Spoštovani gospod A.,

Dne 24. maja 1999 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v imenu Aluminium Enterprises Limited (AEL) v zvezi z domnevnim slabim upravljanjem posojila, ki ga je Evropska investicijska banka odobrila vaši družbi v okviru Konvencije Lomé III.

Ker niste državljan Unije ali ne prebivate v državi članici, sem vas z dopisom z dne 29. junija 1999 obvestil, da nisem pristojen za obravnavo vaše pritožbe. Vendar sem se odločil, da bom vaše obtožbe preiskal v okviru preiskave na lastno pobudo na podlagi člena 195 Pogodbe ES (evidentirane kot OI/4/99/OV).

Pritožbo sem 29. junija 1999 posredoval predsedniku Evropske investicijske banke. Dne 4. avgusta 1999 ste mi poslali dopis, ki mu je bila priložena kopija revizijskega poročila, ki ga je pripravila družba Deloitte & Touche. Evropska investicijska banka je svoje mnenje poslala 7. septembra 1999, jaz pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. Dne 26., 29. oktobra in 22. novembra 1999 sem prejel vaše pripombe na mnenje Evropske investicijske banke. aprila 2000 ste napisali dopis, v katerem ste se pozanimali o izidu vaše pritožbe. Odgovoril sem vam 18. maja 2000.

Dne 26. aprila 2000 sem predsedniku Evropske investicijske banke poslal pismo, v katerem sem zahteval podrobne informacije o imenovanju upravitelja družbe AEL in pojasnila glede odgovornosti banke v zvezi s tem postopkom. Prejeli ste kopijo tega pisma. Evropska investicijska banka je 23. maja 2000 poslala svoje dodatno mnenje, ki vam je bilo posredovano s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. julija 2000 sem prejel vaše pripombe na dodatno mnenje Evropske investicijske banke. Dne 12. januarja 2001 ste poslali končne pripombe. Dne 26. marca 2001 ste poslali dopis, v katerem ste se pozanimali o vaši pritožbi. Dne 9. aprila 2001 sem vam odgovoril, da je vaša pritožba še v obravnavi.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za obravnavo vaše pritožbe.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika so bila pomembna naslednja dejstva:

Pritožnik je generalni direktor družbe AEL, majhnega podjetja za taljenje aluminija in neželeznih kovin v Temi v Gani, s podružnico in sedežem v Akri (v nadaljnjem besedilu: podjetje). Pritožba se nanaša na domnevno slabo upravljanje posojila, ki ga je Evropska investicijska banka (EIB) odobrila v okviru Konvencije iz Loméja III za projekt širitve in posodobitve tovarne podjetja Tema. Posojilo je leta 1991 odobril zahodnoafriški in karibski oddelek Evropske investicijske banke, odobrili pa sta ga Banka Gane in Ministrstvo za finance in gospodarsko načrtovanje. Skupni znesek je znašal 6,5 milijona USD, od katerih je družba 2 milijona prispevala kot lastniški kapital.

Kmalu po odobritvi posojila je EIB imenovala dva britanska svetovalca (g. F. in g. R.) za vodenje projekta in nadzor izplačila posojila. Ker pa so se ukvarjali z nezakonitimi posli in praktično niso imeli tehničnega znanja, je pritožnik prepričal EIB, naj prekine njihovo imenovanje do konca leta 1992. Projekt je bil takoj ustavljen. EIB je kot pogoj za obnovitev posojila zahtevala, da se za izvršnega direktorja imenuje drug evropski svetovalec, ki bo imel proste roke pri vodenju podjetja, vključno s popolnim nadzorom nad njegovimi financami. Tako podjetje kot EIB sta pisala številnim evropskim strokovnjakom za aluminij, od katerih je eden predlagal T, nemškega strokovnjaka. Leta 1993 je EIB sprejela in odobrila imenovanje T-ja za novega svetovalca in generalnega direktorja družbe. Na sedežu EIB v Luxembourgu je bil 18. julija 1994 podpisan memorandum, s katerim je bil T. imenovan za izvršnega direktorja družbe z mesečno plačo 12 000 USD. Vendar pa je T. leta 1992 vodil nemško podjetje v stečaj. Ob prihodu v Gano je T. prevzel celotno vodenje projekta, posojila in podjetja. Pritožnik je zapustil pisarno in se upokojil v svojem zasebnem prebivališču, kot je zahtevala EIB, ki ga je prosila, naj T. da prosto roko za upravljanje podjetja in ne posega v njegove odločitve.

