OZADJE PRITOŽBE

1. Pritožbo sta varuhu človekovih pravic predložila dva odvetnika („pritožnika“) v imenu družbe A.

2. Pritožniki so od Komisije zahtevali, da v skladu z Uredbo 1049/2001 [1] njihovim strankam omogoči dostop do dokumentov, navedenih v sklepu, ki ga je sprejela Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: sklep)[2]. Pritožniki so želeli uporabiti dokumente v sporih pred nacionalnimi sodišči, v katerih je družba A zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve konkurenčnega prava EU.

3. Komisija je zavrnila dostop do teh dokumentov na podlagi naslednjih izjem, določenih v Uredbi 1049/2001:

• zaščito namena preiskave; in
• zaščito poslovnih interesov.

PREDMET VPRAŠANJA

4. Pritožniki so trdili, da je Komisija njihovim strankam neupravičeno zavrnila dostop do nekaterih dokumentov, navedenih v Odločbi. Trdili so, da bi morala Komisija njihovim strankam omogočiti dostop do dokumentov.

Poizvedba

5. Pritožniki so 6. decembra 2006 vložili pritožbo pri varuhu človekovih pravic, ki jo je 23. januarja 2007 posredoval Komisiji. Komisija je 2. julija 2007 poslala svoje mnenje. Varuh človekovih pravic ga je posredoval pritožnikom s pozivom, naj podajo pripombe, ki so jih poslali 28. septembra 2007.

6. Varuh človekovih pravic je 21. aprila 2008 zaprosil Komisijo, naj njegovim službam dovoli vpogled v dokumente, do katerih so pritožniki zahtevali dostop. Pregled je bil opravljen 23. maja 2008. Pritožniki so bili 9. junija 2008 obveščeni o tem inšpekcijskem pregledu in so prejeli izvod poročila o inšpekcijskem pregledu.

7. Evropski varuh človekovih pravic je 16. julija 2008 pisal Komisiji in jo prosil za sporazumno rešitev pritožbe. Komisija je odgovor poslala 13. oktobra 2008. Varuh človekovih pravic ga je posredoval pritožnikom s pozivom, naj podajo pripombe, ki so jih poslali 27. oktobra 2008.

8. Varuh človekovih pravic je 16. decembra 2008 na Komisijo naslovil osnutek priporočila. Komisija je 24. junija 2009 poslala odgovor. Varuh človekovih pravic ga je posredoval pritožnikom s pozivom, naj podajo pripombe, ki so jih poslali 1. oktobra 2009.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

A. Trditev o neupravičeni zavrnitvi dostopa do dokumentov in s tem povezan zahtevek

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

9. Pritožniki so od Komisije zahtevali, da jim omogoči dostop do nekaterih dokumentov iz Odločbe.

10. Pritožniki so trdili, da bi bilo treba v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije izjeme od pravice do dostopa do dokumentov razlagati in uporabljati ozko. Poudarili so tudi, da se Uredba št. 1049/2001 pri naštevanju izjem od pravice dostopa do dokumentov ne sklicuje na kategorijo, ki jo sestavljajo dokumenti, povezani s tekočimi zadevami. Dodali so, da bi zavrnitev dostopa, ker zadeva še poteka, pomenila, da bi bil dostop vedno zavrnjen, dokler zadeva ne bi bila zaključena. Pritožniki so se v zvezi s tem sklicevali na združeni zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji [3]. Poudarili so tudi, da se je preiskava Komisije dejansko končala.

11. Pritožniki so tudi navedli, da so bili zahtevani dokumenti v Odločbi uporabljeni le za zagotovitev osnovnih informacij. Dodala sta, da dokumenti niso bili omenjeni v sodbi Sodišča prve stopnje. Poleg tega se razlogi, ki jih je družba C navedla v pritožbi zoper sodbo Sodišča prve stopnje, ne nanašajo na te dokumente.

12. Pritožniki so tudi poudarili, da so bile informacije zbrane leta 2001, zato glede na spremembe, ki so se od takrat zgodile na trgu, informacije niso več poslovno občutljive. Trdili so, da je Komisija uporabila sklepe izpred nekaj let, ne da bi preverila, ali so bili ob vložitvi zahtevkov za dostop še vedno veljavni.

13. Po mnenju pritožnikov pravica do odškodnine in pravica družbe A do obrambe pomenita prevladujoč javni interes. Upoštevati bi bilo treba tudi pravico do obrambe potrošnikov, ki so morali zaradi zlorab, ki jih je obsodila Komisija, kupiti proizvode podjetja C.

14. Komisija je v svojem mnenju varuhu človekovih pravic navedla, da ji dokumenti, do katerih so pritožniki zahtevali dostop, omogočajo, da ugotovi namerno in strateško naravo kršitve pravil konkurence s strani družbe B. Komisija je na podlagi preiskave sprejela sklep. Družba C je zoper odločbo vložila pritožbo pri Sodišču prve stopnje. Ko je Komisija sprejela odločitev v zvezi s potrdilno prošnjo pritožnikov za dostop, je pritožba še vedno potekala pred Sodiščem prve stopnje. Ker je Sodišče prve stopnje to pritožbo zavrnilo, je družba C pri Sodišču vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje.

15. Komisija je trdila, da bi morala, če bi Sodišče odločbo razglasilo za nično, ponovno preučiti zadevne dokumente, da bi sprejela novo odločbo. Odobritev dostopa javnosti do teh dokumentov pred sprejetjem novega sklepa Komisije bi ogrozila cilj preiskave. Zato so bili dokumenti zajeti s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

16. Kar zadeva sklicevanje pritožnikov na združeni zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji, je Komisija pojasnila, da je ponovni začetek preiskave družbe B sicer lahko negotov, vendar ni zgolj hipotetičen. Če povzamemo, če bi Sodišče Odločbo razglasilo za nično, bi morala Komisija na podlagi elementov iz spisa izvesti novo preiskavo od trenutka, ko bi se pojavila težava, ki je povzročila razglasitev ničnosti.

17. Komisija je sklenila, da zgoraj navedena sodna praksa ne prepoveduje uporabe izjeme v zvezi z varstvom preiskave v tem primeru in da se v teh okoliščinah izjema iz člena 4(2) uporablja do konca pravnega postopka.

18. Komisija je opozorila, da pet zahtevanih dokumentov izvira od družb, ki so sodelovale v preiskavi Komisije. Dva dokumenta, ki ju je predložila družba D, vsebujeta odgovor družbe D na zahtevo Komisije po informacijah in eno od njenih prilog. Drugi dokumenti so kopije internih elektronskih dopisov družbe B, ki jih je Komisija pridobila med pregledom pisarn družbe B.

19. Komisija je trdila, da pet dokumentov vsebuje občutljive poslovne informacije o strategijah, delovanju in razvoju zadevnih družb. Glede prvih dveh dokumentov je na naslovni strani odgovora družbe D navedeno, da so zaradi občutljivosti vsebovanih informacij celoten odgovor in njegove priloge zaupni. Družba B je v zvezi z drugimi tremi dokumenti izjavila, da vsebujejo zaupne informacije. Ko je bila pripravljena nezaupna različica Odločbe, je družba B celo nasprotovala objavi sklicev in opisov teh dokumentov, ki so bili prvotno del zaupne različice Odločbe. Takrat je Komisija preučila zahtevo družbe B in odločila, da je treba te dokumente obravnavati kot zaupne, sklicevanja na te dokumente v objavljeni različici pa je omejila na številke strani. Komisija je izvedla podrobno analizo vsebine teh dokumentov, da bi ugotovila občutljivost njihove vsebine. Ta analiza je bila podobna preučitvi, ki bi jo izvedla v okviru prošnje za dostop na podlagi Uredbe št. 1049/2001.

20. V teh okoliščinah je Komisija menila, da se ni treba ponovno posvetovati z avtorji teh dokumentov, saj je bilo jasno, da se dostop do njih ne bi smel odobriti, ali jih ponovno preučiti v okviru Uredbe 1049/2001, saj so njene službe v podobnih okoliščinah že izvedle konkretno oceno.

21. Komisija je opozorila, da je varstvo poslovnih interesov, določeno v Uredbi 1049/2001, izraz obveznosti Komisije, da spoštuje poslovne skrivnosti, določene v členu 339 PDEU (prej člen 287 ES)[4] in členu 20 Uredbe 17/62 (nadomeščen s členom 28 Uredbe 1/2003 [5]). To pravilo Komisijo zavezuje k varovanju zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti. Komisija je opozorila, da se družbe opirajo na pravila politike konkurence in sodno prakso sodišč Skupnosti, ki opredeljujejo, katere informacije lahko Komisija posreduje tretjim osebam. Komisija je sklenila, da ne more omogočiti dostopa do takih dokumentov in ne more zagotoviti podrobnejših informacij, ne da bi razkrila vsebino teh dokumentov.

22. Po mnenju Komisije razlogi pritožnikov v zvezi s prevladujočim javnim interesom kažejo, da obstaja zasebni interes za razkritje in ne javni interes. Prevladujoči javni interes je po mnenju Komisije možnost, da Komisija učinkovito izvaja svoja pooblastila in zagotovi, da pravila o konkurenci in legitimni interesi zadevnih družb v zvezi s poslovnimi interesi niso oškodovani.

23. Komisija je dodala, da so zadevni dokumenti kratki in ne vsebujejo delov, do katerih bi bilo mogoče odobriti dostop. Zato so se izjeme iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 uporabljale za te dokumente v celoti.

Predhodna ocena varuha človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

24. Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se v primeru zavrnitve prošnje za dostop do dokumentov na podlagi Uredbe 1049/2001 predložijo tehtni in prepričljivi argumenti [6].

25. Varuh človekovih pravic je poudaril, da v skladu s členom 2 Uredbe 1049/2001

ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico dostopa do dokumentov institucij ob upoštevanju načel, pogojev in omejitev, opredeljenih v tej uredbi [...] Ta uredba se uporablja za vse dokumente institucij, to je za dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti, na vseh področjih delovanja Evropske unije.“

Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da po mnenju Komisije dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov ni mogoče odobriti, ker bi tak dostop ogrozil namen preiskave Komisije v zvezi z družbo B in varstvo poslovnih interesov družbe B in/ali družbe D, ne da bi prevladal javni interes za razkritje.

26. V zvezi z zaščito namena preiskave je Komisija trdila, da bi vsako javno razkritje dokumentov, ki jih zahtevajo pritožniki, ogrozilo namen preiskave družbe B. V zvezi s tem je Komisija dodala, da upravni postopek ne bo dokončno zaključen, dokler Sodišče ne odloči o pritožbi.

27. Varuh človekovih pravic je poudaril, da mora biti nevarnost ogrožanja varovanega interesa razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična [7].

28. Varuh človekovih pravic je najprej opozoril, da ni gotovo, ali bo Sodišče sklep razglasilo za ničen.

29. Tudi če bi Sodišče Odločbo razglasilo za nično, ni gotovo, da bo Komisija ponovno začela upravni postopek. Čeprav ima Komisija diskrecijsko pravico, da ponovno začne upravni postopek, če se razlogi za razveljavitev nanašajo na formalne napake [8] ali na kršitev pravice do obrambe [9], razglasitev ničnosti odločbe s strani sodišč Skupnosti ne more privesti do ponovnega začetka postopka, če Komisija napake, zaradi katere je bila odločba razglašena za nično, pozneje ne more popraviti. Zato ni gotovo, da bo upravni postopek ponovno odprt, tudi če bi bila Odločba razglašena za nično.

