OZADJE PRITOŽBE

1. Pritožnik je bil uradnik v Evropskem parlamentu. Z učinkom od 1. januarja 2007 je bil premeščen v drugo institucijo Unije.

2. Napredovanja v Parlamentu potekajo na podlagi letnega postopka ocenjevanja osebja, med katerim se pripravi ocenjevalno poročilo in dodelijo največ tri točke za delovno uspešnost. Dodelitev točk za delovno uspešnost za leto 2005 je bila urejena s sklepom predsedstva Parlamenta o politiki napredovanja in načrtovanja poklicne poti z dne 6. julija 2005 (v nadaljnjem besedilu: sklep o politiki), ki je bil spremenjen s sklepom predsedstva z dne 13. februarja 2006.

3. Sklep o politiki vsebuje naslednje določbe:

„I.3 Ocena dosežkov

I.3.1 ... Osnovno načelo je, da vsak generalni direktor ali vodja samostojne enote prejme skupno število točk, ki je enako številu uradnikov/službencev (ki lahko napredujejo ali ne), ki so v referenčnem letu vsaj tri mesece zaposleni v evropski instituciji ali organu Skupnosti, pomnoženemu z 2,1. Skupni seštevek se zaokroži navzgor ali navzdol (če je potrebno). Generalni sekretar ima rezervo točk za delovno uspešnost, s katero lahko med drugim odpravi izkrivljanja, ki jih povzroča omejeno število uradnikov/služabnikov v določenem razredu. ...

D. KONČNE DOLOČBE

Generalni sekretar sprejme izvedbene ukrepe, s katerimi določi podrobne postopke za dodelitev točk za delovno uspešnost.“

4. Generalni sekretar je 10. maja 2006 sprejel izvedbene ukrepe, ki vsebujejo te določbe:

I.2 (a) Točke za delovno uspešnost, dodeljene funkcionalnim subjektom

Za svoje zaposlene, za katere je dodelitev točk pomembna, razen v primerih iz točke (b) spodaj, vsak funkcionalni subjekt prejme:

število točk, ki je enako številu uradnikov/uslužbencev, ki lahko napredujejo ali ne, z najmanj trimesečno delovno dobo v evropski instituciji ali organu Skupnosti v referenčnem letu, pomnoženo z 2,1, pri čemer se dobljeni skupni znesek po potrebi zaokroži navzgor ali navzdol,

...

Te točke bodo dodeljene vsaki skupini osebja, za katero veljajo kadrovski predpisi.

...

(c) Rezerva generalnega sekretarja

Generalni sekretar ima rezervo za tretje točke, katerih dodelitev je strogo omejena.

za določen naziv v funkcionalni skupini znotraj funkcionalnega subjekta enemu samemu uradniku, če v zadevnem razredu ni več kot sedem uradnikov;

- za uradnike, napotene ali dane na razpolago drugim organom, katerih dela ni mogoče enostavno primerjati z delom drugih uradnikov.

I.3 Postopek za dodelitev točk za delovno uspešnost uradnikom/služabnikom v funkcionalnih subjektih

...

(b) Dolžnosti organa ocenjevalcev

Točke za delovno uspešnost podeli vsak vodja funkcionalnega subjekta na sestanku ocenjevalnega telesa subjekta. Ta organ ocenjevalcev lahko zasliši mnenja nadrejenih, ki so sodelovali pri pripravi letnih ocenjevalnih poročil uradnikov/služabnikov v subjektu. Njegova naloga je tudi zagotoviti skladnost med oceno, ki izhaja iz najnovejšega postopka ocenjevalnih poročil, in dodeljenimi točkami za delovno uspešnost.

Točke bodo dodeljene po razredih v vsaki kategoriji/funkcionalni skupini v skladu s kadrovskimi predpisi in na podlagi primerjalne ocene uspešnosti v skladu z naslednjim postopkom:

- identifikacijo nezasluženih uradnikov/služabnikov, ki jim niso bile dodeljene nobene točke;

samodejna dodelitev ene točke drugim uradnikom/služabnikom in dveh točk tistim, ki si to zaslužijo;

- dodelitev tretje točke, če je na voljo, uradnikom, katerih uspešnost to upravičuje; organ ocenjevalcev si mora prizadevati, da ne daje prednosti nobeni posamezni kategoriji/funkcionalni skupini in da upošteva načelo enakih možnosti za moške in ženske;

- pripravo seznama možnih zahtev za točke iz rezerve generalnega sekretarja; …

...

I.6 Končna odločitev o dodelitvi točk za delovno uspešnost

Končno odločitev o dodelitvi točk sprejme vodja funkcionalne enote na podlagi mnenj odbora za poročila o posameznih pritožbah, ki jih vložijo uslužbenci v svoji enoti, in po tem, ko generalni sekretar sprejme odločitev v zvezi s točkami v njegovi rezervi. Vsako odločitev, ki je v nasprotju z mnenjem odbora za poročila, je treba obrazložiti.

Končna odločitev, po potrebi obrazložena, se uradniku/službencu posreduje v skladu s postopkom, opisanim v prvem odstavku točke I.4 zgoraj.

V odločbi bo navedeno število predhodno dodeljenih točk, končno število točk za referenčno leto, skupno število novih točk, podrobnosti postopka za vložitev pritožbe v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov v primeru nestrinjanja z odločbo in po potrebi razlogi za sprejeto odločitev. …“

5. Priloga k Sklepu o politiki določa „podroben časovni razpored za ocenjevalna poročila in napredovanje“(v nadaljnjem besedilu: podroben časovni razpored).