T. se je dogovarjal z W., libanonskim rezidentom v Gani, ki je odpovedal imenovanja skoraj vsega ključnega osebja in namesto tega imenoval delavce po svoji izbiri. Postal je direktor v upravnem odboru podjetja. T. je za soupravitelja imenoval tudi dva moška, ki sta skupaj vodila podjetje.

Pritožnik je ugotovil, da je družba T. delovala v nasprotju z interesi družbe, pri čemer je oddajala naročila za nepomembne in neobstoječe predmete, za katere so bili preneseni ogromni zneski. Zato je obvestil EIB o nepravilnostih T. Vendar je EIB odgovorila, da je bil T. na podlagi medsebojnega dogovora z družbo v celoti odgovoren za izplačilo posojila, družbo in projekt. Pritožnik je moral sopodpisati le prenose sredstev za naročila.

Pritožnik je trdil, da je EIB v celoti presegla pogoje finančne pogodbe, podpisane z družbo, in enostransko naložila številna navodila, ki jih je pritožnik moral upoštevati.

Pritožnik je trdil, da je zaradi neomejenih pooblastil, ki jih je EIB podelila družbi T, slednja preusmerila skoraj vsa izplačana sredstva in kapitalski vložek družbe v višini dveh milijonov USD, prenesla vsa obratna sredstva ter prodala materiale in opremo, zaradi česar je družba postala zelo zadolžena. Pritožnik v svoji pritožbi navaja podrobne informacije o ogromnih zneskih denarja, ki jih je T. porabil za neprimerne namene, kot je prenos 1 milijona DM na imenovani račun avstrijskega upravitelja, pri čemer 95 % naročenih predmetov ni bilo nikoli dobavljenih, in naročila za dobavo tajnim podjetjem svojega libanonskega sodelavca za 700.000 DM. Slednjo zadevo je obravnavalo višje sodišče v Akri, ki je izdalo sodbo v korist pritožnika. Pritožnik meni, da so trije svetovalci zapravili milijon dolarjev.

T. je nato odpustil osebje, uničil dokumente in konec leta 1996 pobegnil iz države, pri čemer je za seboj pustil seznam velikih dolgov, vključno z dolgovi dveh talilnic primarnega aluminija v Gani in Kamerunu. Pritožnik je del teh dolgov poravnal z družinskim premoženjem.

Po odhodu T. je EIB začela revizijsko poročilo o izplačilu posojila. V poročilu je bil obtožen pritožnik, ki meni, da je T. vplival na revizorje, da bi bil obtožen.

Nacionalna investicijska banka Accra-Ghana je sprožila sodni postopek proti pritožnikovi družbi, da bi izterjala posojilo, ki ga je T. pridobil leta 1994. Vse druge banke nočejo poslovati s podjetjem.

EIB je 14. avgusta 1998 izjavila, da bo pritožnik še naprej odgovoren za vračilo posojila, ki bi se moralo začeti takoj, ko bo to dopuščal izboljšan finančni položaj podjetja.

Pritožnik s to situacijo ni bil zadovoljen, zato je 24. maja 1999 pisal varuhu človekovih pravic. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel samo eno trditev, in sicer, da je EIB imenovala T. za generalnega direktorja njegovega podjetja in mu podelila neomejena pooblastila ter da je zaradi tega, in sicer ker je T. prevzel celotno upravljanje projekta, posojila in podjetja, EIB zavajala, osiromašila in uničila pritožnikovo podjetje.

Če je bilo ugotovljeno, da je njegova trditev resnična, je pritožnik varuha človekovih pravic prosil, naj vljudno odredi a) da mora EIB ustrezno nadomestiti škodo, ki jo je utrpela zaradi osiromašenja podjetja ter življenja zaposlenih in njihovih družin, b) da je treba vrniti kapitalski vložek v višini 2 milijonov USD, c) da mora EIB prenehati groziti z zaprtjem podjetja, tako da odpokliče posojilo, ki je koristilo svetovalcem in njihovim sodelavcem, ki jih je EIB enostransko pooblastila za upravljanje podjetja; d) EIB bi morala pomagati pri izterjavi sredstev od T., ki je zdaj nekje v Evropi, in e) preiskati kršitve človekovih pravic pritožnika s strani EIB in svetovalcev.