30. Tudi če bi bila Odločba razglašena za nično in bi Komisija ponovno začela upravni postopek proti družbi B, zgolj obstoj preiskave ne bi pomenil, da bi javno razkritje dokumentov, ki so jih zahtevali pritožniki, oslabilo to preiskavo. Da bi Komisija dokazala, da bi javno razkritje dokumentov oslabilo preiskavo, bi morala konkretno in za vsak dokument dokazati, kako bi javno razkritje oslabilo to preiskavo, na primer z dokazovanjem, da bi ji javno razkritje določenega dokumenta preprečilo uporabo tega dokumenta za ugotovitev kršitve člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) ali člena 102 PDEU (prej člen 82 ES) s strani družbe B [10] ali bi ji preprečilo zbiranje dodatnih dokazov. Kot so poudarili pritožniki, je Sodišče prve stopnje v združenih zadevah T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji [11] navedlo, da

„je treba člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 razlagati tako, da se ta določba, katere namen je varstvo „namena inšpekcij, preiskav in revizij“, uporablja le, če bi razkritje zadevnih dokumentov lahko ogrozilo dokončanje inšpekcij, preiskav ali revizij“. (poudarek dodan)

31. Varuh človekovih pravic ni izključil možnosti, da bi lahko javno razkritje določenega dokumenta v nekaterih primerih ogrozilo namen preiskave. Vendar je varuh človekovih pravic dosledno menil, da je lahko vsaka zavrnitev dostopa veljavna in prepričljiva le, če je jasno in natančno pojasnjen natančen način, na katerega bo razkritje oslabilo preiskavo [12]. Zato bi bilo treba za tako ugotovitev opraviti analizo konkretne vsebine tega dokumenta. Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem ugotovil, da je Sodišče prve stopnje kot nezadostno zavrnilo presojo dokumentov glede na kategorije in ne na podlagi dejanskih informacij, vsebovanih v teh dokumentih [13]. Poleg tega je Sodišče navedlo, da se institucija pri utemeljitvi zavrnitve dostopa ne sme opreti zgolj na trditve, ki nikakor niso podprte s podrobnimi argumenti [14]. Pojasniti bi morala, kako bi lahko dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko oslabil interes, zaščiten z izjemo iz člena 4 Uredbe 1049/2001 [15].

32. Varuhinja človekovih pravic je navedla, da Komisija v obravnavani zadevi ni navedla podrobnih argumentov, ki bi upoštevali specifično vsebino dokumentov, da bi dokazala, da bi javno razkritje dokumentov, ki so jih zahtevali pritožniki, ogrozilo namen morebitne prihodnje preiskave. Zato se varuhinja človekovih pravic ni strinjala, da je Komisija predložila tehtno in prepričljivo pojasnilo v zvezi z razlogi, zakaj se izjema uporablja za razkritje dokumentov, ki so jih zahtevali pritožniki.

33. Komisija je trdila tudi, da bi vsako javno razkritje dokumentov, ki so jih zahtevali pritožniki, oslabilo varstvo poslovnih interesov družbe B in/ali družbe D.

34. Varuh človekovih pravic je opozoril, da se v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001 „[v] zvezi z dokumenti tretjih strani institucija posvetuje s tretjo stranjo, da bi ocenila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.“

Spomnil je tudi na sodno prakso sodišč Skupnosti, v kateri je navedeno:

"... kar zadeva dokumente tretjih oseb, člen 4(4) Uredbe institucijam nalaga obveznost, da se posvetujejo z zadevno tretjo osebo, da bi presodile, ali se lahko uporabi izjema iz člena 4(1) ali (2), razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne. Iz tega sledi, da se institucije niso dolžne posvetovati z zadevno tretjo osebo, če je jasno razvidno, ali naj se dokument razkrije ali ne."[16]

35. Opozoril je, da se je Komisija ob objavi sklepa posvetovala z družbama B in D. Prva dva dokumenta, ki ju je pripravila družba D, je družba D označila kot zaupna. Družba B je v zvezi z drugimi tremi dokumenti Komisiji sporočila, da vsebujeta zaupne informacije.

36. V skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti "[...] mora biti preizkus, ki ga mora institucija načeloma opraviti, da bi uporabila izjemo, opravljen konkretno in mora biti razviden iz obrazložitve odločbe".[17]

Sodišče Skupnosti je nadalje navedlo, da "takšna preučitev morda ni potrebna, če je zaradi posebnih okoliščin posameznega primera očitno, da je treba dostop zavrniti ali, nasprotno, odobriti. To bi lahko med drugim veljalo, če bi bili nekateri dokumenti, prvič, očitno v celoti zajeti z izjemo od pravice do dostopa ali, nasprotno, očitno dostopni v celoti ali, nazadnje, če bi jih Komisija v podobnih okoliščinah že konkretno in posamično ocenila" [18].

37. Po mnenju Komisije je njena analiza pokazala, da ti dokumenti jasno vsebujejo občutljive poslovne informacije v zvezi s poslovnimi strategijami ter delovanjem in razvojem zadevnih družb. Komisija je tudi navedla, da zaradi krajšega trajanja dokumentov delni dostop ni mogoč.

38. Med to preiskavo so službe varuha človekovih pravic pregledale pet dokumentov, da bi ocenile pojasnilo Komisije glede poslovno občutljive narave dokumentov. Po skrbnem pregledu vseh petih dokumentov so službe varuha človekovih pravic ugotovile, da vsak dokument jasno vsebuje poslovno občutljive informacije. Službe varuha človekovih pravic so tudi ugotovile, da bi javno razkritje katerega koli od teh dokumentov škodovalo legitimnim poslovnim interesom tretjih oseb. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da delni dostop ni mogoč.

39. Varuh človekovih pravic je pri oblikovanju zgornjega sklepa upošteval trditev pritožnikov, da se je trg v zadnjih letih znatno spremenil. Kljub temu je varuh človekovih pravic menil, da so glede na skrben pregled dokumentov, ki so ga opravile njegove službe, informacije, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, še vedno poslovno občutljive.

40. Tudi če dokument vsebuje poslovno občutljive informacije, mora institucija, ki ima ta dokument, v skladu s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001 presoditi, ali prevlada javni interes za razkritje tega dokumenta.

41. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da družba A potrebuje dostop do dokumentov, ki jih je zahtevala od Komisije, da bi lahko pri nacionalnem sodišču vložila odškodninsko tožbo zoper družbo C. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da Komisija meni, da je pravica podjetja A, da od podjetja C zahteva odškodnino, „zasebni interes“ in ne „javni interes“.

42. Vendar je varuh človekovih pravic opozoril, da je Komisija v svojem delovnem dokumentu, priloženem Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES [19], navedla, da:

„povečana raven odškodninskih tožb [...] bo imela pozitiven učinek na povečanje odvračilnega učinka za morebitne kršitelje. Odškodninske tožbe lahko namreč dopolnijo javno izvrševanje tako, da povečajo tveganje upravnih sankcij, tveganje, da bo treba povrniti škodo, povzročeno žrtvam [...]“[20]

Komisija je nadalje navedla, da

„Zahtevki za odškodnino in izvrševanje s strani javnih organov so nujno do neke mere med seboj povezani. Večje izvrševanje s strani javnih organov in z zasebnimi ukrepi bo povečalo odvračilni učinek in verjetnost, da bodo kršitelji krili stroške povzročene škode.

V istem dokumentu je Komisija priznala, da:

„Če bi se naslovniki odredbe o razkritju lahko sklicevali na splošno obrambo zaupnosti, da bi preprečili razkritje poslovno občutljivih informacij, bi dostop do dokazov, ki so bistveni za ugotovitev resnice, pogosto postal praktično nemogoč.“[22]

in da

"[f] ali izključitev ali omejitev razkritja, da bi bila upravičena, bi morali interesi varstva zaupnosti jasno prevladati nad interesi tožeče stranke, ki običajno sovpadajo z javnim interesom, za učinkovito nadomestilo škode, povzročene s kršitvami protimonopolnih pravil"[23] (poudarek dodan).

43. Varuh človekovih pravic je tudi ugotovil, da je Sodišče v zadevi C-453/99 [24] navedlo naslednje:

„Popolna učinkovitost člena [81] Pogodbe in zlasti polni učinek prepovedi iz člena [81(1)] bi bila ogrožena, če noben posameznik ne bi mogel zahtevati odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena s pogodbo ali ravnanjem, ki bi lahko omejevalo ali izkrivljalo konkurenco.

Obstoj take pravice namreč krepi delovanje pravil Skupnosti o konkurenci in odvrača od pogosto prikritih sporazumov ali ravnanj, ki bi lahko omejevali ali izkrivljali konkurenco. S tega vidika lahko odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči pomembno prispevajo k ohranjanju učinkovite konkurence v Skupnosti.“

Varuhinja človekovih pravic je tako razumela, da Komisija meni, da so odškodninske tožbe tesno povezane z javnim izvrševanjem pravil o konkurenci in da služijo spodbujanju „javnega interesa“ (poleg spodbujanja „zasebnega interesa“). Varuhinja človekovih pravic se je strinjala, da čeprav ima lahko družba A zasebni interes, da od družbe C zahteva odškodnino, je njena odškodninska tožba tudi v javnem interesu.

44. V skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti mora institucija, ki ima dokument, v primeru uporabe ene od izjem iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 preveriti, ali obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje določenega dokumenta [25]. Skratka, institucija, ki ima dokument, mora uravnotežiti poseben interes, ki ga je treba zaščititi z nerazkritjem dokumenta, in javni interes, da se omogoči dostop do dokumenta [26]. Javni interes v obravnavani zadevi je, da odškodninske tožbe povečajo odvračilni učinek konkurenčnega prava Unije.

45. Varuhinja človekovih pravic je navedla, da Komisija po lastnem priznanju doslej ni ocenila, ali potreba po olajšanju odškodninskih tožb proti družbi C pomeni prevladujoč javni interes, ki bi upravičeval razkritje zadevnih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je začasno sklenila, da ta neizvedba take ocene pomeni morebiten primer nepravilnosti. Da bi odpravil ta morebitni primer nepravilnosti, je varuh človekovih pravic predlagal naslednjo sporazumno rešitev:

„Komisija bi lahko opravila ustrezen pregled, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje v zvezi z dokumenti, ki so jih zahtevali pritožniki. Pri tem bi Komisija lahko upoštevala javni interes za spodbujanje zasebnega izvrševanja, kot je opredeljen v sodni praksi Sodišča in v Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES.

46. Varuhinja človekovih pravic je menila, da bi morala Komisija med dejavniki, ki bi jih bilo treba upoštevati pri presoji, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, oceniti, ali dokumenti, ki so predmet zahteve za dostop, dejansko vsebujejo informacije, ki so lahko na splošno koristne v vseh odškodninskih tožbah pred nacionalnimi sodišči. Take informacije bi se lahko na primer nanašale na škodo, povzročeno tretjim osebam, kot je družba A, ter na vzročno zvezo med kršitvijo konkurenčnega prava Unije in škodo, povzročeno tem tretjim osebam. Če dokumenti dejansko vsebujejo informacije, ki so lahko koristne za to, da lahko nacionalno sodišče oceni morebitno odškodninsko tožbo, ki mu je predložena, je varuh človekovih pravic domneval, da obstaja večja verjetnost, da bo prevladal javni interes za razkritje teh dokumentov.