6. Sklep z naslovom "Prenos pooblastil organa za imenovanja in organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (OPSP)"[1] (v nadaljnjem besedilu: sklep o prenosu pooblastil) med drugim obravnava vprašanje pristojnosti za odločanje o pritožbah v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. Člen 10(1) sklepa o prenosu pooblastil določa:

„Za odločitve o pritožbah, ki jih v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov vložijo uradniki [...] zoper odločitve organa sekretariata Parlamenta, so odgovorni:

predsedstvo v primeru sklepov, ki jih sprejme predsedstvo ali predsednik;

predsednik v primeru odločitev, ki jih sprejme generalni sekretar;

generalni sekretar v primeru odločitev, ki jih sprejmejo drugi organi.“

7. Pritožnik je leta 2007 pri varuhu človekovih pravic vložil pritožbo v zvezi s postopkom za dodelitev točk za delovno uspešnost za leto 2005 (pritožba 3004/2007/BEH)[2]. Med drugim je trdil, da Parlament v nasprotju s podrobnim časovnim razporedom ni sprejel sklepa o dodelitvi točk za delovno uspešnost za leto 2005.

8. Parlament je z dopisom z dne 14. marca 2008 pritožniku poslal odločbo z dne 12. marca 2008 o dodelitvi točk za delovno uspešnost za leto 2005 in mu dodelil dve točki za delovno uspešnost. Pred tem sklepom je pristojni generalni direktor (v nadaljnjem besedilu: generalni direktor) od generalnega sekretarja zahteval tretjo točko za delovno uspešnost. Generalni sekretar je s sklepom z dne 7. februarja 2007 zavrnil dodelitev tretje točke za delovno uspešnost iz svoje rezerve.

9. Varuh človekovih pravic je 27. julija 2009 zaključil preiskavo pritožbe 3004/2007/BEH z odločbo o ugotovitvi različnih primerov nepravilnosti. Glede na to, da je bila odločitev Parlamenta z dne 12. marca 2008 očitno zunaj roka, določenega s podrobnim časovnim razporedom, je varuh človekovih pravic prišel do zaključka, da pritožniku ni bila izdana nobena posamezna odločitev v skladu s podrobnim časovnim razporedom. Zato je varuhinja človekovih pravic podala naslednjo kritično pripombo:

"Parlament pritožniku ni izdal sklepa o dodelitvi točk za delovno uspešnost za leto 2005 v skladu s podrobnim časovnim razporedom. To pomeni nepravilnost.“

10. Pritožnik je 9. junija 2008 v skladu s členom 90(2) kadrovskih predpisov vložil pritožbo zoper sklep Parlamenta z dne 12. marca 2008. V pritožbi je navedel, da sklep Parlamenta vsebuje postopkovne in vsebinske napake.

11. Generalni sekretar Parlamenta je 23. oktobra 2008 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

12. Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic izpodbijal pristojnost generalnega sekretarja Parlamenta za odločanje o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2).

PREDMET VPRAŠANJA

13. Pritožnik je predložil naslednjo trditev:

Trditev:

V nasprotju z načeli dobrega upravljanja je odločitev o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2) z dne 23. oktobra 2008 sprejel generalni sekretar Parlamenta.

Zahtevek:

(i) Sklep generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008 bi bilo treba razveljaviti in (ii) njegovo pritožbo na podlagi člena 90(2) predložiti predsedniku Parlamenta v odločanje.

Poizvedba

14. Pritožba je bila posredovana Parlamentu v mnenje, ki ga je poslal 17. aprila 2009. Mnenje Parlamenta je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je poslal 31. maja 2009.

15. Varuh človekovih pravic je 22. oktobra 2009 Parlamentu predložil osnutek priporočila. Parlament je 4. marca 2010 poslal podrobno mnenje o osnutku priporočila, ki je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb. Pritožnik je pripombe predložil 23. aprila 2010.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

Uvodne ugotovitve

16. Glede na njune tesne dejanske povezave je primerno, da se pritožnikova trditev in trditev obravnavata skupaj.

A. Domnevna kršitev načel dobrega upravljanja in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. Po navedbah pritožnika je imel generalni sekretar odločilno vlogo pri odločitvi Parlamenta z dne 12. marca 2008. To naj bi izhajalo iz njegove odločbe z dne 23. oktobra 2008. Odločba z dne 12. marca 2008 je bila namreč obrazložena izključno s sklicevanjem na predhodno odločbo generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007, s katero je ta zavrnil dodelitev tretje točke za delovno uspešnost iz rezerve. Poleg tega je bilo iz besedila sklepa generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008 [3] razvidno, da je potrdil zakonitost in pravilnost sklepa, ki ga je predhodno sprejel. Po mnenju pritožnika to ni bilo v skladu z načeli dobrega upravljanja.

18. Pritožnik je ob sklicevanju na člen 10 odločbe o prenosu pooblastil trdil, da mora njegova pritožba na podlagi člena 90(2) zgolj formalno izpodbijati odločbo z dne 12. marca 2008, ki jo je sprejel generalni direktor. Kar zadeva vsebino, pa se je njegova pritožba na podlagi člena 90(2) nanašala tudi na sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007. Dodal je še, da zoper zadnjenavedeno odločbo ni mogel vložiti ločene pritožbe, ker mu takrat ni bila sporočena.

19. Glede na te okoliščine je trdil, da je v nasprotju z načeli dobrega upravljanja, da je odločitev o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2) sprejel generalni sekretar Parlamenta. Trdil je, da bi bilo treba (i) sklep generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008 razveljaviti in (ii) njegovo pritožbo na podlagi člena 90(2) predložiti predsedniku Parlamenta v odločanje.

20. Parlament je v svojem mnenju opozoril, da je v skladu s členom 10 sklepa o prenosu pooblastil predsednik pristojen za odločanje o zadevah v zvezi z odločitvami, ki jih sprejme generalni sekretar, generalni sekretar pa za odločanje o zadevah v zvezi z odločitvami, ki jih sprejmejo drugi organi.

21. Ob upoštevanju pravil, navedenih v točkah 3 in 4 zgoraj, je Parlament navedel, da je za dodelitev točk za delovno uspešnost izključno pristojen organ ocenjevalcev. Parlament je nadalje navedel, da je zavrnitev generalnega sekretarja, da dodeli tretjo točko iz svoje rezerve, dejansko le pripravljalni akt za končno odločitev, ki jo je sprejel generalni direktor. Zato pritožniku ni bila poslana uradna odločitev v zvezi z zahtevo generalnega direktorja za tretjo točko za delovno uspešnost.

22. V izvedbenih ukrepih je bilo pojasnjeno, da končno odločitev o dodelitvi točk za delovno uspešnost sprejme vodja zadevnega funkcionalnega subjekta, ki je dejansko generalni direktor. Po mnenju Parlamenta je izključno generalni direktor odgovoren za to, da se točke dodelijo uradnikom v skladu z objektivno upravičenimi merili. Možnost, da generalni sekretar zaprosi za tretjo točko iz rezerve, ga ne odvezuje te obveznosti.

23. Parlament je sklenil, da je pritožba iz člena 90(2), s katero se izpodbija sklep o dodelitvi točk za delovno uspešnost, formalno vložena zoper sklep, ki ga je sprejel generalni direktor. Iz tega sledi, da je bil generalni sekretar pooblaščen za sprejetje sklepa z dne 23. oktobra 2008 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2).

24. Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da veljavna pravila predvidevajo dve možnosti za dodelitev treh točk za delovno uspešnost določenemu uradniku:

(i) generalni direktor dodeli tri točke iz svojega rezervnega števila točk za delovno uspešnost ali

(ii) generalni direktor dodeli dve točki za delovno uspešnost iz rezerve točk za delovno uspešnost in zahteva tretjo točko za delovno uspešnost iz rezerve generalnega sekretarja.

25. Trdil je, da je bila v njegovem primeru uporabljena druga možnost. Tako sta mu bili dodeljeni dve točki za delovno uspešnost iz rezerve njegovega generalnega direktorata. Po pozitivnem mnenju skupine ocenjevalcev je bila iz rezerve generalnega sekretarja zahtevana tretja točka za delovno uspešnost. To je generalni sekretar zavrnil. Pritožnik je nasprotoval temu, da je Parlament sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 označil za zgolj pripravljalni akt. Odločitev generalnega sekretarja je bila namreč odločilna glede števila točk za delovno uspešnost, ki so mu bile dodeljene, in je generalni direktor, ki je že izčrpal svoje rezerve točk za delovno uspešnost, ni mogel popraviti.

26. Da je bila odločitev generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 odločilna, je razvidno iz njegove odločitve z dne 23. oktobra 2008 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2). V njem so bili v celoti ponovljeni razlogi generalnega sekretarja, da mu ni dodelil tretje točke za delovno uspešnost. Tako je bilo očitno, da se je generalni sekretar v odločbi z dne 23. oktobra 2008 oprl izključno na svojo prejšnjo odločbo z dne 7. februarja 2007.

27. Pritožnik se je strinjal, da je odločitev, da se mu ne dodeli tretja točka za delovno uspešnost, uradno sprejel generalni direktor. Trdil pa je, da je odločitev vsebinsko sprejel generalni sekretar. Zato je vztrajal pri svojem stališču, da generalni sekretar ni pristojen za odločanje o pritožbi na podlagi člena 90(2) zoper odločbo, pri sprejetju katere je imel odločilno vlogo.

Ocena varuha človekovih pravic, na podlagi katere je bil pripravljen osnutek priporočila

28. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da med strankama ni sporna pristojnost organa ocenjevalcev v zvezi z dodeljevanjem točk za delovno uspešnost. Prav tako ni bilo sporno, da je odločitev z dne 12. marca 2008 o dodelitvi točk za delovno uspešnost pritožniku sprejel generalni direktor.

29. Varuhinja človekovih pravic je menila, da iz člena 10 sklepa o prenosu pristojnosti izhaja, da je v primeru odločitev, ki jih sprejmejo „drugi organi“, za odločitve o pritožbah na podlagi člena 90(2) odgovoren generalni sekretar. Tako je za pritožbe zoper odločitve, ki jih sprejme organ, ki ni predsedstvo Parlamenta, njegov predsednik ali generalni sekretar, v skladu s členom 90(2) odgovoren generalni sekretar. Ker je odločitev z dne 12. marca 2008 o dodelitvi točk za delovno uspešnost pritožniku sprejel generalni direktor, je bil generalni sekretar načeloma pristojen za odločanje o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2).

30. Pritožnik ni zanikal, da je bila njegova pritožba na podlagi člena 90(2) formalno vložena zoper odločitev, ki jo je sprejel generalni direktor. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da pritožnik implicitno ni izpodbijal dejstva, da je bilo v skladu s členom 10 sklepa o prenosu pristojnosti, da generalni sekretar odloči o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2). Vendar je trdil, da so bila načela dobrega upravljanja kršena, ker je sklep z dne 23. oktobra 2008 sprejel generalni sekretar. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da pritožnik ni nakazal, da je bil generalni sekretar pri sprejemanju odločitve pristranski. Trdil je, da bi se moral generalni sekretar ob upoštevanju načel dobrega upravljanja vzdržati obravnave njegove pritožbe iz člena 90(2) in to odločitev prepustiti predsedniku. Varuh človekovih pravic je zato menil, da je to vprašanje, in sicer samo to vprašanje, ki ga je moral preučiti.

31. Varuh človekovih pravic je v osnutku priporočila, ki ga je Parlamentu predložil v pritožbi 344/2007/WP, navedel, da „ni mogoče izključiti, da bi lahko obstajale izjemne okoliščine, v katerih bi bila dobra upravna praksa, da bi generalni sekretar odločitev prepustil predsedniku, tudi če je pristojen v skladu z zgornjim pravilom [členom 10 sklepa o prenosu pooblastil], na primer če je bil neposredno vpleten v izpodbijano odločitev, ne da bi jo sam sprejel“[4]. Varuh človekovih pravic je poudaril, da še vedno verjame, da lahko v primeru, v katerem je bil generalni sekretar neposredno vpleten v izpodbijano odločbo, ne da bi jo sam sprejel, načela dobrega upravljanja od njega zahtevajo, da odločitev prepusti predsedniku.