Poizvedba

Mnenje Evropske investicijske banke

EIB je najprej podala pripombe o dopustnosti preiskave, pri čemer se je sklicevala na člen 2.4 statuta varuha človekovih pravic, v skladu s katerim se pritožba vloži v dveh letih od datuma, ko je pritožnik izvedel za dejstva, na katerih temelji. EIB se je sklicevala tudi na člen 9 izvedbenih določb, ki določa, da se postopkovna pravila v zvezi s pritožbami smiselno uporabljajo za preiskave na lastno pobudo. Pritožnikovo pismo z dne 24. maja 1999 je bilo poslano varuhu človekovih pravic več kot dve leti po datumu, ko je EIB pritožnika 7. februarja 1997 obvestila o svoji zadnji odločitvi v zvezi z začasno ustavitvijo izplačila posojila. EIB je zato ugotovila, da v zvezi s to zadevo ni mogoče izvesti nobene preiskave. Vendar je EIB priložila mnenje, ki po njenem mnenju dokazuje, da ni razlogov za sum nepravilnosti v njenem imenu:

EIB je najprej opozorila na ozadje pritožbe: Pritožnik je leta 1989 zaprosil EIB za financiranje širitvenega projekta livarne aluminija v Temi. EIB je projekt sprejela pod pogojem, da je na voljo ustrezna tehnična pomoč (vključno z inženirskimi, metalurškimi, finančnimi in računovodskimi svetovalnimi storitvami) za izvajanje in delovanje projekta, ki v času ocene projekta ni bila na voljo v podjetju pritožnika. EIB in pritožnik sta 18. oktobra in 28. novembra 1991 podpisala finančno pogodbo za posojilo v višini 2,8 milijona ECU iz Evropskega razvojnega sklada.

Pritožnik se je strinjal, da bo obdržal storitve g. F., svetovalca za aluminij, ki je pred tem opravil študijo izvedljivosti projekta, da bi svetoval o vseh tehničnih in komercialnih vidikih projekta ter zagotovil izvajanje in zagon. Pritožnik se je strinjal tudi z gospodom R., da predloži načrte za pisarniške in tovarniške zgradbe.

Banka se je seznanila z nekaterimi težavami v zvezi z nalogami različnih svetovalcev. F. in R. sta se banki pritožila, da se pritožnik negativno vmešava v projekt. Glede na popolno pomanjkanje sodelovanja in zaupanja med pritožnikom in svetovalci, ki jih je imenoval, se je Banka odločila za začasno prekinitev posojila in o tem obvestila pritožnika po telefaksu junija 1993. Odločitev banke o morebitnem preklicu posojila naj bi bila odvisna od izida študije ponovne ocene, ki jo je zahteval pritožnik in odobrila banka.

Potem ko je družba T. odobrila mandat, je od junija do oktobra 1993 izvedla ponovno ocenjevalno študijo. Pritožnik je banko predhodno obvestil o svoji odločitvi, da zaposli T., generalnega direktorja na delu v tujini. Od oktobra 1993 do avgusta 1994 je T. opravljal več dodatnih kratkoročnih nalog. Septembra 1994 je pritožnik sklenil sporazum, s katerim je T. postal delničar družbe in eden od njenih generalnih direktorjev za obdobje treh let. Banka je pridobila, da morata vso prihodnjo korespondenco v zvezi z izvedbo projekta podpisati oba partnerja, pritožnik in T.

Na podlagi teh dogovorov je banka v začetku leta 1995 privolila v nadaljevanje izplačevanja posojila.

Novembra 1996 je pritožnik pisal banki in izrazil svoje nezadovoljstvo z delom T. Zlasti se je pritožil nad načinom, kako je T. obravnaval nabavo določene opreme, in podrobno opisal, kaj je po njegovem mnenju zloraba in goljufija T. Po misiji in sestankih z družbo je banka pritožnika obvestila, da zadržuje nadaljnja izplačila posojila.

Banka je pritožnika pozvala, naj naroči zunanjo revizijo, ki jo je izvedla družba Deloitte & Touche. V revizijskem poročilu z dne 7. maja 1997 je bilo navedeno:

1. obstajalo je „močno sodelovanje med [pritožnikom], T. in W., ki je omogočilo nadaljevanje nepravilnosti pri uporabi sredstev EIB“. (stran 5).
2. „[Pritožnica] je odobrila vsa naročila in podpisala dopise o izplačilu“. (stran 13).
3. „[Pritožnica] EIB ni poročala o neizpolnjenih obveznostih dobaviteljev.“ (stran 13).