47. Varuh človekovih pravic je tudi menil, da je eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, ali lahko nacionalno sodišče učinkovito zahteva dostop do zadevnih dokumentov v skladu s členom 15 Uredbe 1/2003 [27]. Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem opozoril, da so nacionalna sodišča sicer posebej pooblaščena, da od Komisije zahtevajo dokumente v skladu z Uredbo št. 1/2003 in veljavno sodno prakso [28], vendar lahko nacionalno sodišče take zahteve težko vloži, razen če se zaveda, da ima Komisija dokumente, ki bi lahko bili pomembni za odškodninsko tožbo, o kateri odloča. Natančneje, ni verjetno, da bi nacionalno sodišče od Komisije zahtevalo, naj mu predloži dokumente, razen če se zaveda, da zadevni dokumenti vsebujejo informacije, ki bi lahko bile upoštevne v zvezi s škodo, povzročeno tretjim osebam, in/ali v zvezi z vzročno zvezo med kršitvijo konkurenčnega prava Unije in škodo, povzročeno tem tretjim osebam. Komisija bi zato morala preučiti, ali (i) je že predložila (na primer prek informacij, vključenih v njeno odločbo) ali (ii) lahko zdaj (na primer prek neposredne korespondence z nacionalnim sodiščem) nacionalnemu sodišču sporoči, da ima dokumente, ki bi lahko bili pomembni za postopek pred navedenim sodiščem, da bi tako nacionalnemu sodišču omogočila uveljavljanje pravice, da zahteva kopije takih dokumentov.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

48. Komisija je najprej trdila, da se Uredba 1049/2001 ne bi smela uporabljati za zbiranje dokazov za zasebne odškodninske tožbe [29].

49. Komisija je tudi trdila, da so se argumenti, ki so jih predložili pritožniki, nanašali le na zasebni interes za razkritje. Navedla je, da čeprav je res, da zasebne odškodninske tožbe na splošno dopolnjujejo javno izvrševanje in zato služijo javnemu interesu, je glavni cilj pritožnikov, da vložijo zasebno odškodninsko tožbo v interesu svoje stranke. Komisija se je sklicevala na odstavek 138 združenih zadev T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji [30], v katerih je Sodišče prve stopnje odločilo, da je pravica tožeče stranke do obrambe v zadevi zasebni interes. Zato je Komisija vztrajala, da interes pritožnikov za pridobitev dostopa do zahtevanih dokumentov ne pomeni prevladujočega javnega interesa.

50. Komisija je menila, da zahtevani dokumenti spadajo med njene povsem upravne naloge. Zato, kot je Sodišče prve stopnje potrdilo v zadevi T-403/05, interes javnosti za dostop do dokumenta na podlagi načela preglednosti nima enake teže v primeru dokumenta, sestavljenega v upravnem postopku, katerega namen je uporaba pravil, ki urejajo nadzor koncentracij ali konkurenčno pravo na splošno, kot v primeru dokumenta, ki se nanaša na postopek, v katerem institucija Skupnosti deluje kot zakonodajalec [31]. Položaj pritožnikov je podoben položaju, v katerem je bila izdana sodba v zadevi T-403/05. V tej zadevi je Sodišče prve stopnje pojasnilo, da mora biti prevladujoč javni interes v smislu Uredbe objektiven in splošen ter se ne sme razlikovati od individualnih ali zasebnih interesov, kot so tisti, ki se nanašajo na nadaljevanje postopka proti institucijam Skupnosti, ker taki individualni ali zasebni interesi niso upošteven dejavnik [32]. Komisija je tudi poudarila, da zaradi preglednosti objavlja nezaupne različice svojih protimonopolnih sklepov.

51. Če bi Komisija menila, da olajševanje odškodninske tožbe pomeni prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov, bi morala dokumente, povezane s protimonopolnimi zadevami, predložiti vsakič, ko je zahtevek vložen v podporo odškodninski tožbi. Zato bi imela odločitev o razkritju zahtevanih dokumentov daljnosežne posledice. Če bi Komisija razkrila zahtevane dokumente, bi poslovni skupnosti sporočila, da bodo informacije, zbrane med protimonopolnim postopkom, javno dostopne, če bo vložena prošnja za dostop v zvezi z odškodninsko tožbo, tudi če bi tako razkritje škodovalo poslovnim interesom podjetij, ki so bila predmet postopka. To bi pomenilo očitno kršitev obveznosti Komisije iz člena 339 PDEU (prej člen 287 ES) in člena 28 Uredbe 1/2003 [33], zaradi česar bi bila Skupnost izpostavljena odškodninskim tožbam proti njej. Poleg tega bi tako javno razkritje privedlo do položaja, v katerem bi podjetja zmanjšala svoje sodelovanje na absolutni minimum in postala zelo nenaklonjena predložitvi informacij, ki so bistvene za Komisijo pri izvajanju protimonopolnih preiskav. Tak rezultat bi močno vplival na zmožnost Komisije, da izvršuje konkurenčno pravo EU in tako izpolnjuje naloge, ki so ji zaupane s Pogodbo.

52. Pritožniki se v svojih pripombah niso strinjali s Komisijo. Menili so, da je boj proti protikonkurenčnim praksam s pomočjo zasebnih odškodninskih tožb prevladujoč javni interes. Obžalovali so, da Komisija ni obravnavala zahteve varuha človekovih pravic, naj razmisli o tem, da bi nacionalno sodišče obvestila, da ima dokumente, ki bi lahko bili pomembni za postopek pred navedenim sodiščem. Opozorili so, da je Komisija kljub svoji dolžnosti zaupnosti na te dokumente opozorila v svojem sklepu. Podobno bi lahko nacionalna sodišča opozorila na te dokumente. Pritožniki so poudarili, da nacionalna sodišča niso bila seznanjena z možnostjo iz Uredbe št. 1/2003, da bi zahtevala dokumente od Komisije, ali pa je niso želela uporabiti.

Ocena varuha človekovih pravic, na podlagi katere je bil pripravljen osnutek priporočila

53. Varuhinja človekovih pravic se ni strinjala s trditvijo Komisije, da se Uredba 1049/2001 ne bi smela uporabljati za zbiranje dokazov za zasebne odškodninske tožbe. Uredba št. 1049/2001 se uporablja za vse dokumente, ki jih ima institucija, na katero je naslovljena prošnja za dostop. Dejstvo, da lahko posebna pravila v nekaterih okoliščinah posameznim strankam podelijo posebne pravice dostopa do istih dokumentov, ne pomeni, da zahteve za dostop javnosti do istih dokumentov ni mogoče vložiti tudi na podlagi Uredbe 1049/2001. V zvezi s tem je varuh človekovih pravic opozoril, da je Sodišče prve stopnje navedlo, da:

„[...] dejstvo, da podjetje, ki je udeleženo v koncentraciji, nima pravice dostopa do notranjih dokumentov upravnega spisa na podlagi člena 17(3) Uredbe št. 802/2004, ne pomeni, da ni mogoče izključiti, da ima lahko vsaka oseba, ne glede na to, kdo je, pravico dostopa do teh dokumentov na podlagi načel, določenih v Uredbi št. 1049/2001.“[34]

Če povzamemo, obstoj privilegiranih pravic dostopa v skladu s posebnimi uredbami ne izključuje možnosti, da se zahteva dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

54. Varuh človekovih pravic je nadalje opozoril, da je Komisija ta argument prvič navedla v svojem odgovoru na njegov predlog za sporazumno rešitev. Komisija v tem primeru ni zavrnila prošnje pritožnikov za dostop in njihove potrdilne prošnje z obrazložitvijo, da se Uredba 1049/2001 ne uporablja za zahtevane dokumente.

55. V zvezi s trditvijo Komisije, da bi morala, če bi menila, da je olajšanje odškodninske tožbe „prevladujoč javni interes“, predložiti dokumente, povezane s protimonopolnimi zadevami, kadar koli se vloži zahteva v podporo odškodninski tožbi, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je ta izjava lahko zavajajoča. Obstoj javnega interesa za zasebno izvrševanje ne pomeni, da bi bil ta javni interes v vsakem primeru „prevladujoč“ javni interes. Na vprašanje, ali je javni interes za zasebno izvrševanje „prevladujoč“ javni interes, je mogoče odgovoriti le z uravnoteženjem javnega interesa za zasebno izvrševanje na eni strani in interesov, na katerih temeljijo izjeme iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, na drugi strani. Ni mogoče izključiti, da lahko Komisija v nekaterih izjemnih primerih po preučitvi posebne prošnje za dostop ugotovi, da javni interes za razkritje ne prevlada nad nerazkritjem dokumenta.

56. V zvezi s posebnimi trditvami, ki jih je predstavila Komisija, je varuh človekovih pravic najprej obravnaval varstvo poslovnih interesov tretjih oseb, nato pa varstvo namena preiskave.

Varstvo poslovnih interesov tretjih oseb

57. Člen 4(2) Uredbe št. 1049/2001 določa:

„Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

poslovni interesi fizične ali pravne osebe, vključno z intelektualno lastnino, [...]

razen če prevlada javni interes za razkritje.“

Stališče varuha človekovih pravic, kot je navedeno v njegovem predlogu za sporazumno rešitev, je bilo, da zahtevani dokumenti vsebujejo poslovno občutljive informacije in da lahko javno razkritje teh dokumentov škoduje legitimnim poslovnim interesom tretjih oseb. Vendar se izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov uporablja le, če ne prevlada javni interes. Komisija mora pri uporabi člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 uravnotežiti interes, ki ga je treba varovati z nerazkritjem, in javni interes.

58. Varuh človekovih pravic je na podlagi delovnega dokumenta Komisije, priloženega Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitev protimonopolnih pravil ES [35], in sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-453/99 [36] menil, da javni interes v tej zadevi izhaja iz ocene, da odškodninske tožbe povečujejo odvračilni učinek konkurenčnega prava EU. Zato se varuhinja človekovih pravic ni strinjala s trditvijo Komisije, da gre v tem primeru le za zasebni interes. Kot Komisija sama navaja v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev, „zasebne odškodninske tožbe dopolnjujejo javno izvrševanje in služijo javnemu interesu“. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da je Komisija v zadevi T-22/02 trdila, da: "… obstoj pravnih sredstev za civilno škodo lahko prav tako ustreza javnemu interesu, če je verjetno, da bodo odvračala od kršitev pravil o konkurenci. Pravo Skupnosti meni, da so ta pravna sredstva bistvena za zagotovitev polne uporabe členov 81 ES in 82 ES.

59. Komisija se je sklicevala na zadevo T-403/05 [38], za katero je menila, da je podobna tej zadevi, da bi brez nadaljnje analize ugotovila, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov pritožnikom.

60. Varuhinja človekovih pravic se ni strinjala z ugotovitvijo Komisije. Opozoril je, da je tožeča stranka v zadevi T-403/05 vložila tudi odškodninsko tožbo proti Komisiji zaradi napak, storjenih v okviru priglasitve koncentracije [39]. Edini "javni" interes, za katerega je tožeča stranka trdila, da je ogrožen v zadevi T-403/05, je bil "javni interes za učinkovito izvajanje sodne oblasti". Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da bi ji dostop do zadevnega dokumenta omogočil, da bi v odškodninski tožbi proti Komisiji bolje utemeljila svoj primer. Če povzamemo, interes za spodbujanje "učinkovitega izvajanja sodne oblasti" je bil povezan le z dejstvom, da bi razkritje dokumentov lahko pomagalo tožeči stranki, da bi uspela z odškodninsko tožbo. Tožeča stranka ni navedla nobenega drugega interesa, ki bi se razlikoval od interesa za uspešno vložitev odškodninske tožbe.

61. Sodišče je ugotovilo, da mora biti zadevni javni interes „objektiven in splošen ter se ne sme razlikovati od individualnih ali zasebnih interesov, kot so interesi v zvezi z nadaljevanjem postopka proti institucijam Skupnosti“. Sodišče je nato ugotovilo, da "takšni individualni ali zasebni interesi niso element, ki bi bil upošteven za tehtanje interesov, določeno v drugem pododstavku člena 4(3) Uredbe ". Iz zadeve T-403/05 je treba sklepati, da interes za uspešno nadaljevanje odškodninskega postopka brez sklicevanja na kateri koli drug javni interes, ki se razlikuje ter je objektiven in splošen, ni upošteven za tehtanje interesov iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.

62. V obravnavani zadevi pa so pritožniki pri nacionalnem sodišču vložili odškodninsko tožbo zoper družbo, za katero je Komisija ugotovila, da je kršila konkurenčno pravo Unije. Pritožniki so zahtevali dostop do dokumentov, ki jih ima Komisija, da bi olajšali odškodninsko tožbo proti tej družbi. Ni sporno, da ima stranka pritožnikov zasebni interes za vložitev te odškodninske tožbe. Vendar pa, kot je poudarjeno zgoraj, obstaja tudi javni interes, če bi ukrepi pritožnikov služili odvračanju drugih podjetij od kršenja pravil EU o konkurenci. Komisija sama dosledno navaja, da je uresničevanje tega javnega interesa mogoče olajšati z zasebnim izvrševanjem. Ta javni interes odvračanja podjetij od kršenja pravil EU o konkurenci se jasno razlikuje od zasebnega interesa za pridobitev nadomestila od določenega podjetja. Poleg tega je javni interes za odvračanje podjetij od kršitev pravil EU o konkurenci očitno objektiven in splošen.

63. Skratka, izjemo v zvezi z varstvom poslovnih interesov je treba pretehtati glede na javni interes za razkritje, da se preveri, ali javni interes za razkritje dejansko prevlada nad interesom za varstvo poslovnih interesov. Zato je Komisija tista, ki mora temeljito analizirati dejstva in obrazložiti svojo poznejšo odločbo.

64. Tehtanje, opisano v odstavku 63, je treba izvesti za vsak dokument, do katerega se zahteva dostop, pri čemer je treba upoštevati specifično vsebino vsakega dokumenta.

65. Opredelitev vrste dokumentov kot dokumentov, ki vsebujejo poslovno občutljive informacije, ne pomeni, da so vsi dokumenti enako občutljivi. Občutljivost dokumentov se lahko razlikuje, saj so lahko nekatere informacije zelo občutljive, druge pa manj. Zato bi morala Komisija pri analizi, opisani v odstavku 63, upoštevati posebno vsebino vsakega dokumenta ter naravo in pomen poslovnih interesov, ki jih je treba zaščititi, da bi se ustrezno uravnotežili zasebni in javni interesi.

Varstvo namena preiskave

66. Komisija je v svojem odgovoru na predlog za sporazumno rešitev predstavila nov argument. Trdila je, da če bi razkrila zahtevane dokumente, bi poslovni skupnosti poslala sporočilo, da bodo informacije, zbrane v okviru protimonopolnih postopkov, javno dostopne, tudi če bi tako razkritje škodovalo poslovnim interesom podjetij.

67. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da je treba to trditev razumeti kot sklicevanje na drugo izjemo iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, in sicer varstvo namena preiskave.

68. Varuh človekovih pravic se je v celoti zavedal javnega interesa za zagotovitev, da lahko Komisija učinkovito opravlja svojo vlogo pri izvrševanju členov 101 in 102 PDEU (prej člena 81 in 82 ES). Sposobnost Komisije za zbiranje informacij je pomemben element, ki zagotavlja, da lahko učinkovito opravlja svojo vlogo.

69. Čeprav se priznava, da se v zvezi z zmožnostjo Komisije za zbiranje informacij lahko uporabi izjema v zvezi z varstvom namena preiskave, pa je treba to izjemo pretehtati tudi glede na javni interes za razkritje, da se preveri, ali javni interes za razkritje dejansko prevlada nad interesom za varstvo namena preiskave. Ponovno je naloga Komisije, da opravi to celovito analizo in navede razloge za svojo poznejšo odločitev.

70. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da je treba pri tehtanju interesov med seboj razlikovati med tremi kategorijami dokumentov:

• dokumente, ki se prostovoljno predložijo Komisiji v okviru programa prizanesljivosti;
• dokumente, pridobljene na zahtevo Komisije v skladu s členom 18 Uredbe 1/2003 [40];
• dokumente, pridobljene po pregledu, ki ga je opravila Komisija v skladu s členom 20 Uredbe 1/2003 [41].

71. Varuh človekovih pravic ni izključil možnosti, da je v nekaterih okoliščinah zaradi varstva javnega interesa morda treba zagotoviti varstvo informacij, ki so bile prostovoljno predložene Komisiji v okviru programa prizanesljivosti, zlasti kadar je stranki, ki je predložila informacije, odobrena popolna prizanesljivost. Učinkovitost programa prizanesljivosti dejansko ne bi smela biti ogrožena.

72. Varuh človekovih pravic ni izključil možnosti, da bi bila učinkovitost programa prizanesljivosti lahko odvisna tudi od zaupanja prosilca, da Komisija dokumentov ne bo razkrila tretjim osebam. V obravnavanem primeru pa Komisija v okviru prošnje za prizanesljivost ni pridobila nobenega od zahtevanih dokumentov.

73. Člen 18 Uredbe št. 1/2003 Komisiji omogoča, da od podjetij in podjetniških združenj zahteva, da ji predložijo vse potrebne informacije. Načeloma stranka, ki je prejemnica zahteve v skladu s členom 18 Uredbe št. 1/2003, te zahteve ne more zavrniti ali zadržati nekaterih informacij. Mogoče je razumno domnevati, da imajo podjetja kljub obveznosti odgovora na zahtevo v skladu s členom 18 Uredbe št. 1/2003, zlasti v primeru zahtev po informacijah, ki so oblikovane široko, določeno polje proste presoje glede tega, katere informacije se predložijo Komisiji [42]. Težko je zagotoviti, da bi Komisija prejela enake informacije, če bi obstajala možnost javnega razkritja takih informacij. V tem primeru so bili dokumenti družbe D zbrani v skladu s členom 11 Uredbe 17 [43], ki je enakovreden členu 18 Uredbe 1/2003, ki se zdaj uporablja. Po pregledu teh dokumentov med pregledom varuhinja človekovih pravic ni mogla izključiti, da bi razkritje teh dokumentov lahko negativno vplivalo na zmožnost Komisije za zbiranje informacij.

74. V nasprotju s kategorijami dokumentov, opisanimi v odstavkih 72–73 zgoraj, se dokumenti, pridobljeni na podlagi tako imenovanega „zarjavega napada“, in sicer pregleda, ki ga opravi Komisija v skladu s členom 20 Uredbe št. 1/2003, prej členom 14 Uredbe št. 17 [44], pridobijo brez soglasja ali sodelovanja stranke v preiskavi. Zato se varuhinja človekovih pravic ni strinjala, da bi na pooblastila Komisije za zbiranje takih dokumentov na kakršen koli način negativno vplivalo dejstvo, da bi bil javnosti na koncu lahko odobren dostop do teh dokumentov. V tem primeru je Komisija tri zahtevane dokumente pridobila v okviru pregleda, ki ga je opravila v skladu s prejšnjim členom 14 Uredbe št. 17 v prostorih družbe B. Zato morebitno javno razkritje teh dokumentov ne bi moglo vplivati na zmožnost Komisije za zbiranje informacij.

75. Kot je navedeno zgoraj, bi morala Komisija v skladu s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001 uravnotežiti interes za varstvo dokumentov, pridobljenih med preiskavo, in javni interes za razkritje. Zato bi morala Komisija v zvezi z dokumenti podjetja D oceniti, ali javni interes odvračanja podjetij od kršenja pravil EU o konkurenci prevlada nad varstvom poslovno občutljivih informacij in njihovo zmožnostjo zbiranja informacij. Komisija bi morala v zvezi z dokumenti podjetja B oceniti, ali javni interes odvračanja podjetij od kršenja pravil EU o konkurenci prevlada nad varstvom poslovno občutljivih informacij.

76. Tehtanje interesov, kot je opisano zgoraj, od institucije zahteva tudi, da oceni konkretno vsebino vsakega dokumenta, da bi preverila, v kolikšni meri je lahko dokument splošno pomemben za katero koli tretjo osebo v odškodninskih tožbah pred nacionalnimi sodišči (glej točko 46 zgoraj). Poleg tega je varuh človekovih pravic menil, da je med dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče učinkovito zahteva dostop do zadevnih dokumentov v skladu s členom 15 Uredbe 1/2003 (glej točko 47 zgoraj)[45].

77. V zvezi s strahom Komisije, da bi bila lahko izpostavljena odškodninskim tožbam, če razkrije dokumente, je varuh človekovih pravic menil, da Komisija ne more biti odgovorna v odškodninski tožbi, če razkrije dokumente v skladu s pravili o razkritju, ki so zanjo zavezujoča, vključno s pravili, ki so v skladu z Uredbo 1049/2001.

78. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija še naprej zavrača izvedbo celovite analize, ki se zahteva v skladu z Uredbo 1049/2001, in sicer tehtanje javnega interesa za razkritje in izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov, v primeru dokumentov družbe D pa izjeme v zvezi z varstvom namena preiskave, da bi preverila, ali javni interes za razkritje dejansko prevlada nad temi interesi. To je bil primer nepravilnosti. Zato je pripravil ustrezen osnutek priporočila.

79. Osnutek priporočila se je nanašal le na postopek, ki bi ga morala Komisija upoštevati v zvezi z dokumenti, do katerih je bil zahtevan dostop v skladu z Uredbo 1049/2001. Ne vpliva na izid postopka. Ta postopek mora izvesti Komisija. Osnutek priporočila in predlog sporazumne rešitve sta imela enak namen, in sicer priporočiti in predlagati, naj Komisija izvede celovito analizo dokumentov, do katerih je bil zaprošen dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

Argumenti, predloženi varuhu človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

80. Komisija je v repliki najprej ocenila, ali lahko odškodninska tožba pomeni javni interes. Sklicevala se je na zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji [46] in ugotovila, da pravica do obrambe kot taka ne more pomeniti prevladujočega javnega interesa za razkritje dokumenta. Poleg tega je navedlo, da je Sodišče prve stopnje v zadevi MyTravel proti Komisiji [47] razsodilo, da v okviru odškodninske tožbe, ki jo je podjetje vložilo proti instituciji Skupnosti, cilj tožeče stranke, da pridobi dostop do dokumentov, da bi lahko bolje utemeljila svojo tožbo v okviru odškodninske tožbe, sam po sebi ne pomeni prevladujočega javnega interesa za razkritje, ki bi bil dovolj velik, da bi prevladal nad izjemo iz člena 4 Uredbe 1049/2001.

81. Komisija se ni strinjala z razlago varuha človekovih pravic, da bi javni interes v smislu Uredbe št. 1049/2001 obstajal zgolj zato, ker se prosilec za dostop sklicuje na možnost odškodninske tožbe. Kot izhaja iz sodne prakse, se v skladu z Uredbo št. 1049/2001 dostop do dokumentov ne zagotavlja za točno določen namen. Ko je dostop odobren eni osebi, dokumenti vstopijo v javno domeno in so dostopni vsem. Prevladujoči javni interes mora torej veljati za celotno "javnost" in ne more veljati le za predlagatelja. Poleg tega je iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevah T-391/03 in T-70/04 razvidno, da je treba razlikovati med splošnim interesom, ki ga predstavlja temeljna pravica, in dejstvom, da se ta individualizira v konkretnem primeru.