32. Varuh človekovih pravic je menil, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se je treba izogibati situacijam, v katerih bi se lahko dajal vtis, da bi se oseba ali organ, ki odloča o zadevi, lahko dojemal kot delen. Vendar to tveganje očitno obstaja, kadar je bila oseba ali organ, ki obravnava pritožbo na podlagi člena 90(2) zoper odločbo, tesno vključena v sprejetje te odločbe [5]. V takem primeru bi uradnik lahko upravičeno dvomil o ustrezni obravnavi svoje pritožbe iz člena 90(2).

33. Varuh človekovih pravic je opozoril, da je ta pristop v skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v zvezi z nepristranskostjo sodišč, ki odločajo v zadevah s področja državljanskih pravic, zahteva izpolnitev subjektivnega in objektivnega preskusa [6]. Subjektivni preizkus določa nepristranskost na podlagi osebnega prepričanja posameznega sodnika v dani zadevi in tako preverja, ali je sodnik pristranski. Varuhinja človekovih pravic je navedla, da tega vidika iz razloga, navedenega v točki 30 zgoraj, v obravnavani zadevi ni treba obravnavati. Objektivno merilo pa je ugotoviti, ali jamstva, ki jih zagotavlja sodnik, zadostujejo za odpravo vsakega upravičenega dvoma glede nepristranskosti.

34. Pritožnik je v podporo svojemu stališču, da generalni sekretar glede na načela dobrega upravljanja ne bi smel odločati o njegovi pritožbi na podlagi člena 90(2), v bistvu predložil naslednje argumente:

(i) Sklep generalnega direktorja z dne 12. marca 2008 je obrazložen izključno s sklicevanjem na sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007.

(ii) Odločitev generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 je bila odločilna za število točk za delovno uspešnost, dodeljenih pritožniku, in je generalni direktor, ki je že izčrpal svoje rezerve točk za delovno uspešnost, ni mogel popraviti.

(iii) Čeprav je bila pritožba pritožnika na podlagi člena 90(2) formalno vložena zoper odločbo generalnega direktorja z dne 12. marca 2008, je po vsebini izpodbijala tudi odločbo generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007, zoper katero pritožnik ni mogel vložiti ločene pritožbe.

(iv) Generalni sekretar je v sklepu z dne 23. oktobra 2008 potrdil zakonitost svojega sklepa in sklepa generalnega direktorja („les décisions du Secrétaire général et du Directeur général“).

Varuh človekovih pravic je ob upoštevanju zgoraj navedenih načel zaporedoma preučil pritožnikove argumente.

35. V zvezi s prvim argumentom pritožnika je varuh človekovih pravic upošteval, da je v sklepu z dne 12. marca 2008 navedeno, da je bila iz rezerve generalnega sekretarja zahtevana tretja točka za delovno uspešnost. V sklepu je nadalje navedeno, da tretja točka za delovno uspešnost ni bila dodeljena, ker (parce que) generalni sekretar pritožnikovih zaslug ni štel za boljše od zaslug njegovih kolegov, ki so pridobili dve oziroma tri točke za delovno uspešnost. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da v podporo odločitvi ni bil naveden noben drug razlog.

36. V zvezi z drugo trditvijo pritožnika se je zdelo, da je odločitev generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 odločilno vplivala na število točk, dodeljenih pritožniku. Po mnenju varuha človekovih pravic je bilo to razvidno iz izključnega opiranja v obrazložitvi sklepa z dne 12. marca 2008 na sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007. Ker je generalni sekretar zavrnil dodelitev tretje točke za delovno uspešnost, generalni direktor pritožniku ni mogel dodeliti tretje točke za delovno uspešnost, saj je že izčrpal svojo rezervo (glej točko I.3(b) izvedbenih ukrepov).

37. Parlament je v svojem mnenju menil, da je sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 zgolj „pripravljalni akt“v zvezi s končno odločitvijo, ki jo je sprejel generalni direktor. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi povsem formalne analize menila, da je ta izjava očitno pravilna. Vendar to ni vplivalo na sklep, da je sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 odločilno vplival na sklep, ki ga je sprejel generalni direktor, saj slednji ni mogel odstopati od sklepa generalnega sekretarja.

38. Dejstvo, da se je generalni direktor pri svoji odločitvi oprl izključno na odločitev generalnega sekretarja, je prav tako močno podprlo pritožnikovo tretjo trditev, da je njegova pritožba na podlagi člena 90(2) vsebinsko prav tako nasprotovala odločitvi generalnega sekretarja.

39. Varuh človekovih pravic je nadalje menil, da mora generalni sekretar glede na tesno povezavo med odločitvami generalnega direktorja in generalnega sekretarja pri odločanju o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2) obravnavati vprašanje, ali je bila njegova prejšnja odločitev zakonita (četrti pritožnikov argument). Tako je generalni sekretar v odločbi z dne 23. oktobra 2008 implicitno, vendar nujno zavzel stališče o svoji prejšnji odločbi z dne 7. februarja 2007 in jo razglasil za zakonito. Generalni sekretar je pri tem odločal o zakonitosti svoje predhodne odločitve in odločitve generalnega direktorja, ki se je, kot je navedeno zgoraj, opiral izključno na odločitev generalnega sekretarja.

40. Glede na zgoraj navedena dejstva je varuh človekovih pravic sklenil, da so pritožnikovi argumenti utemeljeni. Generalni sekretar je odločil o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2), čeprav ni mogel zagotoviti zadostnih jamstev, da ni bilo upravičenega dvoma o njegovi nepristranskosti. Zato bi moral odločitev prepustiti predsedniku Parlamenta. Varuh človekovih pravic je zato menil, da je pritožnikova trditev utemeljena. Iz tega sledi, da je bila tudi pritožnikova trditev utemeljena.

41. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic ugotovil, da je prišlo do nepravilnosti, ko je generalni sekretar sprejel odločitev o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2). Zato je v skladu s členom 3(6) statuta evropskega varuha človekovih pravic na Parlament naslovil naslednji osnutek priporočila:

"Parlament bi moral preklicati sklep generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008 in pritožbo pritožnika iz člena 90(2) predložiti predsedniku Parlamenta v odločanje."

Argumenti, predloženi varuhu človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

42. Parlament je v svojem podrobnem mnenju ponovno poudaril, da je generalni sekretar „pristojni organ za imenovanja“, kadar odločitve sprejemajo organi, ki niso generalni sekretar. Odločba o prenosu pooblastil je pravni okvir, ki ga je sprejel organ za imenovanja in ki ga zato zavezuje v skladu z ustaljeno sodno prakso. Parlament je trdil, da je generalni sekretar pooblaščen za sprejetje izpodbijanega sklepa, in poudaril, da stranke ne izpodbijajo dejstva, da se pritožba na podlagi člena 90(2) nanaša na odločitev generalnega direktorja, in ne generalnega sekretarja.

43. Parlament je nadalje navedel, da dejstvo, da se generalnemu sekretarju ni zdelo primerno pritožniku dodeliti tretje točke iz rezerve, ne pomeni, da je bil pri odločanju o pritožbi na podlagi člena 90(2) pristranski.

44. Parlament je tudi navedel, da je moral organ za imenovanja pri preučitvi pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2) odločiti, ali dodelitev dveh točk za delovno uspešnost pomeni očitno napako pri presoji. Pritožnikove zasluge so bile zato predmet določenega pregleda, ki ni bil enak tistemu, ki je bil uporabljen, ko se je generalni sekretar odločil, da ne bo uporabil njegovega pridržka. Odločitev slednje je namesto tega temeljila le na analizi pritožnikovega ocenjevalnega poročila.

45. Glede na navedeno je Parlament ponovil svoje stališče, da je bila odločitev generalnega sekretarja, da pritožniku ne dodeli tretje točke za delovno uspešnost, zgolj pripravljalni akt, ki ni vplival na njegovo oceno pritožbe iz člena 90(2), vložene zoper odločitev generalnega direktorja, da pritožniku dodeli dve točki za delovno uspešnost. Parlament je zato potrdil sklep generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008.

46. Pritožnik se je v svojih pripombah skliceval na oceno varuha človekovih pravic v osnutku priporočila, v skladu s katero je generalni sekretar odločil o zakonitosti svoje predhodne odločitve in odločitve generalnega direktorja, ki pa se je zanašal izključno na odločitev generalnega sekretarja. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da Parlament ni predložil nobenih dokazov, ki bi ovrgli varuhov opis dejanskega postopka odločanja v tej zadevi, vendar je še naprej zavračal preklic sklepa generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008.

47. Pritožnik je tudi opozoril, da v podrobnem mnenju Parlamenta ni navedeno, da je spremenil ali namerava spremeniti pravila, ki urejajo postopek ocenjevanja osebja, vsaj kar zadeva prihodnje primere. Opozoril je tudi, da je iz kopij veljavnih zadevnih pravil razvidno, da so bile v primerjavi s pravili, ki se uporabljajo v njegovem primeru, narejene manjše spremembe. Vendar je pritožnik trdil, da ostaja dejstvo, da se lahko s pritožbo na podlagi člena 90(2) izpodbija le odločitev generalnega direktorja. Pritožnik je zato menil, da bi bil vsak uradnik, ki mu je bila zavrnjena tretja točka za delovno uspešnost iz rezerve generalnega sekretarja in ki bi se želel pritožiti, v enakem položaju kot sam. Glede na to je pritožnik pozval varuha človekovih pravic, naj razmisli o predložitvi posebnega poročila Parlamentu, ob upoštevanju splošnih posledic nepravilnosti, ugotovljenih v njegovem osnutku priporočila.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

Uvodna opomba

48. Parlament je v svojem podrobnem mnenju poudaril, da dejstvo, da se generalnemu sekretarju ni zdelo primerno pritožniku dodeliti tretje točke iz njegovega pridržka, ne pomeni, da je bil pri odločanju o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2) pristranski. Glede na to izjavo varuh človekovih pravic meni, da je pomembno poudariti, da pritožnik, kot je poudarjeno v odstavku 30 njegovega osnutka priporočila, ni predlagal, da bi bil generalni sekretar pristranski, ko je sprejel svojo odločitev. Zato varuhu človekovih pravic tega vprašanja v osnutku priporočila ni bilo treba obravnavati in ga tudi ni obravnaval. Zato je treba trditev Parlamenta zavrniti kot neupoštevno.

Ocena varuha človekovih pravic

49. Varuh človekovih pravic je preučil podrobno mnenje Parlamenta, da bi ugotovil, ali vsebuje prepričljiv odgovor na njegov osnutek priporočila.

50. Varuh človekovih pravic razume, da so argumenti Parlamenta v podporo njegovemu stališču v bistvu dvojni:

(i) Parlament mora spoštovati pravila, ki se uporabljajo za postopek ocenjevanja osebja, zlasti tista iz sklepa o prenosu pristojnosti. V skladu s tem sklepom je generalni sekretar pristojen za obravnavo pritožb iz člena 90(2) zoper odločitve, ki jih sprejme generalni direktor;

(ii) Ko je bil generalni sekretar pozvan, naj odloči, ali bo pritožniku dodelil tretjo točko za delovno uspešnost iz rezerve, je moral svojo odločitev utemeljiti samo na ocenjevalnem poročilu. Tako kot pri preučitvi pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2) ni presodil, ali dodelitev dveh točk za delovno uspešnost pomeni očitno napako pri presoji. Odločitev generalnega sekretarja, da pritožniku ne dodeli tretje točke za delovno uspešnost, je bila zato zgolj pripravljalni akt, ki ni vplival na njegovo oceno pritožbe na podlagi člena 90(2).

51. Varuhinja človekovih pravic predlaga, da se upoštevata oba argumenta: Prvič, sodelovanje generalnega sekretarja pri odločitvi, ki je bila predmet pritožnikove pritožbe na podlagi člena 90(2). Drugič, združljivost pristopa iz njegovega osnutka priporočila s členom 10(1) sklepa o prenosu pristojnosti.

52. V zvezi s prvim vprašanjem je Parlament trdil, da bi bilo treba zavrnitev generalnega sekretarja, da pritožniku dodeli tretjo točko za delovno uspešnost iz njegovega pridržka, obravnavati zgolj kot pripravljalni akt, ki ne vpliva na odločitev, ki jo je sprejel v zvezi s pritožbo na podlagi člena 90(2). V zvezi s tem je Parlament poudaril, da je bila prva odločitev generalnega sekretarja sprejeta samo na podlagi pritožnikovega ocenjevalnega poročila, medtem ko je moral generalni sekretar pri odločanju o pritožbi na podlagi člena 90(2) oceniti, ali je na dodelitev dveh točk za delovno uspešnost pritožniku vplivala očitna napaka pri presoji. Varuhinja človekovih pravic meni, da to razlikovanje ni prepričljivo, saj se zdi, da zamenjuje dve ločeni vprašanji. Prvič, vprašanje ustreznega standarda nadzora in, drugič, vprašanje, kako lahko dana odločba vpliva na poznejšo odločbo, ki jo sprejme isti organ. Vendar tu ne gre za standard nadzora, ki ga mora uporabiti generalni sekretar, temveč za njegovo vpletenost v predhodno odločitev, ki je bila izpodbijana s pritožbo na podlagi člena 90(2).

53. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Parlament ni vsebinsko obravnaval različnih argumentov, ki jih je podal v podporo svojemu stališču, da odločitve generalnega sekretarja, da pritožniku ne dodeli tretje točke za delovno uspešnost iz njegovega pridržka, ni mogoče šteti za izključno pripravljalni akt. Varuh človekovih pravic je v osnutku priporočila [7] obravnaval stališče Parlamenta, da je sklep generalnega sekretarja z dne 7. februarja 2007 zgolj pripravljalni akt. Strinjal se je, da bi povsem formalna analiza potrdila to stališče, vendar meni, da to ni spremenilo dejstva, da je odločitev generalnega sekretarja odločilno vplivala na odločitev, ki jo je sprejel generalni direktor, saj slednji ni imel možnosti, da bi odstopal od odločitve prvega. Iz tega sledi, da je treba, čeprav je bila odločitev generalnega direktorja formalno sprejeta, šteti, da je odločitev, da se pritožniku ne dodelijo tri točke za delovno uspešnost, v veliki meri sprejel generalni sekretar.

54. Kar zadeva združljivost osnutka priporočila varuha človekovih pravic s pravili, ki se uporabljajo za postopek ocenjevanja osebja, in zlasti s sklepom o prenosu pristojnosti, se varuh človekovih pravic v celoti strinja, da mora Parlament upoštevati ta pravila. Če pa bi se Parlament želel opreti na to dejstvo, da bi podvomil v osnutek priporočila varuha človekovih pravic, bi moral dokazati, da je sklep o prenosu pooblastil predsedniku Parlamenta onemogočil, da bi odločal o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2), kot je varuh človekovih pravic menil, da bi to moral storiti.

55. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da je na prvi pogled na podlagi povsem formalne analize mogoče domnevati, da je tako, saj je v skladu s členom 10(1) sklepa o prenosu pooblastil generalni sekretar pristojen za odločanje o pritožbah na podlagi člena 90(2) zoper odločitve generalnega direktorja. Zato se je strinjal, da je generalni sekretar načeloma pristojen za odločanje o pritožnikovi pritožbi na podlagi člena 90(2)[8]. Hkrati pa meni, da čeprav člen 10(1) sklepa o prenosu pooblastil podeljuje pristojnost za odločanje o pritožbah zoper odločitve generalnega direktorja generalnega sekretarja na podlagi člena 90(2), to ne izključuje, da bi moral generalni sekretar v nekaterih primerih odločitev prepustiti predsedniku. Zlasti bi moral imeti generalni sekretar možnost, da odločitev prepusti predsedniku v primerih, ko bi lahko zadevni uradnik ali tretje osebe upravičeno podvomile o njegovi nepristranskosti. V tem smislu člena 10(1) sklepa o prenosu pooblastil ni mogoče šteti za izčrpno pravilo, od katerega ni mogoče odstopati. Namesto tega varuh človekovih pravic meni, da je mogoče in celo nujno, da se razlaga tako, da se lahko uporablja v skladu z načeli dobrega upravljanja. Na podlagi tega je treba upoštevati podrobno mnenje Parlamenta.

56. Podrobna analiza člena 10(1) sklepa o prenosu pooblastil kaže, da je z izjemo sklepov, ki jih sprejme predsedstvo, njegov namen podeliti pristojnost za odločanje o pritožbi na podlagi člena 90(2) organu, ki ni sprejel izpodbijanega sklepa. Tako predsedstvo odloča o pritožbah zoper sklepe predsednika; predsednik odloča o pritožbah zoper odločitve generalnega sekretarja; generalni sekretar odloči v primeru odločitev, ki jih sprejmejo " drugi organi".[9] Jasno je, da bi bila utemeljitev za zagotovitev takega pregleda izničena, če bi organ, ki je izdal odločitev, odločil o pritožbi na podlagi člena 90(2), vloženi proti njemu. Poleg tega zgolj formalna analiza ne more biti v skladu z logiko člena 10(1), saj bi bil namen te določbe izničen, če bi organ, ki je tesno sodeloval pri sprejemanju odločitve, ne da bi jo formalno sprejel, nato sprejel odločitev o pritožbi na podlagi člena 90(2), vloženi zoper njega.

57. Varuh človekovih pravic je v svojem osnutku priporočila poudaril, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se je treba izogibati situacijam, v katerih se daje vtis, da bi se oseba ali organ, ki odloča o zadevi, lahko dojemal kot delen. Vendar to tveganje očitno obstaja, če je oseba ali organ, ki obravnava pritožbo iz člena 90(2) zoper odločbo, tesno sodeloval pri sprejetju iste odločbe. Uradnik, na katerega je taka odločitev naslovljena, bi lahko upravičeno dvomil o tem, ali je bila njegova pritožba iz člena 90(2)[10] ustrezno obravnavana. Varuh človekovih pravic je zato pozval Parlament, naj prekliče sklep generalnega sekretarja z dne 23. oktobra 2008 in pritožbo pritožnika iz člena 90(2) predloži predsedniku Parlamenta v odločanje. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic prepričana, da je ta pristop v celoti združljiv s členom 10(1) sklepa o prenosu pristojnosti. Meni tudi, da Parlament ni dokazal, da njegov generalni sekretar odločitve o pritožbi pritožnika na podlagi člena 90(2) ne bi mogel prepustiti predsedniku Parlamenta.

58. Iz zgoraj navedenih razlogov varuh človekovih pravic ugotavlja, da podrobno mnenje Parlamenta ne vsebuje prepričljivega odgovora na njegov osnutek priporočila. Varuhinja človekovih pravic zato vztraja pri ugotovitvi nepravilnosti iz osnutka priporočila.

B. Sklepi

59. Če varuh človekovih pravic meni, da podrobno mnenje, ki ga prejme od institucije ali organa kot odgovor na osnutek priporočila, ni zadovoljivo, lahko v skladu s členom 3(7) statuta varuha človekovih pravic Evropskemu parlamentu predloži posebno poročilo. Predložitev posebnega poročila daje Parlamentu kot političnemu organu, katerega legitimnost izhaja iz neposrednih volitev državljanov in ki ima pomembno vlogo v ustavnem redu Unije, priložnost, da zavzame stališče o stališčih in sklepih varuha človekovih pravic ter obravnavani zadevi.

60. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da je možnost predložitve posebnega poročila Evropskemu parlamentu neprecenljiva vrednost za njegovo delo. Dodal je, da posebna poročila ne bi smela biti predstavljena prepogosto in da bi jih bilo treba predložiti le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih lahko Parlament ukrepa, da bi pomagal varuhu človekovih pravic [11]. Letno poročilo za leto 1998 je bilo predloženo Evropskemu parlamentu, ki ga je tudi odobril.

61. Obravnavana zadeva se nanaša na postopek, ki se uporablja za oceno uspešnosti določenega uradnika. Vendar so pritožbe v zvezi s takimi postopki ocenjevanja večkrat privedle do ugotovitev o nepravilnostih [12]. Varuh človekovih pravic je seznanjen tudi z zahtevo pritožnika, naj razmisli o predložitvi posebnega poročila.

62. Če bi v tem primeru Parlamentu poslali posebno poročilo, bi ga opozorili na zgoraj ugotovljene nepravilnosti. Po eni strani se varuh zaveda, da ta pritožba odpira vprašanje, ki bi lahko vplivalo na uradnike in druge uslužbence, ki delajo za Parlament. Po drugi strani pa varuh človekovih pravic meni, da vprašanje, ki ga izpostavlja ta primer, ni dovolj pomembno, da bi si zaslužilo pozornost Parlamenta kot političnega organa, namenjenega zastopanju državljanov EU, čeprav je jasno, da bi takšno vprašanje načeloma lahko privedlo do posebnega poročila. Vendar bo kopija tega sklepa poslana predsedniku Parlamenta, Parlament pa bo pozvan, naj varuha človekovih pravic obvesti o nadaljnjih ukrepih, ki jih je sprejel na podlagi ugotovitev varuha človekovih pravic.

63. V skladu s tem varuh človekovih pravic zaključi preiskavo te pritožbe z naslednjo kritično pripombo:

Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se je treba izogibati situacijam, v katerih se daje vtis, da bi se oseba ali organ, ki odloča o zadevi, lahko dojemal kot delen. Vendar to tveganje očitno obstaja, kadar je oseba ali organ, ki obravnava pritožbo na podlagi člena 90(2) zoper odločbo, tesno sodeloval pri sprejetju iste odločbe. Uradnik, na katerega je taka odločitev naslovljena, bi lahko upravičeno dvomil o tem, ali je bila njegova pritožba iz člena 90(2) ustrezno obravnavana.

V obravnavani zadevi je generalni sekretar sprejel odločitev o pritožbi na podlagi člena 90(2), ki jo je pritožnik vložil zoper odločitev, da se mu dodelita le dve točki za delovno uspešnost, čeprav je njegova predhodna odločitev, da se tretji točki za delovno uspešnost ne dodeli iz rezerve, ki je na voljo pritožniku, v veliki meri določala navedeno odločitev. Zato bi moral generalni sekretar odločitev prepustiti predsedniku Parlamenta. Dejstvo, da je generalni sekretar sprejel odločitev o pritožbi pritožnika na podlagi člena 90(2), je pomenilo nepravilnost.

Pritožnik in Parlament bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 13. julija 2010

---

[1] Predsedstvo Parlamenta je ta sklep sprejelo 3. maja 2004 in ga spremenilo s sklepoma predsedstva z dne 4. septembra in 26. oktobra 2004.

[2] Pritožnik je poleg pritožbe 3004/2007/BEH vložil tudi pritožbe v zvezi s številom točk za delovno uspešnost, ki so mu bile dodeljene za leti 2003 in 2004. Pritožba 3051/2005/(PB)WP v zvezi z ocenjevanjem osebja za leto 2003. Potem ko je varuhinja človekovih pravic izdala osnutek priporočila, ki ga Parlament ni izvedel, je primer zaključila z naslednjo kritično pripombo:

„Dobra uprava je, da organ za imenovanja redno ocenjuje svoje osebje v skladu z veljavnimi pravili, pri čemer upošteva načelo nediskriminacije in legitimna pričakovanja svojih uslužbencev. V tem primeru Parlament (1) ni opravil ustrezne primerjalne ocene pritožnikovih dosežkov v letu 2003 z dosežki njegovih kolegov, (2) ni izpolnil legitimnih pričakovanj glede pisma, ki mu ga je 24. junija 2004 poslal generalni sekretar Parlamenta, in (3) pritožniku ni poslal pravilno podanega predloga za dodelitev točk za delovno uspešnost. To pomeni nepravilnost.“

Sodišče za uslužbence je 11. februarja 2009 razveljavilo sklepe Parlamenta o dodelitvi točk za delovno uspešnost pritožniku za leto 2003 in razsodilo, da Parlament s trditvijo, da pritožnik lahko pridobi tretjo točko za delovno uspešnost le, če je njegova delovna uspešnost boljša od delovne uspešnosti njegovih kolegov, ki so prejeli tretjo točko za delovno uspešnost, ni spoštoval načela enakega obravnavanja (zadeva F-7/2008).

V pritožbi 344/2007/(WP)BEH, ki se je nanašala na ocenjevanje osebja za leto 2004, je varuh človekovih pravic 15. oktobra 2008 Parlamentu izdal osnutek priporočila, ki se glasi:

"Parlament bi moral ponovno preučiti svojo odločitev o dodelitvi točk za delovno uspešnost pritožniku za leto 2004 tako, da (1) opravi ustrezno primerjalno oceno njegove delovne uspešnosti in delovne uspešnosti uradnikov v ustrezni referenčni skupini v tem letu, pri čemer upošteva vsa pomembna dejstva, in (2) pritožniku posreduje novo in ustrezno utemeljeno odločitev."

Parlament je v svojem podrobnem mnenju obvestil varuha človekovih pravic, da po njegovem mnenju ne more sprejeti njegovega osnutka priporočila.

Sodišče za uslužbence je v svoji obrazložitvi v zadevi F-7/2008 razsodilo, da je pristop Parlamenta kršil načelo prepovedi diskriminacije, ker je za to, da bi pritožnik prejel tretjo točko za delovno uspešnost, zahteval, da je njegova delovna uspešnost boljša od delovne uspešnosti njegovih sodelavcev, ki jim je bila dodeljena tretja točka za delovno uspešnost, čeprav je bila njegova delovna uspešnost dejansko primerljiva z delovno uspešnostjo navedenih sodelavcev. Glede na navedeno sodbo je varuh človekovih pravic pozval Parlament, naj ga obvesti, ali želi spremeniti svoje stališče.

Parlament je z dopisom z dne 14. aprila 2009 evropskega varuha človekovih pravic obvestil, da je kljub sodbi v zadevi F-7/2008 še vedno prepričan o zakonitosti svojega pristopa, ki ga je potrdil.

Varuh človekovih pravic je 22. decembra 2009 primer zaključil z naslednjo kritično pripombo:

„Dobra upravna praksa je, da organ za imenovanja vodi postopek za dodelitev točk za delovno uspešnost v skladu z veljavnimi pravili. To vključuje izvedbo ustrezne primerjalne ocene uspešnosti njenih uslužbencev. V obravnavani zadevi Parlament take presoje ni opravil. To pomeni nepravilnost.“

[3] Odlomek, na katerega se sklicuje pritožnik, se glasi: "Cette indication est suffisante, au regard de la jurisprudence constante, pour vous permettre de savoir si les décisions du Secrétaire général et du Directeur général sont bien fondées. Ainsi, vous pouvez constater que ces décisions ne sont entachées d'aucun vice permettant d'en contester la légalité." (poudarek je dodal pritožnik).

[4] Osnutek priporočila v zadevi 344/2007/WP, odstavek 85.

[5] Za podobno obrazložitev v zvezi s sodišči Unije glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Baustahlgewebe (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točke 70–72).

[6] Glej na primer sodbo z dne 1. oktobra 1982 v zadevi Piersack proti Belgiji, A.53, točka 30; De Cubber proti Belgiji, sodba z dne 26. oktobra 1984, A.86, točka 26; Findlay proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 25. februarja 1997, Recueil des arrêts et décisions 1997-I, točka 73; in McGonnell proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 8. februarja 2000, Recueil des arrêts et décisions 2000-II, točka 48.

[7] Glej odstavek 36 osnutka priporočila varuha človekovih pravic.

[8] Glej odstavek 29 osnutka priporočila varuha človekovih pravic.

[9] V zvezi z odločitvami predsedstva se zdi, da odločitve o ustreznih pritožbah na podlagi člena 90(2) sprejema isti organ, ki je v nasprotju s predsednikom in generalnim sekretarjem organiziran kot kolegijski organ. Zdi se, da je ta omejitev neločljivo povezana z notranjo organizacijo Parlamenta, zlasti z dejstvom, da je predsedstvo pristojno za pregled odločitev predsednika, zaradi česar se zdi, da je predsednik izključen iz odločanja o pritožbah na lastne odločitve v skladu s členom 90(2).

[10] Glej odstavek 31 osnutka priporočila varuha človekovih pravic.

[11] Letno poročilo za leto 1998, str. 27–28.

[12] Glej opombo 2 zgoraj.