Zdi se, da ugotovitve revizorjev kažejo na to, da je pritožnik sam odgovoren za propad projekta.

Banka je julija 1997 po misiji pritožniku potrdila svojo prejšnjo odločitev, da odloži nadaljnje izplačilo posojila. Banka je 28. januarja 1998 menila, da podani predlogi ne zadostujejo za odpravo pomanjkljivosti.

V zvezi s trditvami pritožnika je skupina navedla naslednje:

Skupina je ugotovila, da je bila trditev, da je enostransko pooblastila svetovalce, napačna. T. je pritožniku predlagal stari znanec. Napačno je, da je banka pritožnika pozvala, naj izprazni svojo pisarno. Napačno je, da je banka T. dodelila neomejena pooblastila. Pritožnik je T. v banko uvedel kot svojega novega partnerja. Iz dopisov je razvidno, da se je pritožnik tudi interno štel za izvršnega direktorja. Pritožnik banke ni obvestil o trenutnem zmanjševanju števila zaposlenih, ki ga banka ni poznala. Ker je korespondenco družbe vedno sopodpisal pritožnik, vključno z naročilnicami za nakup opreme, je banka vedno menila, da je pritožnik generalni direktor družbe, zato je v celoti seznanjen in odgovoren za nadzor dejavnosti svojega vodstvenega osebja.

Banka pritožniku ni grozila, ampak ga je pravkar obvestila, da bo morala odpovedati posojilo. Banka je zavrnila pritožnikovo trditev, da je "precej presegla pogoje finančne pogodbe", saj so bili njeni ukrepi v celoti skladni z določbami pogodbe.

Skupina je ugotovila, da zaradi pomanjkanja jasnih in popolnih dokazov ni želela komentirati trditev o nepravilnostih in goljufijah, ki sta jih domnevno zagrešila T. in W. Informacije skupine, vključno z ugotovitvami revizorjev, ne zagotavljajo zadostne podlage, da bi skupina lahko nadaljevala s trditvami pritožnika.

Temeljna naloga banke kot finančne institucije je preveriti, ali je izvajanje pogodbe v celoti skladno z določbami finančne pogodbe in ali so bili ukrepi banke v celoti skladni s to dolžnostjo. Banka je kljub temu pokazala izjemno fleksibilnost pri poslovanju s podjetjem. Vendar je način upravljanja podjetja, za katerega so značilni pomanjkanje preglednosti in odgovornosti ter težnja po zmedi med podjetjem in zasebnim podjetjem, zastal proces preoblikovanja v sodobno industrijsko podjetje z uporabo dobrih tehnik upravljanja in proizvodnje.

Glede na navedeno je skupina zavrnila trditve pritožnika.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi v 18-stranskih pripombah, katerih vsebino je mogoče povzeti na naslednji način:

Banka je pritožnika obvezala, da sprejme g. F. kot tehničnega pomočnika, sicer ne bi bilo financiranja. Pritožnik je temu nasprotoval. Vključitev gospoda R. kot zgolj arhitekta v projekt je bila popolnoma napačna.

Pritožnik je ponovno navedel, da je T. na zahtevo banke postal generalni direktor ter da je v celoti odgovoren za izvajanje projekta in vodenje družbe. Ugotovil je, da je večino korespondence z banko pripravil T. in da jo je sopodpisal, vendar mu njegova vloga zgolj podpisnika korespondence ni dala pooblastila za nadzor nad T., posojilom in projektom. T. in W. sta vplivala na revizorje, da so obtožili pritožnika.

Pritožnik se v celoti ni strinjal z vtisom, ki ga je ustvarilo revizijsko poročilo družbe Deloitte & Touche o domnevnem „močnem sodelovanju med pritožnikoma T. in W., ki je omogočilo nadaljevanje nepravilnosti pri uporabi sredstev EIB“.

Pritožnik je ponovil svoje stališče, da je banka presegla pogoje finančne pogodbe in enostransko naložila različna navodila, ki jih je bila družba prisiljena upoštevati. V finančni pogodbi ni omenjeno, da je moralo podjetje zaposliti evropskega izvršnega direktorja, mu dodeliti deleže in mu naložiti odgovornost za izvajanje projekta.