82. Komisija je nato navedla, da pravica do odškodnine in zasebne odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil na splošno povečujejo učinkovitost členov 101 PDEU in 102 PDEU (prej člena 81 ES in 82 ES) ter lahko bolj odvračajo od protikonkurenčnega ravnanja. Pri tem se zavzemajo za javni interes. Vendar je treba glede na zelo resno škodo, ki jo lahko podjetje utrpi z razkritjem poslovno občutljivih informacij, take interese zaščititi s sredstvi, ki pravično uravnotežijo potrebo po omogočanju odškodnine in legitimne interese podjetij. Pravica podjetij do varovanja poslovnih skrivnosti in drugih poslovnih informacij, ki jih varujejo institucije Skupnosti, je namreč določena tudi v Pogodbi na podlagi člena 339 PDEU (prej člen 287 ES) in povzeta v sekundarni zakonodaji. Kot je Sodišče prve stopnje navedlo v zadevi T-353/94, Postbank NV proti Komisiji [48], Komisija tudi pri ponujanju svojega sodelovanja nacionalnim jurisdikcijam nikakor ne sme ogroziti jamstev, ki jih posameznikom zagotavljajo določbe Skupnosti o poslovni skrivnosti.

83. Na splošno zasebne odškodninske tožbe dopolnjujejo javno izvrševanje, saj "pomembno prispevajo k ohranjanju učinkovite konkurence v Skupnosti ".[49] Komisija je pojasnila, da je v delovnem dokumentu, priloženem Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, na katero se je varuh človekovih pravic skliceval v svojem predlogu sporazumne rešitve, navedeno, da se Uredba 1049/2001 ne bi smela uporabljati za zbiranje dokazov za zasebne odškodninske tožbe. V oddelku 104 tega dokumenta je navedeno: "V zvezi s tem je treba poudariti, da po mnenju Komisije člen 255 ES in Uredba 1049/2001 o določitvi načel, pogojev in omejitev dostopa javnosti do dokumentov institucij Skupnosti običajno nista ustrezna pravna podlaga za pridobitev dostopa do dokazov za namene izvajanja zasebnih odškodninskih tožb." V opombi 50 v delovnem dokumentu je nadalje pojasnjeno, da: „Osebam, ki zaprosijo za dostop do dokumentov v skladu z [Uredbo 1049/2001], ni treba navesti razlogov za svojo prošnjo. Če je dokument dostopen v skladu z navedeno uredbo, ima lahko dostop vsakdo. Posledica tega je, da razkritje eni osebi povzroči, da dokument postane javno dostopen, saj je dostopen vsem drugim. Dokumenti, predloženi Komisiji v okviru protimonopolnih postopkov, lahko po svoji naravi vsebujejo poslovno občutljive informacije, katerih javno razkritje bi lahko škodovalo legitimnim interesom zadevnih podjetij. Poleg tega lahko tudi javni interesi, na primer varstvo namena inšpekcij in preiskav v smislu člena 4 Uredbe 1049/2001, zahtevajo varstvo takih informacij. Zato se stranke v civilnih odškodninskih postopkih ne bi smele zanašati na navedeno uredbo, da bi pridobile dostop do dokazov za svoj odškodninski zahtevek.“

84. Komisija je sklenila, da se v tem primeru ni mogoče sklicevati na delovni dokument, da bi upravičili prevladujoč javni interes v smislu Uredbe 1049/2001.

85. Komisija je nato preučila specifično vsebino vsakega dokumenta, pri čemer je pretehtala interes, ki ga je treba zaščititi z nerazkritjem, in javni interes za razkritje. Komisija meni, da tudi če bi se na podlagi te ocene ugotovilo, da v obravnavani zadevi obstaja prevladujoč javni interes, dostopa ne bi bilo mogoče odobriti. Dva od zahtevanih dokumentov je predložila družba D. Prvi dokument je odgovor družbe D na zahtevo Komisije po informacijah. Ta dokument vsebuje informacije o količini izdelkov, ki jih je podjetje D dobavilo različnim strankam. Drugi dokument je pismo podjetja D podjetju C o dobavi izdelkov.

86. Ostali trije dokumenti vsebujejo interno elektronsko korespondenco podjetja B. Ti dokumenti zagotavljajo osnovne informacije v zvezi z dobavo izdelkov in se uporabljajo v sklepu za ponazoritev strategije podjetja B. Povedano drugače, zagotavljajo dokaze o kršitvi konkurenčnega prava Unije.

87. Komisija je navedla, da ni mogoče izključiti, da je teh pet dokumentov upoštevnih za odškodninske zahtevke tretjih oseb. Vendar je Komisija pri presoji, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, preučila tudi, ali lahko nacionalno sodišče učinkovito zahteva dostop do zadevnih dokumentov v skladu s členom 15 Uredbe 1/2003.

88. Komisija je ugotovila, da njen sklep vključuje posebne informacije o petih zadevnih dokumentih. V odločbi je navedena vsebina dokumentov, naveden pa je tudi jasen sklic na številko strani spisa, na kateri je dokument. Informacije, ki so na voljo v odločbi Komisije, nacionalnemu sodišču omogočajo, da zahteva učinkovit dostop do dokumentov na podlagi člena 15 Uredbe 1/2003.

89. Komisija je poudarila, da je uporaba člena 15 Uredbe št. 1/2003 edina ustrezna pravna podlaga za pridobitev dostopa do dokumentov, če ni izjem, ki bi upravičile zavrnitev v skladu z ugotovitvami Sodišča v zadevi C-2/88 Zwartveld [50], in sicer nujnih razlogov v zvezi s potrebo po preprečevanju kakršnega koli poseganja v delovanje in neodvisnost Skupnosti ter varstvo pravic tretjih oseb. Člen 15 Uredbe št. 1/2003 načeloma omogoča pridobitev dokumentov za odškodninsko tožbo pred nacionalnim sodiščem, ne da bi obstajalo tveganje, da bi dokumenti postali javni. V skladu s sodbo v zadevi T-353/94 [51] bi moralo namreč nacionalno sodišče zagotoviti varstvo zaupnih informacij, zlasti poslovnih skrivnosti.

90. Komisija je menila, da v skladu z določbami Uredbe št. 1049/2001 in ob upoštevanju sedanje sodne prakse v tem primeru ni mogoče dokazati javnega interesa za razkritje. Zato nadaljnja primerjalna ocena interesov, ki jih je treba zaščititi, ni bila potrebna. Poleg tega, tudi če bi obstajal javni interes, razkritje dokumentov ne bi bilo upravičeno, ker pravo Skupnosti določa varstvo javnega interesa s posebnim postopkom, po katerem dokumentov, ki vsebujejo poslovno občutljive informacije, ni treba dati na voljo splošni javnosti.

91. Pritožniki so v svojih pripombah navedli, da Komisija ni izključila, da bi lahko bili zadevni dokumenti zanimivi za odškodninsko tožbo, in da je posredno spodbudila nacionalno sodišče, naj zahteva dostop do teh dokumentov v skladu s členom 15 Uredbe 1/2003, da ti dokumenti ne bi postali javni. Pritožniki so varuha človekovih pravic prosili, naj ponovi predlog, ki ga je naslovil na Komisijo v svojem predlogu sporazumne rešitve, in sicer da lahko stopi v stik z nacionalnim sodiščem in ga spodbudi k vložitvi te zahteve.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem osnutku priporočila

92. Varuh človekovih pravic uvodoma in kot je navedeno v njegovem osnutku priporočila, poudarja, da se Uredba 1049/2001 uporablja za vse dokumente, ki jih ima Komisija. Uredba št. 1049/2001 je zato ustrezna pravna podlaga za obravnavanje prošenj za dostop javnosti do dokumentov, obravnavanih v tej zadevi [52]. Dejstvo, da se dostop do dokumentov v spisu o konkurenci, ki ga ima Komisija, lahko zagotovi nekaterim privilegiranim strankam na podlagi posebnih predpisov, nikakor ne pomeni, da se Uredba 1049/2001 ne uporablja tudi za te dokumente [53].

93. Varuh človekovih pravic se strinja, da bodo številni dokumenti, ki so del spisa Komisije v postopkih konkurenčnega prava EU, zaradi same narave teh postopkov vsebovali poslovne skrivnosti in druge poslovno občutljive informacije [54]. Če se na podlagi posebne analize dokumenta, ki ga ima Komisija, dejansko ugotovi, da dokument vsebuje poslovne skrivnosti in/ali druge poslovno občutljive informacije, se lahko dostop javnosti do takih dokumentov odobri le, če obstaja „prevladujoči javni interes“za razkritje [55].

94. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem poudarja, da je bil natančen namen njegovega osnutka priporočila od Komisije zahtevati, da izvede celovito analizo, ki se zahteva v skladu z Uredbo 1049/2001, in sicer da oceni, ali obstaja „prevladujoči javni interes“za razkritje dokumentov. Vendar varuh človekovih pravic pri pripravi osnutka priporočila ni podal nobenih predpostavk glede končnega rezultata take analize.

95. Komisija trdi, da v tem primeru ni „javnega interesa“ za javno razkritje dokumentov v smislu Uredbe št. 1049/2001. Trdila je, da v skladu z Uredbo št. 1049/2001 dokument po odobritvi dostopa eni osebi postane javen. Na podlagi tega sklepa, da mora „prevladujoči javni interes veljati za celotno javnost“.

96. V obravnavani zadevi imajo pritožniki očitno zasebni interes za pridobitev dostopa do zadevnih dokumentov. Natančneje, pritožnikova stranka želi pridobiti dokumente, da bi povečala svoje možnosti za pridobitev odškodnine od podjetja, za katero je bilo ugotovljeno, da je kršilo konkurenčno pravo EU. Varuh človekovih pravic se strinja, da individualni razlog prosilca za dostop ni dejavnik, ki bi ga bilo treba upoštevati pri odločanju, ali naj se dostop odobri ali ne [56].

97. Vendar poleg zasebnega interesa za pridobitev odškodnine od podjetja, ki je že kršilo konkurenčno pravo EU, obstaja tudi javni interes za okrepitev zasebnega izvrševanja pravil EU o konkurenci pred nacionalnimi sodišči. Čeprav širša javnost ne prejme neposredno odškodnine iz takih odškodninskih tožb, je v interesu širše javnosti kljub temu odvračilen učinek, ki ga imajo uspešne odškodninske tožbe na prihodnje ravnanje vseh podjetij, za katera velja konkurenčno pravo EU. Razlog za to je, da večja učinkovitost konkurenčnega prava EU na splošno pozitivno vpliva na konkurenčno strukturo vseh trgov v EU, s čimer potrošnikom omogoča dostop do boljših proizvodov in/ali nižjih cen. Povečanje odvračilnega učinka konkurenčnega prava EU, ki posledično povečuje njegovo učinkovitost, je zato v interesu vseh državljanov EU.

98. Skratka, taka podjetja bodo manj verjetno kršila konkurenčno pravo Unije in bodo zato manj verjetno škodovala potrošnikom Unije na splošno, če bodo menila, da obstaja večja verjetnost, da bodo odškodninske tožbe, vložene pri nacionalnih sodiščih zoper podjetja, ki kršijo konkurenčno pravo Unije, uspešne. V zvezi s tem poudarja, da se Komisija strinja, da so tudi zasebne odškodninske tožbe zaradi kršitev protimonopolnih pravil v javnem interesu [57].

99. Varuh človekovih pravic poudarja, da kadar ima prosilec lahko (tudi) ločen zasebni interes za pridobitev dostopa do dokumenta, to ni dejavnik, ki bi moral pozitivno ali negativno vplivati na analizo, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija sklicuje na sodbi Franchet in Byk [58], da bi trdila, da"je treba razlikovati med splošnim interesom in dejstvom, da se individualizira v posameznem primeru."[59] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje v sodbah Franchet in Byk navedlo:

„Splošni interes, ki ga zatrjujeta tožeči stranki, je pravica do poštenega sojenja. Res je, da je pravica do poštenega sojenja sama po sebi v splošnem interesu. Vendar dejstvo, da se ta pravica v obravnavanem primeru kaže v posamičnem interesu tožečih strank, da se branita, pomeni, da interes, na katerega se sklicujeta tožeči stranki, ni splošni, ampak zasebni interes.

100. Skratka, Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v sodbi Franchet in Byk sploh ni bilo mogoče razlikovati med pravico do poštenega sojenja (ki bi bila in abstracto v splošnem interesu) in izražanjem te pravice v zadevi, ki jo je obravnavalo Sodišče (pravica do poštenega sojenja se je v sodbah Franchet in Byk pokazala kot individualni interes tožečih strank, da se branijo). Poudariti je treba, da je v obravnavani zadevi splošni interes povečanje odvračilnega učinka, ki ga imajo uspešne odškodninske tožbe na prihodnje ravnanje vseh podjetij, za katera velja konkurenčno pravo EU. Ta splošni javni interes ni enak posebnemu interesu pritožnikov. Skratka, v obravnavani zadevi je mogoče splošni interes (povečanje odvračilnega učinka konkurenčnega prava EU na prihodnje ravnanje vseh podjetij) jasno razlikovati od interesa pritožnikov (ki je dobiti odškodnino v posebni odškodninski tožbi)[61].

101. Podobno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija ponovno sklicuje na zadevo MyTravel [62]. Pojasnjuje, da je Sodišče prve stopnje v okviru odškodninske tožbe, ki jo je podjetje vložilo proti instituciji Skupnosti, odločilo, da cilj tožeče stranke, ki je bil pridobiti dostop do dokumentov, da bi lahko bolje utemeljila svoj primer v okviru odškodninske tožbe, sam po sebi [63] ne pomeni prevladujočega javnega interesa za razkritje, ki bi lahko prevladal nad izjemo iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001. Kot je navedeno v njegovem osnutku priporočila (glej odstavke 60–62 zgoraj), je varuh človekovih pravic že navedel, da je edini „javni interes“, ki ga je tožeča stranka zagovarjala v zadevi MyTravel, „javni interes za učinkovito izvajanje sodne oblasti“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v tem okviru trdila, da bi ji dostop do zadevnih dokumentov omogočil, da bi v okviru odškodninske tožbe proti Komisiji bolje zagovarjala svoj primer. Če povzamemo, interes za olajšanje "učinkovitega izvajanja sodne oblasti" je bil v tem primeru povezan le z dejstvom, da bi razkritje dokumentov lahko pomagalo tožeči stranki, da bi uspela z odškodninsko tožbo. Tožeča stranka ni navedla nobenega drugega interesa, ki bi se razlikoval od interesa za uspešno vložitev odškodninske tožbe. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da mora biti zadevni javni interes „objektiven in splošen ter se ne sme razlikovati od individualnih ali zasebnih interesov, kot so tisti, ki se nanašajo na nadaljevanje postopka proti institucijam Skupnosti“(moj poudarek). Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da "takšni individualni ali zasebni interesi niso element, ki bi bil upošteven za tehtanje interesov, predvideno v drugem pododstavku člena 4(3) Uredbe". Iz sodbe MyTravel je treba sklepati, da interes za uspešno obravnavo odškodninske zadeve brez sklicevanja na kateri koli drug javni interes, ki se razlikuje ter je objektiven in splošen, ne bo upošteven za tehtanje interesov iz člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Vendar, kot je navedeno zgoraj, se lahko v obravnavani zadevi splošni interes (povečanje odvračilnega učinka konkurenčnega prava EU na prihodnje ravnanje vseh podjetij, za katera velja konkurenčno pravo EU) jasno razlikuje od interesa pritožnikov (ki je dobiti odškodnino v posebni odškodninski tožbi). Ta razpoznavni javni interes je tudi objektiven in splošen.

102. Čeprav nedvomno obstaja javni interes za okrepitev zasebnega izvrševanja pravil EU o konkurenci pred nacionalnimi sodišči, samo to dejstvo ne pomeni samodejno, da bo obstajal javni interes za javno razkritje zadevnih dokumentov v tej zadevi. Varuh človekovih pravic najprej poudarja, da morajo biti zadevni dokumenti pomembni za sodišča, ki odločajo o odškodninskih tožbah, da bi javni interes okrepil zasebno izvrševanje pravil EU o konkurenci s tem, da bi pomenil, da bo obstajal javni interes za javno razkritje zadevnih dokumentov. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da je Komisija v svojem podrobnem mnenju varuhu človekovih pravic dejansko navedla, da lahko zadevni dokumenti vsebujejo informacije, ki so lahko pomembne v zvezi z odškodninskimi tožbami.

103. Zgolj dejstvo, da obstaja javni interes za razkritje zadevnih dokumentov, ne zahteva, da je treba dokumente razkriti v skladu z Uredbo 1049/2001. Da bi bilo razkritje pravno obvezno, mora javni interes prevladati nad interesi nerazkritja.

104. Čeprav je Komisija po njenem mnenju nasprotovala potrebi po izvedbi tehtanja, ki se zahteva v skladu z Uredbo št. 1049/2001, je kljub svojim argumentom to storila. Skratka, pretehtala je interes, ki ga je treba zaščititi z nerazkritjem, in javni interes za razkritje. Varuhinja človekovih pravic najprej izreka pohvalo Komisiji za ta pozitivni pristop, kar v praksi pomeni, da je bila Komisija pripravljena upoštevati osnutek priporočila varuha človekovih pravic.

105. Varuhinja človekovih pravic meni, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da Komisija predloži podrobna in prepričljiva pojasnila o tem, kako je izvedla tehtanje, ki se zahteva v skladu z Uredbo 1049/2001. Varuh človekovih pravic je namreč dosledno menil, da je lahko vsaka zavrnitev dostopa veljavna in prepričljiva le, če je jasno in natančno pojasnjen natančen način, na katerega bo razkritje oslabilo preiskavo [64]. V zvezi s tem poudarja, da temeljita ocena zahteva, da Komisija zavzame stališče glede stopnje škode, ki bi jo razkritje povzročilo interesu, ki ga varuje izjema, in glede obsega, v katerem bi javnost imela koristi od razkritja. Raven škode, povzročene z razkritjem, se nato lahko primerja s koristjo za javni interes, ki izhaja iz razkritja, da se ugotovi, ali ima javni interes za razkritje prednost pred škodo, povzročeno z razkritjem. Da bi prišli do takega sklepa, je treba opraviti analizo konkretne vsebine dokumentov. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ponovno ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje kot nezadostno zavrnilo presojo dokumentov glede na kategorije in ne na podlagi dejanskih informacij, vsebovanih v teh dokumentih [65]. Poleg tega je Sodišče navedlo, da se institucija za utemeljitev zavrnitve dostopa ne sme opreti zgolj na trditve, ki nikakor niso podprte s podrobnimi argumenti [66].

106. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija sklicevala na zadevo T-353/94 (Postbank NV proti Komisiji)[67]. Čeprav se ta zadeva ne nanaša neposredno na vprašanje dostopa javnosti do dokumentov (nanaša se na neposredno sodelovanje med Komisijo in nacionalnimi sodišči), varuh človekovih pravic meni, da je pomembna za presojo relativnega pomena, ki ga je treba po mnenju sodišč Skupnosti pripisati varstvu zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti, ki jih je Komisija pridobila v postopkih o konkurenci. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi navedlo:

"Vendar Komisija s tem, da ponudi svoje sodelovanje nacionalnim sodiščem, v nobenem primeru ne sme ogroziti jamstev, ki jih posameznikom dajejo določbe Skupnosti v zvezi s poklicno skrivnostjo (glej zgoraj navedeno sodbo Delimitis, točka 53). S potrditvijo takih jamstev se od Komisije zahteva, da v primeru zahteve podjetja po pooblastilu tem sodiščem predloži dokumente, ki vsebujejo zaupne informacije in poslovne skrivnosti, sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe za zagotovitev, da pravica zadevnih podjetij do varstva teh informacij ni ogrožena s posredovanjem dokumentov nacionalnim sodiščem ali med njim. Taki previdnostni ukrepi lahko vključujejo zlasti obveščanje slednjih o dokumentih ali odlomkih dokumentov, ki vsebujejo zaupne informacije ali poslovne skrivnosti. Kot je bilo že poudarjeno, mora torej nacionalno sodišče zagotoviti varstvo zaupnosti takih informacij ali poslovnih skrivnosti."[68]

Tako je iz zgoraj navedene sodbe Postbank razvidno, da je treba, če je treba sprejeti pomembne previdnostne ukrepe tudi pri neposrednem posredovanju takih informacij nacionalnemu sodišču, zelo pomembno upoštevati potrebo po varstvu dokumentov, ki vsebujejo take informacije [69].

107. Komisija je ugotovila, da dva od zahtevanih dokumentov prihajata od družbe D. Prvi dokument je odgovor družbe D na zahtevo Komisije po informacijah. Ta dokument vsebuje informacije o količini izdelkov, ki jih je podjetje D dobavilo različnim strankam. Drugi dokument je pismo podjetja D podjetju C o dobavi izdelkov. Varuhinja človekovih pravic se strinja, da ta razlaga zadostuje za dokaz, da ti dokumenti vsebujejo poslovno zelo občutljive informacije.

108. Komisija navaja, da drugi trije dokumenti vsebujejo interno elektronsko korespondenco družbe B. Zagotavljajo osnovne informacije o dobavi izdelkov. Varuhinja človekovih pravic meni, da ta razlaga zadostuje tudi za dokaz, da ti dokumenti vsebujejo poslovno občutljive informacije.

109. Varuh človekovih pravic pri sprejemanju teh sklepov ustrezno upošteva dejstvo, da raven podrobnosti, ki se zahteva od Komisije pri zagotavljanju takih pojasnil, nikoli ne more biti taka, da bi morala Komisija razkriti zaupne informacije iz obravnavanih dokumentov [70].

110. Nasprotno pa varuh človekovih pravic v zvezi z obsegom, v katerem obstaja javni interes za razkritje, meni, da so pri presoji, v kolikšni meri bi javnost imela koristi od javnega razkritja zadevnih dokumentov, upoštevna naslednja vprašanja:

(a) V kolikšni meri bi lahko bili dokumenti koristni pri ugotavljanju, ali so odškodninske tožbe utemeljene, in v kolikšni meri je torej javno razkritje koristno za izboljšanje zasebnega izvrševanja pravil EU o konkurenci? Če povzamemo, kako pomembni so lahko dokumenti v odškodninskih tožbah?

(b) Ali obstajajo druge možnosti, razen omogočanja dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov, ki bi dosegle enak končni rezultat z okrepitvijo zasebnega izvrševanja pravil EU o konkurenci?

111. V zvezi s tem, kako pomembne so lahko posebne informacije za odškodninsko tožbo, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v svojem podrobnem mnenju varuhu človekovih pravic dejansko preverila, ali lahko zadevni dokumenti vsebujejo informacije, ki bi lahko bile upoštevne v zvezi z odškodninsko tožbo (glej točko 87 zgoraj). Komisija je preučila vsebino vsakega dokumenta in navedla njegovo vsebino. Te informacije kažejo, kako pomembni so lahko zadevni dokumenti za nacionalno sodišče.

112. Komisija se je v zvezi z vprašanjem, ali poleg omogočanja dostopa javnosti do zadevnih dokumentov obstajajo druge možnosti, s katerimi bi se dosegel enak končni rezultat povečanja odvračilnega učinka konkurenčnega prava Unije z učinkovitejšim sistemom zasebnega izvrševanja, sklicevala tudi na člen 15 Uredbe št. 1/2003. V skladu s členom 15 Uredbe št. 1/2003 so nacionalna sodišča posebej pooblaščena, da od Komisije zahtevajo dokumente za namene uporabe členov 101 PDEU in 102 PDEU. Nacionalna sodišča imajo tako lahko dostop do dokumentov, ki vsebujejo poslovno občutljive informacije, ne da bi njihovo vsebino razkrila strankam ali javnosti. Javni interes za povečanje odvračilnega učinka konkurenčnega prava EU z učinkovitejšim sistemom zasebnega izvrševanja je tako mogoče doseči, ne da bi se javnosti omogočil dostop do dokumentov. To dejstvo je neposredno pomembno za tehtanje, ki ga mora Komisija opraviti v skladu z Uredbo št. 1049/2001.

113. Dejstvo, da se lahko ista javna korist učinkovitejšega sistema zasebnega izvrševanja konkurenčnega prava EU doseže z alternativnim kanalom, in sicer s členom 15 Uredbe 1/2003, in da ta kanal zagotavlja jamstva za zaščito legitimnih interesov tretjih oseb [71], znatno zmanjšuje težo potrebe po odobritvi javnega dostopa v okviru tehtanja. Ta ugotovitev ne pomeni, da se Uredba (ES) št. 1/2003 uporablja za zadevne dokumente z izključitvijo Uredbe (ES) št. 1049/2001, temveč da celovita analiza na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 kot pomemben dejavnik upošteva učinke Uredbe (ES) št. 1/2003 [72].

114. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v svojem podrobnem mnenju pojasnila morebiten pomen, ki bi ga informacije iz zadevnih dokumentov lahko imele za odškodninsko tožbo pred nacionalnim sodiščem. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da bi pritožniki lahko podrobno mnenje predložili nacionalnemu sodišču, ki ima v skladu s členom 15 Uredbe št. 1/2003 možnost, da od Komisije zahteva dokumente za namene uporabe členov 101 in 102 PDEU. Nazadnje varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pritožnike obvestila tudi o slednji možnosti [73]. Varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija s tem povečala praktično učinkovitost mehanizma iz člena 15 kot načina za spodbujanje javnega interesa za zasebno izvrševanje, s čimer se je zmanjšala potreba po spodbujanju istega javnega interesa z odobritvijo dostopa javnosti do zadevnih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic želi spodbuditi Komisijo, naj preuči, ali bi bilo koristno sprejeti podoben pristop v prihodnjih primerih, zato bo v zvezi s tem podala dodatno pripombo.

115. Varuh človekovih pravic je v osnutku priporočila Komisijo tudi pozval, naj pretehta javni interes za razkritje dokumentov in izjemo v zvezi z varstvom namena preiskave, da bi preverila, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Komisija je zdaj opravila zadostno analizo, da bi dokazala, zakaj javni interes za razkritje v zvezi z vsemi petimi dokumenti ne bi prevladal nad izjemo iz prve alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, in sicer izjemo, ki se nanaša na potrebo po varstvu poslovnih interesov. Če je jasno, da je zavrnitev dostopa javnosti upravičena na podlagi ene izjeme iz Uredbe št. 1049/2001, ne bo treba dokazati, da bi bila zavrnitev dostopa javnosti upravičena tudi na podlagi druge izjeme. Zdaj je jasno, da je odločitev Komisije, da javnosti ne odobri dostopa, utemeljena v skladu s prvo alineo člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001. V tem okviru varuhinja človekovih pravic zdaj meni, da Komisiji v obravnavani zadevi ni treba pretehtati tudi javnega interesa za razkritje dokumentov in izjeme v zvezi z varstvom namena preiskave.

116. Če povzamemo, varuh človekovih pravic ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejavnikov ugotavlja, da je Komisija sprejela njegov osnutek priporočila za izvedbo celovite analize dokumentov, do katerih je bil zahtevan dostop v skladu z Uredbo 1049/2001.

117. Varuhinja človekovih pravic se zaveda občutljive in zapletene narave vprašanj, obravnavanih v tej preiskavi, ki se nanašajo tako na uporabo Uredbe 1049/2001 kot na razvijajočo se politiko Komisije v zvezi z zasebnim izvrševanjem konkurenčnega prava EU. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da si je Komisija močno prizadevala za čim popolnejšo obravnavo vprašanj, izpostavljenih v tej pritožbi. V zvezi s tem bi se rad zahvalil Komisiji za sodelovanje, v katerem mu je odgovorila med to preiskavo.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Komisija je sprejela osnutek priporočila varuha človekovih pravic.

Pritožniki in Komisija bodo obveščeni o tej odločitvi.

NADALJNJI OMEJITEV

Varuhinja človekovih pravic poudarja, da bi Komisija lahko spodbujala javni interes za zasebno izvrševanje prek mehanizma iz člena 15 Uredbe št. 1/2003, tako da bi v odgovoru na zahtevo za dostop na podlagi Uredbe št. 1049/2001 do dokumentov iz spisov Komisije o konkurenci (i) navedla, da so v skladu s členom 15 Uredbe št. 1/2003 nacionalna sodišča pooblaščena, da od Komisije zahtevajo dokumente za namene uporabe členov 101 PDEU in 102 PDEU, ter (ii) navedla, ali bi lahko bili zadevni dokumenti pomembni za odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 6. aprila 2010

---

[1] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[2] Družba C (pravna naslednica družbe B) se je zoper Odločbo pritožila pri Sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je potrdilo odločbo Komisije. Družba C je zoper sodbo Sodišča prve stopnje vložila pritožbo pri Sodišču Evropske unije. Sodišče je zavrnilo pritožbo družbe C (pritožba varuhu človekovih pravic se ne nanaša na vprašanja, ki jih obravnavajo evropska sodišča v zgoraj navedenih zadevah).

[3] Združeni zadevi T-391/03 in T-70/04, Franchet in Byk proti Komisiji, ZOdl. 2006, str. II-2023. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Franchet in Byk proti Komisiji navedlo: „[...] člen 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 je treba razlagati tako, da se ta določba, katere namen je varstvo „namena inšpekcij, preiskav in revizij“, uporablja le, če bi razkritje zadevnih dokumentov lahko ogrozilo dokončanje inšpekcij, preiskav ali revizij. Če bi se dopustilo, da za različne dokumente v zvezi z inšpekcijami, preiskavami ali revizijami velja izjema iz tretje alinee člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, dokler se ne sprejme odločitev o nadaljnjih ukrepih, ki jih je treba sprejeti, bi bil dostop do dokumentov Službe za notranjo revizijo odvisen od negotovega, prihodnjega in morda oddaljenega dogodka, odvisno od hitrosti in skrbnosti različnih organov.“

[4] Člen 339 PDEU (prej člen 287 ES) določa:

„Člani institucij Unije, člani odborov ter uradniki in drugi uslužbenci Unije tudi po prenehanju opravljanja svojih dolžnosti ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov.“

[5] Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

[6] Odločba o pritožbi 1463/2005/TN.

[7] Združeni zadevi C-39/05 P in C-52/05 P Švedska proti Svetu in drugim [2008], še neobjavljena, točka 43.

[8] Združene zadeve T-305/94, T-306/94, T-307/94, T-313/94, T-314/94, T-315/94, T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Limburgse Vinyl proti Komisiji, Recueil 1999, str. II-931.

Odstavek 151 se glasi: "Ob upoštevanju tega splošnega cilja in naloge, dodeljene Komisiji, Sodišče prve stopnje meni, da čeprav Komisiji po sodbi z dne 15. junija 1994, s katero je bila odločba iz leta 1988 razglašena za nično, ni bilo treba sprejeti odločbe, da bi potrdila obstoj očitanega protikonkurenčnega ravnanja, ji to tudi ni bilo preprečeno..."(moj poudarek)

[9] Glej zadevo T-37/91, ICI proti Komisiji, Recueil 1995, str. II-1901.

Odstavek 72 določa: „Tudi neobstoj objektivnosti, ki naj bi ga dokazala Komisija in ki naj bi po mnenju tožeče stranke nekatere dokumente razlagala na način, ki izkrivlja njihov pomen, je treba preučiti v okviru nadzora pravilnosti presoje dokazov, ki jo je opravila Komisija. Ne pomeni kršitve pravice do obrambe, ki bi lahko privedla do razglasitve ničnosti odločbe in po potrebi do ponovnega začetka upravnega postopka.

Glej tudi zadevo C-395/96 P, Compagnie Maritime Belge Transports in drugi proti Komisiji, Recueil 2000, str. I-1365.

[10] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da ni mogoče domnevati, da je zaradi javnega razkritja dokumenta iz spisa Komisije ta dokument samodejno neuporaben za namene ugotovitve kršitve člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) in člena 102 PDEU (prej člen 82 ES). Tako stališče bi pomenilo, da Komisija za uporabo člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) in člena 102 PDEU (prej člen 82 ES) ne more uporabiti informacij, ki so že javno dostopne. Tako stališče očitno ni sprejemljivo, nenazadnje zato, ker Komisija redno uporablja informacije, ki so že javno dostopne, kot dokaz v postopkih na podlagi člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) in člena 102 PDEU (prej člen 82 ES).

[11] Zgoraj navedeni združeni zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji.

[12] Odločba o pritožbi 1844/2005/GG.

[13] Zadeva T-123/99, JT's Corporation proti Komisiji, Recueil 2000, str. II-3269, točka 46, in zadeva T-2/03, Verein fûr Konsumenteninformation proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-1121, točka 73.

[14] Zgoraj navedena sodba v združenih zadevah Švedska proti Svetu in drugim, C-39/05 P in C-52/05 P, točka 63.

[15] Zgoraj navedena sodba v združenih zadevah Švedska proti Svetu in drugim, C-39/05 P in C-52/05 P, točka 49.

[16] Zadeva T-168/02, IFAW proti Komisiji, Recueil 2004, str. II-4135, točke 55–56.

[17] Zadeva T-237/02, Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, ZOdl. 2006, str. II-5131, točka 77; glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi API proti Komisiji (T-36/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 54).

[18] Zgoraj navedena sodba v zadevi API proti Komisiji, T-36/04, točka 58.

[19] Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, COM(2008) 165 konč.; Delovni dokument služb Komisije, SEC(2008) 404.

[20] Točka 15.

[21] Točka 20.

[22] Točka 114.

[23] Točka 116.

[24] Zadeva C-453/99, Courage proti Crehanu, Recueil 2001, str.

[25] Zgoraj navedena sodba v združenih zadevah Švedska proti Svetu in drugim, C-39/05 P in C-52/05 P, točka 44.

[26] Zgoraj navedena sodba v združenih zadevah Švedska proti Svetu in drugim, C-39/05 P in C-52/05 P, točka 45.

[27] Člen 15 Uredbe št. 1/2003 (naveden zgoraj) določa: "1. V postopkih za uporabo člena 81 ali člena 82 Pogodbe lahko sodišča držav članic zaprosijo Komisijo, da jim posreduje informacije, s katerimi razpolaga, ali svoje mnenje o vprašanjih v zvezi z uporabo pravil Skupnosti o konkurenci ..."

[28] Zadeva C-2/88 IMM Zwartveld [1990] I-03365, točka 22, v kateri je navedeno, da "mora vsaka institucija Skupnosti dejavno pomagati takim nacionalnim sodnim postopkom s predložitvijo dokumentov nacionalnemu sodišču ..."

[29] V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na opombo 24, oddelek 104 delovnega dokumenta.

[30] Zgoraj navedeni združeni zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji.

[31] Sodba z dne 9. septembra 2008 v zadevi MyTravel proti Komisiji (T-403/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 49).

[32] Zgoraj navedena sodba v zadevi MyTravel proti Komisiji, T-403/05, točka 65.

[33] Člen 28 Uredbe št. 1/2003 (naveden zgoraj) določa:

"... Komisija in organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, njihovi uradniki, uslužbenci in druge osebe, ki delajo pod nadzorom teh organov, ter uradniki in javni uslužbenci drugih organov držav članic ne razkrijejo informacij, ki so jih pridobili ali izmenjali v skladu s to uredbo in za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti."

[34] Zgoraj navedena sodba v zadevi MyTravel proti Komisiji (T-403/05, točka 89).

[35] Zgoraj navedena Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES.

[36] Zgoraj navedena zadeva Courage proti Crehanu.

[37] Zadeva T-22/02, Sumitomo Chemical proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-4065, točka 128.

[38] Zgoraj navedena zadeva T-403/05 MyTravel proti Komisiji.

[39] Zadeva T-212/03, MyTravel proti Komisiji, ZOdl. 2008, str. II-1967. Napaka, na kateri temelji ta odškodninska tožba proti Komisiji, naj bi bila napaka pri presoji koncentracije, priglašene na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL L 180, str. 1).

[40] Člen 18 Uredbe št. 1/2003 (naveden zgoraj) določa:

„Komisija lahko za izvajanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo, z enostavnim zahtevkom ali odločbo od podjetij in podjetniških združenj zahteva, da ji predložijo vse potrebne informacije.“

[41] Člen 20 Uredbe št. 1/2003 (naveden zgoraj) določa:

„Komisija lahko za izvajanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo, izvede vse potrebne inšpekcijske preglede podjetij in podjetniških združenj.“

[42] Vendar je lahko diskrecijska pravica družbe zanemarljiva, če je zahteva Komisije po informacijah zelo specifična.

[43] Člen 11 Uredbe št. 17: Prva uredba o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe, ki se je takrat uporabljala (UL 13, 1962).

[44] Člen 14 Uredbe št. 17: Prva uredba o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe, ki se je takrat uporabljala, navedena zgoraj.

[45] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni obravnavala njegovega argumenta iz njegovega predloga za sporazumno rešitev v zvezi z dolžnostjo Komisije, da sodeluje z nacionalnimi sodišči.

[46] Zgoraj navedeni združeni zadevi T-391/03 in T-70/04 Franchet in Byk proti Komisiji.

[47] Zgoraj navedena zadeva T-403/05 MyTravel proti Komisiji.

[48] Zadeva T-353/94, Postbank NV proti Komisiji, Recueil 1996, str. II-0921.

Odstavek 90 določa: "Vendar Komisija s tem, da ponudi svoje sodelovanje nacionalnim sodiščem, v nobenem primeru ne sme ogroziti jamstev, ki jih posameznikom dajejo določbe Skupnosti v zvezi s poklicno skrivnostjo (glej zgoraj navedeno sodbo Delimitis, točka 53). S potrditvijo takih jamstev se od Komisije zahteva, da v primeru zahteve podjetja po pooblastilu tem sodiščem predloži dokumente, ki vsebujejo zaupne informacije in poslovne skrivnosti, sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe za zagotovitev, da pravica zadevnih podjetij do varstva teh informacij ni ogrožena s posredovanjem dokumentov nacionalnim sodiščem ali med njim. Taki previdnostni ukrepi lahko vključujejo zlasti obveščanje slednjih o dokumentih ali odlomkih dokumentov, ki vsebujejo zaupne informacije ali poslovne skrivnosti. Kot je bilo že poudarjeno, mora torej nacionalno sodišče zagotoviti varstvo zaupnosti takih informacij ali poslovnih skrivnosti.“

[49] Zgoraj navedena sodba Courage in Crehan, točka 27.

[50] Zgoraj navedena zadeva C-2/88 IMM Zwartveld.

[51] Zgoraj navedena zadeva T-353/94, Postbank NV proti Komisiji.

[52] Glej točko 53 zgoraj.

[53] V okviru te preiskave je bila Komisija sprva zadržana glede izvedbe analize v skladu z Uredbo 1049/2001. Trdila je, da ker se Uredba št. 1/2003 uporablja za zadevne dokumente, se Uredba št. 1049/2001 zanje ne uporablja. Vendar je Komisija kljub tej začetni zadržanosti varuhu človekovih pravic naknadno predložila utemeljitve v skladu s členom 4(2) Uredbe št. 1049/2001. Varuhu človekovih pravic je tudi omogočil, da je (z inšpekcijskim pregledom svojih služb) preveril, ali so te utemeljitve utemeljene. S tem varuhinja človekovih pravic meni, da se Komisija zdaj strinja, da se Uredba 1049/2001 dejansko uporablja za zadevne dokumente. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je prvotna zadržanost Komisije pri priznavanju, da se Uredba 1049/2001 uporablja za dokumente, ki se pregledujejo, pojavila pred pojasnilom Sodišča prve stopnje v odstavku 89 zadeve T-403/05 MyTravel proti Komisiji (navedeno zgoraj v odstavku 53 te odločbe). Glej tudi točko 104 te odločbe.

[54] To dejansko velja za dokumente, ki so predmet te preiskave.

[55] V tem primeru to od Komisije zahteva, da pretehta javni interes za razkritje dokumentov, ki se pregledujejo, in (i) izjemo v zvezi z varstvom poslovnih interesov (ta izjema se nanaša na vseh pet dokumentov) ter (ii) izjemo v zvezi z varstvom namena preiskave (ta izjema se po mnenju varuha človekovih pravic nanaša le na dokumente, pridobljene od družbe D), da bi preverila, ali obstaja prevladujoč javni interes za javno razkritje dokumentov.

[56] Varuh človekovih pravic ugotavlja, da kadar se pravica zahtevati dostop javnosti do dokumenta dejansko uveljavlja, je zelo verjetno, da ima prosilec konkreten individualni interes za pridobitev dostopa do tega dokumenta. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da to dejstvo nikakor ne določa pozitivno ali negativno, ali lahko obstaja tudi javni interes, da se zahteve za dostop javnosti do takih dokumentov odobrijo tistim osebam, ki se dejansko odločijo, da bodo vložile zahteve za dostop do dokumenta.

[57] Glej točko 83 zgoraj.

[58] Glej združeni zadevi T-391/03 in T-70/04, Franchet in Byk proti Komisiji, navedeni zgoraj.

[59] Glej točko 80 zgoraj.

[60] Glej točko 138 zgoraj navedenih združenih zadev Franchet in Byk proti Komisiji (T-391/03 in T-70/04).

[61] Za ponazoritev te občutljive točke varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da ni mogoče izključiti, da osebe, ki želijo dostop do dokumentov, da bi jih uporabile za pridobitev odškodnine zase zaradi preteklih kršitev členov 101 PDEU ali 102 PDEU, ne bi imele nobenega interesa za povečanje prihodnjega odvračilnega učinka konkurenčnega prava EU. Skratka, individualni interes prosilca za dostop in javni interes za odobritev dostopa se v takih primerih jasno razlikujeta. Nasprotno pa osebe, ki iščejo dokument, ker imajo individualni interes za obrambo, ne morejo trditi, da hkrati nimajo interesa za zagotovitev spoštovanja načela pravice do poštenega sojenja. Skratka, individualnega interesa in javnega interesa v takih primerih ni mogoče jasno razlikovati.

[62] Zgoraj navedena zadeva T-403/05 MyTravel proti Komisiji.

[63] Poudarek varuha človekovih pravic.

[64] Odločba o pritožbi 1844/2005/GG.

[65] Zadeva T-123/99, JT's Corporation proti Komisiji, Recueil 2000, str. II-3269, točka 46, in zadeva T-2/03, Verein fûr Konsumenteninformation proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-1121, točka 73.

[66] Zgoraj navedena sodba v združenih zadevah Švedska proti Svetu in drugim, C-39/05 P in C-52/05 P, točka 63.

[67] Glej zgoraj navedeno zadevo T-353/94, Postbank NV proti Komisiji.

[68] Glej zadevo T-353/04, Postbank NV proti Komisiji, navedeno zgoraj, točka 90.

[69] Varuh meni, da je treba poudariti, da dejstvo, da se varstvu takih dokumentov, ki vsebujejo take informacije, pripisuje velik pomen, ne pomeni, da dokumentov nikoli ni mogoče objaviti. Skratka, pravna jamstva, ki jih posameznikom dajejo določbe Skupnosti v zvezi s poklicno skrivnostjo, na katere se sklicuje družba Postbank, niso absolutna. Pravna jamstva morajo zlasti upoštevati veljavna pravna pravila, kot so tista iz Uredbe 1049/2001, ki omogočajo dostop javnosti v izjemnih okoliščinah (tj. kadar prevlada javni interes).

[70] Zadeva T-105/95, WWF UK proti Komisiji, Recueil 1997, str. II-313. Odstavek 65 določa: "V praksi bi bilo nemogoče navesti razloge, ki bi utemeljevali potrebo po zaupnosti v zvezi z vsakim posameznim dokumentom, ne da bi razkrili vsebino dokumenta in s tem odvzeli namen izjemi."

[71] Sodišče prve stopnje je v zgoraj navedeni zadevi Postbank NV proti Komisiji (T-353/94) navedlo, da dolžnost lojalnega sodelovanja med institucijami in nacionalnimi organi zahteva, da nacionalno sodišče zagotovi varstvo zaupnih informacij, zlasti poslovnih skrivnosti.

[72] Varuh človekovih pravic je skrbno preučil izjavo Komisije iz odstavka 90 zgoraj, da tudi če bi obstajal javni interes, razkritje dokumentov ne bi bilo upravičeno, ker pravo Skupnosti zagotavlja varstvo javnega interesa s posebnim postopkom, po katerem dokumentov, ki vsebujejo poslovno občutljive informacije, ni treba dati na voljo splošni javnosti. Varuhinja človekovih pravic te izjave ne razume kot poskus Komisije, da se vrne k prvotnemu (napačnemu) stališču, da se Uredba št. 1/2003 uporablja za izključitev Uredbe št. 1049/2001. Razume namreč, da Komisija pravilno meni, da je možnost dostopa do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1/2003 upošteven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri tehtanju na podlagi Uredbe št. 1049/2001.

[73] Varuh ugotavlja, da je Komisija v odgovor na potrdilno prošnjo pritožnikov navedla naslednje:

„dolžnost lojalnega sodelovanja med institucijami in nacionalnimi organi, zlasti sodišči, lahko v skladu s sklepi Sodišča v zadevah Zwartveld privede do tega, da Komisija sodiščem posreduje dokumente, do katerih javnost nima dostopa“.