Strasbourg, 27. junija 2008

Spoštovana gospa B.,

avgusta 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropskemu parlamentu v zvezi z načinom, kako vas je njegova varnostna služba obravnavala 18. marca 2005.

oktobra 2005 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Parlamenta in ga prosil za mnenje. Parlament je mnenje poslal 23. februarja 2006. Posredoval sem vam ga s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 18. marca 2006.

maja 2006 sem na Parlament naslovil dodatne poizvedbe, na katere je ta odgovoril 26. junija 2006. Odgovor sem vam posredoval s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 3. septembra 2006.

februarja 2007 sem Parlamentu predlagal sporazumno rešitev v zvezi z enim vidikom vašega primera. Parlament je mnenje poslal 30. marca 2007. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 24. junija 2007.

januarja 2008 sem Parlamentu predložil osnutek priporočila. Parlament je 20. maja 2008 poslal mnenje (v angleščini), 28. maja 2008 pa še slovaški prevod. Obe jezikovni različici sem vam poslal s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 29. maja 2008.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnica je nekdanja pomočnica poslanca Evropskega parlamenta, za katerega je delala na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene 31. avgusta 2004 za obdobje enega leta (v nadaljnjem besedilu: pogodba). Pogodba je začela veljati 1. septembra 2004.

Dejstva po mnenju pritožnika so naslednja:

Poslanec Evropskega parlamenta je 1. februarja 2005 pritožniku poslal ustno obvestilo o odpovedi. Pritožnik je vztrajal, da bi mu moral poslanec Evropskega parlamenta v skladu s pogodbo mesec in pol pred odpovedjo poslati pisno obvestilo o odpovedi s priporočeno pošto s povratnico. Poslanec Evropskega parlamenta je 10. februarja 2005 poslal pisno obvestilo o odpovedi, pritožnik pa ga je prejel 11. februarja 2005.

Dne 18. marca 2005, to je pred iztekom odpovednega roka, štetega od datuma, ko je pritožnik prejel pisno obvestilo o odpovedi, je eden od varnostnikov Parlamenta na zahtevo poslanca Evropskega parlamenta in v navzočnosti novega pomočnika poslanca Evropskega parlamenta prekinil delo pritožnika med kosilom v menzi Parlamenta v Bruslju in preveril njeno akreditacijsko kartico. Prosil jo je, naj preneha jesti in naj takoj zapusti menzo z njim. Čeprav je dvakrat zahtevala, da se ji dovoli končati kosilo, pritožnik tega ni smel storiti in je bil „odvlečen“ iz menze Parlamenta v prisotnosti (okrepčenih) restavracij, ki so hkrati kosile. Pritožnica je bila prisiljena slediti varnostniku v prostore varnostne enote, kjer je morala vrniti akreditacijsko kartico.

Pritožnik je 16. maja 2005 predsedniku Parlamenta poslal pritožbo (v angleščini), v kateri je opisal zgoraj navedeni incident in zahteval, da se seznani z uradnim stališčem Parlamenta.

Vodja oddelka Parlamenta za varnost je 7. junija 2005 v imenu predsednika Parlamenta (v francoščini) odgovoril:

1. Poslanka je 10. februarja 2005 obvestila oddelek Parlamenta za varnost, da namerava prekiniti pogodbo s pritožnikom. Posledično je bilo treba deaktivirati pritožnikovo elektronsko izkaznico za dostop, odvzeti njeno akreditacijsko kartico in vrniti ključe do pisarn poslanca Evropskega parlamenta. Elektronska izkaznica pritožnika je bila takoj deaktivirana.
2. Varnostnik je 18. marca 2005 od pritožnice zahteval, naj vrne svojo akreditacijsko kartico, pri čemer je ugotovil, da je bila uporabljena goljufivo, saj ni bila več pooblaščena za njeno uporabo. Pritožnik je vrnil akreditacijsko kartico, potem ko je podpisal izjavo, s katero je potrdil, da je to storil. Takoj zatem je varnostnik pritožnika odpeljal iz prostorov Parlamenta v skladu s pravili.
3. Akreditacijska kartica (a) "omogoča vstop v Evropski parlament le z dovoljenjem poslanca"; (b) pripada Parlamentu; in (c) ni povezan z nobenim pogodbenim sporazumom ali sistemom privilegijev ali imunitet.

Pritožnik je v pritožbi evropskemu varuhu človekovih pravic izrazil nezadovoljstvo z odgovorom Parlamenta glede oblike in vsebine.

Trdila je, da:

1. varnostne službe Parlamenta so jo neustrezno obravnavale; in
2. Parlament naj ne bi zadostno obrazložil te obravnave in naj ne bi odgovoril na njen dopis z dne 16. maja 2005 v jeziku tega dopisa.

Pritožnik je trdil, da bi moral Parlament:

1. plačati odškodnino za zdravljenje, ki ga je prejela (ni navedla, koliko); in
2. ji zagotoviti odgovor na njen dopis z dne 16. maja 2005 v angleščini ali slovaščini.

V zvezi s svojo prvo trditvijo je pritožnica menila, da je odgovor Parlamenta šibka utemeljitev za prisilno odstranitev iz menze Parlamenta in odvzem njene akreditacijske kartice, čeprav se njen odpovedni rok še ni iztekel.

Pritožnik se je v podporo svoji drugi trditvi skliceval na člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim lahko vsakdo piše institucijam Unije v enem od jezikov Pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku.

Poizvedba

Mnenje Parlamenta

Mnenje Parlamenta je bilo naslednje:

1. Osebje oddelka za varnost je z vsem spoštovanjem prosilo pritožnika, naj ji vrne akreditacijsko kartico, kot je bilo zahtevano po odločitvi poslanca, da prekine pogodbo.
2. Pritožnik je v odgovoru na svoj dopis z dne 16. maja 2005 prejel popolno razlago položaja. Od Parlamenta se ne zahteva, da na korespondenco osebja odgovarja v svojem jeziku.
3. Pritožnik ni sprejel posledic prekinitve pogodbe po odločitvi poslanca Evropskega parlamenta, kar je neizogibno pomenilo, da bo njegova akreditacijska kartica odvzeta. Zato ni razloga, da bi se pritožniku ponudilo nadomestilo.
4. Pritožnik je na svoj dopis z dne 16. maja 2005 v francoščini prejel odgovor, ki je bil obžalovanja vreden. Trenutna politika Parlamenta v zvezi z notranjo korespondenco je, da svojim uslužbencem ponudi izbiro angleščine ali francoščine.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah menil, da mnenje Parlamenta ne vsebuje ustreznih argumentov v zvezi z zgoraj omenjenim incidentom, ter vztrajal pri svojih trditvah in trditvah. V zvezi z vsako točko Parlamenta je podala naslednje pripombe:

1. Varnostne službe Parlamenta niso imele razloga, da bi pritožnico izvlekle iz menze Parlamenta in jo prosile, naj ji vrne akreditacijsko kartico, saj je bila še vedno v zakonsko določenem odpovednem roku in je bila zato upravičena do nošenja akreditacijske kartice. Varnostne službe niso ravnale ob popolnem poznavanju dejstev, saj niso preverile, ali je pritožnik upravičen do nošenja akreditacijske kartice. Poleg tega je način, na katerega je članica varnostne službe Parlamenta prekinila pritožnikovo kosilo in ga odvlekla v prisotnosti drugih restavracij, škodoval pritožnikovemu osebnemu ugledu in predstavlja najbolj ponižujočo izkušnjo v njenem življenju. Če bi bile varnostne službe res dolžne posredovati proti pritožniku, bi to lahko storile zunaj menze in na primernejši način.
2. Pritožnik je kot državljan EU na predsednika Parlamenta naslovil pritožbo v angleškem jeziku in pričakoval odgovor v angleškem ali slovaškem jeziku.
3. Pritožnica je vztrajala pri svoji zahtevi, naj ji Parlament plača odškodnino za zdravljenje, ki ga je prejela.
4. Pritožnik je Parlamentu priporočil, naj njeno pritožbo z dne 16. maja 2005, naslovljeno na predsednika Parlamenta, obravnava kot zunanjo korespondenco, in vztrajal pri svoji zahtevi, da prejme odgovor v angleščini ali slovaški prevod odgovora Parlamenta na pritožbo.

Nadaljnje poizvedbe

Varuhinja človekovih pravic je po skrbni preučitvi mnenja Parlamenta in pripomb pritožnika izrazila zaskrbljenost, da mnenje Parlamenta ni dovolj podrobno odgovorilo na pritožnikove resne obtožbe v zvezi z okoliščinami, v katerih so jo varnostne službe odstranile iz menze in prostorov Parlamenta, ter menila, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zato je varuhinja človekovih pravic Parlament pozvala, naj: (i) predloži izjave članov oddelka za varnost, ki so pritožnika odstranili iz menze in prostorov Parlamenta, v katerih podrobno opišejo, kaj se je zgodilo; in (ii) pripombe o tem, ali so bili ukrepi in metode oddelka za varnost ob tej priložnosti v skladu s politikami Parlamenta.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da se mnenje Parlamenta ne sklicuje na njegov pravilnik o akreditaciji pomočnikov in njihovem delu v Evropskem parlamentu (1). Ker ta pravila po mnenju varuha človekovih pravic vsebujejo določbe, ki bi lahko bile pomembne, zlasti člena 2(2) in 4(3), je zahteval, da Parlament pojasni, kako so bila uporabljena v tem primeru ali, če niso bila uporabljena, zakaj niso bila uporabljena. Varuhinja človekovih pravic je dodala, da bi Parlament lahko obravnaval zlasti vprašanje spoštovanja temeljne pravice pritožnice do zaslišanja pred sprejetjem odločitve, ki bi imela zanjo negativne posledice.

Ker pritožnik na dan pritožbe predsedniku Parlamenta ni bil več pomočnik, je varuh človekovih pravic predlagal in zahteval, da Parlament zagotovi angleški prevod odgovora na pritožbo pritožnika z dne 16. maja 2005. Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem opozoril na člen 21, tretja alinea, Pogodbe ES in člen 41(4) Listine o temeljnih pravicah, za katera se zdi, da pritožniku dajejo pravico, da prejme odgovor na to pritožbo v jeziku te pritožbe.

Nadaljnje mnenje Parlamenta

Če povzamemo, Parlament je na nadaljnje preiskave odgovoril:

Parlament je najprej opozoril na svoj pravilnik o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem (v nadaljnjem besedilu: pravilnik PEAM) in njegovo prilogo VI, in sicer pravilnik o akreditaciji pomočnikov in njihovem delu v Evropskem parlamentu (v nadaljnjem besedilu: pravilnik o akreditaciji), ter predložil kopijo pravilnika PEAM. Parlament je opozoril, da je, kot je navedeno v pravilniku PEAM in v posameznih vzorčnih pogodbah, ki jih uporabljajo poslanci Evropskega parlamenta, vsak pomočnik izbran, zaposlen in zaposlen v izključni pristojnosti poslanca Evropskega parlamenta, ki ostane njegov edini delodajalec. Parlament v nobenem primeru formalno ali vsebinsko ne sklene pogodbenega razmerja s pomočniki. Zato oddelek za varnost ob zaposlitvi pomočnika izda akreditacijsko kartico izključno na zahtevo zadevnega poslanca, ob prenehanju pogodbe pa se akreditacijska kartica odvzame izključno po navodilih zadevnega poslanca. Ko poslanec obvesti pristojne službe, da pomočnik od določenega datuma ni več zaposlen, akreditacijska kartica izgubi svoj razlog za obstoj in je zato neveljavna.

Kar zadeva predlog varuhinje človekovih pravic, naj Parlament obravnava vprašanje spoštovanja temeljne pravice pritožnice, da se izjasni pred sprejetjem odločitve, ki bi imela zanjo negativne posledice, se je Parlament skliceval na člen 7 Priloge VI k pravilniku PEAM (4). Vendar je Parlament poudaril, da to pravilo velja le za pomočnike, ki opravljajo dejavnost, in ne za nekdanjega pomočnika, ki ni več pogodbeno zaposlen pri poslancu Evropskega parlamenta in nima več veljavne akreditacijske kartice. Parlament je dodal, da ne bi bilo razloga za predhodno zaslišanje pred organom Parlamenta o vprašanju v zvezi s pogodbenim razmerjem med poslancem in njegovim pomočnikom ter pravico teh strank do prenehanja zaposlitve (pravica, o kateri Parlament ne bi imel besede).

Parlament je dodal, da so njegove službe pritožnika ustrezno obvestile in ga v celoti seznanile z dejstvom, da ker ni več zaposlena pri poslancu Evropskega parlamenta, slednji ne more več prevzeti odgovornosti za njeno prisotnost v prostorih Parlamenta.

Parlament je sklenil, da je bila pritožnica v celoti seznanjena in obveščena o pravnem in dejanskem položaju, v katerem se je znašla ob prenehanju pogodbe. Ko je varnostno osebje po navodilih vodje oddelka za varnost prosilo pritožnika, naj zapusti prostore Parlamenta, je bilo to izvedeno popolnoma v skladu z notranjimi pravili Parlamenta in brez incidentov, ki bi privedli do uradnih izjav zadevnega osebja.

Na zahtevo varuha človekovih pravic je Parlament predložil angleški prevod svojega odgovora z dne 7. junija 2005 na pritožbo pritožnika z dne 16. maja 2005, naslovljeno na predsednika Parlamenta.

Nadaljnje pripombe pritožnika

V svojem odgovoru na nadaljnje mnenje Parlamenta je pritožnica ponovila, da je 11. februarja 2005 prejela pisno odpoved poslanca Evropskega parlamenta in da je od tega datuma začel teči odpovedni rok meseca in pol. Pritožnica je nato navedla, da je odpovedni rok potekel 25. marca 2005 in da je njena pogodba do tega datuma še vedno veljala. Zato je bila še vedno asistentka poslanca Evropskega parlamenta in je tako lahko z akreditacijsko kartico vstopila v prostore Parlamenta. Po mnenju pritožnice iz zgoraj navedenega izhaja, da na dan incidenta 18. marca 2005 izjava v nadaljnjem mnenju Parlamenta "ob prenehanju pogodbe "ni veljala za njen položaj. Iz istih razlogov je pritožnica dodala, da Parlament večkrat stori resno napako, ko meni, da je bila 18. marca 2005 „nekdanja pomočnica“.

V zvezi z izjavo Parlamenta, da „je bila pritožnica v celoti seznanjena in obveščena o pravnem in dejanskem položaju, v katerem se je znašla v trenutku, ko ji je prenehala pogodba o zaposlitvi“, je pritožnica navedla, da je bila v celoti seznanjena le z dejstvom, da je njen odpovedni rok še vedno tekel in da je njena akreditacijska kartica še vedno veljavna. Pritožnica je izpodbijala tudi izjavo Parlamenta, v skladu s katero so jo „službe Parlamenta tudi ustrezno obvestile“, pri čemer je navedla, da ni tako.

Pritožnica je na koncu ponovila, da meni, da so varnostne službe Parlamenta z njo ravnale v nasprotju z njenimi človekovimi pravicami, in vztrajala pri zahtevku za finančno nadomestilo za zdravljenje, ki ga je prejela.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Varuhinja človekovih pravic po skrbni obravnavi mnenj in pripomb ni bila zadovoljna, da se je Parlament ustrezno odzval na pritožnikovo prvo trditev in trditev v zvezi z okoliščinami, v katerih jo je osebje oddelka za varnost odstranilo iz menze in prostorov Parlamenta.

Predlog za sporazumno rešitev

Člen 3(5) Statuta varuha človekovih pravic (5) določa, da varuh človekovih pravic v največji možni meri poišče rešitev z zadevno institucijo, da bi odpravil nepravilnosti in zadovoljil pritožnika.

Varuhinja človekovih pravic je zato Parlamentu predlagala naslednjo sporazumno rešitev:

Parlament bi lahko razmislil o tem, da bi pritožnici ponudil opravičilo za zdravljenje, ki ji je bilo zagotovljeno 18. marca 2005, in ji plačal razumno finančno nadomestilo za enako zdravljenje.

Mnenje Parlamenta o predlogu za sporazumno rešitev

Parlament je v svojem mnenju navedel naslednje pripombe:

Prvič, Parlament je ponovil svoje stališče, da je osebje njegovega oddelka za varnost ravnalo ustrezno, ko je pritožnika pozvalo, naj vrne njeno akreditacijsko kartico, potem ko je poslanec Evropskega parlamenta prekinil njeno pogodbo. Po navedbah Parlamenta se je pritožnik strinjal, da podpiše ustrezno dokumentacijo in vrne kartico.

Parlament je nato opozoril, da „pravila Evropskega parlamenta določajo, da mora imetnik izkaznice, ki omogoča določeno obliko dostopa, izpolnjevati zahteve, določene v pravilih, ki jih je pripravil generalni sekretar Parlamenta; Izkaznice za pomočnike se izdajo osebam, ki imajo neposredno poklicno ali zasebno povezavo s poslancem.“

Parlament meni, da je pogodba zasebnega prava, sklenjena med pritožnikom in poslancem Evropskega parlamenta 31. avgusta 2004, ki je prenehala veljati 15. marca 2005, pravno gledano pogodba o opravljanju storitev in da Parlament v nobenem primeru ne more biti obravnavan kot njegov delodajalec ali stranka.

Parlament je nadalje navedel, da lahko poslanec zaradi neposrednega razmerja med pomočnikom in poslancem po prenehanju pogodbe popolnoma svobodno zahteva, da se pomočnik med odpovednim rokom ne vrne na delo v pisarno. Parlament je dodal, da je namen odpovednega roka zaščititi pomočnika zgolj z vidika plače, vendar se morajo izključno podpisniki pogodbe odločiti, ali bo pomočnik delal v odpovednem roku. Zato pritožnica nima podlage, da bi od poslanke Evropskega parlamenta zahtevala, naj ji v tem obdobju dovoli nadaljnje delo.

Glede na to, da je poslanec Evropskega parlamenta želel, da pritožnik takoj preneha z delom in da se akreditacijska kartica pomočnika izda samo zato, ker obstaja pogodba zasebnega prava med pomočnikom in poslancem Evropskega parlamenta, pritožnik ni imel razloga, da bi upravičil svojo prisotnost v prostorih Parlamenta na dan incidenta 18. marca 2005.

Parlament je sklenil, da se glede na zgoraj navedene okoliščine „pritožniku ne more opravičiti“. Dodal je, da „kot delodajalec ne prevzema nobene odgovornosti in ne more ponuditi finančnega nadomestila, če gre za pogodbo zasebnega prava, ki je bila pravilno sklenjena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.“

Pripombe pritožnika

Če povzamemo, je pritožnica opozorila na izjavo Parlamenta, v skladu s katero je osebje oddelka za varnost ustrezno ravnalo, ko jo je pozvalo, naj vrne akreditacijsko kartico, potem ko je poslanec Evropskega parlamenta prekinil njeno pogodbo. Pritožnik je izjavil, da je Parlament s to izjavo (i) zavestno prezrl ugotovitev varuhinje človekovih pravic, da z državljanom EU ravna neustrezno; in (ii) ni upoštevalo dejstva, da je odpoved pogodbe povezana s potrdilom o prejemu (obvestila o odpovedi) z dne 11. februarja 2005, in ni upoštevalo, da je bil pritožnik 18. marca 2005 še vedno v odpovednem roku in je bil tako upravičen do uporabe akreditacijske kartice.

Pritožnica se je tudi spraševala, na kakšni podlagi je Parlament prišel do zaključka, da glede na to, da je poslanka Evropskega parlamenta želela, da takoj preneha z delom in da se akreditacijska kartica pomočnika izda samo zato, ker obstaja pogodba zasebnega prava med pomočnikom in poslancem Evropskega parlamenta, ni imela razloga, da bi upravičila svojo prisotnost v prostorih Parlamenta 18. marca 2005. V zvezi s tem je pritožnica ponovno poudarila, da je njena pogodba veljala do 25. marca 2005 in da v skladu s členom 4 Pravilnika o akreditaciji pomočnik, ki ima veljavno akreditacijsko kartico, kar je bil primer pritožnice, za bivanje v prostorih Parlamenta ne potrebuje dovoljenja svojega poslanca.

Pritožnik je nadalje izrazil nestrinjanje z izjavo Parlamenta, da se strinja s podpisom ustrezne dokumentacije in vrnitvijo akreditacijske kartice. Navedla je, da ji je bila akreditacijska kartica prisilno odvzeta, izjava, da jo je vrnila, pa ji je bila izdana šele na njeno zahtevo za prejem take izjave.

Nazadnje je pritožnica opozorila, da Parlament ni obravnaval „skandaloznega načina“, na katerega jo je osebje oddelka za varnost pospremilo iz prostorov Parlamenta, in je zato sklenila, da ji Parlament ne more ponuditi opravičila.

OSNUTEK PRIPOROČILA OMBUDŠČANA

Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic je 29. januarja 2008 na Parlament naslovil naslednji osnutek priporočila:

Parlament bi se moral pritožniku 18. marca 2005 opravičiti za ravnanje z njo. Da bi poudaril iskrenost svojega opravičila, bi moral Parlament razmisliti o tem, da bi pritožniku ponudil plačilo ex gratia. Varuh človekovih pravic meni, da bi bilo 1000 EUR ustrezen znesek za tako plačilo.

Osnutek priporočila je temeljil na naslednjih premislekih:

(1) Pritožnica je navedla, da jo je 18. marca 2005 (tj. pred iztekom odpovednega roka) v navzočnosti drugih okrepčevalnic med kosilom v menzi Parlamenta v Bruslju prekinila članica varnostne službe Parlamenta in jo prosila, naj preneha jesti in nemudoma zapusti menzo pri njem. Pritožnica je bila prisiljena slediti stražarju v prostore varnostne enote, kjer je morala vrniti svojo akreditacijsko kartico. Nato so jo prosili, naj zapusti prostore Parlamenta. Pritožnica je trdila, da so jo varnostne službe Parlamenta obravnavale nepravilno, in zahtevala odškodnino za zdravljenje, ki ga je prejela.

(2) Parlament je v svojem mnenju menil, da je osebje njegovega oddelka za varnost z vsem spoštovanjem prosilo pritožnika, naj ji vrne akreditacijsko kartico. Parlament je menil, da bi morala to storiti na podlagi odločitve poslanca Evropskega parlamenta, da prekine pogodbo. Po mnenju Parlamenta pritožnica ni sprejela posledic odpovedi njene pogodbe. To je neizogibno pomenilo, da bo njena akreditacijska kartica odvzeta. Zato je Parlament menil, da ni razlogov, da bi pritožniku ponudili odškodnino.

(3) Parlament se je v odgovoru na nadaljnje preiskave varuhinje človekovih pravic skliceval na (i) pravilnik PEAM; (ii) pravilnik o akreditaciji; in (iii) posamezne vzorčne pogodbe, ki jih uporabljajo poslanci Evropskega parlamenta. Parlament je opozoril, da je vsak parlamentarni pomočnik izbran, zaposlen in zaposlen v izključni pristojnosti zadevnega poslanca in da Parlament ne posega v pogodbena razmerja poslancev z njihovimi pomočniki. Ko poslanec obvesti pristojne službe, da pomočnik od določenega datuma ni več zaposlen, akreditacijska kartica izgubi svoj smisel in je zato neveljavna.

(4) Parlament je v odgovoru na predlog sporazumne rešitve ponovil svoje stališče, da je osebje oddelka za varnost ustrezno ukrepalo, ko je prosilo pritožnika, naj vrne njeno akreditacijsko kartico, potem ko je poslanec Evropskega parlamenta prekinil njeno pogodbo. Parlament je tudi izjavil, da „pravila Evropskega parlamenta določajo, da mora imetnik izkaznice, ki omogoča določeno obliko dostopa, izpolnjevati zahteve, določene v pravilih, ki jih je pripravil generalni sekretar Parlamenta; Izkaznice za pomočnike se izdajo osebam, ki imajo neposredno poklicno ali zasebno povezavo s poslancem. Poudarilo je tudi, da ga v nobenem primeru ni mogoče šteti za delodajalca na podlagi pogodbe zasebnega prava, sklenjene med pritožnikom in poslancem Evropskega parlamenta, ali za stranko te pogodbe. Parlament je dodal, da glede na to, da je poslanec Evropskega parlamenta želel, da pritožnik takoj preneha z delom in da se akreditacijska kartica pomočnika izda zgolj zato, ker obstaja pogodba zasebnega prava med pomočnikom in poslancem Evropskega parlamenta, pritožnik nima razloga, da bi upravičil svojo prisotnost v prostorih Parlamenta na dan incidenta 18. marca 2005. Parlament je sklenil, da se glede na zgoraj navedene okoliščine „pritožniku ne more opravičiti“. Dodal je, da „kot delodajalec ne prevzema nobene odgovornosti in ne more ponuditi finančnega nadomestila, če gre za pogodbo zasebnega prava, ki je bila pravilno sklenjena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.“

(5) Poslanka Evropskega parlamenta je z elektronskima sporočiloma z dne 14. in 15. novembra 2007 obvestila varuha človekovih pravic o sodnih postopkih, ki jih je pritožnik proti njej sprožil pred pristojnim nacionalnim sodiščem v zvezi s prekinitvijo pogodbe.

Zato je varuh človekovih pravic ob upoštevanju člena 195 Pogodbe ES (6) in člena 2(7) svojega statuta (7) končal svojo oceno o tem, kako Parlament uporablja člena 2(8) in 4(9) pravilnika o akreditaciji za pritožnikov položaj, ne da bi v zvezi s tem sprejel kakršno koli ugotovitev, saj so dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe, ki so postala predmet sodnega postopka, pomembna za to oceno.

(6) Varuh človekovih pravic je v pismu, naslovljenem na Parlament, zahteval, naj Parlament med drugim obravnava vprašanje spoštovanja pritožnikove temeljne pravice do zaslišanja pred sprejetjem odločitve, ki bi imela zanjo negativne posledice. Parlament se je v svojem odgovoru skliceval na člen 7 Priloge VI k pravilniku PEAM (10), vendar je poudaril, da se ta člen uporablja samo za pomočnike, ki opravljajo dejavnost, in ne za nekdanje pomočnike brez veljavne akreditacijske kartice. Parlament je dodal, da ne bi bilo razloga, da bi ga predhodno zaslišal o vprašanju v zvezi s pogodbenim razmerjem med poslancem Evropskega parlamenta in njegovim pomočnikom ter pravico teh strank, da prekinejo to zaposlitev.

(7) Varuh človekovih pravic je zato v svojem predlogu za sporazumno rešitev izrazil resno zaskrbljenost zaradi dejstva, da se Parlament ni skliceval na člen 41 Listine o temeljnih pravicah. V skladu s členom 41 ima „[v]sakdo [...] pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. Ta pravica vključuje tudi „pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (...)“(poudarek dodan). Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da bi bilo tako mogoče razumeti, da je Parlament priznal, da pritožnikova temeljna pravica do zaslišanja, kot je zapisana v Listini o temeljnih pravicah, ni bila spoštovana.

Glede na navedeno je varuh človekovih pravic z obžalovanjem ugotovil, da se Parlament v svojem odgovoru ni skliceval na navedeno določbo Listine o temeljnih pravicah in zavrnil predloga za sporazumno rešitev, s čimer je potrdil začasni sklep varuha človekovih pravic, da pritožnikova temeljna pravica do zaslišanja ni bila spoštovana.

(8) Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da izjava Parlamenta, da ne bi bilo razloga, da bi pritožnika zaslišal o vprašanju v zvezi s pogodbenim razmerjem med njo kot parlamentarno pomočnico in zadevnim poslancem Evropskega parlamenta ter njunimi pravicami do prenehanja zaposlitve, ni prepričljiva.

Prvič, varuhinja človekovih pravic je poudarila, da neobstoj pogodbenega razmerja med Parlamentom in pritožnikom Parlamenta ne odvezuje dolžnosti, da za pritožnika pravilno uporablja svoja pravila in načela dobrega upravljanja ter spoštuje njegove temeljne pravice.

Drugič, varuhinja človekovih pravic je opozorila, da je vprašanje odpovedi pogodbe neposredno vplivalo na to, ali je bila na dan incidenta pritožnikova akreditacijska kartica še vedno veljavna in ali je imel Parlament pravico, da jo odstrani iz svojih prostorov (kar je bil v smislu člena 41 Listine o temeljnih pravicah zagotovo ukrep, ki je negativno vplival na pritožnika).

Zato je moral Parlament v skladu s členom 41 Listine o temeljnih pravicah pritožnika zaslišati o vprašanju odpovedi pogodbe, preden ga je odpeljal iz svojih prostorov. Če Parlament tega ni storil, je šlo za nepravilnost.

(9) Varuh človekovih pravic se je seznanil z izjavo Parlamenta v odgovor na njegove nadaljnje preiskave, da člen 7 Pravilnika o akreditaciji ni bil uporabljen v primeru pritožnika. Ta določba obravnava primer, ko kvestorji menijo, da dejanja ali ravnanje pomočnika škodujejo interesom institucije. Glede na navedeno je iz izjave Parlamenta razvidno, da po njegovem mnenju prisotnost pritožnika v njegovih prostorih ne škoduje njegovim interesom kot instituciji.

(10) Varuhinja človekovih pravic se je seznanila tudi z izjavami pritožnika, ki jih Parlament med to preiskavo ni nikoli izpodbijal, da se je osebje oddelka za varnost med kosilom obrnilo nanjo v menzi v prisotnosti drugih okrepčevalnic, ne da bi ji sploh dovolilo, da zaključi svoj obrok, in jo prosilo, naj takoj odide. Varuhinja človekovih pravic je Parlament opozorila na pripombo pritožnika, da je način, na katerega jo je varnostnik prekinil med kosilom in jo "odvlekel" iz menze v prisotnosti drugih restavracij, škodoval njenemu osebnemu ugledu in predstavlja najbolj ponižujočo izkušnjo njenega življenja.

(11) V zvezi s tem je varuh človekovih pravic opozoril, da člen 6(1) (sorazmernost) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa, da "[p]ri sprejemanju odločitev uradnik zagotovi, da so sprejeti ukrepi sorazmerni z zastavljenim ciljem. Uradnik se zlasti izogiba omejevanju pravic državljanov ali obtoževanju državljanov, kadar te omejitve ali obtožnice niso v razumni povezavi z namenom zasledovanega ukrepa.“

(12) Varuh človekovih pravic je menil, da bi se tako ponižujoče ravnanje lahko štelo za sorazmerno le, če bi se ravnanje pritožnika štelo za škodljivo za interese Parlamenta. Vendar iz točke 9 zgoraj izhaja, da ni bilo tako. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da posredovanje osebja oddelka za varnost proti pritožniku ni bilo sorazmerno in je pomenilo še en primer nepravilnosti.

(13) Varuh človekovih pravic je na podlagi zgornjih premislekov sklenil, da kršitev pritožnikove temeljne pravice do zaslišanja in načela sorazmernosti s strani Parlamenta pomeni nepravilnost, zato je pripravil zgoraj navedeni osnutek priporočila.

Mnenje Parlamenta

Parlament je v svojem mnenju navedel, da je pritožba neutemeljena. Po mnenju Parlamenta je bila pritožnica kot parlamentarna pomočnica imetnica akreditacijske kartice, ki je veljala v času njene zaposlitve v tej funkciji.

Parlament je dodal, da ko se je evropska poslanka odločila prekiniti pogodbo in „neodvisno od pogodbenih pravic [pritožnika]“, je bilo oddelku za varnost naročeno, naj od nje pridobi akreditacijsko kartico v skladu s pravili, ki urejajo dostop do stavb Parlamenta. Poleg tega je Parlament izjavil, da bi morala to izkaznico dati neposredno. Ne bi smela še naprej imeti dostopa do Parlamenta kot pomočnica poslanca Evropskega parlamenta.

Parlament je nato povedal, da je bil pritožnik po dnevu, ko je bila pogodba prekinjena, viden v menzi Parlamenta. Ker njena akreditacijska kartica ni bila več veljavna, je bila pozvana, naj jo preda enoti za varnost, ki je zgolj uporabila veljavna pravila. Pritožnik je imel kljub temu še vedno pravico, da kot gost vstopi v stavbe Parlamenta.

Parlament je sklenil, da ni ravnal na način, ki bi škodil interesom pritožnika, zato ni bilo nobenega poziva k opravičilu ali odškodnini.

Pripombe pritožnika

Pritožnica je izjavila, da je bila znova neprijetno presenečena, ker Parlament večkrat ni obravnaval vprašanj, ki jih je postavil varuh človekovih pravic, in se je zgolj še naprej skliceval na akreditacijsko kartico na splošno.

Zahtevala je pripombe Parlamenta na več izjav iz njegovega mnenja. Zahtevala je na primer pojasnila v zvezi z izjavami Parlamenta, da: (i) njena pritožba ni utemeljena; (ii) njena zaposlitev parlamentarnega pomočnika je prenehala; (iii) varnostni enoti je bilo naročeno, "neodvisno od njenih pogodbenih pravic", naj od nje pridobi akreditacijsko kartico; ali (iv) je oddelek za varnost deloval v skladu s pravili, ki urejajo dostop do stavb Parlamenta.

Pritožnik je vprašal tudi, zakaj Parlament ni upošteval ugotovitev varuhinje človekovih pravic iz njegovega osnutka priporočila, da je njeno ravnanje v Parlamentu vključevalo primere nepravilnosti, ki so vključevale kršitev njene temeljne pravice do zaslišanja in načela sorazmernosti. Zaključila je z izjavo, da je Parlament škodoval njenim interesom, in vprašala, zakaj Parlament kot institucija, ki jo neposredno izvolijo državljani EU, meni, da se ni primerno opravičiti državljanu.

ODLOČBA

1 Domnevna neustrezna obravnava pritožnika

1.1 Pritožnica, nekdanja pomočnica poslanca Evropskega parlamenta, je izjavila, da jo je 18. marca 2005 (to je pred iztekom odpovednega roka) v navzočnosti drugih okrepčevalnic med kosilom v menzi Parlamenta v Bruslju prekinil član varnostne službe Parlamenta in jo prosil, naj preneha jesti in nemudoma zapusti menzo z njim. Pritožnica je bila prisiljena slediti stražarju v prostore varnostne enote, kjer je morala vrniti svojo akreditacijsko kartico. Nato so jo prosili, naj zapusti prostore Parlamenta. Pritožnica je trdila, da so jo varnostne službe Parlamenta obravnavale nepravilno, in zahtevala odškodnino za zdravljenje, ki ga je prejela.

1.2 Parlament se je v svojem mnenju in odgovoru na nadaljnje poizvedbe v bistvu skliceval na neposredno pogodbeno razmerje med poslanci in njihovimi pomočniki ter menil, da je osebje njegovega oddelka za varnost pritožnika obravnavalo na ustrezen način in v skladu z veljavnimi pravili. Zato je Parlament menil, da ni razloga, da bi ji ponudil opravičilo ali odškodnino.

1.3 Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Parlament ni predložil nobenega tehtnega argumenta, ki bi upravičeval njegovo obravnavo pritožnika, zato je predlagala sporazumno rešitev, da bi Parlament lahko razmislil o tem, da bi ji ponudil opravičilo in ji plačal razumno finančno nadomestilo za to obravnavo.

1.4 Parlament je v odgovoru na predlog varuha človekovih pravic v bistvu ponovil svoje stališče, da je osebje njegovega oddelka za varnost pritožnika obravnavalo na ustrezen način in v skladu z veljavnimi pravili, ter podal več pripomb v zvezi z neposrednim pogodbenim razmerjem med pritožnikom in poslancem Evropskega parlamenta ter dejstvom, da Parlament ni delodajalec na podlagi pogodbe zasebnega prava, ki sta jo sklenila, ali stranka v njej. Na tej podlagi Parlament pritožniku ni želel ponuditi opravičila ali odškodnine.

1.5 Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da odziv Parlamenta na predlog sporazumne rešitve ni bil ustrezen, zato je pripravila osnutek priporočila, v katerem je to vprašanje obravnavala, kot sledi.

1.6 Varuh človekovih pravic je spomnil, da je v svojem pismu, naslovljenem na Parlament, zahteval, da Parlament med drugim obravnava vprašanje spoštovanja pritožnikove temeljne pravice do zaslišanja pred sprejetjem odločitve, ki bi imela zanjo negativne posledice. Parlament se je v svojem odgovoru skliceval na člen 7 Priloge VI k pravilniku PEAM (11), vendar je poudaril, da se ta člen uporablja samo za pomočnike, ki opravljajo dejavnost, in ne za nekdanje pomočnike brez veljavne akreditacijske kartice. Parlament je dodal, da ne bi bilo razloga, da bi ga predhodno zaslišal o vprašanju v zvezi s pogodbenim razmerjem med poslancem Evropskega parlamenta in njegovim pomočnikom ter pravico teh strank, da prekinejo to zaposlitev.

1.7 Varuh človekovih pravic je zato v svojem predlogu za sporazumno rešitev izrazil resno zaskrbljenost, ker se Parlament ni skliceval na člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim ima "vsakdo [...] pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku". Ta pravica vključuje tudi „pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (...)“(poudarek dodan). Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da bi bilo tako mogoče razumeti, da je Parlament priznal, da pritožnikova temeljna pravica do zaslišanja, kot je zapisana v Listini o temeljnih pravicah, ni bila spoštovana.

1.8 Varuhinja človekovih pravic je z obžalovanjem ugotovila, da se Parlament v svojem odgovoru, s katerim je zavrnil predlog sporazumne rešitve, ni skliceval na zgoraj navedeno določbo Listine o temeljnih pravicah, s čimer je potrdila začasno ugotovitev varuha človekovih pravic, da pritožnikova temeljna pravica do zaslišanja ni bila spoštovana. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da izjava Parlamenta, da ne bi bilo razloga, da bi pritožnika zaslišal o vprašanju v zvezi s pogodbenim razmerjem med njo kot parlamentarno pomočnico in zadevnim poslancem Evropskega parlamenta ter njunimi pravicami do prenehanja zaposlitve, ni prepričljiva. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da je vprašanje odpovedi pogodbe neposredno vplivalo na veljavnost pritožnikove akreditacijske kartice in s tem na pravico Parlamenta, da jo odstrani iz svojih prostorov, zato mora Parlament v skladu s členom 41 Listine o temeljnih pravicah pritožnika zaslišati o vprašanju odpovedi pogodbe, preden jo odpelje iz svojih prostorov. Varuh človekovih pravic je začasno sklenil, da to, da Parlament tega ni storil, pomeni nepravilnost.

1.9 Varuh človekovih pravic se je seznanil z izjavo Parlamenta v odgovor na njegove nadaljnje preiskave, da člen 7 Pravilnika o akreditaciji ni bil uporabljen v primeru pritožnika. Glede na to, da se ta določba nanaša na primer, ko kvestorji menijo, da dejanja ali ravnanje pomočnika škoduje interesom institucije, iz izjave Parlamenta izhaja, da po njegovem mnenju prisotnost pritožnika v njegovih prostorih ne škoduje njegovim interesom.

1.10 Varuhinja človekovih pravic se je seznanila tudi z izjavami pritožnika, ki jih Parlament med to preiskavo ni nikoli izpodbijal, da se je osebje oddelka za varnost obrnilo nanjo v menzi med kosilom v prisotnosti drugih gostincev, ne da bi ji dovolilo, da takoj konča svoj obrok, in da je način, na katerega je bila obravnavana, škodoval njenemu osebnemu ugledu in pomeni najbolj ponižujočo izkušnjo njenega življenja.

V zvezi s tem je varuh človekovih pravic opozoril, da člen 6(1) (sorazmernost) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa, da „[p]ri sprejemanju odločitev uradnik zagotovi, da so sprejeti ukrepi sorazmerni z zastavljenim ciljem. Uradnik se zlasti izogiba omejevanju pravic državljanov ali obtoževanju državljanov, kadar te omejitve ali obtožnice niso v razumni povezavi z namenom zasledovanega ukrepa.“

1.11 Varuh človekovih pravic je menil, da se lahko tako ponižujoče ravnanje šteje za sorazmerno le, če se ravnanje pritožnika obravnava kot škodljivo za interese Parlamenta. Vendar iz točke 1.9 zgoraj izhaja, da ni bilo tako. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da posredovanje osebja oddelka za varnost proti pritožniku ni bilo sorazmerno in je pomenilo še en primer nepravilnosti.

1.12 Na podlagi zgornjih ugotovitev je varuh človekovih pravic sklenil, da kršitev temeljne pravice pritožnika do zaslišanja in načela sorazmernosti, ki jo je storil Parlament, pomeni nepravilnost, zato je pripravil osnutek priporočila, naj se Parlament (i) pritožniku 18. marca 2005 opraviči za ravnanje z njim; in (ii) razmisli o tem, da bi ji ponudila plačilo ex gratia, za katero bi bilo po mnenju varuha človekovih pravic primerno 1000 EUR.

1.13 Parlament je v mnenju o osnutku priporočila navedel, da pritožba ni utemeljena. Po mnenju Parlamenta je bila pritožnica imetnica akreditacijske kartice, ki je veljala ves čas njene zaposlitve, in ne bi smela še naprej imeti dostopa do Parlamenta kot pomočnika poslanca, ko se je poslanec odločil prekiniti pogodbo. Oddelku za varnost je bilo naročeno, naj od nje pridobi akreditacijsko kartico v skladu s pravili, ki urejajo dostop do stavb Parlamenta, saj kartica ni več veljavna. Parlament je sklenil, da ni ravnal na način, ki bi škodil interesom pritožnika, zato ni bilo nobenega poziva k opravičilu ali odškodnini.

1.14 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Parlament tako v svojem mnenju kot v odgovoru na predlog sporazumne rešitve na splošno navaja, da je osebje njegovega oddelka za varnost ravnalo v skladu s pravili, ki urejajo dostop do stavb Parlamenta, in jih zgolj uporablja. Zlasti ne navaja nobene posebne pravne določbe, na podlagi katere bi lahko upravičila obravnavo pritožnika 18. marca 2005. Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Parlament nikakor ni izpodbijal pritožnikovih resnih trditev v zvezi z okoliščinami, v katerih je osebje oddelka za varnost posredovalo proti njej, in konkretnimi metodami, ki jih je uporabil za njeno odstranitev iz menze. Poleg tega varuh obžaluje, da mnenje Parlamenta ne obravnava njegovih ugotovitev o nepravilnostih, ki pomenijo kršitev pritožnikove temeljne pravice do zaslišanja in načela sorazmernosti.

1.15 Varuhinja človekovih pravic je seznanjena z različnimi vprašanji, ki jih je pritožnik zastavil v svojih pripombah na mnenje Parlamenta o osnutku priporočila. Vendar varuh človekovih pravic glede na dosedanji potek te preiskave meni, da ne bi bilo koristno, če bi Parlament pozvali k nadaljnjim pripombam v zvezi s tem primerom.

1.16 Glede na navedeno in ker Parlament ni predložil novih argumentov ali dokazov, varuh človekovih pravic vztraja pri svoji ugotovitvi nepravilnosti v zvezi s prvo trditvijo pritožnika, ki jo je navedel v osnutku priporočila.

1.17 V skladu s členom 8(4) sklepa evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb (12) lahko varuh človekovih pravic v primeru, da meni, da podrobno mnenje institucije o njegovem osnutku priporočila ni zadovoljivo, pripravi posebno poročilo za Parlament v zvezi s primerom nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je v svojem letnem poročilu za leto 1998 poudaril, da ima možnost, da Parlamentu predloži posebno poročilo, neprecenljivo vrednost za njegovo delo. Dodal je, da posebna poročila zato ne bi smela biti predstavljena prepogosto, temveč le v zvezi s pomembnimi zadevami, pri katerih bi Parlament lahko ukrepal, da bi pomagal varuhu človekovih pravic (13). Letno poročilo za leto 1998 je bilo predloženo Parlamentu, ki ga je tudi odobril.

1.18 Varuh človekovih pravic obžaluje, da uprava Parlamenta ni bila pripravljena odpraviti nepravilnosti v tem primeru z izplačilom ex gratia, ki ga je predlagal varuh človekovih pravic. Ker pa varuh človekovih pravic nima razloga za sum, da je bilo obžalovanja vredno ravnanje s pritožnikom posledica splošne politike in ne osamljene napake pri presoji, meni, da posebno poročilo ni upravičeno. Zato bo to zadevo zaključil z ustrezno kritično pripombo v nadaljevanju.

2 Domnevno neodgovorjeno pismo v jeziku, v katerem je bilo sestavljeno

2.1 Pritožnica je Parlamentu očitala, da na njen dopis z dne 16. maja 2005 ni odgovoril v jeziku, v katerem je bil sestavljen, to je v angleščini, in mu predlagala, naj ji na ta dopis odgovori v angleščini ali v slovaščini.

2.2 Parlament je v svojem mnenju navedel, da mu ni treba odgovarjati na korespondenco uslužbencev v njihovem jeziku. Po mnenju Parlamenta je pritožnica prejela odgovor na njen dopis v francoščini, kar je bilo obžalovanja vredno. Dodala je, da je njena sedanja politika v zvezi z notranjo korespondenco, da svojim uslužbencem ponudi izbiro angleščine ali francoščine.

2.3 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je Parlamentu kot državljanu EU napisal pismo v angleškem jeziku in da pričakuje odgovor v angleškem ali slovaškem jeziku.

2.4 V svojem pismu, naslovljenem na Parlament, je varuh človekovih pravic opozoril na tretjo alineo člena 21 Pogodbe ES in člen 41(4) Listine o temeljnih pravicah, za katera se zdi, da pritožniku dajejo pravico, da prejme odgovor na pismo v jeziku, v katerem je bilo pismo sestavljeno. Zato je varuh človekovih pravic predlagal, da Parlament zagotovi angleški prevod svojega odgovora na pritožnikovo pismo z dne 16. maja 2005.

2.5 Parlament je k odgovoru na nadaljnje poizvedbe priložil angleški prevod odgovora na pritožnikovo pismo.

2.6 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe niso upravičene.

3 Sklepna ugotovitev

3.1 Na podlagi ugotovitev varuha človekovih pravic iz točke 1 zgoraj je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Obravnavanje pritožnika s strani Parlamenta 18. marca 2005, ko jo je član oddelka za varnost Parlamenta prekinil med kosilom v menzi Parlamenta v Bruslju in jo v prisotnosti drugih gostincev, ne da bi ji dovolil, da konča svoj obrok, prosil, naj preneha jesti in mu takoj sledi v prostore oddelka za varnost, kjer je morala vrniti akreditacijsko kartico in nato zapustiti prostore Parlamenta, je vključevalo primere nepravilnosti, ki so vključevale kršitev njene temeljne pravice do zaslišanja in kršitev načela sorazmernosti.

3.2 Na podlagi zgornjih ugotovitev varuh človekovih pravic primer zaključi.

O tej odločitvi bo obveščen predsednik Parlamenta.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Priloga VI Pravilnika o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem.

(2) Člen 2: „Ta [akreditacijska] kartica velja za čas trajanja pogodbe med poslancem in pomočnikom (…). Ob prenehanju pogodbe pomočnika jo je treba vrniti službi, ki jo je izdala.“

(3) Člen 4: „Akreditacijska kartica pomočniku omogoča, da:

• dostop do prostorov Evropskega parlamenta, kot so knjižnica, restavracije, garaže in center za distribucijo dokumentov,
• dela v pisarni poslanca, ki ga zaposluje, na podlagi njegovega dovoljenja (…).

(4) "Kvestorji se lahko kadar koli odločijo za odvzem akreditacijske kartice, če menijo, da dejanja ali ravnanje pomočnika škodijo interesom institucije. Kvestorji pred sprejetjem odločitve zaslišijo pomočnika in zadevnega(-e) poslanca(-e).“

(5) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.

(6) "Varuh človekovih pravic v skladu s svojimi nalogami opravlja preiskave, za katere meni, da so utemeljene (…), razen če so ali so bila domnevna dejstva predmet sodnega postopka."

(7) "Kadar mora varuh človekovih pravic zaradi tekočih ali zaključenih sodnih postopkov v zvezi z dejstvi, ki so mu bila predložena, pritožbo razglasiti za nedopustno ali prekiniti njeno obravnavo, se izid poizvedb, ki jih je do takrat opravil, dokončno vloži."

(8) Člen 2: „Ta [akreditacijska] kartica velja za čas trajanja pogodbe med poslancem in pomočnikom (…). Ob prenehanju pogodbe pomočnika jo je treba vrniti službi, ki jo je izdala.“

(9) Člen 4: „Akreditacijska kartica pomočniku omogoča, da:

• dostop do prostorov Evropskega parlamenta, kot so knjižnica, restavracije, garaže in center za distribucijo dokumentov,
• dela v pisarni poslanca, ki ga zaposluje, na podlagi njegovega dovoljenja (…).

(10) "Kvestorji se lahko kadar koli odločijo za odvzem akreditacijske kartice, če menijo, da dejanja ali ravnanje pomočnika škodijo interesom institucije. Kvestorji pred sprejetjem odločitve zaslišijo pomočnika in zadevnega(-e) poslanca(-e).“

(11) "Kvestorji se lahko kadar koli odločijo za odvzem akreditacijske kartice, če menijo, da dejanja ali ravnanje pomočnika škodijo interesom institucije. Kvestorji pred sprejetjem odločitve zaslišijo pomočnika in zadevnega(-e) poslanca(-e).“

(12) Sprejeto 8. julija 2002 in spremenjeno s sklepom varuha človekovih pravic z dne 5. aprila 2004.

(13) Letno poročilo za leto 1998, str. 27–28.