritožnika.

19. Prvič, kar zadeva nadomestila lastnikom MSP, je Komisija ugotovila, da pravila šestega okvirnega programa ne vsebujejo posebnih določb v zvezi s tem. Zato se uporabljajo splošne določbe, predvidene v pogodbi. Zlasti člen II.19(1) Priloge II k pogodbi določa:

"1. Upravičeni stroški, nastali pri izvajanju projekta, morajo izpolnjevati vse naslednje pogoje:

biti morajo dejanski, ekonomski in potrebni za izvajanje projekta; [...]

nastati morajo med trajanjem projekta [...];

vknjižiti jih je treba v računovodske izkaze izvajalca, ki jih je imel, najpozneje na dan izdaje revizijskega potrdila iz člena II.26 [...]“

20. Komisija je trdila, da zgolj dejstvo, da so bili stroški evidentirani v računovodskih knjigah, ne dokazuje, da so dejansko nastali. Zato je Komisija zahtevala dokazilo o plačilu, da bi preverila upravičenost prijavljenih stroškov.

21. Vendar v času revizije ti stroški niso bili navedeni v glavni knjigi družbe. Dejansko se je zdelo, da so bili zadevni stroški evidentirani v računovodskih knjigah, vendar so bili pozneje odpisani. Poleg tega pritožnik ni mogel predložiti nobenih dokazil, ki bi dokazovala, da je bilo nadomestilo za lastnika MSP dejansko plačano (npr. dvigi denarja ali bančna nakazila). V resnici bi bilo v skladu z internimi dokumenti družbe to nadomestilo izplačano takoj, ko bi si ga družba lahko privoščila. V času naknadne revizije (tj. dve leti in pol po zaključku projekta) plačilo lastniku še ni bilo izplačano. Zato ga ni bilo mogoče šteti za upravičen strošek.

22. Komisija je nadalje trdila, da pravil v zvezi s sedmim okvirnim programom EU za raziskave in tehnološki razvoj (v nadaljnjem besedilu: sedmi okvirni program) v tem primeru ni mogoče uporabiti retroaktivno. V vsakem primeru je Komisija poudarila, da njeno stališče izhaja tudi iz dejstva, da je pritožnik „bistveno in sistematično“ precenil več postavk stroškov in zlasti zahteval polno plačo za lastnika MSP, čeprav je iz evidenc opravljenih ur razvidno, da je za ta projekt delal le 50 % svojega časa.

23. Drugič, v zvezi s stroški revizijskih potrdil, ki jih je predložil pritožnik, je Komisija navedla, da v skladu s členom II.25 Priloge II k pogodbi stroški dejavnosti upravljanja (ki vključujejo stroške, povezane z revizijskimi potrdili) ne morejo predstavljati več kot 7 % finančnega prispevka EU, kar je po mnenju Komisije v tem primeru presežen odstotek. Nadalje je ugotovila, da v času naknadne revizije Komisije zunanja revizijska družba ni izdala računa in da stroški potrdila o zunanji reviziji niso bili zabeleženi v računovodskih knjigah družbe. Zato je bilo znižanje, ki ga je Komisija uporabila v zvezi z upravičenostjo stroškov revizijskih potrdil, pravilno.

24. Tretjič, pritožnik je sklenil dve pogodbi o podizvajanju (eno z drugim članom konzorcija in drugo s tretjo osebo), ki ju je Komisija zavrnila. V zvezi s tem je Komisija opozorila, da se lahko v skladu s pogodbo sklepanje pogodb s podizvajalci nanaša le na omejen del projekta, ki ga izvajajo tretje osebe, ki niso del konzorcija. Zato sklepanje pogodb s podizvajalci načeloma ni mogoče. Poleg tega mora Komisija dati predhodno soglasje. Temeljnih elementov projekta ni mogoče oddati podizvajalcem, razen če je to izrecno predvideno v pogodbi. Čeprav je treba podizvajalske pogodbe ponuditi po najboljši ponudbi, je bil v tem primeru drugi sporazum o podizvajanju ponujen drugemu članu konzorcija, za katerega je delal pritožnikov lastnik in/ali v katerem je bil njegov delničar. Po mnenju Komisije je to povzročilo jasen primer navzkrižja interesov.

25. Četrtič, Komisija se je sklicevala na člen II.30 Priloge II k pogodbi, ki določa, da ima EU „pravico zahtevati pogodbeno odškodnino od izvajalca, za katerega se ugotovi, da je navedel previsoke izdatke in je zato od [EU] prejel neupravičeni finančni prispevek“. V tem okviru je lahko zaradi različnih nepravilnosti, ki jih je ugotovila Komisija, zahtevala plačilo pavšalne odškodnine.

26. Glede na navedeno je Komisija zavrnila argumente pritožnika in menila, da je bil njegov nalog za vračilo v celoti utemeljen.

27. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je zadevnemu projektu dodelil vse svoje finančne in kadrovske vire. Poleg tega je trdila, da so zaradi uporabljenega računovodskega modela (in sicer modela, ki temelji na dejanskih neposrednih stroških in posrednih stroških, izračunanih na podlagi pavšalne stopnje) dokumenti, uporabljeni za zahtevek za plačilo od Komisije, odražali stroške, ki so presegali njene skupne dejanske stroške. Vendar pritožnik ni vedel, da ta stroškovni model ni v skladu z veljavnimi pravili.

28. V zvezi s posebnimi argumenti, ki jih je navedel, je pritožnik navedel, prvič, da je zahteval nadomestilo le za polovični delovni čas lastnika MSP v višini 5 000 EUR na mesec (tj. urna postavka 62,50 EUR za 80 ur), kar je bilo upravičeno za višjega vodstvenega delavca. Pritožnik se je strinjal, da ta znesek ni bil plačan med izvajanjem projekta. Vendar Komisija po njenem mnenju ni navedla, katera pravna določba določa, da je treba take zneske dejansko plačati, da bi se šteli za „dejansko nastale“.

29. Drugič, v zvezi s stroški revizijskih potrdil je pritožnik navedel, da jih je dejansko plačal, potem ko je od Komisije prejel končno plačilo.

30. Tretjič, v zvezi z vprašanjem oddaje naročil podizvajalcem se je pritožnik skliceval na vodnik o finančnih vprašanjih šestega okvirnega programa, v katerem je v zvezi z oddajo naročil podizvajalcem navedeno, da „to pomeni, da oddaja naročil podizvajalcem ni mogoča, razen v zelo posebnih primerih. (Lahko se zgodi, da je drug neodvisni oddelek enega izvajalca, ki ni vključen v projekt, opravil storitev za drugega izvajalca. Vendar se je treba temu v največji možni meri izogniti.) Po mnenju pritožnika je bil ta „zelo poseben primer“ zaradi potrebe po prerazporeditvi nalog v kratkem času po stečaju enega od izvajalcev.

31. Četrtič, kot je navedeno v pritožbi, je pritožnik trdil, da je Komisija sicer upravičena zahtevati pogodbeno odškodnino v skladu s pogodbo, vendar tega ni dolžna storiti.

Ocena varuha človekovih pravic

32. Varuh človekovih pravic najprej meni, da je treba opozoriti, da v skladu s svojo ustaljeno prakso odločanja:

"v zadevah v zvezi s pogodbenimi spori je upravičeno omejiti njegove poizvedbe na preučitev, ali mu je institucija zagotovila skladen in razumen opis pravne podlage za svoja dejanja in zakaj meni, da je njeno stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta sklep ne bo vplival na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in uradno reši pristojno sodišče."[1]

33. Poleg tega je varuh človekovih pravic v okviru zunanjih revizij in nalogov za izterjavo, ki temeljijo na takih revizijah, navedel, da:

„Varuh človekovih pravic ni pristojen za pregledovanje, kako so revizorji ocenjevali posamezne odhodkovne postavke, in za izvajanje nove revizije posebnih dokumentov in/ali drugih postavk, niti za to, ali bi bilo mogoče to vlogo dodeliti Komisiji. Komisija se je morala odločiti, ali in v kakšnem obsegu naj upošteva priporočila kvalificiranih revizorjev. Zato mora varuh človekovih pravic preučiti, ali je bilo stališče Komisije v zvezi s tem razumno in pošteno."[2]

34. Glede na navedeno je vloga varuha človekovih pravic v tej zadevi omejena na preučitev, ali je bilo stališče Komisije razumno in pošteno.

35. Varuh človekovih pravic v zvezi s prvim vprašanjem, in sicer plačilom lastniku MSP, ugotavlja, da morajo biti v skladu s členom II.19(1) Priloge II k pogodbi stroški, da bi bili upravičeni, dejanski, nastali med trajanjem projekta in evidentirani v računovodskih izkazih. Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal ugotovitve Komisije, da mu plačilo lastnika MSP, čeprav je evidentirano v računovodskih knjigah, ni bilo nikoli izplačano. Zato varuh človekovih pravic meni, da je utemeljitev Komisije, zakaj v zvezi s tem zgoraj navedeni pogoji v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni (in sicer plačilo lastniku dejansko ni bilo izplačano), razumna. Poleg tega, kot je pravilno poudarila Komisija, se pravila sedmega okvirnega programa (ne glede na to, ali bi lahko bila koristna za družbo v podobnem položaju) v obravnavani zadevi niso uporabljala.

36. Zato varuh človekovih pravic meni, da se zdi stališče Komisije razumno in upravičeno.

37. V zvezi z drugim vprašanjem, in sicer stroški revizijskih potrdil, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pojasnila, da je znižanje zadevnih upravičenih stroškov temeljilo na dejstvu, da je bila zadevna zgornja meja, določena v pogodbi, presežena in da za drugo revizijsko potrdilo ni bilo računa (in dokazila o plačilu). Pritožnik je priznal, da takrat ni dejansko plačal za to potrdilo in da je to storil pozneje, ko ga je plačala Komisija. Zato se zdi stališče Komisije razumno.

38. Tretjič, v zvezi z vprašanjem oddaje naročil podizvajalcem varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija svoje stališče, da oddaja naročil podizvajalcem v obravnavani zadevi ni dopustna, utemeljila z več razlogi: in sicer, da se je oddaja naročil podizvajalcem nanašala na ključni element projekta (tj. njegovo upravljanje), da Komisija o tem nikoli ni bila obveščena in ni dala soglasja, lastnik MSP pa je bil tudi delničar podizvajalca (kar je povzročilo morebitno navzkrižje interesov). Poleg tega v skladu z vodnikom o finančnih vprašanjih šestega okvirnega programa "oddaja naročil podizvajalcem ni mogoča, razen v zelo posebnih primerih". Pritožnik je trdil, da je bil to dejansko „zelo poseben primer“ zaradi potrebe po prerazporeditvi nalog v kratkem času po stečaju enega od izvajalcev. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal izjave Komisije, da je bilo njeno predhodno soglasje potrebno in da v tem primeru ni bil zahtevan ali pridobljen noben tak dogovor. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da je stališče Komisije razumno.

39. Nazadnje, kar zadeva zahtevek za pogodbeno odškodnino, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik priznal, da je Komisija upravičena zahtevati tako odškodnino. Glede na zgoraj navedene premisleke v zvezi z različnimi razdelki za povračilo varuhinja človekovih pravic meni, da stališče Komisije ni bilo nerazumno ali nepošteno.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

V obravnavanem primeru ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 27. avgusta 2013

---

[1] Sklep varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 346/2009/(BEH)KM proti Evropski komisiji, točka 36.

[2] Sklep varuha človekovih pravic o zaključku preiskave pritožbe 1325/2008/(BEH)VL proti Evropski komisiji, točka 123.