Res je, da je banka prosila pritožnika, naj izprazni svojo pisarno in preda svoje funkcije T. Pritožnik preprosto ni mogel zavrniti sopodpisa, saj bi bilo to v nasprotju z navodili banke.

Banka je na sestankih v Gani in Luksemburgu pritožniku odkrito naročila, naj ne posega v T., ki ga je Banka vsilila kot evropskega direktorja uprave. Banka je svetovalcem podelila neomejena pooblastila, kar je privedlo do propada projekta in izginotja sredstev družbe. Pritožnik od banke zahteva odškodnino.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja EIB in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave. Evropski varuh človekovih pravic je 26. aprila 2000 od EIB zahteval, naj ga podrobno obvesti o postopku, ki je bil uporabljen za imenovanje T., in pojasni odgovornosti Banke v zvezi s tem.

Dodatno mnenje Evropske investicijske banke

EIB je ugotovila, da Banka od časa do časa med pogoji svojega sporazuma za zagotavljanje financiranja zahteva, da nosilec projekta zagotovi tehnično pomoč, ki je sprejemljiva za Banko. Tak pogoj je vključen, če ocena projekta, ki jo opravi banka, pokaže, da so za uspešno izvedbo projekta potrebni svetovalci ali tehnična pomoč. Vendar skupina nikoli ne bi naložila posebnega svetovalca. Nosilec ni nikakor obvezan sprejeti nobenega kandidata, določenega v izbirnem postopku, če je menil, da je zadevni kandidat nesprejemljiv.

Kot je navedeno v odstavku 12 pojasnjevalne opombe, priložene pismu Banke z dne 7. septembra 1999, se je Banka junija 1993 odločila za začasno prekinitev svojega posojila podjetju, ker je bila zaskrbljena, da pogoj njene posojilne pogodbe glede razpoložljivosti tehnične pomoči in strokovnega znanja v podjetju ni bil več izpolnjen zaradi težav med pritožnikom in svetovalci, ki jih je imenoval prej. Naknadno zadržanje družbe T. kot svetovalca za izvedbo ponovne ocenjevalne študije projekta je opisano v zgoraj navedenem obvestilu in dokumentirano v dodatkih B in C k obvestilu. Skupina je opozorila, da ji je pritožnik priporočil T. kot primernega svetovalca in dejansko potrdil svojo odločitev, da T. zaposli kot generalnega direktorja v tujini.

Kot je navedeno v odstavku 15 obvestila, je imela skupina obsežne razprave s T. in pritožnikom: Banka je menila, da je delo T. koristno, in je bila glede na pogodbeni pogoj v zvezi s tehničnim upravljanjem zadovoljna z ugotovitvijo, da je T. pripravljen sodelovati pri upravljanju družbe v določenem časovnem obdobju in tudi poudariti svojo dobro vero z osebno finančno zavezo družbi. O pogojih imenovanja T. so zato razpravljale vse udeležene strani. Vključeni so bili v memorandum o soglasju, katerega namen je bil določiti dogovor strank o minimalnih pogojih, pod katerimi bi banka lahko sprejela imenovanje T. in s tem ponovno izplačilo posojil. Banka je priložila izvod tega dokumenta z dne 12. julija 1994, v katerem je dvakrat navedeno „s soglasjem EIB“. Banka je priložila tudi sporazum z dne 29. septembra 1994 med pritožnikom in T., ki določa pogoje imenovanja T. za generalnega direktorja tovarne Tema.

Skupina je sklenila, da postopek za imenovanje T. temelji na predlogu pritožnika. Temu so sledile razprave med vsemi udeleženimi stranmi o pogojih imenovanja, sklenitvi memoranduma o soglasju in nazadnje sporazuma. V zvezi z odgovornostmi banke v tem postopku je odobrila predlog pritožnika, potem ko je zagotovila, da so pogoji imenovanja, ki so bili pomembni za učinkovito izvajanje projekta, ki ga je financirala, zanjo sprejemljivi.

Dodatne pripombe pritožnika

Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi in ponovil prejšnje trditve. Pritožnik je ugotovil, da je res, da se je strinjal z zaposlitvijo T., kot je navedeno v pripombah EIB, vendar za delovno mesto generalnega direktorja in ne za delovno mesto generalnega direktorja, saj je pritožnik sam zasedal to delovno mesto. T. je moral sprejeti pod pritiskom EIB, ki bi sicer odpoklicala posojilo.

