Strasbourg, 14. decembra 2007

Spoštovani gospod A.,

februarja 2006 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo zoper Urad za usklajevanje na notranjem trgu (v nadaljnjem besedilu: Urad) zaradi neodobritve dostopa do dokumenta in neustrezne obravnave zahtevka za plačilo.

15. marca 2006 sem začel preiskavo v zvezi s to pritožbo in jo posredoval predsedniku Urada. Urad je svoje mnenje poslal 8. junija 2006. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 18. julija 2006. Z dopisom z dne 23. januarja 2007 ste mi poslali dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za zamudo pri obravnavi vašega primera.

PRITOŽBA IN NJEGOV OZADJE

Bistvene elemente tega očitka je mogoče povzeti, kot sledi. Pritožnik je odvetnik pred odvetniško zbornico v Bruslju. M. je zastopal v zadevi (zadeva T) pred Sodiščem prve stopnje (v nadaljevanju: Sodišče prve stopnje), ki se je nanašala na odškodninsko tožbo proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (v nadaljevanju: Urad). Tožbi je bilo delno ugodeno in Uradu je bilo naloženo plačilo ene petine stroškov, ki jih je M. priglasil v sodnem postopku (1). Po tej sodbi, izdani 28. oktobra 2004, je pritožnik kot odvetnik g. M. z dopisom z dne 5. novembra 2004 od Urada zahteval, naj mu plača znesek v višini 2.727,08 EUR, kar ustreza petini njegovih honorarjev in stroškov (skupaj 13.635,43 EUR) za to zadevo. Pritožnik je navedel, da je to ravnanje običajno, in ko je odvetniku plačan ustrezen znesek, povrne svojo stranko, vendar obdrži znesek, ki bi mu ga stranka lahko dolgovala. M. je pritožniku dolgoval 4635,42 EUR, o čemer je bil obveščen z dopisom z dne 16. julija 2004. Dne 7. decembra 2004 je pritožnik od Urada prejel dopis, v katerem je bilo navedeno, da je g. M. obvestil Urad, da med njim in pritožnikom ni sporazuma o dokončnem znesku pritožnikovih pristojbin v zadevnem primeru. Zato Urad pritožniku ni mogel plačati zahtevanega zneska denarja, dokler se g. M. ni strinjal s končnim zneskom pritožnikovih pristojbin. Pritožnik je na podlagi tega odgovora sklepal, da je Urad njegov dopis z dne 5. novembra 2004 posredoval g. M., čeprav g. M. ni bil njegov prejemnik.

Pritožnik je 28. decembra 2004 gospodu M. poslal dopis, v katerem ga je spomnil na njegov dolg. Istega dne je pritožnik ponovno pisal Uradu. V tem dopisu je ponovil zahtevo iz svojega dopisa z dne 5. novembra 2004 in poudaril, da je v njegovi funkciji odvetnika zagotoviti izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje in posledično v skladu s sedanjo prakso zahtevati povračilo stroškov, ki jih je moral Urad plačati na podlagi navedene sodbe. V istem dopisu je bilo v pritožbi dodano, da je ta funkcija neodvisna od vprašanja, ali med strankama obstaja dogovor ali nesoglasje glede zneska honorarjev in stroškov.

Urad je z dopisom z dne 30. avgusta 2005 pritožnika obvestil, da je gospodu M. neposredno plačal znesek, ki ga je slednji navedel kot znesek, ki ustreza 20 odstotkom stroškov, ki jih je imel zaradi sodnega postopka. Urad je poudaril, da ker je bil M. tisti, ki je imel pravico do povračila stroškov, ki so mu nastali kot tožeči stranki v postopku pred Sodiščem prve stopnje, se je Urad odločil, da mu plača znesek denarja, ki ga je zahteval kot povračilo 20 odstotkov stroškov. Urad je tako menil, da je po eni strani izpolnil svoje obveznosti iz sodbe Sodišča prve stopnje v zvezi s povračilom stroškov in da po drugi strani spor med M. in pritožnikom v zvezi z zagotavljanjem pravnih storitev ne spada v okvir mandata Urada.

Pritožnik je z dopisom z dne 14. septembra 2005 od M. zahteval plačilo 4635,42 EUR, ki mu jih je dolgoval. Vendar je bil dopis vrnjen pritožniku. Pritožnik je v dopisu z dne 27. septembra 2005, naslovljenem na Urad, navedel, da se Urad pri zavrnitvi plačila stroškov ne more sklicevati na morebitno nesoglasje med njim in M. Pritožnik je menil, da je Urad dejansko namerno dajal prednost gospodu M. v okviru njegovega spora s pritožnikom, s čimer je kršil pravila, ki se uporabljajo za plačilo stroškov. Predsednik Urada je z dopisom z dne 10. oktobra 2005 v bistvu potrdil izjave iz zgoraj navedenega dopisa z dne 30. avgusta 2005. Pritožnik je v dopisu z dne 26. oktobra 2005, naslovljenem na predsednika urada, poudaril, da je g. M. očitno obvestil urad, da je med njim in pritožnikom prišlo do spora v zvezi s plačilom nagrad, da je urad ta spor rešil v korist g. M., ne da bi se posvetoval s pritožnikom, in da stroški načeloma krijejo odvetniške nagrade in jih je treba običajno plačati odvetnikom. Poleg tega je pritožnik zahteval (i) kopijo zahtevka g. M. za povračilo in (ii) pojasnila glede datuma, ko je Urad plačal stroške g. M.

Predsednik Urada je z dopisom z dne 22. novembra 2005 pritožniku zavrnil dostop do zahtevka M. za povračilo. V zvezi s tem je predsednik navedel, da se v skladu z zakonodajo Skupnosti o dostopu do dokumentov prošnja nanaša na dokument tretje osebe, ki ga ni mogoče posredovati pritožniku brez ad hoc dovoljenja avtorja dokumenta. Z dopisom z dne 2. decembra 2005 je pritožnik vložil pritožbo, v kateri je trdil, da (a) g. M. ni mogoče šteti za tretjo osebo, ker je uradnik Urada in ga je zastopal pred Sodiščem prve stopnje; in (b) izjeme iz člena 4 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001) bi bilo treba razlagati ozko. Pritožnik je v svoji vlogi od Urada zahteval tudi, naj navede pravno podlago za svoje stališče, da je g. M. tretja oseba.

Predsednik Urada je z dopisom z dne 12. januarja 2006 pritožbo zavrnil, pri čemer je navedel naslednje. Njegova zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta je temeljila na Uredbi 1049/2001 in Uredbi (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (3) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 45/2001) v povezavi. M. je bil v razmerju do Urada tretja oseba, ker se zahtevani dokument ni nanašal niti na opravljanje nalog M. niti na dejavnosti Urada, za katere je delal. Dokument je vseboval osebne podatke v smislu Uredbe št. 45/2001, zato bi se moral Urad pred razkritjem posvetovati z g. M. Predsednik je tako potrdil, da je v skladu s členom 4 Uredbe št. 1049/2001 zahtevani dokument dokument tretje osebe, ki ga ni mogoče posredovati pritožniku brez soglasja njegovega avtorja, to je M., saj bi lahko vseboval osebne podatke, njegovo razkritje pa bi se lahko štelo za poseganje v zasebno življenje M.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve in trditve:

(1) Urad (namerno) ni ustrezno obravnaval njegovega zahtevka za plačilo.

(2) Urad naj bi mu neupravičeno zavrnil dostop do zahtevka M. za povračilo.

(3) Pritožniku bi bilo treba odobriti dostop do zahtevka g. M. za povračilo.

(4) Urad bi mu moral nemudoma plačati znesek v višini 2 727,08 EUR, kar ustreza 20 odstotkom stroškov, ki jih je moral plačati Urad v skladu s sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T.

(5) Urad bi mu moral plačati zamudne obresti v zgoraj navedenem znesku (8 odstotkov na leto, izračunano od 7. novembra 2004).

(6) Pritožniku je treba povrniti (v višini 15.000 EUR) nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi napak Urada.

Poizvedba

Urad je v mnenju o pritožbi najprej izrazil določene pomisleke glede dopustnosti pritožbe. Zavrnila je pritožnikove trditve in trditve. V zvezi s trditvijo, da ni ustrezno obravnavala pritožnikovega zahtevka za plačilo, je v bistvu ponovila argumente, predstavljene v dopisih z dne 30. avgusta 2005 in 10. oktobra 2005, ki jih je poslala pritožniku. Urad je v zvezi z očitkom, da je pritožniku zavrnil dostop do zahtevka M. za povračilo, zlasti navedel, da se je moral v skladu s členom 118a Uredbe Sveta št. 40/94 v povezavi s členoma 3 in 4 (odstavki 1, 2 in 4) Uredbe št. 1049/2001 posvetovati z M. o tem, ali bi razkritje zadevnega dokumenta škodilo njegovemu zasebnemu življenju. Pritožnik je v dopisu z dne 26. oktobra 2005 zahteval, da se njegova zahteva za dostop obravnava zaupno. To je Uradu preprečilo, da bi M. zaprosil za mnenje o možnosti razkritja in zlasti o tem, ali meni, da se uporablja ena od izjem iz člena 4(1) ali (2) Uredbe št. 1049/2001. Urad tako ni mogel ugoditi pritožnikovi zahtevi.

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojih trditvah. Zavrnil je tudi predlog urada, da bi bila pritožba lahko nedopustna.

ODLOČBA

1 Uvodna opomba

1.1 Urad je v svojem mnenju o pritožbi izrazil določene pomisleke glede dopustnosti pritožbe, pri čemer se je skliceval na člen 195 Pogodbe ES (4) ter člena 1(3) in 2(7) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (5). Opozorila je, da so se pritožnikove zahteve nanašale na izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje (v zadevi T), zoper katero je bila vložena pritožba (zadeva C). Pritožnik je v svojih pripombah zavrnil predlog Urada, da bi bila pritožba lahko nedopustna. Varuha človekovih pravic je nato obvestil, da je Sodišče pritožbo zavrnilo.

1.2 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da varuhova ocena utemeljenosti pritožnikovih trditev nikakor ne more pomeniti, da dvomi o utemeljenosti sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi T ali sklepa Sodišča v zadevi C. Pritožnikove trditve, ki jih preiskuje varuh človekovih pravic, se nanašajo na obravnavo pritožnikovih zahtevkov za plačilo in dostop do dokumenta s strani urada. To vprašanje ni bilo obravnavano v zgoraj navedenih sodbah, ki sta se nanašali na delovnopravni spor med Uradom in M. Iz tega sledi, da pomisleki glede dopustnosti, ki jih je izrazil Urad glede na člen 195 Pogodbe ES ter člena 1(3) in 2(7) Statuta evropskega varuha človekovih pravic, niso upravičeni.

2 Trditev, da Urad (namerno) ni ustrezno obravnaval pritožnikovega zahtevka za plačilo

2.1 Pritožnik, odvetnik, je M. zastopal v zadevi pred Sodiščem prve stopnje. Zadeva se je nanašala na odškodninsko tožbo proti Uradu. Tožbi je bilo delno ugodeno, Uradu pa je bilo naloženo plačilo 20 % stroškov, ki jih je M. priglasil v sodnem postopku. Zdi se, da je po tej sodbi prišlo do spora med M. in pritožnikom v zvezi s plačilom pristojbin pritožniku. Po izdaji te sodbe 28. oktobra 2004 je pritožnik kot odvetnik g. M. z dopisom z dne 5. novembra 2004 od Urada zahteval, naj mu plača znesek v višini 2.727,08 EUR, kar ustreza petini njegovih honorarjev in stroškov (skupaj 13.635,43 EUR) za to zadevo. Dne 7. decembra 2004 je pritožnik od Urada prejel dopis, v katerem je bilo navedeno, da je g. M. obvestil Urad, da med njim in pritožnikom ni sporazuma o dokončnem znesku pritožnikovih pristojbin v zadevnem primeru. Zato Urad pritožniku ni mogel plačati zahtevanega zneska denarja, dokler se g. M. ni strinjal s končnim zneskom pritožnikovih pristojbin.

Pritožnik je 28. decembra 2004 gospodu M. poslal dopis, v katerem ga je spomnil na njegov dolg. Istega dne je pritožnik ponovno pisal Uradu. V tem dopisu je ponovil zahtevo iz svojega dopisa z dne 5. novembra 2004 in poudaril, da je v njegovi funkciji odvetnika zagotoviti izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje in posledično v skladu s sedanjo prakso zahtevati povračilo stroškov, ki jih je moral Urad plačati na podlagi navedene sodbe. Pritožnik je v istem dopisu dodal, da je ta funkcija neodvisna od vprašanja, ali med strankama obstaja dogovor ali nesoglasje glede zneska pristojbin in stroškov. Urad je z dopisom z dne 30. avgusta 2005 pritožnika obvestil, da je gospodu M. neposredno plačal znesek, ki ga je slednji navedel kot znesek, ki ustreza 20 odstotkom stroškov, ki jih je imel zaradi sodnega postopka. Urad je poudaril, da ker je bil M. tisti, ki je imel pravico do povračila stroškov, ki so mu nastali kot tožeči stranki v postopku pred Sodiščem prve stopnje, se je Urad odločil, da mu plača znesek denarja, ki ga je zahteval kot povračilo 20 odstotkov stroškov. Urad je tako menil, da je po eni strani izpolnil svoje obveznosti iz sodbe Sodišča prve stopnje v zvezi s povračilom stroškov in da po drugi strani spor med M. in pritožnikom v zvezi z zagotavljanjem pravnih storitev ne spada v okvir mandata Urada.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da urad (namerno) ni ustrezno obravnaval njegovega zahtevka za plačilo. Menil je, da se je Urad zavzel za M. v okviru spora z M. Urad je po njegovem mnenju to trditev zavrnil, pri čemer je v bistvu ponovil zgoraj navedene trditve. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji trditvi.

2.2 Varuh najprej ugotavlja, da se v skladu s členom 91(b) Poslovnika Sodišča prve stopnje "kot stroški, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni stroški, ki jih imajo stranke zaradi postopka, zlasti potni stroški in dnevnice ter plačila zastopnikov, svetovalcev ali odvetnikov". V skladu s členom 92(1) Poslovnika „[č]e obstaja spor glede stroškov, ki se povrnejo, Sodišče prve stopnje, ki odloča o zadevi, na predlog zadevne stranke in po opredelitvi nasprotne stranke izda sklep, zoper katerega ni pravnega sredstva.“V skladu z ustaljeno sodno prakso:

(a) stroški, ki se lahko povrnejo, so omejeni, prvič, na stroške, nastale zaradi postopka pred Sodiščem prve stopnje, in drugič, na stroške, ki so bili potrebni za ta namen;

(b) če ni določb Skupnosti, ki bi določale tarife, mora Sodišče prosto presoditi dejansko stanje zadeve, pri čemer mora upoštevati predmet in naravo postopka, njegov pomen z vidika prava Skupnosti, pa tudi težave, ki jih predstavlja zadeva, obseg dela, ki ga je zadeva ustvarila za vpletene zastopnike ali svetovalce, in finančne interese, ki so jih stranke imele v postopku;

(c) Splošno sodišče ni pristojno za določitev nagrad, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, lahko pa določi znesek teh nagrad, ki se lahko izterja od stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov;

(d) Sodišče pri odločanju o predlogu za določitev stroškov ni dolžno upoštevati nobene nacionalne tarife odvetniških nagrad ali kakršnega koli sporazuma v zvezi z nagradami, sklenjenega med zadevno stranko in njenimi zastopniki ali svetovalci (6).

2.3 Ob upoštevanju zgoraj navedenega varuh ugotavlja naslednje. Prvič, zdi se, da pritožnik ni izpodbijal pravilnosti stališča Urada, da je bil M. kot stranka v zadevnem sodnem postopku in ne pritožnik (kot odvetnik M.) tisti, ki je imel pravico, da mu Urad povrne 20 odstotkov stroškov, ki jih je M. imel v postopku pred Sodiščem prve stopnje. Zdi se, da člen 86 in naslednji pravilnika, ki se nanašajo na plačilo stroškov, ne ustvarjajo pravice do plačila v korist odvetnikov strank, ki so upravičene do povračila sodnih stroškov. Poleg tega so bili v skladu z zgoraj navedenimi pravili, kot jih razlaga Sodišče prve stopnje, stroški, ki jih je moral plačati Urad, „nujni stroški, ki jih je imel [M.] zaradi postopka“(poudarek dodan), ki bi lahko, vendar ne nujno, sovpadali z denarnim zneskom, ki ga je pritožnik zaračunal M. za opravljanje storitev v okviru sodnega postopka, ali z denarnim zneskom, določenim v sporazumu, sklenjenem med pritožnikom in M. Iz istih pravil izhaja, da bi bilo treba, ker je Urad z M. dosegel dogovor o denarnem znesku, ki ga je treba plačati M. kot sodne stroške, in opravil ustrezno plačilo M., šteti, da je Urad izvršil sodbo Sodišča prve stopnje (v zadevi T) v zvezi s plačilom stroškov. V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da Urad očitno ni bil obveščen o odločbi sodišča ali drugem zavezujočem aktu, ki bi ga zavezoval, da se vzdrži tega plačila M., da bi zagotovil plačila, ki bi jih M. morda moral plačati pritožniku.

2.4 Glede na zgoraj navedeno se zdi, da Urad v okviru spora med pritožnikom in M. ni zavzel strani M. Nasprotno, zdi se, da je Urad le izpolnil svoje obveznosti iz sodbe Sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom stroškov. Dejstvo, da sta se Urad in M. dogovorila o „nujnih stroških, ki jih je [M.] imel zaradi postopka“, ne pomeni, kot trdi pritožnik, da je Urad zavzel stališče o tem, ali je M. pritožniku dolgoval 4635,42 EUR. Poleg tega je Urad 7. decembra 2004 odgovoril na pritožnikovo zahtevo za plačilo (dopis z dne 5. novembra 2004) in pojasnil, da ne more plačati zneska denarja, ki ga je zahteval pritožnik, ker je g. M. obvestil Urad, da med njim in pritožnikom ni sporazuma o končnem znesku pritožnikovih pristojbin. Zdi se, da je Urad s tem ravnal razumno. Urad je tudi razumno menil, da tak sporazum ni potreben za določitev "nujnih stroškov, ki jih je [ M. ] imel za namene postopka ", in za izpolnitev svoje zadevne obveznosti plačila sodnih stroškov v skladu s sodbo Sodišča prve stopnje. Kot je navedeno zgoraj, se lahko ti stroški, vendar ne nujno, ujemajo z denarnim zneskom, določenim v takem sporazumu.

2.5 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnikova trditev ni bila utemeljena. Zato varuh človekovih pravic ne najde nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal tej trditvi.

3 Trditev, da je Urad pritožniku neupravičeno zavrnil dostop do zahtevka M. za povračilo

3.1 Pritožnik, odvetnik, je M. zastopal v zadevi pred Sodiščem prve stopnje. Zadeva se je nanašala na odškodninsko tožbo proti Uradu. Tožbi je bilo delno ugodeno in Uradu je bilo naloženo plačilo ene petine stroškov, ki jih je M. priglasil v sodnem postopku. Zdi se, da je po tej sodbi prišlo do spora med M. in pritožnikom v zvezi s plačilom pristojbin pritožniku. Urad je z dopisom z dne 30. avgusta 2005 pritožnika obvestil, da je M. neposredno plačal znesek, za katerega je M. navedel, da ustreza 20 odstotkom stroškov, ki jih je imel zaradi zgoraj navedenega sodnega postopka. Pritožnik je z dopisom z dne 26. oktobra 2005, naslovljenim na predsednika Urada, zaprosil za kopijo zahtevka M. za povračilo.

3.2 Predsednik urada je z dopisom z dne 22. novembra 2005 zavrnil zgoraj navedeno zahtevo pritožnika, ker se je v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti nanašala na dokument tretje stranke, ki ga pritožniku ni bilo mogoče posredovati brez ad hoc dovoljenja avtorja dokumenta. Z dopisom z dne 2. decembra 2005 je pritožnik vložil pritožbo (potrdilno prošnjo), v kateri je trdil, da (a) g. M. ni mogoče šteti za tretjo osebo, ker je uradnik Urada in ga je zastopal pred Sodiščem prve stopnje; (b) izjeme iz člena 4 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (7) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001) bi bilo treba razlagati ozko. Pritožnik je v svoji vlogi od Urada zahteval tudi, naj navede pravno podlago za svoje stališče, da je g. M. tretja oseba.

Predsednik Urada je z dopisom z dne 12. januarja 2006 zavrnil potrdilno prošnjo, pri čemer je navedel naslednje. Njegova zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta je temeljila na Uredbi 1049/2001 in Uredbi (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (8) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 45/2001) v povezavi. M. je bil v razmerju do Urada tretja oseba, ker se zahtevani dokument ni nanašal niti na opravljanje nalog M. niti na dejavnosti Urada, za katere je delal. Dokument je vseboval osebne podatke v smislu Uredbe št. 45/2001, zato bi se moral Urad pred razkritjem posvetovati z g. M. Predsednik je tako potrdil, da je v skladu s členom 4 Uredbe št. 1049/2001 zahtevani dokument dokument tretje osebe, ki ga ni mogoče posredovati pritožniku brez soglasja njegovega avtorja, to je M., saj bi lahko vseboval osebne podatke, njegovo razkritje pa bi se lahko štelo za poseganje v zasebno življenje M.

3.3 Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da mu je urad neupravičeno zavrnil dostop do zahtevka M. za povračilo. V podporo tej trditvi je trdil, da (a) M. ni tretja oseba v razmerju do Urada, saj je uradnik Urada in je vložil zahtevek za povračilo na podlagi sodne odločbe, s katero je bil rešen spor, ki ga je imel z Uradom; (b) zadevni dokument nikakor ni bil upošteven za zasebno življenje M. in ni vseboval osebnih podatkov, saj je šlo zgolj za zahtevek za plačilo.

3.4 Urad je v svojem mnenju o tej pritožbi v podporo zavrnitvi pritožnikove prošnje za dostop dodal, da se mora v skladu s členom 118a Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (9) (v nadaljevanju: Uredba št. 40/94) v povezavi s členoma 3 in 4 (odstavki 1, 2 in 4) Uredbe št. 1049/2001 posvetovati z M. o tem, ali bi razkritje zadevnega dokumenta škodilo njegovemu zasebnemu življenju, zlasti njegovim poslovnim interesom v skladu z Uredbo št. 45/2001. Dejansko je bilo jasno, da je pritožnik želel imeti dostop do tega dokumenta tretje stranke v okviru zasebnega gospodarskega spora med pritožnikom in g. M. Pritožnik je v svojem dopisu z dne 26. oktobra 2005 zahteval, da se njegova zahteva za dostop obravnava zaupno. To je Uradu preprečilo, da bi M. zaprosil za mnenje o možnosti razkritja in zlasti o tem, ali meni, da se uporablja ena od izjem iz člena 4(1) ali (2) Uredbe št. 1049/2001. Urad tako ni mogel ugoditi pritožnikovi zahtevi. Poleg tega je pritožnik zaprosil varuha človekovih pravic, naj njegov primer obravnava zaupno.

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji trditvi.

3.5 V skladu s členom 118a Uredbe št. 40/94 se za dokumente Urada uporablja Uredba št. 1049/2001.

Člen 3 Uredbe 1049/2001 določa, da v tej uredbi "tretja stranka" pomeni vsako fizično ali pravno osebo ali subjekt zunaj zadevne institucije, vključno z državami članicami, drugimi institucijami in organi Skupnosti ali zunaj Skupnosti ter tretjimi državami."

V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 1049/2001 „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo: (...) (b) zasebnost in integriteto posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov."

V skladu s členom 4(2) iste uredbe „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo: poslovni interesi fizične ali pravne osebe (...), razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“

Člen 4(4) te uredbe določa: „V zvezi z dokumenti tretjih oseb se institucija posvetuje s tretjimi osebami, da bi ocenila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.“

Člen 2 Uredbe 45/2001 določa, da v tej uredbi "osebni podatki" pomenijo vse informacije, ki se nanašajo na določeno ali določljivo fizično osebo (...) ; določljiva oseba je tista, ki jo je mogoče neposredno ali posredno identificirati, zlasti s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali socialno identiteto.“

3.6 Poleg tega je Sodišče prve stopnje v sodbi v zadevi T-194/04 (10) med drugim razsodilo: (a) dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, spada na področje uporabe Uredbe 1049/2001 (11); (b) izjema iz člena 4(1)(b) te uredbe se nanaša le na razkritje osebnih podatkov, ki bi ogrozilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika(12); (c) dejstvo, da je pojem "zasebno življenje" v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice širok in da je pravica do varstva osebnih podatkov lahko eden od vidikov pravice do spoštovanja zasebnega življenja, ne pomeni, da vsi osebni podatki nujno spadajo pod pojem "zasebno življenje"(13); (d) a fortiori, vsako razkritje osebnih podatkov ne more ogroziti zasebnega življenja zadevne osebe (14); (e) zgolj dejstvo, da dokument vsebuje osebne podatke, ne pomeni nujno, da sta prizadeti zasebnost ali integriteta zadevnih oseb (15).

3.7 Urad je v obravnavanem primeru potrdilno prošnjo pritožnika v bistvu zavrnil na podlagi naslednjih razlogov, ki jih je navedel v svojem mnenju o pritožbi: (i) zadevni dokument, to je zahtevek M. za povračilo stroškov, je bil dokument tretje osebe; (ii) dokument je vseboval osebne podatke v smislu Uredbe št. 45/2001 in bi se lahko uporabljala izjema iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001; (iii) zato bi se moral Urad posvetovati z g. M. in pridobiti njegovo soglasje za razkritje; (iv) Urad ni mogel nadaljevati tega posvetovanja, ker je pritožnik svojo zahtevo za dostop označil kot zaupno.

3.8 V zvezi z elementom (i) se varuh človekovih pravic strinja s stališčem Urada, da je bil zadevni dokument dokument tretje stranke v smislu členov 3 in 4(4) Uredbe 1049/2001. Tega dokumenta ni pripravil g. M. v okviru opravljanja svojih nalog uradnika Urada, temveč kot fizična oseba in stranka v postopku pred Sodiščem prve stopnje. Zato bi se moral Urad v skladu s členom 4(4) te uredbe posvetovati z g. M., da bi ocenil, ali se uporablja izjema iz člena 4(1) ali (2), razen če je bilo jasno, ali naj se zahtevani dokument razkrije ali ne.

3.9 V zvezi z elementom (ii) je pritožnik trdil, da dokument ne more vsebovati nobenih osebnih podatkov, saj gre zgolj za zahtevek za plačilo. Tega argumenta ni mogoče sprejeti. V dokumentu naj bi bil naveden določen denarni znesek, ki ga je zahteval in nato prejel (16) M., kar naj bi ustrezalo 20 odstotkom stroškov, ki jih je imel zaradi sodnega postopka pred Sodiščem prve stopnje (17). Te informacije pomenijo „osebne podatke“ v smislu člena 2 Uredbe 45/2001.

Pritožnik je tudi trdil, da zadevni dokument nikakor ni bil pomemben za zasebno življenje g. M. Tudi tega argumenta ni mogoče sprejeti. Posredovanje zgoraj navedenih osebnih podatkov pritožniku v zvezi z določitvijo in plačilom sodnih stroškov gospodu M., do katerih je bil upravičen kot fizična oseba in stranka v postopku pred Sodiščem prve stopnje, bi se lahko razumno štelo za poseg v pravico gospoda M. do spoštovanja njegovega zasebnega življenja (18).

3.10 V zvezi z elementom (iii) je treba najprej ugotoviti, da bi se v nasprotju s tem, kar je Urad navedel v odgovoru na potrdilno prošnjo, zahtevani dokument pritožniku lahko posredoval tudi brez soglasja M. V zvezi s tem člen 4(4) zahteva le posvetovanje s tretjo osebo, ne pa njenega dovoljenja.

Drugič, tako posvetovanje se opravi, razen če je jasno, ali bo dokument razkrit ali ne. To pomeni, da je posvetovanje potrebno, če ni jasno, da se ne uporablja nobena od izjem ali da bi bilo treba uporabiti vsaj eno od izjem. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem opozarja na svoje pripombe iz točke 3.9 zgoraj in na dejstvo, da bi bilo v skladu z Uredbo 45/2001 zahtevano razkritje osebnih podatkov zakonito, če bi M. nedvoumno dal svojo privolitev. Varuh človekovih pravic ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da ni bilo nerazumno, da je Urad menil, da ni bilo jasno, ali bi bilo treba uporabiti izjemo iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 ali ne.

3.11 V zvezi z elementom (iv) pritožnik ni izpodbijal zaupnosti svoje zahteve za dostop, kar potrjuje dokumentacija, predložena varuhu človekovih pravic (19). Poleg tega pritožnik ni izpodbijal ustrezne trditve Urada, da zaradi zaupnosti pritožnikove zahteve za dostop ni mogel zahtevati mnenja M. o možnosti razkritja, in je ta trditev razumna.

3.12 Varuh na podlagi navedenega ugotavlja, da pritožnikova trditev ni bila utemeljena. Zato varuh človekovih pravic ne najde nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal tej trditvi.

4 Zahtevki

4.1 Glede na svoje ugotovitve v točkah 2.5 in 3.12 te odločbe varuh človekovih pravic meni, da pritožnikovih trditev ni mogoče sprejeti.

5 Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe ni odkril nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal pritožnikovim trditvam. Zato je primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Urada za usklajevanje na notranjem trgu.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) V sodbi Sodišča prve stopnje ni bil določen dejanski znesek stroškov, ki jih je treba izterjati.

(2) UL 2001, L 145, str. 43.

(3) UL 2001, L 8, str. 1.

(4) Člen 195 Pogodbe ES med drugim določa, da „varuh človekovih pravic opravlja preiskave, za katere meni, da so utemeljene (...), razen če so ali so bila domnevna dejstva predmet sodnega postopka.“

(5) Člen 1(3) Statuta določa, da „varuh človekovih pravic ne sme posredovati v zadevah pred sodišči ali dvomiti o utemeljenosti odločitve sodišča“.

Člen 2(7) Statuta določa, da „[č]e mora varuh človekovih pravic zaradi tekočih ali zaključenih sodnih postopkov v zvezi z dejstvi, ki so mu bila predložena, pritožbo razglasiti za nedopustno ali prekiniti njeno obravnavo, se izid preiskav, ki jih je do takrat opravil, dokončno vloži.“

(6) Glej na primer zadevo 178/98 DEP Fresh Marine proti Komisiji, Recueil 2004, str. II-3127, točke 26–28, 33 in 41.

(7) UL 2001, L 145, str. 43.

(8) UL 2001, L 8, str. 1.

(9) UL 1994, L 11, str. 1. Člen 118a (Dostop do dokumentov) je bil dodan s členom 1 Uredbe Sveta (ES) št. 1653/2003 z dne 18. junija 2003 o spremembi Uredbe (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 245, str. 36).

(10) Sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2007 v zadevi Bavaria Lager proti Komisiji (T-194/04, še neobjavljena v ZOdl.).

(11) Glej točko 107 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji.

(12) Glej točko 128 zgoraj navedene sodbe v zadevi T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji.

(13) Glej točko 118 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji.

(14) Glej točko 119 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji.

(15) Glej točko 123 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji.

(16) V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Urad pritožnika pred njegovo zahtevo za dostop obvestil, da je M. plačal zahtevani znesek.

(17) Urad ni pojasnil, ali zadevni dokument vsebuje tudi podatke v zvezi s podrobnostmi o stroških.

(18) Glej združene zadeve C-465/00, C-138/01 in C-139/01, Österreichischer Rundfunk in drugi, Recueil 2003, str.

(19) Pritožnikov dopis z dne 26. oktobra 2005, v katerem je vložil prošnjo za dostop do dokumenta, je opremljen z opombo "Confidentielle et staffle."Kopija tega dopisa je bila priložena pritožbi.