OZADJE PRITOŽBE

1.         Ta pritožba se nanaša na nalog za izterjavo, ki ga je Evropska komisija izdala v zvezi s projektom X. Pritožba je bila vložena v imenu družbe, ki deluje na področju družboslovja in je bila partner v konzorciju, ustanovljenem za izvedbo navedenega projekta. Cilj projekta je bil predlagati dolgoročne rešitve, ki bi družinam z nizkimi dohodki omogočile dostop do ustreznega stanovanja.

2.         Izvajanje zadevnega projekta naj bi financirala Evropska komisija, šest predstavitvenih hiš pa naj bi bilo zgrajenih v treh različnih državah članicah EU. Delo v zvezi s projektom naj bi se izvajalo v okviru devetih t. i. delovnih sklopov. Pritožnik naj bi sodeloval pri treh od njih. Njegove naloge so bile:

(a) izvede analizo potreb oseb z nizkimi dohodki pred načrtovanjem hiš (WP1);

(b) razvoj in izvajanje raziskav o prebivalcih stavb (WP7); in

(c) oceni projekt in uporabnost njegovih rezultatov (delovni program 8).

Ta pritožba se nanaša le na delo pritožnika v okviru delovnih skupin 1 in 7.

3.         Zadevni projekt je bil urejen s pogodbo, ki so jo podpisali Generalni direktorat Komisije za energetiko in promet ter partnerji konzorcija. Priloga I (del A) k pogodbi je bila sestavljena iz finančnih obrazcev; Priloga I (del B) je vsebovala opis dela, ki ga morajo opraviti partnerji („Opis dela“). V Prilogi II so bili določeni splošni pogoji za izvajanje projekta (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji).

4.         Zaradi administrativnih težav, ki so se pojavile med izvajanjem projekta, je postalo očitno, da predstavitvenih hiš ni bilo mogoče postaviti. Ker hiše niso bile zgrajene, je bilo treba pogodbo prekiniti, Komisija pa je morala oceniti, koliko pomoči Skupnosti bi morali partnerji konzorcija vrniti. Komisija je sklenila, da bo od vseh partnerjev izterjala določen znesek denarja, ki jim ga je Komisija predhodno nakazala. V zvezi s pritožnikom se je Komisija odločila, da mora izterjati znesek v višini 36 250,54 EUR.

5.         Pritožnik se ni strinjal z odločitvijo Komisije. Da bi razjasnila situacijo, je svoje pritožbe najprej naslovila na koordinatorja projekta. Koordinator je odgovoril pritožniku in ga obvestil o svojem razumevanju razmer. Trdil je, da ima uradnik Komisije, odgovoren za projekt (v nadaljnjem besedilu: tehnični uradnik), dve možnosti: (i) izvesti zelo podrobno analizo projektnega dela, ki ga je opravil vsak od partnerjev konzorcija, ali (ii) doseči kompromisno rešitev. Podrobna analiza opravljenega dela bi bila bolj zapletena in zamudna možnost. To bi pomenilo tudi tveganje nadaljnjega zmanjšanja finančnega prispevka Komisije. Kompromisna rešitev pa je bila hitra rešitev, pri kateri bi bili delovni sklopi iz delovnega načrta obravnavani po nominalni vrednosti. Po mnenju koordinatorja se je Komisija odločila za kompromisno rešitev. V zvezi s tem je navedel tudi, da imajo partnerji konzorcija tri možnosti: (i) "vsi partnerji zavrnejo odločitev ES [Evropske komisije] in zahtevajo podrobno analizo z zgoraj navedenimi tveganji"; (ii) "vse partnerice sprejemajo kompromis ES"; ali (iii) „vsak partner lahko doseže ES na svojem [sic] in se pogovori z [uradnikom Komisije]“.

6.         Pritožnik se je nato obrnil na tehničnega uradnika Komisije in odločno protestiral proti sklepu Komisije. Trdila je, da je opravila in dokončala več dela v okviru WP1 ter podrobno opisala, kako je bilo delo prerazporejeno med partnerji. Pritožnik je vztrajal, da je vedno predložil ustrezna dokazila za svoje delo, in je v bistvu zahteval podrobno analizo dela in pravic posameznih partnerjev. Pritožnik je ponovil svoje nestrinjanje z odločitvijo Komisije v dveh dopisih, naslovljenih na Komisijo 20. maja 2005 in 5. septembra 2005 [1].

7.         Pritožnik je 13. aprila 2006 Komisiji predložil uradno pritožbo zaradi kršitve Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Pritožnik je trdil, da še ni prejel odgovora na zgoraj navedeni dopis, poslan 5. septembra 2005. Po mnenju pritožnika je to pomenilo očitno kršitev člena 14 navedenega zakonika [2]. Poleg tega je med drugim izrecno poudarila, da je zahtevala informacije o možnih pravnih sredstvih.

8.        Pritožnik je 26. maja 2006 vložil to pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

9.        Komisija je 29. maja 2006 odgovorila na dopis pritožnika, poslan 5. septembra 2005. V odgovoru Komisije, v katerem je bilo navedeno končno stališče institucije o tej zadevi, je bilo navedeno naslednje:

"Po vašem dopisu z dne 5. septembra 2005 je Komisija 28. novembra 2005 in 6. februarja 2006, kot je predvideno v pogodbenih klavzulah, odgovorila koordinatorju pogodbe. Službe Komisije so v svojih odgovorih potrdile odločitve, sprejete v zvezi z oceno končnega poročila, saj ni bilo novih elementov za ponovno preučitev pogojev ocene. Na tej podlagi je Komisija izterjala neupravičena predplačila.

Člen 5(2) pogodbe določa: Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti in, v primeru pritožbe, Sodišče Evropskih skupnosti sta izključno pristojna za reševanje kakršnih koli sporov [sic] med Skupnostjo na eni strani in pogodbeniki na drugi strani v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali kakršno koli razlago te pogodbe.

[...] Razlogi za zavrnitev delov stroškov, ki jih je zahteval [pritožnik], temeljijo na možnosti in dokončnosti zahtevanega dela in z njim povezanih izdatkov, ne pa na samem dejstvu izdatkov. Po mnenju Komisije je jasno, da je [pritožnik] nadaljeval z izdatki za stroške osebja [sic], čeprav je bilo očitno, da projekt ne bo izveden, kot je bilo načrtovano.

Pogodba je nepovratna sredstva in ne opravljanje storitev. Dokazano je, da se je [pritožnik] dobro zavedal pomanjkanja potrebnega dovoljenja za postavitev stavb, saj se te težave dobro odražajo v zapisnikih različnih usklajevalnih sestankov, ki jih je organiziral konzorcij. Medtem ko so drugi partnerji prenehali z delom, se je [pritožnik] očitno odločil nadaljevati delo v zvezi z ukrepi, ki niso bili koristni, saj so menili, da stavbe ne bodo zgrajene. Komisija ni odgovorna za čas, za katerega [pritožnik] trdi, da je bil porabljen za naloge, ki niso imele nobenega namena. Komisija je na podlagi načela zvestobe sprejela vse prijavljene stroške, ki so nastali pred kakršnim koli dokazom o opustitvi projekta, vendar ne more sprejeti nobenega zahtevka za stroške, ki so nastali pozneje.“

10.      V skladu s kratkim povzetkom dovoljenih stroškov za obdobje med 1. januarjem 2000 in 15. decembrom 2003 so skupni stroški, ki jih je pritožnik zahteval za svoje delo na projektu, znašali 93.984,59 EUR. Ta znesek je vključeval stroške osebja, potne stroške in dnevnice, posredne stroške in prilagoditve.

11.      Pred nalogom za izterjavo je Komisija pritožniku plačala 80 950,54 EUR. Pritožnik je menil, da je Komisija od njega neupravičeno izterjala 36 250,74 EUR [3]. Poleg tega je trdila, da ji je Komisija dolgovala dodatni znesek v višini 8.733,44 EUR za dela, ki jih je opravila za projekt. Pritožnik je izračunal, da skupna terjatev po nalogu za izterjavo znaša 44 984,18 EUR. Ta znesek je vključeval potne stroške in dnevnice ter posredne stroške.

12.      Kar zadeva delo v okviru delovnega sklopa 1, se je Komisija strinjala, da pritožniku plača 35 500 EUR, kar je najvišji znesek, predviden za njeno delo v okviru delovnega sklopa 1. Pritožnik pa je trdil, da je upravičen do višjega zneska, saj je v okviru delovnega sklopa 1 opravil več del. Po njenem mnenju je morala Komisija za svoje delo v okviru delovnega sklopa 1 plačati skupaj 45 300 EUR.

13.      V zvezi z delovnim sklopom 7 se je Komisija strinjala, da bo plačala 20 % (9 200 EUR) najvišjega zneska, predvidenega za delo pritožnika v okviru delovnega sklopa 7 (46 000 EUR). Pritožnik pa je trdil, da je dokončal skoraj 50 % dela v okviru delovnega programa 7 in da bi zato od Komisije moral prejeti 21 150 EUR za svoje delo v okviru tega delovnega programa.

PREDMET POVZETKA

14.      Varuh človekovih pravic je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic opredelil naslednje obtožbe in trditve.

15.      Pritožnik je trdil, da se je Komisija napačno odločila, da bo izterjala sredstva, izplačana pritožniku. V zvezi s tem je trdil:

(a) da v odločitvi Komisije ni bilo upoštevano, da so zadevni stroški nastali, preden je bilo jasno, da predstavitvene hiše ne bodo zgrajene;

(b) da Komisija neupravičeno ni utemeljila svoje odločbe o vračilu na dejanskih in ne na ocenjenih stroških, čeprav ustrezna veljavna uredba Skupnosti zahteva, da morajo biti sprejeti stroški dejanski stroški;

(c) da je Komisija napačno ugotovila, da prenosa dela med "delovnimi svežnji" projekta ni odobrila (izrecno ali implicitno).

16.      Pritožnik je nadalje trdil, da mu Komisija sprva ni zagotovila informacij o možnih pravnih sredstvih (člen 19 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev).

17.      Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija preklicati svoj sklep o vračilu in ga v celoti plačati za dejansko opravljene ure osebe, ki je neposredno opravila znanstveno delo in predložila končne rezultate, predložene Komisiji.

18.      Pritožnik je tudi trdil, da Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 5. septembra 2005 in je s tem kršila člen 14 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. Glede na to, da je pritožnik 6. junija 2006 obvestil varuha človekovih pravic, da je Komisija medtem odgovorila na zgornji dopis, je varuh človekovih pravic v skladu s členom 195 Pogodbe ES menil, da te obtožbe ni treba več preiskovati.

Poizvedba

19.      Varuh človekovih pravic je z dopisom z dne 8. avgusta 2006 začel preiskavo o pritožnikovih trditvah in trditvah, navedenih v odstavkih 15–17 zgoraj. Zato je Komisijo zaprosil za mnenje o tej zadevi, kar je storila 6. marca 2007. Mnenje je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je predložil 19. aprila 2007.

20.      Po proučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika je varuhinja človekovih pravic menila, da je treba izvesti nadaljnje preiskave in od Komisije zahtevati nekatera pojasnila. Nadaljnje mnenje Komisije o vprašanjih, ki jih je postavil varuh človekovih pravic, je bilo posredovano pritožniku za pripombe, ki jih je slednji poslal 9. junija 2008.

ANALIZA IN SKLEPI OMBUDŠČANA

Uvodne ugotovitve

V zvezi z obsegom pregleda, ki ga je opravil varuh človekovih pravic

21.      V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb „v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucije ali organov Skupnosti.“Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravili ali načeli, ki so zanj zavezujoča. Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

22.      Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

23.      Varuh človekovih pravic zato meni, da je v zadevah v zvezi s pogodbenimi spori upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preučitev, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil koherentno in razumno pravno podlago za njegovo ravnanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

V zvezi s pritožbami, ki so jih domnevno vložili drugi člani konzorcija

24.      Komisija je v svojem nadaljnjem mnenju pripomnila, da nobeden od drugih članov konzorcija ni imel težav z nalogom Komisije za izterjavo ali podprl trditve pritožnika. Pritožnik je v svojih nadaljnjih pripombah poudaril, da je bila ta izjava nameren poskus Komisije, da bi zavedla varuha človekovih pravic, saj je Komisija dejansko prejela pritožbe tudi od štirih drugih partnerjev konzorcija. Čeprav so se ti izvajalci pritožili Komisiji, se je le pritožnik odločil, da bo odločitev Komisije izpodbijal pred varuhom človekovih pravic.

25.      Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da zgoraj navedeno vprašanje ni neposredno pomembno za preučitev te pritožbe. Prav tako ni jasno, ali je pritožnik želel podati dodatno trditev v zvezi s tem vprašanjem. Varuh človekovih pravic vsekakor meni, da mu ni treba preučiti razmerja med Komisijo in drugimi člani konzorcija, saj to razmerje očitno ne spada na področje te preiskave. Varuh zato meni, da vprašanja, ki ga je izpostavil pritožnik, v tej preiskavi ni treba preučiti. Kljub temu bi vsak poskus institucije ali organa Skupnosti, da zavede varuha človekovih pravic, nedvomno pomenil resno nepravilnost. Varuh človekovih pravic bo zato prosil Komisijo, naj mu zagotovi dodatne informacije v zvezi s tem vprašanjem, da se bo lahko odločil, ali so potrebni nadaljnji ukrepi.

V zvezi s pristopom varuha človekovih pravic

26.      Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnikova prva trditev sestavljena iz treh sklopov argumentov. Zdi se, da se prvi dve, predstavljeni v točkah (a) in (b) odstavka 15, nanašata na delo pritožnika v okviru WP7. Zadnja, povzeta v točki (c) odstavka 15, se nanaša na večjo delovno obremenitev, ki jo je pritožnik navedel v okviru delovnega sklopa 1. Varuh človekovih pravic meni, da bi moral zato to trditev preučiti tako, da bi najprej obravnaval argumente pritožnika in Komisije v zvezi z delovnim sklopom 1, nato pa argumente v zvezi z delovnim sklopom 7.

A. V zvezi z delovnim sklopom 1 in prenosom dela med delovnimi sklopi (odstavek 15, točka (c) zgoraj)

Trditve, predložene varuhu človekovih pravic

27.      Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da so v skladu s členom 22(5) splošnih pogojev dovoljene z delom povezane spremembe med proračunskimi vrsticami in delovnimi sklopi. Navedla je, da je opravila večino dela v okviru delovnega sklopa 1 in da je bilo to ustrezno upoštevano v zapisniku uvodnega sestanka konzorcija z dne 14. januarja 2000 ter v finančni dokumentaciji, končnih rezultatih, ki jih je predložil pritožnik, in tehnološkem izvedbenem načrtu.

28.      Komisija je 20. maja 2005 partnerjem konzorcija poslala elektronsko sporočilo. V tem elektronskem sporočilu je pojasnila, da odstopanj od delovnega sklopa 1 ni mogoče sprejeti, razen če je bila Komisiji predložena predhodna zahteva, ki jo je Komisija sprejela. Komisija je poudarila, da take zahteve ni nikoli prejela. V zvezi s tem je opozorila na spremembo pogodbe, v kateri konzorcij ni predlagal nobenih sprememb delovnega sklopa 1.

29.      Pritožnik je v odgovoru na navedeno elektronsko sporočilo trdil, da je bil prenos dela med delovnimi sklopi izveden v skladu z ustreznimi pravili. Glede na to, da je bilo odstopanje pri delu v okviru delovnega sklopa 1 manjše (približno 12 %), ni bilo potrebe po dopisu koordinatorja projekta, ki bi upravičil prenos ali spremembo pogodbe. Ta postopek se je uporabljal samo za odstopanja, ki so presegala 20 %. Pritožnik je menil, da bi morala Komisija, ker za taka manjša odstopanja ni bilo potrebno dovoljenje Komisije, zgolj analizirati dejansko delo, ki ga je opravil vsak partner. Po mnenju pritožnika Komisija tega ni storila. Zato nekateri partnerji niso bili plačani za delo, ki so ga opravili, medtem ko so bili drugi partnerji plačani za delo, ki ga niso nikoli opravili.

30.      Pritožnik je nadalje trdil, da uvodne pripombe o štirih končnih rezultatih v okviru WP1, ki so bile Komisiji predložene 11. junija 2001, jasno kažejo, da je pripravil vse štiri.

31.      Komisija je menila, da:

„v tej fazi [] ni bilo mogoče sprejeti višjih stroškov od tistih, ki so bili dogovorjeni v pogodbi in so pomembni za delovni sklop 1 in delovni sklop 2; ker med trajanjem pogodbe Komisiji ni bila predložena nobena taka zahteva za prerazporeditev proračuna. Pojasniti je treba, da v primeru odstopanja od proračuna upravičenca za manj kot 20 % sprememba ni potrebna, vendar je še vedno potrebno predhodno informativno obvestilo, kot je pojasnjeno v členu 22.5 Priloge II k pogodbi, Splošni pogoji (dopis Komisije z dne 20. julija 2005).

32.      Komisija je tudi opozorila, da mora v skladu s členom 3 pogodbe [4] financirati upravičene stroške projekta do najvišjega zneska, določenega v pogodbi.

33.      Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da se Komisija namenoma ni sklicevala na zapisnike zgodnjih projektnih sestankov, na primer zapisnike uvodnega sestanka z dne 14. januarja 2000. Ta zapisnik je bil veljavno in pravno orodje za obveščanje Komisije o odstopanjih od načrtovanega dela. S priznanjem obstoja tega dokumenta bi Komisija priznala, da je bila v celoti obveščena o odstopanju in večjem obsegu dela, ki ga je pritožnik opravil v okviru WP1. Zapisniki sestankov, redna poročila o napredku in rezultati, ki jih je sprejela Komisija, so zadostovali za obveščanje Komisije o ustreznih izmenah, povezanih z delom. Vendar Komisija te dokumentacije ni ustrezno analizirala. Zato se je napačno odločila, da bo nekaterim partnerjem plačala za delo, ki ga niso nikoli opravili in nikoli zahtevali, pritožniku pa ni plačala za dodatno delo, ki ga je opravila in upravičeno zahtevala v okviru WP1.

34.      Varuhinja človekovih pravic je po analizi predloženih informacij menila, da so potrebne dodatne informacije v zvezi s tem vidikom pritožbe. Komisija je bila zato pozvana, naj odgovori na naslednje vprašanje:

Ali lahko Komisija komentira trditve pritožnika, da je bila Komisija ustrezno obveščena (v skladu s členom 22(5) splošnih pogojev) o izmenah, povezanih z delom, v okviru delovnega sklopa 1 in o večjem delu, ki ga je pritožnik v zvezi s tem opravil z zapisniki sestankov, poročili o napredku, finančnimi dokumenti in načrtom tehnološkega izvajanja?

35.      Komisija je v dodatnem mnenju ponovila, da je pogodbeniki v nasprotju s členom 22(5) splošnih pogojev niso obvestili o odstopanjih, povezanih z delom.

36.      Pritožnik se je v svojih nadaljnjih pripombah skliceval na člen 4 splošnih pogojev, ki koordinatorja zavezuje, da predloži redna poročila, ki vsebujejo informacije o napredku dela, uporabljenih virih, odstopanjih od časovnega razporeda in rezultatih. Komisiji so bili ustrezno predloženi zapisniki sestankov, redna poročila o napredku, finančna dokumentacija in načrt tehnološkega izvajanja. Člen 4 določa, da „če Komisija ne predloži pripomb, se šteje, da so rezultati projekta (...) odobreni v dveh mesecih od njihovega prejema“. Po mnenju pritožnika bi Komisija kršila svoje postopke, če bi sprejela zaključni projektni dokument, to je tehnološki izvedbeni načrt, ne da bi preučila delo, ki ga je opravil vsak posamezni projektni partner. Komisija je sprejela vso ustrezno projektno dokumentacijo, od zapisnikov sestankov do načrta tehnološkega izvajanja.

37.      Po mnenju pritožnika je Komisija napačno razlagala člen 3 pogodbe, saj se tam navedeni najvišji znesek za prispevek Skupnosti ni nanašal na posamezne delovne sklope, ampak na pogodbo kot celoto.

Ocena varuha človekovih pravic

38.      Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da so v skladu s členom 22(5) splošnih pogojev pogodbe izvajalci pooblaščeni, da med seboj prenesejo proračun, določen v razpredelnici okvirne razčlenitve ocenjenih upravičenih stroškov, če: (i) „o takih prenosih obvestijo Komisijo ob podpisu sporazuma, ki potrjuje, da obseg projekta in pogoji za sodelovanje (...) niso bistveno spremenjeni“; in da (ii) "skupni preneseni zneski ne presegajo 20 % zneska, dodeljenega upravičencu v preglednici okvirne razčlenitve ocenjenih upravičenih stroškov."

39.      V skladu s členom 2(1)(g) splošnih pogojev je bil koordinator odgovoren za upravno usklajevanje projekta. Natančneje, naloga koordinatorja je bila obvestiti Komisijo o „prerazporeditvah v proračunu iz preglednice z okvirno razčlenitvijo ocenjenih upravičenih stroškov med izvajalci in med kategorijami, izvedenih v skladu s členom 22(5) te priloge po uradnem obvestilu zadevnih oseb.“

40.      V skladu s členom 2(2)(f) splošnih pogojev bi morali izvajalci „obvestiti koordinatorja o prerazporeditvah v proračunu, določenem v razpredelnici, o okvirni razčlenitvi ocenjenih upravičenih stroškov med njimi in med kategorijami, takoj ko izvedejo take prerazporeditve v skladu s pogoji iz člena 22(5)“splošnih pogojev.

41.      Varuh človekovih pravic je skrbno pregledal zapisnik sestanka z dne 14. januarja 2000, ki vključuje kratek opis dela, ki naj bi ga pritožnik opravil v okviru WP1. V skladu s tem zapisnikom je moral pritožnik „izvesti zunanjo analizo (...) na makro ravni v vsaki od treh držav“in „doseči notranjo analizo v vsaki državi“s pomočjo drugih partnerjev.

42.      V skladu s seznamom končnih rezultatov, ki naj bi jih konzorcij pripravil v okviru WP1, je bil pritožnik odgovoren le za „povzetek analize potreb v treh državah, ki jih zadeva poskus“, kar je bil eden od štirih končnih rezultatov v okviru WP1. Ostali trije rezultati v okviru delovnega sklopa 1 so bile analize potreb, ki jih je bilo treba izvesti v zadevnih treh državah. Predvideno je bilo, da bo izvajanje teh analiz naloga drugih projektnih partnerjev. Zato se zdi, da je pritožnik v okviru WP1 dejansko opravil več dela, kot je bilo prvotno predvideno. Vendar v navedenem zapisniku ni izrecno navedeno, da je bilo delo, ki so ga predvideli drugi projektni partnerji, prerazporejeno pritožniku in da je bilo treba proračun ustrezno prilagoditi.

43.      Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da izrecnih informacij o z delom povezanih odstopanjih med partnerji v okviru WP1 prav tako ni v uvodnih pripombah štirih končnih rezultatov v okviru WP1, za katere pritožnik trdi, da jih je predložil. Poleg tega ni navedena v opisu rezultatov, doseženih v tehničnem izvedbenem načrtu. Pritožnik je trdil, da je bila Komisija o odstopanjih, povezanih z delom, ustrezno obveščena s finančnimi dokumenti, ki jih je Komisija odobrila in sprejela. Vendar pritožnik v podporo svoji izjavi ni navedel nobenega konkretnega sklica na določen finančni dokument.

44.      Tako se zdi, da koordinator projekta Komisije ni zadostno obvestil o spremembah v zvezi z delom in proračunom v okviru delovnega sklopa 1, kot zahtevata člen 2(1)(g) in člen 22(5) splošnih pogojev. Poleg tega ni dokazov, da bi pritožnik pisal koordinatorju projekta, ga obveščal o delovnih odstopanjih v okviru delovnega sklopa 1 in prosil, naj te informacije posreduje Komisiji, kot je določeno v zgoraj navedenem členu 2(2)(f) splošnih pogojev.

45.      Na podlagi zgornjih premislekov varuh človekovih pravic meni, da pritožnikovega stališča, da je bila Komisija ustrezno obveščena o odstopanjih, povezanih z delom, v okviru delovnega sklopa 1 in da je slednji (izrecno ali implicitno) podprl prenos dela med delovnimi sklopi projekta, ni mogoče šteti za ugotovljeno.

46.      Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je sklep Komisije o tem, ali je bila ustrezno obveščena o prenosih, povezanih z delom, v okviru WP1 med partnerji, razumen. Glede na te okoliščine se zdi odločitev Komisije, da pritožniku plača 100 % predvidenih odhodkov (35 500 EUR), ne pa tudi višji znesek, ki ga je zahteval pritožnik (45 300 EUR), prav tako razumna.

B. V zvezi z delovnim sklopom 7

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

V zvezi s časovnim razporedom opravljenega dela (točka 15(a) zgoraj)

47.      Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je bila odločitev Komisije, da od njega izterja sredstva, napačna, saj ni upoštevala, da so zadevni stroški nastali, preden je bilo jasno, da predstavitvene hiše ne bodo zgrajene.

48.      Stališče Komisije je mogoče povzeti, kot sledi.

49.      Konec leta 2001 in v začetku leta 2002 je bilo jasno, da za stavbe na lokaciji v Združenem kraljestvu ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Junija 2002 je bilo jasno, da obstajajo številne težave s francoskimi in finskimi lokacijami; Najpomembneje je, da se delo na nobenem od njih ni začelo. Jasno je bilo, da brez podaljšanja pogodbe dela ne bi bilo mogoče dokončati v roku, predvidenem v pogodbi [5]. Vsi izvajalci so vedeli, da pozitivna odločitev Komisije o podaljšanju pogodbe ni bila gotova. Iz usklajevalnega sestanka, ki je potekal 12. decembra 2002, je bilo razvidno, da ni bilo gradbenih del.

50.      Komisija se je 28. januarja 2003 strinjala, da bo podprla prošnjo za podaljšanje, pod pogojem, da se upravne težave, povezane z gradnjo vseh lokacij (v Združenem kraljestvu, Franciji in na Finskem), hitro rešijo. Jasno je bilo, da dela, predvidenega v pogodbi, ne bi bilo mogoče dokončati brez zadevnega podaljšanja. Takrat ni bilo smiselno izvesti nobenega dela na projektu, dokler ni bila uradno sprejeta sprememba pogodbe v zvezi s podaljšanjem. Vendar je pritožnik še naprej opravljal nekaj dela. Po mnenju Komisije so stroški, ki jih je pritožnik zahteval v zvezi s tem delom, nastali po tem, ko je bilo jasno, da predstavitvene hiše ne bodo zgrajene. Glede na to ni bilo mogoče izvesti raziskav o prebivalcih stavb [6]; zato je bilo nesmiselno nadaljevati z delom na njihovi pripravi. Zaradi tega je Komisija 5. junija 2003 poslala predodpovedno pismo. Komisija je v zvezi s tem pripomnila, da ni smiselno dokončati rezultata, ki ne bi imel želenega učinka, temveč le zagotoviti, da se doseže največji možni prispevek Skupnosti. Komisija zato ni mogla biti odgovorna za odločitev pritožnika, da bo nadaljeval z ukrepi, ki ne bi vodili nikamor. Oktobra 2003 je Komisija izvajalce obvestila, da je bila pogodba odpovedana. Opozorila je tudi, da je pritožnik pred predložitvijo končnega poročila ni obvestil o tekočem delu.

51.      Na podlagi navedenega je Komisija menila, da je ta del pritožnikove prve trditve neutemeljen.

52.      Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje argumente.

53.      Pritožnik ni mogel obvestiti Komisije o tekočem delu do predložitve končnega poročila, saj je bila v skladu s členoma 2 in 4 splošnih pogojev naloga koordinatorja projekta, da Komisiji posreduje vse dokumente in korespondenco, povezane s projektom. Zato bi pritožnik kršil pogodbo in ustrezne postopke, če bi Komisijo obvestil o kakršnem koli tekočem delu.

54.      V odgovor na pripombo Komisije, da bi moral pritožnik po težavah z izvajanjem projekta vedeti, da je zelo malo verjetno, da se bo delo nadaljevalo ali zaključilo, je pritožnik izjavil, da Komisija "konzorciju ni svetovala ali mu celo dala namiga, naj sredi leta 2002 ustavi kakršno koli delo." Nasprotno, januarja 2003 je Komisija konzorciju svetovala, naj zaprosi za podaljšanje za 9 mesecev, in "Komisija tudi na tej točki ni predlagala prekinitve celotnega dela na projektu". Uradno obvestilo o odstopu od pogodbe je bilo izdano 15. oktobra 2003. Pritožnik se je po lastni presoji odločil, da bo svoje delo na projektu zaključil 24. februarja 2003, to je šest mesecev pred uradnim preklicem projekta.

55.      Varuhinja človekovih pravic je po analizi predloženih informacij menila, da so potrebne nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe. V ta namen je Komisijo pozval, naj poda pripombe na to vprašanje.

Glede na to, da se zdi, da je Komisija 28. januarja 2003 sprejela prošnjo za podaljšanje projekta in da pritožnik trdi, da je 24. februarja 2003 na lastno pobudo prenehal delati na projektu, ali lahko Komisija pojasni, kdaj točno bi moral pritožnik vedeti, da projekt ne bo izveden, in bi zato moral prenehati delati na njem?

56.      Komisija je v odgovoru ponovila, da je v dopisu z dne 28. januarja 2003 dejansko podprla zahtevo za podaljšanje pogodbe. Vendar je bil pogoj za to, da se obstoječe upravne težave hitro rešijo. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, podaljšanje ni bilo odobreno in pogodba je bila odpovedana. Komisija je ponovila svoje stališče, da je pritožnik vedel, da pogoji za začetek del na zadevnih lokacijah niso bili izpolnjeni. Pritožnik se je 7. in 8. marca 2002 udeležil usklajevalnega sestanka, na katerem so bile, kot je navedeno v ustreznem zapisniku, te težave že znane. Dne 10. junija 2002 je pritožnik skupaj z vsemi drugimi izvajalci vedel, da je verjetnost podaljšanja pogodbe zelo majhna. Vsi drugi izvajalci so ravnali preudarno in so takrat prenehali z delom na projektu, razen nekaterih nalog usklajevanja in upravljanja pogodb, ki niso bile povezane s pritožnikom. Komisija je nadalje poudarila, da je bilo decembra 2002 očitno, da pritožnik ni opravil nobenega drugega dela razen pripravljalnih nalog, ki jih je Komisija sprejela in plačala. Januarja 2003 je bilo še vedno jasno, da ni smiselno izvajati nobenih del, dokler ne bodo rešene težave v zvezi z upravnimi dovoljenji za vsa gradbišča. Pritožnik je tako trdil, da je delo opravil v času, ko to ni bilo smiselno.

57.      Pritožnik je v svojih nadaljnjih pripombah navedel, da Komisija ni pojasnila, zakaj projekta ni zaključila leta 2001 in zakaj ga je še naprej financirala naslednji dve leti. Pritožnik je poudaril, da ni bilo sporno, da je Komisija odpovedala pogodbo šele oktobra 2003 in ne prej, tj. leta 2001 ali 2002.

58.      Pritožnik se je skliceval na člen 7(6) splošnih pogojev, ki določa, da "glavni izvajalci sprejmejo ustrezne ukrepe za razveljavitev ali zmanjšanje svojih obveznosti po prejemu pisma Komisije, s katerim jih obvesti o odpovedi pogodbe (...)"Obvestilo o odpovedi pogodbe je bilo poslano 15. oktobra 2003. Pritožnik je februarja 2003 prenehal delati na projektu.

59.      Pritožnik se tudi ni strinjal z izjavo Komisije, da "so vsi drugi izvajalci prenehali z delom že 10. junija 2002". Po njenem mnenju podaljšanje pogodbe ni bilo zahtevano 10. junija 2002, prav tako pa Komisija leta 2002 ni niti namignila na morebitno prekinitev pogodbe zaradi tehničnih razlogov. Poleg tega Komisija ni sprejela nobene odločbe z dne 10. junija 2002. Na ta datum je imel konzorcij redno letno srečanje, na katerem so partnerji razpravljali o težavah v zvezi s spletno stranjo v Združenem kraljestvu. Zahtevek za podaljšanje projekta je bil vložen februarja 2003, po sestanku v prostorih Komisije v Bruslju, ki je potekal januarja 2003. Po navedbah pritožnika so projektni partnerji takrat zamrznili dejavnosti, povezane z gradbiščem. Do takrat je pritožnik že zaključil svoje delo in počakal na odločitev Komisije.

Kar zadeva dejanske in ocenjene stroške (točka 15(b) zgoraj)

60.      Pritožnik je trdil, da so bili vsi njegovi stroški, povezani s projektom, dejanski stroški in da bi morala Komisija v skladu s svojimi pravili pritožniku povrniti te odhodke.

61.      Komisija je pojasnila, da lahko financira le upravičene stroške projekta. Ti so bili opredeljeni v 22. in 23. členu Splošnih pogojev. Da bi bili stroški upravičeni, so morali biti „potrebni“za projekt. Komisija je poudarila, da povračilo stroškov v nobenem primeru ni samodejno plačilo stroškov, ki se uveljavljajo. Odgovorni tehnični uradnik mora vedno oceniti nujnost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Po mnenju Komisije bi bilo sprejetje drugačnega pristopa v nasprotju z načelom dobrega finančnega poslovodenja, saj bi morala Komisija priznati in povrniti vse dejanske stroške, tj. vse stroške, ki naj bi jih imel izvajalec.

62.      Komisija je menila, da so bili stroški, ki jih je zahteval pritožnik, le izjava o času, ki ga je pritožnik namenil izvajanju nalog, in da pritožnik „ni dokazal zahtevanih dejanskih stroškov“. Točnosti trditve ni bilo mogoče pozitivno preveriti, vendar sta obstajala dva elementa, na podlagi katerih je Komisija lahko domnevala, da je bila trditev pretirana. Ti so bili naslednji: (i) delovni sklop je predvideval dokončanje veliko večjega števila nalog za isti proračun in večina nalog ni bila nikoli opravljena; in (ii) pri primerjavi kakovosti predloženih vprašalnikov s tistimi, ki so bili pripravljeni v drugih podobnih primerih, se je zdelo, da je pritožnik potreboval zelo malo časa za njihovo pripravo.

63.      Kot je navedeno v odstavku 13 zgoraj, se je Komisija odločila sprejeti 20 % (9 200 EUR) predvidenih odhodkov v okviru WP7 (46 000 EUR) v dobri veri, "ob predpostavki", da bi pritožnik lahko porabil ustrezen čas pri načrtovanju ukrepa, ki ga pozneje ni izvedel.

64.      Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje argumente.

65.      Vsi njegovi stroški so bili „potrebni“za projekt v letih 2000, 2001, 2002 in do 24. februarja 2003. Tehnični uradnik, odgovoren za projekt, ni podal niti ene pripombe o rezultatih ali finančnih zahtevkih v letih 2000, 2001 ali 2002, dejstvo, da pritožnik ni mogel dokončati svojega dela v letu 2003, pa ni bilo povezano z njegovo vlogo v projektu, ampak samo z dejstvom, da drugi partnerji niso postavili predstavitvenih hiš.

66.      Pritožnik je poudaril, da je Komisija storila formalno napako, ko je navedla, da je pritožnik za WP7 zahteval 46 000 EUR. Navedla je, da je iz tega jasno razvidno, da Komisija ni ustrezno analizirala finančnih dokumentov. Znesek, ki ga je pritožnik zahteval za WP7, je dejansko znašal 21 150 EUR; ta dejanska napaka je resno ogrozila verodostojnost kakršnega koli izračuna Komisije v zvezi s sprejetimi stroški in zahtevki za povračilo. Pritožnik je menil, da je izvedel približno 49 % dela, ki naj bi ga opravil v okviru WP7, saj po njegovem mnenju razvoj socioloških raziskav na splošno traja vsaj toliko časa kot nadaljnja primerjalna analiza podatkov. V skladu z delom, predvidenim v okviru delovnega sklopa 7, naj bi raziskave in nacionalne analize izvajali drugi partnerji. Pritožnik je moral opraviti primerjalno analizo podatkov, potem ko so zgoraj navedena nacionalna poročila dokončali drugi partnerji, vendar tega ni mogel storiti iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Sklep Komisije, da sprejme le 20 % predvidenih odhodkov, je bil zato po mnenju pritožnika popolnoma samovoljen.

67.      Pritožnik je nadalje pripomnil, da Komisija ni predložila nobenega dokaza, da so njeni izračuni sprejetih stroškov in zneskov, ki jih je treba povrniti, temeljili na "dejanskih" in ne "ocenjenih" stroških. Komisija je na primer priznala, da se je moral pritožnik udeležiti sestankov z drugimi izvajalci in je moral nekaj dni potovati, vendar se ni sklicevala na noben podatek v zvezi s temi stroški in na to, kako so bili izračunani glede na sprejeti znesek v višini 9 200 EUR. Priznati je bilo treba, da so bili ti potni stroški realni in ustrezno evidentirani v finančnih izkazih Komisije. Pritožnik je zato ponovil, da bi morala Komisija sprejeti ustrezne stroške, ki jih je imela za končne rezultate, potne stroške in posredne stroške (režijske stroške).

68.      Pritožnik se nikakor ni strinjal z ugotovitvijo Komisije, da ni mogoče pozitivno preveriti točnosti trditve, in je navedel, da je v členu 25 splošnih pogojev jasno pojasnjeno, kako bi bilo treba določiti utemeljitev stroškov.

69.      Po analizi predloženih informacij je varuh človekovih pravic menil, da so potrebne nadaljnje preiskave v zvezi s tem delom pritožbe. Zato je Komisijo pozval, naj odgovori na naslednja vprašanja:

Pritožnik se v svojih pripombah ni strinjal z mnenjem Komisije, da „ni mogoče pozitivno preveriti točnosti trditve“, ki jo je predložila. Ali lahko Komisija, prosim, to komentira?

Ali lahko Komisija komentira tudi pripombo pritožnika, da je Komisija storila formalno napako v zvezi z zneskom, ki ga je zahteval pritožnik? Ali lahko Komisija v zvezi s tem pojasni razlike med podatki, ki jih je predložil pritožnik, in podatki Komisije?

70.      Komisija je v svojem nadaljnjem mnenju navedla, da je bila finančna trditev pritožnika sestavljena iz izjave o tem, koliko delovnih ur je pritožnik porabil za projekt. Komisija je lahko trditev preverila le naknadno. Večina zahtevanega dela je temeljila na delovnem času pritožnika in ni bilo potrjenih evidenc opravljenih ur, računov ali drugih elementov, na podlagi katerih bi Komisija lahko preverila dejanske odhodke. Komisija je zato lahko ocenila navedeno delovno obremenitev le na podlagi predstavljenega dela in na podlagi ocen iz delovnega programa pogodbe.

71.      V zvezi z delom, ki ga je navedel pritožnik, je Komisija ugotovila, da je iz vprašalnika, ki ga je predložil pritožnik, razvidno, da so bila vsa vprašanja, ki jih je pripravila, splošna, razen enega (vprašanje 003). Dodana vrednost dela bi morala biti v razlagi vprašalnikov, potem ko so bili prejeti vsi odgovori. Vprašalnikov očitno ni nikoli izpolnil nihče, ker jih nihče ni prejel. Zato ni bilo smiselno zahtevati stroškov, povezanih z delom. Trditev o 423 delovnih urah je bila po mnenju Komisije popolnoma nesprejemljiva.

72.      V zvezi z izračuni je Komisija trdila, da ni storila nobene formalne napake, saj se je strinjala, da pritožniku plača pavšalni znesek za pripravljalne naloge, izvedene v okviru delovnega sklopa 7. Kar se tiče ostalega dela, ni bilo nobenega dokaza, da je bilo opravljeno.

73.      Pritožnik je v svojih nadaljnjih pripombah ponovil, da Komisija pri oceni dela, opravljenega v okviru projekta, ni uporabila dejanskih stroškov, ampak se je namesto tega oprla na ocene. Ni bilo jasno, kako je Komisija lahko ocenila, da delo pritožnika ustreza 20 % vrednosti WP7, ne da bi upoštevala potrjene časovne liste.

74.      Pritožnik se je nadalje skliceval na člena 23 in 25 splošnih pogojev, ki določata obveznosti izvajalcev in način, kako naj Komisija izvaja svoj nadzor.

           Člen 23(1)(a) določa:

„Vsak delovni čas, zajet v pogodbi, je treba evidentirati med celotnim trajanjem projekta, v primeru koordinatorja pa najpozneje dva meseca po koncu trajanja projekta, in ga mora vsaj enkrat mesečno potrditi oseba, odgovorna za delo, ki jo imenuje izvajalec (...), ali ustrezno pooblaščeni odgovorni finančni uradnik izvajalca.“

           Člen 25 se glasi:

„Upravičeni stroški se povrnejo, če jih izvajalec utemelji. V ta namen izvajalec redno in v skladu z običajnimi računovodskimi konvencijami države, v kateri ima sedež, vodi računovodske izkaze za projekt in ustrezno dokumentacijo, ki podpira in utemeljuje zlasti stroške in čas, navedene v njegovih izkazih. Ta dokumentacija mora biti natančna, popolna in učinkovita.“

75.      Pritožnik se nikakor ni strinjal z ugotovitvijo Komisije, da nima potrjenih evidenc opravljenih ur. Trdila je, da sta njene evidence opravljenih ur v skladu s pravili Komisije potrdila oseba, odgovorna za delo, in ustrezno pooblaščeni finančni uradnik. Pritožnik je vztrajal, da je v celoti izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe, in vodil potrjene evidence opravljenih ur, ki bi jih Komisija lahko preverila kadar koli, med projektom in po njem. Pritožnik je nadalje pripomnil, da se je Komisija odločila, da ne bo preverila potrjenih evidenc opravljenih ur projektnih partnerjev. Komisija je to zavrnila, čeprav je pritožnik to izrecno zahteval leta 2005. Komisija se je tako odločila, da bo svojo odločitev utemeljila na ocenah, brez jasnih pravil ter ustreznega in pravočasnega medsebojnega strokovnega pregleda. Niti ni upoštevala posebnih potnih stroškov za projektne sestanke, ki so bili dokumentirani z letalskimi vozovnicami in vozovnicami za vlak. Splošna ocena Komisije je bila hitra rešitev, ki je dejansko kaznovala najmanjšega partnerja v konzorciju, tj. pritožnika, tako v absolutnem kot relativnem smislu.

76.      Po navedbah pritožnika je Komisija potrdila, da lahko delovno obremenitev oceni le na podlagi rezultatov in ocen iz delovnega programa izvajalca. Komisija je tako potrdila, da je namesto dejanskih stroškov, nastalih med izvajanjem projekta, uporabila ocenjene stroške. Vendar so bili dejanski stroški edina pravna podlaga za to, da je Komisija sprejela stroške [7]. Glavni razlog za ta očitek je bil, da Komisija ni uporabila pravil v zvezi z dejanskimi stroški.

77.      Po mnenju pritožnika je Komisija v svojem prvotnem mnenju o pritožbi storila dejansko napako, saj je potrdila, da je pritožnik zahteval 46 000 EUR za WP7 in da je bil ta znesek „višji od skupnega predvidenega zneska, če bi bilo celotno delo opravljeno“. Komisija v svojem nadaljnjem mnenju ni pojasnila svojih prejšnjih napak pri izračunu.

78.      Delo, ki ga je pritožnik opravil v okviru WP7, ni bilo „medsebojno strokovno pregledano“v času, predvidenem v postopkih Komisije. Pet let po zaključku projekta je Komisija poskušala začeti razpravo o kakovosti pritožnikovega dela, tj. o posebnih vprašanjih iz vprašalnika, ki ga je pritožnik pripravil v okviru WP7. Če je imela Komisija pomisleke glede vsebine vprašalnika, jih je morala izraziti v 60 dneh in ne v petih letih. V teh 60 dneh bi Komisija lahko zavrnila metodološko delo v okviru delovnega sklopa 7, vendar tega ni storila.

Ocena varuha človekovih pravic

79.      Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da lahko Komisija v skladu s členom 7(1)(a) splošnih pogojev odpove pogodbo „iz pomembnih tehničnih ali gospodarskih razlogov, ki znatno vplivajo na projekt (...)“. V tem primeru finančni prispevek Skupnosti na podlagi besedila člena 7(6) splošnih pogojev krije „upravičene stroške, povezane z rezultati projekta, ki jih je odobrila Komisija“, in „upravičene stroške, ki so pozneje nastali v dobri veri“pred datumom odpovedi pogodbe.

80.      Varuhinja človekovih pravic razume, da zaradi prekinitve pogodbe v okviru delovnega sklopa 7 niso bili doseženi nobeni rezultati. To je bilo zato, ker demonstracijske hiše niso bile zgrajene. Zato v njih ni živel noben prebivalec, zato ni bilo mogoče opraviti nobenih socioloških raziskav [8]. Na podlagi zgoraj navedenega člena 7(6) mora varuh človekovih pravic ugotoviti, ali so bili stroški, ki jih je imel pritožnik zaradi nadaljevanja dela na projektu med junijem 2002 in februarjem 2003, nastali v "dobri veri" in ali so bili "upravičeni" do projekta.

Vprašanje dobre vere

81.      Komisija je trdila, da so partnerji, ki so ravnali v dobri veri, svoje delo na projektu zaključili že junija 2002, po sestanku konzorcija, ki je potekal 10. junija 2002. Pritožnik se ni strinjal in je pripomnil, da so partnerji dejansko delali vsaj do februarja 2003, ko je bila vložena zahteva za podaljšanje projekta. Pritožnik je poudaril, da je svoje delo na projektu zaključil 24. februarja 2003 in da so zato vsi njegovi stroški nastali pred uradnim preklicem projekta s strani Komisije.

82.      Varuh človekovih pravic meni, da v skladu s členom 7(6) Splošnih pogojev (glej odstavek 58 zgoraj) projektni partnerji, vključno s pritožnikom, dejansko niso bili formalno zavezani, da prenehajo delati na projektu pred njegovo uradno razveljavitvijo (15. oktobra 2003), pred katero je Komisija poslala dopis pred odpovedjo (5. junija 2003).

83.      Vendar je varuh človekovih pravic skrbno analiziral zapisnike sestankov projektnih partnerjev in ugotavlja, da je bilo na sestanku 10. junija 2002 jasno, da „projektu [ ] ponovno ni uspelo pridobiti odobritve načrta“za območje Združenega kraljestva in da bo vložena pritožba zoper odločbo o zavrnitvi gradbenega dovoljenja. Pritožbeni postopek naj bi trajal več mesecev, partner iz Združenega kraljestva pa si je pridržal pravico do umika iz projekta, če bi se pritožba izkazala za neuspešno. Proučena je bila možnost, da se zaprosi za podaljšanje pogodbe zaradi težav z lokacijo v Združenem kraljestvu. Vendar je bilo ugotovljeno, da je prošnja za podaljšanje pogodbe „zelo dolg postopek in ni gotovo, da bo uspel“. V zvezi z gradnjo francoskih in finskih lokacij je bilo ugotovljeno, da podaljšanje „zanje ni obvezno, vendar bi lahko bilo dih“. Partnerji so se načeloma strinjali, da bodo zaprosili za podaljšanje pogodbe, vendar so se odločili počakati šest mesecev, preden so sprejeli uradno odločitev. Pritožnik je opozoril, da bi bilo podaljšanje za 6–9 mesecev boljše od 12-mesečnega podaljšanja.

84.      V zapisniku sestanka z dne 12. decembra 2002 je bilo navedeno, da „se zdaj pričakuje devetmesečno podaljšanje“za francoski in finski obrat ter da je za obrat v Združenem kraljestvu potrebno 12-mesečno podaljšanje. Projektni partnerji so se odločili, da se bodo sestali s Komisijo, da bi razpravljali o morebitni razširitvi stika. Na naslednjem sestanku 28. januarja 2003 je bilo dogovorjeno, da se od Komisije uradno zahteva podaljšanje.

85.      Vendar podaljšanje pogodbe s strani Komisije, o katerem se je razpravljalo že junija 2002, še zdaleč ni bilo gotovo. Varuh zato meni, da bi morali biti projektni partnerji previdni, preden bi imeli dodatne izdatke za projekt, saj njegov uspešen zaključek ni bil več gotov. Upoštevati je treba dejstvo, da se zdi, da je bil velik del pritožnikovega nadaljnjega dela odvisen od postavitve predstavitvenih hiš in da se na nobenem od lokacij ni začela gradnja. Pritožnik je pravilno trdil, da takrat, tj. sredi leta 2002, ni bilo razprave o ukinitvi projekta, ki je potekala šele oktobra 2003. Vendar je bila uspešna izvedba projekta že junija 2002 nedvomno dvomljiva. Pritožnik bi zato moral skrbno preučiti, ali je nadaljnje delo resnično smiselno, ob upoštevanju možnosti, da težave ne bi bile rešene in da projekt ne bi bil izveden.

86.      Vendar varuh človekovih pravic meni, da ni treba odločiti, ali je predlog Komisije, da pritožnik ni ravnal v dobri veri, ko je nadaljeval svoje delo po drugi polovici leta 2002, upravičen ali ne. Zdi se, da Komisija ni zavrnila vseh stroškov, ki so pritožniku nastali po sredini leta 2002. Namesto tega je sprejela del stroškov, ki jih je prijavil pritožnik. Vprašanje, ali je bil pristop, uporabljen pri izračunu zneska, ki ga je treba sprejeti, pravilen, je obravnavano v nadaljevanju (glej odstavke 87 in naprej).

V zvezi z upravičenostjo stroškov

87.      Varuh človekovih pravic na podlagi zgoraj predstavljenih argumentov razume, da je eno od glavnih spornih vprašanj v tej zadevi, ali je Komisija svojo odločitev lahko utemeljila na primerjavi med predvidenim delom in delom, ki ga je pritožnik dejansko opravil v okviru WP7, in sprejela le del prijavljenih stroškov ali pa je morala opraviti podrobno revizijo dela pritožnika.

88.      Kot je navedeno v točki 22 zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da je obseg revizije, ki jo lahko opravi v zadevah v zvezi s pogodbami, nujno omejen. Skušala bo torej le preveriti, ali je Komisija predložila koherenten in razumen opis svojega stališča.

89.      Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bila odločitev Komisije, da sprejme del odhodkov, ki jih je zahteval pritožnik, na podlagi primerjave dokončanega in predvidenega dela sprejeta, ko je bilo jasno, da izvajanje projekta ni bilo uspešno. Jasno je tudi, da v okviru WP7 niso bili pripravljeni nobeni rezultati in da je bilo opravljeno le nekaj pripravljalnega dela. Komisija se je strinjala, da bo plačala zgoraj navedeno pripravljalno delo, čeprav delo v okviru navedenega delovnega programa očitno ni bilo dokončano. Varuhinja človekovih pravic meni, da je bila odločitev Komisije, da pritožniku povrne stroške za pripravljalno delo v okviru WP7 (tj. za pripravo vprašalnikov), tako da opravi splošno oceno dela, opravljenega glede na predvideno delo, legitimna.

90.      V zvezi s trditvijo pritožnika, da dela ni bilo mogoče dokončati, ker drugi izvajalci niso postavili hiš, varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s členom 6(3) splošnih pogojev Skupnost ne more biti odgovorna za dejanja ali opustitve dejanj, ki so jih storili izvajalci, vključeni v izvajanje zadevne pogodbe [9].

91.      V zvezi z dejanskim sprejetim zneskom varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija sklenila, da trditev o 423 delovnih urah za pripravo vprašalnikov ni bila upravičena. Menila je, da lahko sprejme le 20 % skupnega zneska, predvidenega v WP7 (vključno z režijskimi stroški in potnimi stroški). Pritožnik se ni strinjal z zgornjo ugotovitvijo in je menil, da je delo, ki ga je opravil v okviru WP7, znašalo približno 49 %[10]. Zahtevala je, da se ji ločeno povrnejo potni stroški in dnevnice.

92.      Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se strani ne strinjajo glede tega, kolikšen odstotek odhodkov, ki jih je zahteval pritožnik, bi morala Komisija sprejeti. Vendar varuh človekovih pravic ob upoštevanju argumentov, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev svoje odločitve, da sprejme le 20 % (9200 EUR) skupnega zneska, predvidenega v WP7, meni, da je Komisija predložila razumno in skladno razlago svojega pristopa.

93.      Na podlagi zgornjih premislekov varuh človekovih pravic meni, da prva trditev pritožnika, in sicer, da se je Komisija napačno odločila, da bo izterjala sredstva, izplačana pritožniku, ni bila dokazana.

C. V zvezi z drugo trditvijo pritožnika

94.      Pritožnik je trdil, da mu Komisija sprva ni predložila popolnih informacij o možnih pravnih sredstvih. Komisija je pritožnika obvestila, da lahko zadevo predloži Sodišču prve stopnje. Komisija je priznala, da ni omenila možnosti vložitve pritožbe pri evropskem varuhu človekovih pravic, in priznala, da bi lahko bila popolnejša v svojih informacijah o pravnih sredstvih.

95.      Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je zadovoljen s priznanjem Komisije, da ni omenila možnosti vložitve pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

Ocena varuha človekovih pravic

96.      Glede na to, da je Komisija priznala, da ni vključila možnosti vložitve pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic kot enega od pravnih sredstev, ki so na voljo pritožniku, in glede na dejstvo, da je slednji izrazil zadovoljstvo, da je Komisija priznala navedeno opustitev, varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe niso potrebne.

D. V zvezi s pritožnikovo trditvijo

97.      Komisija je vztrajala pri svojem stališču glede odločbe o vračilu.

98.      Pritožnik je vztrajal pri svoji trditvi in od varuha človekovih pravic zahteval, naj od Komisije zahteva plačilo čistega zneska v višini 44 984,18 EUR v njegovo korist.

Ocena varuha človekovih pravic

99.      Glede na ugotovitve iz točk 46 in 93 zgoraj mora biti pritožnikov zahtevek neuspešen.

E. Sklepi

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo Komisija ni storila nepravilnosti v zvezi s prvo trditvijo pritožnika in z njo povezano trditvijo. V zvezi z drugo trditvijo pritožnika nadaljnje preiskave niso upravičene.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

V Strasbourgu, 15. decembra 2008

---

[1] Ta dopis je z dne 2. septembra 2005, vendar je bil poslan šele 5. septembra 2005.

[2] Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev je na voljo na spletišču evropskega varuha človekovih pravic: http://www.ombudsman.europa.eu.

[3] Znesek, ki ga navaja pritožnik, tj. 36 250,74 EUR, se nekoliko razlikuje od zneska, za katerega se zdi, da ga je Komisija izterjala, in sicer 36 250,54 EUR.

[4] Člen 3(2) pogodbe določa:

"Skupnost financira upravičene stroške projekta v skladu s tabelo okvirne razčlenitve ocenjenih upravičenih stroškov, ki sledi podpisom te pogodbe, do največ 600 000, 00 EUR (šeststo tisoč eurov)."

[5] Pogodba naj bi trajala 48 mesecev od 1. januarja 2000.

[6] Cilj raziskav je bil naknadno oceniti primernost stanovanj in stopnjo zadovoljstva njihovih najemnikov ali lastnikov. V ta namen je bilo treba razviti okvir za razgovore (ki so ga sestavljali trije nadaljnji razgovori), ki je bil skupen vsem trem državam, in ga nato prilagoditi vsaki državi.

[7] Sklicevanje na „dejanske stroške“je navedeno v členu 23 (neposredni stroški) in členu 24 (posredni stroški) splošnih pogojev. Upravičeni stroški so bili stroški, opredeljeni v zgornjih dveh členih, ki so tudi v skladu s splošnimi načeli upravičenih stroškov iz člena 22 splošnih pogojev.

[8] V skladu s podrobnim opisom projekta je bilo treba v okviru delovnega sklopa 7 pripraviti tri končne rezultate (L19, L20 in L21). Ti rezultati so bile raziskave, ki naj bi bile izvedene v treh različnih državah.

[9] Člen 6(3) pogodbe določa: "Skupnost ne more biti odgovorna za dejanja in opustitve dejanj, ki so jih storili izvajalci, ki izvajajo to pogodbo (...)"

[10] Kot je navedeno v dopisu pritožnika z dne 20. maja 2005.