ODLOČBA

1 Zatrjevana nedopustnost preiskave

1.1 Evropska investicijska banka je v svojem mnenju najprej zatrjevala, da je preiskava na lastno pobudo nedopustna, ker je bilo pritožnikovo pismo varuhu človekovih pravic z dne 24. maja 1999 poslano več kot dve leti po datumu, ko je EIB pritožnika obvestila o svoji zadnji odločitvi o drugi prekinitvi izplačila posojila 7. februarja 1997. EIB se je sklicevala na člen 2.4 statuta varuha človekovih pravic, v skladu s katerim se pritožba vloži v dveh letih od datuma, ko je pritožnik izvedel za dejstva, na katerih temelji. EIB se je nato sklicevala na člen 9 izvedbenih določb, ki določa, da se postopkovna pravila v zvezi s pritožbami po analogiji uporabljajo za preiskave na lastno pobudo.

1.2 V zvezi z vprašanjem dopustnosti varuh navaja, da se dvoletni rok iz člena 2.4 Statuta ne uporablja za preiskave na lastno pobudo. Ideja preiskav na lastno pobudo je, da jih varuh človekovih pravic lahko sproži, kadar meni, da so potrebne. Člen 9(3) izvedbenih določb, ki določa, da „postopki, ki se uporabljajo v preiskavah, sproženih na podlagi pritožbe, po analogiji veljajo tudi za preiskave na lastno pobudo“, se ne nanaša na roke za preiskave na lastno pobudo, temveč le na postopkovna pravila za preiskave na lastno pobudo, ko se začnejo.

1.3 Varuh človekovih pravic želi kljub temu opozoriti, da je zadnje dejstvo, ki ga je navedel pritožnik, pismo EIB z dne 14. avgusta 1998. Pritožba varuhu človekovih pravic z dne 24. maja 1999 je bila zato poslana manj kot dve leti po tem datumu. Vendar varuh človekovih pravic z zadovoljstvom ugotavlja, da se je EIB podrobno odzvala na obtožbe pritožnika in na zahtevo po dodatnih informacijah, poslano 26. aprila 2000.

2 Zatrjevano slabo upravljanje posojila s strani EIB

2.1 Pritožnik je trdil, da je EIB imenovala T. za generalnega direktorja njegovega podjetja in mu podelila neomejena pooblastila ter da je zaradi tega, in sicer ker je T. prevzel celotno upravljanje projekta, posojila in podjetja, EIB zavedla, osiromašila in uničila njegovo podjetje.

2.2 EIB je trditev pritožnika zavrnila. Ugotovila je, da zaradi pomanjkanja jasnih in popolnih dokazov ni želela komentirati trditev o nepravilnostih in goljufijah, ki sta jih domnevno zagrešila T. in W. Informacije skupine, vključno z ugotovitvami revizorja, ne zagotavljajo zadostne podlage, da bi skupina lahko nadaljevala s trditvami pritožnika. Ukrepi banke so bili v celoti skladni z njeno dolžnostjo , kot finančne institucije in obveznim preverjanjem, ali je izvajanje pogodbe v celoti skladno z določbami finančne pogodbe.

2.3 Zdi se, da je okvir pritožbe izvajanje finančne pogodbe, ki sta jo EIB in podjetje podpisala 18. oktobra in 28. novembra 1991. Zato je treba opozoriti, da evropski varuh človekovih pravic ne poskuša ugotoviti, ali je katera od strank ravnala v skladu s pogodbo. To vprašanje lahko učinkovito obravnava le pristojno sodišče, ki bi lahko obravnavalo argumente strank v zvezi z upoštevnim nacionalnim pravom in ocenilo nasprotujoče si dokaze o spornih dejanskih vprašanjih. Iz člena 10 pogodbe je razvidno, da pogodbo ureja pravo Anglije in da se vsi spori v zvezi s pogodbo predložijo Sodišču Evropskih skupnosti.

2.4 Vendar mora biti zaradi dobrega upravljanja javni organ, ki je udeležen v pogodbenem sporu z zasebno stranko, vedno sposoben varuhu človekovih pravic predložiti koherentno poročilo o pravni podlagi za svoje ukrepe in o tem, zakaj meni, da je njegovo stališče upravičeno. Varuh človekovih pravic zato preveri, ali je EIB to storila v tem primeru.

2.5 V zvezi z imenovanjem T. je EIB dvakrat poudarila, da postopek, uporabljen v ta namen, temelji na predlogu samega pritožnika: Pritožnik je banki T. priporočil kot primernega svetovalca in potrdil svojo odločitev, da T. zaposli kot generalnega direktorja na delu v tujini. To je razvidno iz teleksa pritožnika EIB z dne 28. aprila 1993. Pritožnik je v dodatnih pripombah navedel, da je res, da se je strinjal z zaposlitvijo T, vendar za delovno mesto generalnega direktorja. Vendar je iz dokumentov v spisu razvidno, da je pritožnik podpisal vse dokumente, na podlagi katerih je bil T. imenovan za generalnega direktorja: pritožnik je podpisal memorandum o soglasju z dne 12. julija 1994, v katerem je navedeno, da je „[podjetje] s soglasjem EIB zaposlilo T., da vodi projekt [podjetja] kot generalni direktor za obdobja od dveh, treh ali več let“. Pritožnik in T. sta 29. septembra 1994 v navzočnosti uradnika EIB podpisala sporazum, v katerem je navedeno, da je družba privolila v zaposlitev T. kot izvršnega direktorja tovarne Tema družbe za obdobje dveh let z možnostjo podaljšanja.

2.6 Iz mnenja EIB je razvidno, da se je EIB po misiji v Gani konec januarja 1997 ter sestankih z družbo in njenim upravnim odborom odločila, da zadrži nadaljnja izplačila posojila in naroči zunanjo revizijo. Iz povzetka revizije družbe Deloitte & Touche z dne 7. maja 1997, ki ga je varuh človekovih pravic lahko pregledal, je razvidno, da "je v času teh izplačil obstajalo tesno sodelovanje med [pritožnikom], T in W, ki jim je omogočilo, da so upravljali tekoči račun, ki so ga imeli, in da so nepravilnosti pri uporabi sredstev EIB trajale tako dolgo" (stran 3). V reviziji je bilo prav tako navedeno, da „podpis teh nalogov za izplačilo s strani [pritožnika] kaže na njegovo soglasje in odobritev družb, ki so jim bila dodeljena naročila, in odobrenih nakupnih cen“. (stran 13).

2.7 Po reviziji je banka v telefaksu z dne 7. avgusta 1997 pritožniku potrdila svojo prejšnjo odločitev, da odloži nadaljnje izplačilo posojila. V tem telefaksu je Banka tudi ponovila, da je 11. junija 1997 obvestila pritožnika, da je treba posojilo v višini € 321.292,77 vrniti do 30. septembra 1997 in da bi v primeru, da pritožnik ne bi izpolnil obveznosti vračila, Banka ustrezno ukrepala, kar bi lahko vključevalo uporabo člena 9 Finančne pogodbe. V telefaksu z dne 28. januarja 1998 je EIB pritožnika obvestila, da je izplačilo posojila še vedno odloženo.

2.8 V pismu z dne 14. avgusta 1998 je EIB pritožnika obvestila, da bo podjetju dovolila začasno prekinitev servisiranja posojila banki. Vendar je skupina poudarila, da bo družba še naprej odgovorna za vračilo posojila in da se bodo vračila nadaljevala takoj, ko bo to omogočal izboljšan finančni položaj družbe. V dopisu je bilo navedeno, da bo nato treba z banko doseči nov dogovor o novem načrtu odplačevanja in da bo družba v tem okviru banki vsake pol leta poslala celoten sklop revidiranih računovodskih izkazov ter vse finančne, poslovne in tehnične informacije, ki bi jih banka lahko zahtevala.

2.9 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so bile odločitve banke, da prekine izplačevanje posojila in odredi njegovo poznejše vračilo, odločitve, ki jih je bila upravičena sprejeti za zaščito finančnih interesov Skupnosti.

2.10 Varuh človekovih pravic meni, da mu je EIB zagotovila koherentno poročilo o pravni podlagi za njegove ukrepe in odločitve v tej zadevi. Zato v zvezi s pritožnikovimi trditvami ni bil ugotovljen noben primer neprimernega ravnanja.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska investicijska banka ni ravnala nepravilno. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske investicijske banke.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN