Strasbourg, 17. decembra 2007

Spoštovani gospod S.,

novembra 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z zavrnitvijo potrdilne prošnje za dostop do dokumentov, ki ste jih predložili uradu OLAF.

Dne 13. decembra 2004 sem pritožbo posredoval OLAF-u.

Dne 26. januarja 2005 ste predložili dodatne obtožbe, za katere sem se odločil, da jih vključim v to preiskavo.

OLAF je svoje prvo mnenje poslal 22. marca 2005. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga predložili 13. aprila 2005.

OLAF je 18. aprila 2005 poslal svoje drugo mnenje. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga predložili 23. maja 2005.

maja 2006 sem pripravil predlog za sporazumno rešitev vašega primera in vas o tem obvestil.

24. avgusta 2006 sem prejel mnenje urada OLAF o mojem predlogu sporazumne rešitve. Zaradi napake v prilogah, priloženih mnenju urada OLAF, sem moral to mnenje in njegove priloge vrniti uradu OLAF v popravek. Popravljeni odgovor je OLAF predložil 17. novembra 2006. Posredoval sem vam ga za pripombe, ki ste jih poslali 4. decembra 2006.

Zaradi posebnih okoliščin v zvezi z vašimi sedanjimi in drugimi pritožbami, ki ste jih predložili, je bila preiskava prekinjena med 14. majem in 6. septembrom 2007.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

Rad bi se opravičil za zamude, do katerih je prišlo z naše strani pri obravnavi vaše pritožbe.

PRITOŽBA

Pritožbo pri varuhu človekovih pravic je 17. novembra 2004 vložil uradnik Skupnosti z nemškim državljanstvom.

Pritožnik je 19. maja 2004 vložil prošnjo za vpogled v celoten spis urada OLAF v zvezi z njegovo preiskavo OF/2002/0356 in v vse dokumente, ki jih spis ni vseboval, vendar so se kljub temu neposredno nanašali nanj. Datoteka OF/2002/0356 temelji na informacijah, ki jih je predložil pritožnik, da bi dokazal goljufije ali nepravilnosti drugih uradnikov Skupnosti (pritožba žvižgača). Pritožnik je vložil prošnjo za dostop na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 1049/2001) in na podlagi splošne dolžnosti uprave, da „pomaga“svojim uradnikom ( Fürsorgepflicht).

OLAF je odgovoril 11. junija 2004 in pritožnika obvestil, da že ima več zadevnih dokumentov in da glede drugih delov spisa zahteva za dokumente ni dovolj natančna. OLAF se je skliceval na člen 6(2) Uredbe 1049/2001 (2) in predlagal, da bi pritožnik lahko natančneje opredelil svojo prošnjo s sklicevanjem na avtorja, datum ali naslovnika dokumentov.

Pritožnik je odgovoril 22. junija 2004 in izpodbijal stališče urada OLAF, da njegova vloga ni dovolj natančna. Če povzamemo, je navedel, da glede na to, da je zaprosil za dostop do vseh dokumentov iz določenega spisa, ne more biti nobenega dvoma o tem, katere dokumente je zaprosil. V zvezi z dokumenti, katerih kopije je že imel, je navedel, da še vedno želi dostop do teh dokumentov, kot so bili navedeni v spisu, ker bi zadnjenavedena različica lahko vsebovala pripombe ali druge ročno napisane informacije. Pritožnik je tudi navedel, da tudi če je bilo stališče urada OLAF pravilno in njegova prošnja ni bila dovolj natančna, ni bila izpolnjena "dolžnost pomagati" pri identifikaciji dokumentov (člen 6(2) Uredbe 1049/2001). Navedel je, da predlog urada OLAF, da bi se lahko skliceval na avtorje, datume in naslovnike zadevnih dokumentov, ni smiseln, saj so take podrobne informacije običajno znane le tistim, ki so dejansko imeli dokumente. Predlagal je, naj mu OLAF predloži seznam dokumentov v spisu. Pritožnik se je v opombi skliceval na 12 posebnih dokumentov, ki jih je lahko identificiral na podlagi dokumentov, ki jih je že imel. Med njimi so bili dokumenti, kot so telefonski zapiski, sklep o začetku zadevne preiskave urada OLAF, zapisniki in zapiski za razpravo.

OLAF je odgovoril 9. julija 2004 in potrdil svoj prejšnji odgovor. V bistvu je navedla, da mora pritožnik opredeliti natančne dokumente, do katerih želi dostop. Urad OLAF zlasti ni menil, da bi moral predložiti seznam dokumentov iz spisa o svoji preiskavi OF/2002/0356. Meni, da bi priprava takega seznama, preučitev vseh dokumentov, odločitev o tem, kateri dokumenti bi se lahko posredovali pritožniku, in izbris vseh osebnih podatkov v dokumentih pomenili pretirano upravno breme. Po mnenju urada OLAF Uredba št. 1049/2001 ni predvidela, da bi moral porabiti nesorazmerno veliko časa, da bi posameznikom, ki zaprosijo za dokumente, zagotovil kopije velikega števila dokumentov.

OLAF je tudi navedel, da ga zgolj dejstvo, da je pritožnik uradnik Skupnosti, ne zavezuje k tesnejšemu sodelovanju z njim kot s katerim koli drugim državljanom. Z odgovorom urada OLAF je bil pritožnik obveščen, da lahko pri generalnem direktorju vloži potrdilno prošnjo.

Pritožnik je 11. julija 2004 pri generalnem direktorju urada OLAF vložil potrdilno prošnjo, v kateri je ponovil svojo prejšnjo prošnjo.

Pritožnik je poleg tega trdil, da je OLAF kršil svojo „dolžnost, da mu pomaga“ kot uradniku.

Ker pritožnik ni prejel odgovora, je uradu OLAF poslal opomine. OLAF ga je 6. avgusta 2004 obvestil, da bo njegovo prošnjo obravnaval v najkrajšem možnem času. Vendar je bila odgovorna oseba na dopustu, zato je bilo treba rok za odgovor urada OLAF podaljšati za 15 dni. OLAF se je za to zamudo opravičil.

OLAF je 2. septembra 2004 pritožniku odgovoril in zavrnil njegovo potrdilno prošnjo.

Pritožnik je 12. oktobra 2004 uradu OLAF poslal dodatno podrobno prošnjo za dostop do dokumentov. Z dopisom z dne 3. novembra 2004 je OLAF obvestil pritožnika, da je prenesel tri dele njegove vloge na OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor OLAF in da mu bodo poslali ločene odgovore na ustrezne dele njegove vloge. Trije deli zadevne prošnje za dostop so bili (i) besedilo pogodbe v zvezi z vprašanji, ki so pritožnika spodbudila k vložitvi pritožbe „žvižgača“, ki je bila podlaga za preiskavo urada OLAF OF/2002/0356; (ii) obvestilo generalnega sekretarja Komisije direktorju urada OLAF v zvezi s preiskavo OF/2002/0356; (iii) poročilo nadzornega odbora OLAF v zvezi z OF/2002/0356 in kopije izvlečkov zapisnikov sestankov, na katerih je nadzorni odbor razpravljal o preiskavi OF/2002/0356. Pritožnik je z elektronsko pošto z dne 26. novembra 2004 obvestil OLAF o zamudah pri odgovorih na njegovo prošnjo za dostop z dne 12. oktobra 2004. OLAF je odgovoril 2. decembra 2004 in v bistvu trdil, da mu je odgovoril v 15 dneh in da je zato spoštoval ustrezne roke.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da:

1. OLAF naj bi mu v odgovor na njegovo prošnjo z dne 19. maja 2004, vloženo na podlagi Uredbe št. 1049/2001, neupravičeno zavrnil dostop do celotnega spisa OF/2002/0356 in do dokumentov, ki niso bili v spisu, vendar so se nanj neposredno nanašali.
2. OLAF je neupravičeno odlašal z obravnavo njegovih prošenj za dostop do dokumentov.
3. OLAF naj bi mu neupravičeno zavrnil vpogled v spis OF/2002/0356 v skladu z "dolžnostjo pomagati" uradnikom (zgoraj navedena sodba Fürsorgepflicht).

Dodatne trditve

Pritožnik je 26. januarja 2005 predložil dodatne trditve. Trdil je, (i) da je bil odgovor urada OLAF na njegovo potrdilno prošnjo na podlagi Uredbe 1049/2001 napačno napisan v angleščini, čeprav je bila njegova potrdilna prošnja napisana v nemščini; in (ii) da mu je OLAF neupravičeno zavrnil dostop do imen, ki so bila izbrisana v obvestilu NT/ls D (2004-AC-4577), katerega kopijo je medtem prejel. Pritožnik je 8. decembra 2004 poslal elektronsko sporočilo z naslovom "Potrdilna prošnja v skladu z Uredbo 1049/2001", v katerem je zaprosil za dostop do imen, ki so bila črtana v zgoraj navedenem dokumentu. OLAF je v svojem odgovoru z dne 14. januarja 2005 odgovoril na potrdilno prošnjo pritožnika kot zahtevo za prenos osebnih podatkov v skladu s členom 8 Uredbe 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (3) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 45/2001). Člen 8(b) navedene uredbe, ki ureja prenos osebnih podatkov prejemnikom, ki niso institucije in organi Skupnosti, določa, da se osebni podatki takim prejemnikom prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če ni razloga za domnevo, da bi to lahko posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. OLAF je ugotovil, da pritožnik ni dokazal take potrebe, zato mu je zavrnil dostop do imen. V elektronskem sporočilu z dne 23. januarja 2005 je pritožnik podvomil v odločitev urada OLAF, da svojo zavrnitev utemelji na Uredbi 45/2001, in nadalje trdil, da bi moral biti dostop do imen, ki so bila izbrisana, odobren zaradi javnega interesa, tudi če bi bila Uredba 45/2001 ustrezna pravna podlaga za odgovor urada OLAF. Z dopisom z dne 1. februarja 2005 je OLAF ponovno zavrnil dostop in potrdil, da je pritožnik pravilno razumel, da njegov dopis z dne 14. januarja 2005 ni bil odgovor na potrdilno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001. OLAF je navedel, da je treba zahtevo za informacije, ki je bila prvotno zavrnjena na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 (4), nujno obravnavati kot zahtevo za dostop do osebnih podatkov v skladu z Uredbo št. 45/2001. OLAF je navedel, da zgoraj navedenega elektronskega sporočila pritožnika z dne 8. decembra 2004 ni mogoče šteti za "potrdilno prošnjo" v smislu člena 7(2) Uredbe 1049/2001.

Varuh človekovih pravic je 17. februarja 2005 zaprosil OLAF, naj predloži mnenje o dveh zgoraj navedenih dodatnih obtožbah.

Poizvedba

Mnenje urada OLAF

OLAF je poslal svoje mnenje varuhu človekovih pravic tik preden je prejel zahtevo varuha človekovih pravic z dne 26. januarja 2005 za mnenje o dodatnih obtožbah pritožnika. V svojem prvem mnenju je torej obravnavala le prvotne trditve.

OLAF je v prvem mnenju povzel naslednje pripombe.

V zvezi s prvo trditvijo pritožnika je OLAF v bistvu potrdil svojo zavrnitev pritožnikovih prošenj, povzetih zgoraj (v nadaljevanju "pritožba").

V zvezi z drugo trditvijo, in sicer da je urad OLAF neupravičeno zavlačeval z obravnavo njegove prošnje za dostop do dokumentov, je urad OLAF opisal obravnavo prošenj, kot sledi.

OLAF je z dopisom z dne 11. junija 2004 odgovoril na pritožnikovo prvotno prošnjo za dostop do dokumentov (z dne 19. maja 2004) in zaprosil za pojasnilo, katere dokumente je zahteval. V dopisu je bilo navedeno, da pritožnik že ima številne dokumente v spisu, vključno z vsemi dokumenti, ki jih je predložil uradu OLAF, zapisnikom razgovora z uradnikom urada OLAF in popravljeno različico končnega poročila o zadevi, ki mu ga je urad OLAF predložil v odgovor na prejšnjo prošnjo za dostop do dokumentov. Vendar je bilo v dopisu navedeno, da v zvezi s preostalimi dokumenti iz spisa njegova prošnja ni bila dovolj natančna in da je urad OLAF v skladu s členom 6(2) Uredbe št. 1049/2001 in členom 2, tretji odstavek, Sklepa Komisije 2001/937 potreboval dodatne informacije, da bi lahko opredelil natančne dokumente, ki jih je zahteval (na primer datum, avtorja, naslovnika itd.).

Z elektronsko pošto z dne 22. junija 2004 (ki jo je OLAF evidentiral 30. junija 2004, kar pomeni, da je bil rok za odgovor institucije 22. julij 2004) je pritožnik odgovoril na zahtevo po pojasnilu. Ponovno je poudaril, da želi imeti dostop do vseh dokumentov v spisu in do vseh povezanih dokumentov. V opombo je vključil tudi seznam sklicevanj na dokumente, ki jih je pridobil iz drugih dokumentov, ki jih je imel, vendar je vztrajal, da zahteva dostop do vseh dokumentov v spisu.

OLAF je z dopisom z dne 9. julija 2004 zavrnil pritožnikovo prvotno vlogo z obrazložitvijo, da vloga ni bila natančna. Ugotovila je, da se je vloga za spis nanašala na veliko število dokumentov in da bi to povzročilo nepotrebno upravno breme pri pregledu vsakega od dokumentov, da bi se ugotovilo, ali je bil dejansko pomemben za pritožnikovo zahtevo, ali so bile uporabljene kakršne koli izjeme, in da bi se črtali deli dokumenta, za katere bi lahko veljala izjema.

OLAF je z dopisom z dne 6. avgusta 2004 podaljšal rok za odgovor za 15 delovnih dni v skladu s členom 8(2) Uredbe 1049/2001. OLAF je z dopisom z dne 2. septembra 2004 odgovoril na potrdilno prošnjo in pritožniku zagotovil popoln ali delni dostop do številnih dokumentov s seznama, ki jih je predložil.

Kot je prikazano zgoraj, je urad OLAF spoštoval roke regulativnega okvira, razen v zvezi z odgovorom na potrdilno prošnjo, ki je imel večdnevno zamudo.

Natančneje, v zvezi z zamudami, povezanimi s pritožnikovo prošnjo z dne 12. oktobra 2004, je OLAF navedel, da je v skladu s členom 3 podrobnih pravil Komisije za uporabo Uredbe 1049/2001 (5) pravilno prenesel tri dele njegove prošnje na OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor OLAF.

V zvezi s tretjo trditvijo, to je, da je OLAF pritožniku neupravičeno zavrnil dostop do spisa OF/2002/0356 v skladu z „dolžnostjo pomagati“ uradnikom (Fürsorgepflicht), je OLAF v bistvu trdil, da v obravnavani zadevi „dolžnost pomagati“ njegovim uradnikom pritožniku ne daje nobene pravice do dostopa do dokumentov poleg pravice, ki jo ima na podlagi Uredbe 1049/2001.

Pripombe pritožnika

Mnenje urada OLAF je bilo posredovano pritožniku, ki je vztrajal pri svoji pritožbi. V zvezi z domnevnimi zamudami je pritožnik trdil, da morebitna potreba po prenosu prošnje za dostop znotraj Komisije ne sme povzročiti zamud pri odgovorih nanjo.

Mnenje urada OLAF o dodatnih obtožbah

OLAF je 29. marca 2005 predložil svoje mnenje o dodatnih obtožbah pritožnika, da (i) je bil odgovor OLAF na njegovo potrdilno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001 napačno napisan v angleščini, čeprav je bila njegova potrdilna prošnja napisana v nemščini; in (ii) da mu je OLAF neupravičeno zavrnil dostop do imen, ki so bila izbrisana v obvestilu NT/ls D (2004-AC-4577), katerega kopijo je medtem prejel.

OLAF je povzel naslednje pripombe.

V zvezi s prvo dodatno trditvijo je OLAF priznal, da odstavek 4 Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev Komisije in člen 13 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev zahtevata, da mora član javnosti, ki piše instituciji v uradnem jeziku Skupnosti, prejeti odgovor v istem jeziku. Vendar pritožnik ni bil le član javnosti, ampak tudi uradnik Komisije. Institucije morajo uradniku sporočiti odločbo, ki ga posamično zadeva, v jeziku, ki ga obvlada (zadeva T-197/98 R proti Komisiji(6)). Pritožnik je obširno dokazal, da obvlada angleški jezik; Komisiji in varuhu človekovih pravic je večkrat pisal v angleščini; se je z uradniki urada OLAF ustno sporazumeval v angleščini; in je v preteklosti brez ugovora sprejel uradno korespondenco urada OLAF v zvezi z njegovimi prošnjami za dostop do dokumentov v angleščini. Zato ni bilo nobenega dvoma, da je pritožnik v celoti znal brati, govoriti in razumeti angleščino. Ker pred tem ni nikoli nasprotoval komuniciranju v angleščini, naj bi bila njegova trditev v zvezi s tem neresna. Kljub temu je OLAF, da bi izpolnil formalne zahteve kodeksov dobrega upravnega ravnanja, predložil nemške prevode zadevne korespondence.

V zvezi z drugo dodatno trditvijo je OLAF navedel, da je pritožniku odobril delni dostop do zadevnega dokumenta, potem ko je izbrisal imena v tem dokumentu na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001. Ta izjema določa, da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo "zasebnosti in integritete posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov".

Pritožnik je vložil še en zahtevek za imena, ki so bila izbrisana. Ker se je njegova zahteva jasno in izključno nanašala na razkritje imen posameznikov, ki so bila izbrisana v zadevnem dokumentu, jo je urad OLAF razumel kot zahtevo za prenos osebnih podatkov v skladu s členom 8 Uredbe št. 45/2001. Člen 8(b) navedene uredbe, ki ureja prenos osebnih podatkov prejemnikom, ki niso institucije in organi Skupnosti, ob upoštevanju Direktive 95/46/ES, določa, da se osebni podatki takim prejemnikom prenesejo le, če prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov in če ni razloga za domnevo, da bi to lahko posegalo v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

V poznejšem elektronskem sporočilu OLAF z dne 23. januarja 2005 je pritožnik trdil, da člen 255 Pogodbe ES in Uredba 1049/2001 določata, da mu je treba posredovati te osebne podatke. OLAF je v dopisu z dne 2. februarja 2005 pojasnil, da je ta trditev napačna, saj te določbe določajo načela, pogoje in omejitve, ki urejajo pravico dostopa do dokumentov. Eden od pogojev so bile izjeme (vključno z izjemo glede zasebnosti), določene v členu 4(1)(b).

Pritožnik je tudi trdil, da bi moral prejeti podatke v skladu s členom 8(a) Uredbe št. 45/2001, ker jih potrebuje za preverjanje, ali je urad OLAF pri izvajanju svoje preiskave deloval neodvisno. OLAF je pojasnil, da se v skladu s členom 5(a) o zakonitosti obdelave (ki je bil povezan z zahtevo po nujnosti iz člena 8(a)) člen 8(a) uporablja samo za javne organe, odgovorne za izvajanje nalog „v javnem interesu na podlagi pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti ali drugih pravnih instrumentov, sprejetih na njihovi podlagi“. Urad OLAF je tudi pojasnil, da argumenta o nujnosti prejemanja podatkov, ki ga je pritožnik navedel v skladu s členom 8(a), ni mogoče razlagati tako, da izpolnjuje zahtevo po nujnosti iz člena 8(b). Nobena določba Pogodb ali drugih pravnih instrumentov Skupnosti namreč ni določala, da ima evropski državljan ali uradnik Komisije, ki je uradu OLAF zagotovil informacije, pravico do prejemanja osebnih podatkov, da bi preveril, ali je urad OLAF pri izvajanju preiskave deloval neodvisno. Zakonodajalec je to nalogo dodelil nadzornemu odboru urada OLAF.

Tako prvi pogoj iz člena 8(b) Uredbe št. 45/2001 ni bil izpolnjen, zato je bilo uradu OLAF v skladu z Uredbo o varstvu podatkov prepovedano, da pritožniku posreduje imena.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje urada OLAF povzel naslednje pripombe.

V zvezi s prvo trditvijo je pritožnik navedel, da bi se moral OLAF odločiti, ali ga je treba v zvezi z njegovo prošnjo za dostop javnosti v skladu z Uredbo 1049/2001 obravnavati kot katerega koli drugega državljana ali ne. Dodal je, da se korespondenca in sporočila, na katera se sklicuje OLAF, nanašajo na različne primere in so zato brezpredmetna. Trdil je, da bi se moral OLAF opravičiti, ker domnevno ni odgovoril na njegovo potrdilno prošnjo v nemščini.

V zvezi z drugo trditvijo je pritožnik medtem vložil pritožbo pri Evropskem nadzorniku za varstvo podatkov (ENVP). ENVP je 19. maja 2005 pritožbo zavrgel kot nedopustno z obrazložitvijo, da se Uredba 45/2001 ne uporablja. Zato je bilo jasno, da je OLAF uporabil neupoštevno pravno podlago za svojo odločitev, da zadevnih informacij ne bo posredoval.

ENVP je v svoji odločitvi z dne 19. maja 2005 o dopustnosti pritožnikove pritožbe ugotovil, da je pritožnik vložil pritožbo v zvezi z "opombo za g. Davida O'Sullivana, ki jo je g. Bruener poslal 13. aprila 2004. Prosili ste za neomejen dostop do obvestila, pri čemer se sklicujete na Uredbo 1049/2001, in izpodbijate dejstvo, da je urad OLAF odobril le delni dostop s počrnitvijo imen." ENVP je poudaril, da "se zavedate, da je področje uporabe Uredbe 45/2001 določeno v členu 3, ki določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena oba. Člen se glasi:

1. Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v vseh institucijah in organih Skupnosti, če se taka obdelava izvaja pri opravljanju dejavnosti, ki v celoti ali delno spadajo na področje uporabe zakonodaje Skupnosti.

2. Ta uredba se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatskimi sredstvi za osebne podatke, ki sestavljajo del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.

V zvezi s členom 3(2) je treba razlikovati med osebnimi podatki v zbirki ali osebnimi podatki, ki naj bi bili del zbirke, in osebnimi podatki, ki so le del besedila v papirni listini. Nobena od vaših pritožb ne izpolnjuje meril iz člena 3(2). Uredba 45/2001 se zato ne uporablja, pritožbe pa ne spadajo v pristojnost ENVP.“

Ombudismanova sposobnost, da doseže prijateljsko rešitev

Po skrbni preučitvi argumentov strank je varuh človekovih pravic 12. maja 2006 uradu OLAF predlagal sporazumno rešitev v zvezi s prvo in drugo trditvijo pritožnika. Varuh človekovih pravic je na podlagi svoje analize pomembnih vprašanj uradu OLAF predlagal naslednji predlog (7):

1. OLAF bi lahko razmislil o ponovni preučitvi zavrnitve dostopa pritožniku do dokumentov iz spisa OF/2002/0356.
2. OLAF bi lahko razmislil o sprejetju ukrepov iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z zahtevo pritožnika za dostop do vseh drugih dokumentov, ki sicer niso vsebovani v spisu preiskave OF/2002/0356, vendar se neposredno nanašajo na ta spis.
3. OLAF bi lahko preučil pritožnikovo elektronsko pošto z dne 8. decembra 2004 kot potrdilno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001 in pritožniku omogočil dostop do delov zadevnega dokumenta, razen če se v skladu s to uredbo sklicuje na veljavne in ustrezne razloge, da tega ne stori.
4. OLAF bi lahko razmislil o tem, da bi se pritožniku opravičil, ker ni takoj obravnaval njegove prošnje za dostop javnosti z dne 19. maja 2004.
5. OLAF bi lahko razmislil o tem, da bi se pritožniku opravičil za zamudo pri obravnavi njegove prošnje za dostop javnosti z dne 12. oktobra 2004, razen če mu ne zagotovi veljavnih in ustreznih razlogov za svojo odločitev o prenosu treh delov njegove prošnje na OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor OLAF.

OLAF je 21. julija 2006 predložil mnenje o predlogu sporazumne rešitve, ki mu je priložil številne dokumente, do katerih je omogočil delni dostop z izločitvijo različnih informacij. Vendar je bilo izpraznjenje izvedeno tako, da je bilo dejansko mogoče videti velik del informacij, ki bi jih črno črnilo moralo skriti. Varuhinja človekovih pravic je zato te dokumente vrnila uradu OLAF in ga pozvala, naj to napako popravi. OLAF je 13. novembra 2006 dokumente ponovno predložil, tokrat tako, da informacije, na katere se je nanašalo črno črnilo, niso bile več vidne.

V zvezi s konkretnimi predlogi iz pisma varuha človekovih pravic z dne 12. maja 2006 je OLAF, če povzamemo, (a) sklenil, da bi bilo dejansko mogoče odobriti širši dostop, (b) navedel, da poleg dokumentov v samem spisu ni drugih ustreznih dokumentov, (c) priznal, da bi bilo treba na potrdilno prošnjo pritožnika dejansko odgovoriti v skladu z Uredbo 1049/2001 in ne z Uredbo 45/2001 o varstvu podatkov, vendar pomisleki glede varstva podatkov še vedno preprečujejo razkritje, (d) priznal, da je prišlo do zamude, in se za to opravičil, (e) trdil, da je ravnal zakonito, ko je pritožnikove zgoraj navedene tri prošnje za dostop prenesel na druge službe Komisije. Pritožnik je v svojih pripombah z dne 4. decembra 2006 trdil, da je bil odgovor urada OLAF neustrezen in neskladen s sodno prakso, navedeno v predlogu varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev.

ODLOČBA

1 Trditev o napačni zavrnitvi dostopa do celotnega spisa notranje preiskave urada OLAF OF/2002/0356

1.1 Pritožnik je trdil, da mu je urad OLAF neupravičeno zavrnil dostop do celotnega spisa notranje preiskave urada OLAF OF/2002/0356, ki je temeljila na pritožbi, ki jo je vložil pritožnik. Pritožnikova zahteva za dostop je bila vložena v obliki prošnje v skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije.

1.2 OLAF je v bistvu trdil, da mora pritožnik natančno opredeliti dokumente, do katerih želi dostop, in da Uredba št. 1049/2001 ne predvideva, da bi moral OLAF porabiti nesorazmerno veliko časa, da bi prosilcu zagotovil kopije velikega števila dokumentov.

1.3 Varuh človekovih pravic v ustreznem delu svojega predloga sporazumne rešitve ni sprejel zgornjih argumentov urada OLAF. Menil je, da (a) je OLAF jasno vedel, na kateri preiskovalni spis se je pritožnik skliceval, zato je bila njegova prošnja vložena „dovolj natančno“ v smislu člena 6(1) Uredbe 1049/2001; (b) pogoji za dokazovanje čezmernega "upravnega bremena", kot so določeni v sodbi VIK Sodišča prve stopnje (8), niso bili izpolnjeni. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic sklenila, da zadevna zavrnitev urada OLAF ni bila utemeljena. Predlagal je, da bi OLAF lahko ponovno preučil svojo zavrnitev dostopa pritožniku do dokumentov iz spisa OF/2002/0356.

1.4 OLAF je v odgovoru na pritožbo ponovno preučil svojo izpodbijano odločbo, kot je opisano v nadaljevanju.

Prvič, OLAF je v spisu OF/2002/0356 (skupaj 256 strani) opredelil naslednje kategorije dokumentov:

1. Opombe k spisu: 39
2. Notranja korespondenca (Komisija/OLAF ali znotraj OLAF) 147
3. Zunanja korespondenca med uradom OLAF in pritožnikom 27
4. Zunanja korespondenca med uradom OLAF in varuhom človekovih pravic 14
5. Zunanja korespondenca ostalo 17
6. Uradni dokumenti o zadevi (9) 8
7. Osnutki dokumentov o zadevi 1
8. Kasete intervjuja s pritožnikom 1
9. Sodna odločba 1
10. Dokumentacija CCAM 1

Nato je OLAF sprejel naslednje sklepe o možnosti odobritve dostopa:

Pritožnik je očitno imel vse dokumente iz kategorije 3 (ki jih je poslal uradu OLAF ali prejel od urada OLAF). OLAF je pregledal dokumente v vseh drugih kategorijah in ugotovil, da pritožnik že ima številne od teh dokumentov, vključno z:

• tri od opomb v kategoriji 1 (ki jih je predložil OLAF kot odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika z dne 11. julija 2004),
• nekateri ali vsi dokumenti iz kategorije 4 (ki jih je varuh človekovih pravic predložil v tej zadevi) in
• štirje dokumenti iz kategorije 6 (vključno z oceno začetnih informacij, odločitvijo o začetku notranje preiskave, imenovanjem preiskovalca in urejeno različico končnega poročila o primeru, ki ga je predložil OLAF v odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika z dne 11. julija 2004).

OLAF je sklenil, da lahko na podlagi Uredbe 1049/2001 odobri dostop do vseh dokumentov iz kategorij 5 in 9 ter do preostalih dokumentov iz kategorij 4 in 6. Vendar je treba imena posameznikov in družb črtati v skladu s členom 4(1)(b) in prvo alineo člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

Poleg tega bi bil OLAF v prizadevanju za sporazumno rešitev pripravljen pritožniku za njegovo zasebno uporabo razkriti kasete iz kategorije 8. Ker OLAF ni imel tehničnih sredstev za reprodukcijo teh kaset, bi pritožnik lahko poslušal kasete v prostorih OLAF.

Vendar je OLAF ugotovil, da za vsak dokument iz kategorij 1, 2 in 7 velja ena ali več izjem iz člena 4 Uredbe 1049/2001. Zlasti:

• Dokumenti iz kategorije 1 so opombe k spisu, ki ga je pripravil preiskovalec, odgovoren za preiskavo OF/2002/0356. Teh dokumentov ni bilo mogoče razkriti, ker zanje velja izjema iz drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001. Razkritje teh dokumentov bi razkrilo miselne procese in odločitve preiskovalca in drugih odgovornih uradnikov v zvezi z razvojem in vodenjem preiskave, tako glede vsebinskih kot upravnih vidikov. To bi resno ogrozilo postopek odločanja urada OLAF. Pritožnik ni navedel nobenega prevladujočega javnega interesa za razkritje takih dokumentov, urad OLAF pa ni bil seznanjen z nobenim takim interesom.
• Dokumenti iz kategorije 2 so korespondenca med osebjem urada OLAF ali med njima ali med uradom OLAF in Komisijo v zvezi s preiskavo OF/2002/0356. Teh dokumentov ni bilo mogoče razkriti, ker so bili zajeti v izjemi iz drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001. Razkritje teh dokumentov bi razkrilo razmišljanja urada OLAF in zadevnih služb Komisije v zvezi s to preiskavo, kar bi privedlo do notranjih odločitev, sprejetih v zvezi z njo. To bi resno ogrozilo postopek odločanja urada OLAF. Pritožnik ni navedel nobenega prevladujočega javnega interesa za razkritje takih dokumentov, urad OLAF pa ni bil seznanjen z nobenim takim interesom.
• Dokument v kategoriji 7 je bil osnutek končnega poročila o zadevi. Tega dokumenta ni bilo mogoče razkriti, ker je zanj veljala izjema iz drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001. Razkritje tega dokumenta bi razkrilo notranje razmisleke urada OLAF v zvezi z ugotovitvami in zaključki, ki bi jih bilo treba upoštevati v končni različici tega dokumenta. To bi resno ogrozilo postopek odločanja urada OLAF. Pritožnik ni navedel nobenega prevladujočega javnega interesa za razkritje tega dokumenta, urad OLAF pa ni bil seznanjen z nobenim takim interesom.

Poleg tega so bili nekateri ali vsi dokumenti iz vsake od teh treh kategorij ali deli takih dokumentov zajeti z izjemami za:

• varstvo zasebnosti in integritete posameznika v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov (člen 4(1)(b));
• Poslovni interesi fizičnih ali pravnih oseb (prva alinea člena 4(2)).

1.5 Pritožnik je v svojih pripombah v bistvu trdil, (a) da odgovor urada OLAF ni bil v skladu s standardi za obrazložitev, določenimi v sodni praksi; (b) dejstvo, da je že imel različico nekaterih dokumentov, ni pomembno, saj bi različice, ki jih ima OLAF, lahko vsebovale dodatne informacije, kot so ročno napisane opombe; (c) da je prevladal javni interes za širši dostop in da je obstajal interes, da se ve, ali je urad OLAF ustrezno izvedel svojo preiskavo in ali je deloval popolnoma neodvisno od Komisije; (d) da pripomba urada OLAF, da tehnično ni mogel kopirati kasete, sploh ni bila verodostojna; in (e) da je bilo črtanje dokumentov, ki jih je predložil urad OLAF, v veliki meri popolnoma neskladno in nerazumljivo.

1.6 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da je OLAF v bistvu sprejel njegov predlog sporazumne rešitve, ker je ponovno preučil zavrnitev dostopa pritožniku do dokumentov iz spisa OF/2002/0356 in odobril dostop do velikega števila dokumentov iz tega spisa.

OLAF je po ponovni preučitvi izpodbijane odločbe kljub temu na podlagi novih razlogov odločil, da zavrne dostop do več dokumentov ali delov dokumentov. V zvezi s tem je torej OLAF v svojem odgovoru na svoj predlog sporazumne rešitve poskušal odpraviti pomanjkljivosti, ugotovljene v obrazložitvi izpodbijane zavrnitve. Varuh človekovih pravic nato preveri, ali je bil ta poskus uspešen.

1.7 Jasno je, da mora biti preizkus, potreben za obravnavo prošnje za dostop do dokumentov, specifičen. Prvič, zgolj dejstvo, da se dokument nanaša na interes, ki je varovan z izjemo, ne more upravičiti uporabe te izjeme. Taka uporaba je načeloma lahko upravičena le, če je institucija predhodno presodila, prvič, ali bi dostop do dokumenta konkretno in dejansko posegel v varovani interes, in drugič, v okoliščinah iz člena 4(2) in (3) Uredbe št. 1049/2001, ali ni prevladal javni interes za razkritje. Poleg tega mora biti nevarnost posega v varovani interes razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična. Zato mora biti preizkus, ki ga mora institucija opraviti za uporabo izjeme, konkreten in mora izhajati iz obrazložitve odločbe(10). Presoja dokumentov glede na kategorije in ne glede na dejanske informacije, ki jih vsebujejo ti dokumenti, je načeloma nezadostna, saj mora preizkus, ki se zahteva od institucije, tej omogočiti, da konkretno presodi, ali se uveljavljana izjema dejansko uporablja za vse informacije, ki jih vsebujejo ti dokumenti(11).

Poleg tega je treba izjeme iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 razlagati in uporabljati ozko (12).

Pritožnikova posest nekaterih dokumentov

1.8 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev ugotovil, da pritožnik že ima nekatere dokumente iz spisa OF/2002/0356. Zato pritožnikovi zahtevi za dostop v zadevnem delu ni ugodila. OLAF je bil zato dolžan navesti tehtne in ustrezne razloge za to zavrnitev, vključno s sklicevanjem na ustrezno pravno podlago. Vendar se je OLAF zgolj skliceval na zgoraj navedeno dejansko okoliščino (kot jo je videl), tj. da je pritožnik imel te dokumente. Pravne podlage za zgoraj navedeno zavrnitev ni navedla, člen 4 Uredbe pa ne vsebuje nobene izjeme, kot jo predlaga pristop urada OLAF. Poleg tega je pritožnik, ki mu ni bilo treba izkazati posebnega interesa za dostop do zahtevanih dokumentov (13), v svojih pripombah izpodbijal zgornji pristop urada OLAF in navedel, da še vedno želi dostop do teh dokumentov. Glede na navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da poskus urada OLAF, da bi v svojem odgovoru na njegov predlog sporazumne rešitve odpravil pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane zavrnitve, ni bil uspešen, saj je temeljil na dejstvu, da je pritožnik očitno že imel nekatere dokumente iz spisa OF/2002/0356.

Uporaba prve alinee člena 4(1)(b) in (2) Uredbe 1049/2001 (varstvo podatkov)

1.9 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev navedel, da so nekateri ali vsi dokumenti iz treh kategorij dokumentov, ki jih je opredelil v spisu OF/2002/0356, ali njihovi deli zajeti v izjemi iz prve alinee člena 4(1)(b) ali (2) Uredbe 1049/2001. Navedla je tudi, da je v skladu z zgoraj navedenimi določbami izbrisala imena posameznikov in družb, ki so bila navedena v nekaterih dokumentih iz drugih kategorij, do katerih je odobrila dostop.

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da te trditve očitno ne izpolnjujejo zahteve po obrazloženem preizkusu iz točke 1.7 zgoraj. Opozoriti je treba tudi, da zgolj dejstvo, da dokument vsebuje osebne podatke, kot so imena oseb, ne pomeni, da se uporablja določba člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 (14). Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da poskus urada OLAF, da bi v svojem odgovoru na njegov predlog sporazumne rešitve odpravil pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane zavrnitve, ni bil uspešen, saj je temeljil na določbah prve alinee člena 4(1)(b) in (2) Uredbe 1049/2001.

Uporaba drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001

1.10 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev navedel, da za vsak dokument iz treh kategorij dokumentov, ki jih je opredelil v spisu OF/2002/0356 ((a) opombe k spisu, ki jih je pripravil preiskovalec, (b) korespondenca med osebjem urada OLAF ali med uradom OLAF in Komisijo ter (c) osnutek končnega poročila o primeru), velja izjema iz drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001. Urad OLAF je v podporo temu stališču trdil, da bi razkritje razkrilo miselni proces in odločitve preiskovalca in drugih odgovornih uradnikov ter notranje razmisleke urada OLAF ali razmisleke zadevnih služb Komisije ter da bi tako razkritje resno oslabilo ustrezne postopke odločanja.

1.11 Ne glede na vprašanje, ali zadevni dokumenti vsebujejo "mnenja" v smislu drugega odstavka člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001, in neustreznost obrazložitve Komisije v zvezi s tem zgornja trditev Komisije ne izpolnjuje zahteve po obrazloženem preizkusu iz točke 1.7 zgoraj. Ohranitev tako širokega argumenta bi dejansko pripeljala do sklepa, da lahko uprava na splošno zavrne razkritje dokumentov, ki vsebujejo mnenja za notranjo rabo, tudi po sprejetju ustrezne odločitve, ker bi razkritje negativno vplivalo na njen interes, da ne razkrije svojih "notranjih razmišljanj" in "miselnih procesov". Tega pristopa očitno ni mogoče uskladiti z načelom ozke razlage izjeme iz drugega pododstavka člena 4(3) in ne upošteva namena zakonodajalca Skupnosti, ki je sprejel Uredbo 1049/2001. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da poskus urada OLAF, da bi v svojem odgovoru na njegov predlog sporazumne rešitve odpravil pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane zavrnitve, ni bil uspešen, saj je temeljil na določbi drugega odstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001.

1.12 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da OLAF ni predložil veljavnih in ustreznih razlogov za zavrnitev dostopa pritožniku do številnih dokumentov ali delov dokumentov iz spisa OF/2002/0356. To je primer nepravilnosti.

2 Domnevna napačna zavrnitev dostopa do vseh dokumentov, ki niso bili v spisu, vendar so se neposredno nanašali nanj

2.1 Pritožnik je trdil, da mu je OLAF neupravičeno zavrnil dostop do celotnega spisa OF/2002/0356 in do vseh dokumentov, ki jih spis ni vseboval, vendar so se neposredno nanašali nanj.

2.2 Evropski varuh človekovih pravic je v svojem predlogu za sporazumno rešitev menil, da je urad OLAF razumno ugotovil, da ta del prošnje za dostop ni dovolj natančen, saj naj bi bili vsi dokumenti, ki se neposredno nanašajo na ta spis, zajeti v istem spisu. Vendar je varuh človekovih pravic tudi menil, da bi moral urad OLAF pozneje pritožnika prositi, naj pojasni svojo prošnjo v zvezi s tem, in mu pri tem pomagati v skladu s členom 6(2) Uredbe 1049/2001. Tako ravnanje bi pritožniku omogočilo, da pojasni, kaj je mislil z dokumenti, ki se „neposredno nanašajo“ na spis, uradu OLAF pa bi omogočilo, da pritožniku pri tem pomaga tako, da ga obvesti o obstoju dokumentov, ki so pomembni za preiskavo OF/2002/0356, vendar niso vključeni v spis te preiskave. Varuh človekovih pravic je zato ugotovil, da bi dejstvo, da OLAF ni sprejel ukrepov iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z zahtevo pritožnika za dostop do vseh drugih dokumentov, ki sicer niso vsebovani v spisu preiskave OF/2002/0356, vendar so se neposredno nanašali na ta spis, lahko pomenilo nepravilnost. Zato je predlagal, da bi OLAF lahko razmislil o sprejetju ukrepov iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z zahtevo pritožnika za dostop do vseh drugih dokumentov, ki sicer niso vsebovani v spisu preiskave OF/2002/0356, vendar se neposredno nanašajo na ta spis.

2.3 Urad OLAF je v svojem odgovoru navedel, da bi pritožniku v zvezi s tem lahko pomagal le tako, da bi mu povedal, da je politika urada OLAF, da v preiskovalni spis vključi vse dokumente, povezane s preiskavo, kot je pojasnjeno v oddelkih 3.1.4 in 4.2 priročnika urada OLAF. Tako naj OLAF ne bi bil seznanjen z nobenim drugim dokumentom, povezanim s preiskavo OF/2002/0356, razen s tistimi iz spisa te preiskave.

2.4 Pritožnik je v svojih pripombah nasprotoval zgornjim trditvam urada OLAF. Navedel je, da je iz konkretnih dokazov in nekaterih dogodkov razvidno, da morajo poleg dokumentov v spisu obstajati še drugi dokumenti. Tako je bil na primer seznanjen z drugo korespondenco (ki očitno ni bila vključena v spis) med uradom OLAF in Komisijo v zvezi z zadevno preiskavo urada OLAF ter z dejstvom, da je bil direktor urada OLAF povabljen na zaslišanje pred Evropskim parlamentom v zvezi s to preiskavo, zaradi česar so bili verjetno ustvarjeni dokumenti. Podobna ugotovitev se je na primer nanašala na vprašanja poslancev Evropskega parlamenta.

2.5 Varuh ponavlja, da izraz "[dokumenti] neposredno zadevajo" spis OF/2002/0356 ,, ki je bil uporabljen v pritožnikovi prošnji za dostop, ni bil dovolj natančen. Zato je v svojem predlogu sporazumne rešitve uradu OLAF predlagal, naj stopi v stik s pritožnikom in izpolni svoje dolžnosti v skladu s členom 6(2) Uredbe 1049/2001. Namesto da bi sprejel te ukrepe, je OLAF odgovoril, da ni seznanjen z nobenimi dokumenti v zvezi s preiskavo OF/2002/0356, razen s tistimi iz spisa te preiskave. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da gre zlasti za dokumente v zvezi z zaslišanjem direktorja urada OLAF, ki ga ima Evropski parlament v zvezi z zadevno preiskavo. Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da dejstvo, da OLAF ni sprejel ukrepov iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z zahtevo pritožnika za dostop do vseh drugih dokumentov, ki sicer niso vključeni v spis o preiskavi OF/2002/0356, vendar se neposredno nanašajo na ta spis, pomeni nepravilnost.

3 Trditev, da je OLAF neupravičeno zavrnil dostop do imen, ki so bila izbrisana v obvestilu NT/ls D (2004-AC-4577)

3.1 V skladu z Uredbo 1049/2001 je OLAF pritožniku omogočil delni dostop do obvestila z naslovom NT/ls D (2004-AC-4577), potem ko je izbrisal nekatera imena v obvestilu. Pritožnik je 8. decembra 2004 poslal elektronsko sporočilo z naslovom "Potrdilna prošnja v skladu z Uredbo 1049/2001", v katerem je zaprosil za dostop do imen, ki so bila črtana v zgoraj navedenem dokumentu. Urad OLAF se je odločil, da bo zahtevo obravnaval v skladu z Uredbo št. 45/2001 o varstvu podatkov. Urad OLAF je utemeljil, da je bila potrdilna prošnja v zvezi s tem vprašanjem, ker je bil zadevni dokument delno objavljen in ker so bili prazni deli imena posameznikov, v bistvu zahteva za osebne podatke, zato se uporablja Uredba št. 45/2001 o varstvu podatkov.

3.2 Varuh človekovih pravic v svojem predlogu sporazumne rešitve ni sprejel zgornjega pristopa, ki ga je sprejel OLAF. Najprej je opozoril, da se v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 potrdilna prošnja lahko vloži, če je zadevna institucija odobrila le delni dostop do zahtevanega dokumenta. Poleg tega je treba poudariti, da Uredba št. 1049/2001 nikjer ne določa, da bi bilo treba prošnjo za dostop do dokumentov ali ustrezno potrdilno prošnjo obravnavati (ali bi se lahko obravnavala) kot preprosto prošnjo za dostop do osebnih podatkov, kolikor se nanaša na dokumente, ki vsebujejo take podatke, in se zato ne preuči na podlagi Uredbe št. 1049/2001, temveč glede na Uredbo št. 45/2001. V zvezi s tem Uredba 45/2001, sprejeta na podlagi člena 286 Pogodbe ES, jasno določa, da „[d]ostop do dokumentov, vključno s pogoji za dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, urejajo pravila, sprejeta na podlagi člena 255 Pogodbe ES [...]“(15), in sicer na podlagi pravil o dostopu do dokumentov, zlasti Uredbe 1049/2001. Glede na navedeno je treba Uredbo št. 1049/2001 obravnavati kot lex specialis glede na Uredbo št. 45/2001, kar zadeva prošnje za dostop do dokumentov v zvezi z „osebnimi podatki“ v smislu člena 2(a) slednje uredbe. Iz tega sledi, da bi moral zgoraj omenjeno pritožnikovo elektronsko sporočilo z dne 8. decembra 2004 z naslovom "Potrdilna prošnja v skladu z Uredbo 1049/2001" kot tako obravnavati in preučiti OLAF na podlagi Uredbe 1049/2001. Zato se zdi, da je to, da OLAF tega elektronskega sporočila ni obravnaval kot potrdilno prošnjo in da ni ocenil njegove utemeljenosti v skladu z Uredbo št. 1049/2001, primer nepravilnosti. Tako je bil podan ustrezen predlog za sporazumno rešitev. Natančneje, varuh človekovih pravic je predlagal, da bi OLAF lahko preučil pritožnikovo elektronsko pošto z dne 8. decembra 2004 kot potrdilno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001 in pritožniku omogočil dostop do delov zadevnega dokumenta, razen če bi se v skladu s to uredbo skliceval na veljavne in ustrezne razloge, da tega ne stori.

3.3 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev priznal, da bi bilo treba potrdilno prošnjo pritožnika obravnavati v skladu z Uredbo 1049/2001 in ne na podlagi Uredbe 45/2001. Opravičil se je za to napako.

3.4 Vendar je OLAF zavrnil odobritev zahtevanega dostopa, ki se je nanašal na popoln dostop do zadevnega dokumenta, vključno z imeni oseb, navedenih v njem. Navedla je, da se ne strinja s stališčem varuha človekovih pravic, da „je treba Uredbo št. 1049/2001 obravnavati kot lex specialis glede na Uredbo št. 45/2001 v zvezi z zahtevami za dostop do dokumentov, ki se nanašajo na ‚osebne podatke‘ v smislu člena 2(a) slednje uredbe.“ Nadalje je opozorila, da sta nasprotno pravica do dostopa do dokumentov ter pravica do zasebnosti in varstva podatkov enake narave, pomena in stopnje ter ju je zato treba uporabljati skupaj; v vsakem posameznem primeru je treba najti ravnovesje v zvezi z zahtevo za dostop do javne listine, ki vsebuje osebne podatke. Po eni strani je pravica dostopa javnosti do dokumentov v skladu z Uredbo št. 1049/2001 na splošno neomejena in samodejna ter ni odvisna od dokazovanja posebnega interesa osebe, ki zahteva dostop. Osebi, ki vloži to zahtevo, običajno ni treba navesti razlogov zanjo. Po drugi strani pa se lahko osebni podatki razkrijejo le zakonito in zakonito v skladu s temeljnimi načeli, ki urejajo pravico do zasebnosti, in posebnimi določbami, ki urejajo obdelavo osebnih podatkov. Določbe Uredbe 45/2001 določajo, da mora oseba, ki zahteva osebne podatke, dokazati potrebo po razkritju takih podatkov, OLAF pa se mora prepričati, da interesi zadevne osebe ne bodo oškodovani. Posebna sredstva za uskladitev pravic dostopa javnosti do dokumentov ter pravice do zasebnosti in varstva podatkov so določena v členu 4(1)(b) Uredbe 1049/2001, ki ga je treba brati ob upoštevanju uvodne izjave 11 navedene uredbe, v skladu s katero „morajo institucije pri ocenjevanju izjem upoštevati načela iz zakonodaje Skupnosti o varstvu osebnih podatkov na vseh področjih dejavnosti Unije.“ Člen 8(b) Uredbe 45/2001 določa dva pogoja za prenos osebnih podatkov: (a) da "prejemnik dokaže potrebo po prenosu podatkov " in (b) da "ni razloga za domnevo, da bi bili lahko ogroženi zakoniti interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki." OLAF je poudaril, da pritožnik ni dokazal svoje potrebe po prejemu teh podatkov. Poleg tega, tudi če bi pritožnik lahko dokazal nujnost, je OLAF menil, da bi lahko v tem primeru prenos posegal v zakonite interese posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Zato bi moral urad OLAF zavrniti dostop na tej podlagi. Razkritje teh osebnih podatkov, ki se pojavljajo v poklicnem okviru, bi lahko ogrozilo zasebnost zadevne osebe. V zvezi s tem je OLAF ugotovil, da je bila interakcija med Uredbo 45/2001 in Uredbo 1049/2001 ogrožena v treh zadevah, ki jih obravnava Sodišče prve stopnje (vključno z zadevo T-194/04, The Bavarian Lager Co. Ltd. proti Komisiji), in prosil varuha človekovih pravic, naj počaka na ustrezne sodbe, preden sprejme končno odločitev o njih.

Pritožnik je v svojih pripombah zavrnil zgornje argumente urada OLAF.

3.5 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da sodba Sodišča prve stopnje v zadevi The Bavarian Lager (16) vsebuje številne deleže, ki po eni strani potrjujejo pravilnost njegove ustrezne analize v njegovem predlogu sporazumne rešitve, po drugi strani pa vodijo do zavrnitve zgoraj predstavljenih osrednjih elementov argumentacije urada OLAF. Natančneje, Sodišče prve stopnje je med drugim navedlo naslednje: (a) dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, ureja Uredba 1049/2001, kar pomeni, da v primeru prenosa osebnih podatkov za izvajanje člena 2 te uredbe, ki določa pravico dostopa do dokumentov za vse državljane Unije, položaj spada na področje uporabe navedene uredbe, zato prosilcu ni treba dokazati potrebe po razkritju za namene člena 8(b) Uredbe 45/2001 (17); (b) izjema iz člena 4(1)(b) navedene uredbe zadeva le razkritje osebnih podatkov, ki bi ogrozilo varstvo zasebnosti in integritete posameznika (18); (c) dejstvo, da je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pojem „zasebno življenje“ širok in da je pravica do varstva osebnih podatkov lahko eden od vidikov pravice do spoštovanja zasebnega življenja, ne pomeni, da vsi osebni podatki nujno spadajo pod pojem „zasebno življenje“(19); (d) a fortiori, vsako razkritje osebnih podatkov ne more ogroziti zasebnega življenja zadevne osebe (20); (e) zgolj dejstvo, da dokument vsebuje osebne podatke, ne pomeni nujno, da sta prizadeti zasebnost ali integriteta zadevnih oseb (21); (f) da bi bilo mogoče ugotoviti, ali se je v konkretnem primeru uporabila izjema iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, ki se je nanašala na izbris imen oseb iz zapisnika sestanka med uradniki Komisije, uradniki Združenega kraljestva in predstavniki Konfederacije občin Brasseurs du Marche, je bilo treba preučiti, ali lahko dostop javnosti do imen udeležencev tega sestanka dejansko in konkretno ogrozi varstvo zasebnosti in integritete zadevnih oseb (22); (g) ni vsaka poklicna dejavnost v celoti in nujno zajeta z varstvom pravice do spoštovanja zasebnega življenja (23); (h) razkritje zadevnih imen ni povzročilo posega v zasebno življenje oseb, ki so sodelovale na sestanku, in ne bi ogrozilo varstva njihovega zasebnega življenja in osebne celovitosti (24).

3.6 Glede na to, kar je bilo navedeno v točki 3.2 zgoraj, ter ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov Sodišča prve stopnje in splošnih zahtev po utemeljeni oceni iz točke 1.7 zgoraj varuh človekovih pravic meni, da je očitno, da OLAF ni predložil veljavnih in ustreznih razlogov za zavrnitev popolnega dostopa do zadevnega dokumenta. To pomeni, da gre za nepravilnost.

4 Očitek kršitve "dolžnosti skrbnega ravnanja"

4.1 Pritožnik je trdil, da je OLAF s tem, ko je zavrnil dostop do dokumentov, kršil tudi svojo dolžnost, da kot uradnik upošteva svoje interese ("dolžnost"/"zadevna dolžnost").

4.2 Varuh ugotavlja, da se ta dolžnost, kot jo razlaga sodna praksa, nanaša na "ravnovesje vzajemnih pravic in obveznosti, vzpostavljeno s Kadrovskimi predpisi v razmerju med javno oblastjo in javnimi uslužbenci."(25) Obravnavana zadeva se nanaša na pritožnikovo pravico do dostopa do dokumentov, kot je določena v Uredbi 1049/2001, in ne v Kadrovskih predpisih. Zdi se, da ta dolžnost upravi v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, ne nalaga dodatnih obveznosti odobritve dostopa do dokumentov. Zato varuh človekovih pravic ugotavlja, da ni bilo nobenega primera nepravilnosti, ki bi ustrezal pritožnikovim zgornjim trditvam.

5 Trditev, da je bil odgovor v angleščini napačen

5.1 Pritožnik je trdil, da je OLAF ravnal nepravilno, ker je na potrdilno prošnjo odgovoril v angleščini, čeprav je bila prošnja napisana v nemščini.

5.2 Varuh človekovih pravic razume mnenje urada OLAF in priznava, da je v skladu z Uredbo št. 1049/2001 obstajala pravna obveznost, da se pritožniku odgovori v nemščini. Varuh nadalje ugotavlja, da je OLAF v odgovor na pritožnikovo trditev na koncu predložil nemški prevod svojega ustreznega odgovora. Glede na navedeno je bil ta del zadeve v bistvu rešen, zato ga ni treba dodatno preučiti.

6 Domnevna zamuda pri obravnavi prošenj za dostop

6.1 Varuh človekovih pravic je v svojem predlogu za sporazumno rešitev preučil dve vprašanji zamude: (1) obravnavanje pritožnikove prošnje za dostop s strani OLAF z dne 19. maja 2004; (2) Prenos treh delov pritožnikove prošnje za dostop s strani OLAF na druge službe Komisije.

Zamuda pri obravnavi prošnje za dostop z dne 19. maja 2004

6.2 V obravnavanem primeru je pritožnik po telefaksu poslal svojo prvotno prošnjo za dostop, naslovljeno na OLAF 19. maja 2004 (ki jo je OLAF evidentiral 26. maja 2004).

OLAF je 11. junija 2004, to je 12 delovnih dni po evidentiranju prošnje, s sklicevanjem na člen 6(2) Uredbe 1049/2001 (26) pritožnika pozval, naj pojasni svojo prošnjo v zvezi z dokumenti iz samega spisa –

Pritožnik je na to zahtevo odgovoril 22. junija 2004 zjutraj (urad OLAF ga je evidentiral 30. junija 2004).

OLAF je zavrnil pritožnikovo prošnjo z dne 19. maja 2004, to je 13 delovnih dni po pritožnikovem zgoraj navedenem odgovoru.

6.3 Varuh človekovih pravic je v analizi, na podlagi katere je predlagal sporazumno rešitev, najprej ugotovil, da člen 7(1) te uredbe določa, da "[v] 15 delovnih dneh od evidentiranja prošnje institucija odobri dostop do zahtevanega dokumenta [...] ali pa v pisnem odgovoru navede razloge za popolno ali delno zavrnitev in prosilca obvesti o njegovi pravici do vložitve potrdilne prošnje v skladu z odstavkom 2 tega člena."

Varuh človekovih pravic je v skladu s tem ugotovil, da zahteva za pojasnitev prošnje v skladu s členom 6(2) Uredbe v bistvu pomeni odločitev institucije, da prošnje ni mogoče sprejeti, ker ni bila vložena "dovolj natančno, da bi institucija lahko identificirala dokument", kot zahteva člen 6(1) Uredbe. Taka zahteva torej nujno pomeni zavrnitev prošnje, kot je bila prvotno oblikovana. Zato je treba zahtevo za pojasnilo, oblikovano v skladu s členom 6(2) Uredbe 1049/2001 (in v skladu z "dolžnostjo institucije, da pomaga" prosilcu pri razjasnitvi njegove prošnje), načeloma vložiti v 15 delovnih dneh od evidentiranja prošnje, in sicer v roku, določenem v členu 7(1) Uredbe.

Poleg tega mora taka zahteva v skladu z zgoraj navedenimi določbami člena 7(1) Uredbe prosilca obvestiti o posebnih razlogih, zakaj njegova prošnja ni „dovolj natančna“, in o njegovi pravici do vložitve potrdilne prošnje zoper odločitev institucije, da prošnjo obravnava kot tako. Če prosilec v odgovor na tako zahtevo Komisije (ali OLAF) instituciji predloži informacije, namenjene pojasnitvi njegove prošnje, bi morala institucija v skladu z določbo člena 2 Priloge k zgoraj navedenemu sklepu Komisije z dne 5. decembra 2001 (27) odločiti o prošnji (ki je bila v bistvu na podlagi predloženih informacij preoblikovana) v 15 delovnih dneh od datuma prejema dodatnih informacij.

V tem primeru je OLAF vložil zahtevo za pojasnila 11. junija 2004, to je 12 delovnih dni po registraciji pritožnikove prošnje za dostop javnosti do dokumentov in s tem v zgoraj navedenem roku 15 delovnih dni. Vendar ta zahteva ni bila upravičena glede na dokumente iz spisa OF/2002/0356 (glej točko 1.3 zgoraj). Poleg tega OLAF pritožnika ni obvestil o njegovi pravici, da vloži potrdilno prošnjo zoper svojo odločitev, da njegova prošnja ni dovolj natančna. Nato OLAF odgovora pritožnika z dne 22. junija 2004, ki je izrecno izpodbijal pravilnost te odločbe, ni obravnaval kot potrdilno prošnjo. Nazadnje je OLAF 9. julija 2004, torej več kot 30 delovnih dni po registraciji pritožnikove prošnje, izrecno zavrnil pritožnikovo prošnjo za dostop zaradi njene nejasnosti. V teh okoliščinah se je zdelo, da OLAF ni izpolnil svoje dolžnosti iz člena 7(1) Uredbe 1049/2001, da nemudoma obravnava pritožnikovo prošnjo za dostop z dne 19. maja 2004. To je bil primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je tako predlagal, da bi OLAF lahko razmislil o tem, da bi se pritožniku opravičil, ker ni pravočasno obravnaval njegove prošnje za dostop z dne 19. maja 2004.

6.4 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev vztrajal, da je spoštoval ustrezne določbe Uredbe 1049/2001, le da je bil odgovor na pritožnikovo potrdilno prošnjo odložen za štiri dni. OLAF se je opravičil za to štiridnevno zamudo.

6.5 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je mogoče sprejeti opravičilo urada OLAF v zvezi z zgoraj navedeno štiridnevno zamudo, vendar je tudi opozoril, da je varuh človekovih pravic dejansko ugotovil druge zamude. Poleg tega je pritožnik glede na ravnanje urada OLAF do njega izjavil, da dvomi v iskrenost opravičila urada OLAF.

6.6 Varuhinja človekovih pravic je seznanjena s stališčem urada OLAF, da vztraja pri svojem stališču, da je spoštoval ustrezne določbe Uredbe 1049/2001. Vendar obžaluje, da urad OLAF v celoti ni obravnaval konkretnih in konkretnih zamud, ki jih je ugotovila varuhinja človekovih pravic (glej točko 6.3 zgoraj).

6.7 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic ugotavlja, da OLAF ni izpolnil svoje dolžnosti iz člena 7(1) Uredbe 1049/2001, da nemudoma obravnava pritožnikovo prošnjo za dostop z dne 19. maja 2004. To je primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal ustrezno kritično pripombo.

Prenos treh delov pritožnikove prošnje za dostop s strani urada OLAF

6.8 V zvezi s pritožnikovo prošnjo za dostop z dne 12. oktobra 2004 je OLAF izjavil, da se je v skladu s členom 3 podrobnih pravil Komisije za uporabo Uredbe 1049/2001 (28) pravilno odločil, da tri dele njegove prošnje posreduje OPOCE, generalnemu sekretariatu Komisije in nadzornemu odboru OLAF. Pritožnik izpodbija to odločitev, kar je povzročilo zamude pri obravnavi njegove vloge.

6.9 Varuh človekovih pravic je pri preučitvi, ki je privedla do njegovega predloga za sporazumno rešitev, ugotovil naslednje.

Uredba 1049/2001 se uporablja za tri institucije Skupnosti, in sicer Parlament, Svet in Komisijo. OLAF je del Komisije, vendar je dolžan svoje preiskovalne funkcije opravljati popolnoma neodvisno (29). Podrobna pravila Komisije za uporabo Uredbe št. 1049/2001 tako določajo posebna pravila glede obravnavanja prošenj za dostop v zvezi z dejavnostmi urada OLAF. Določba, na katero se sklicuje OLAF, člen 3 Odločbe Komisije 2001/937, določa (poudarek dodan):

„Prosilca o odgovoru na njegovo prošnjo obvesti generalni direktor ali vodja zadevne službe ali direktor, imenovan v ta namen v generalnem sekretariatu, ali direktor, imenovan v uradu OLAF, kadar se prošnja nanaša na dokumente v zvezi z dejavnostmi urada OLAF iz člena 2(1) in (2) Sklepa Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom o ustanovitvi urada OLAF, ali član osebja, ki so ga imenovali v ta namen.“

Člen 2(1) in (2) Odločbe Komisije 1999/352 določa:

„Člen 2

Naloge urada [tj. OLAF]

1. Urad izvaja pooblastila Komisije za izvajanje zunanjih upravnih preiskav z namenom krepitve boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki škodljivo vplivajo na finančne interese Skupnosti, ter proti vsem drugim dejanjem ali dejavnostim gospodarskih subjektov, ki kršijo določbe Skupnosti.

Urad je odgovoren za izvajanje notranjih upravnih preiskav, katerih namen je:

(a) boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Skupnosti,

(b) preiskuje resna dejstva, povezana z opravljanjem poklicnih dejavnosti, ki lahko pomenijo kršitev obveznosti uradnikov in uslužbencev Skupnosti, ki bi lahko privedla do disciplinskega in, v ustreznih primerih, kazenskega postopka, ali podobno kršitev obveznosti članov institucij in organov, vodij organov ali članov osebja institucij in organov, za katere ne veljajo Kadrovski predpisi za uradnike Evropskih skupnosti in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Skupnosti.

Urad izvaja pooblastila Komisije, kakor so opredeljena v določbah, sprejetih v okviru Pogodb, ter ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih v Pogodbah.

Komisija ali druge institucije ali organi lahko Uradu zaupajo preiskave na drugih področjih.

2. Urad je odgovoren za zagotavljanje podpore Komisije pri sodelovanju z državami članicami na področju boja proti goljufijam.“

Trije deli prošnje za dostop, ki jih je prenesel urad OLAF, so se nanašali na (i) besedilo pogodbe v zvezi z vprašanji, ki so pritožnika spodbudila k vložitvi pritožbe „žvižgača“, ki je bila podlaga za preiskavo urada OLAF OF/2002/0356; (ii) obvestilo generalnega sekretarja Komisije direktorju urada OLAF v zvezi s preiskavo OF/2002/0356; in (iii) poročilo nadzornega odbora OLAF v zvezi z OF/2002/0356 in kopije izvlečkov zapisnikov sej, na katerih je nadzorni odbor razpravljal o preiskavi OF/2002/0356. Zdi se nesporno, da so se ti dokumenti nanašali na eno od dejavnosti iz člena 2(1) Odločbe Komisije 1999/352, in sicer na "notranje upravne preiskave". Glede na široko besedilo Sklepa Komisije 2001/937 – „kadar se prošnja nanaša na dokumente v zvezi z dejavnostmi urada OLAF iz člena 2(1) in (2)“– je varuh človekovih pravic zato menil, da zgolj sklicevanje urada OLAF na člen 3 Sklepa Komisije 2001/937 samo po sebi ni ustrezno pojasnilo odločitve urada OLAF, da izvede zadevno premestitev. Zato je ta odločitev, za katero se je zdelo, da ni bila ustrezno obrazložena, vključevala primer nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je zato uradu OLAF predlagal, naj razmisli o tem, da bi se pritožniku opravičil za zamudo pri obravnavi njegove prošnje za dostop javnosti z dne 12. oktobra 2004, razen če bi mu to zagotovilo veljavne in ustrezne razloge za njegovo odločitev o prenosu treh delov njegove prošnje na urad OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor urada OLAF.

6.10 OLAF je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev vztrajal, da je spoštoval ustrezne določbe, vendar ni obravnaval posebnih točk zgornje analize varuha človekovih pravic.

6.11 Varuhinja človekovih pravic je seznanjena s stališčem urada OLAF, da vztraja pri svojem stališču, da je spoštoval ustrezne določbe. Vendar obžaluje, da urad OLAF ni dejansko obravnaval posebnih točk v svoji zgornji analizi.

6.12 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da odločitev urada OLAF o prenosu treh delov pritožnikove prošnje za dostop na urad OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor urada OLAF ni bila ustrezno utemeljena in je zato pomenila nepravilnost. Varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal ustrezno kritično pripombo.

7 Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi svojih preiskav v zvezi s to pritožbo in po odgovoru urada OLAF na zadevni predlog sporazumne rešitve ugotavlja, da:

1. ni bilo nepravilnosti, ki bi ustrezale četrti pritožnikovi trditvi;
2. da je bila zadeva rešena v zvezi s peto pritožnikovo trditvijo;
3. da je bila zadeva v zvezi s prvo trditvijo pritožnika rešena v tolikšni meri, da je OLAF pritožniku omogočil dostop do številnih dokumentov v spisu OF/2002/0356;
4. nepravilnosti, ugotovljene v točkah 1.12, 2.5, 3.6, 6.7 in 6.12 te odločbe.

Varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje obravnavanje zadeve s pripravo osnutka priporočila v zvezi s temi primeri nepravilnosti ni primerno. Ugotavlja, da je obravnaval veliko število pritožb, ki jih je pritožnik vložil proti Komisiji (vključno z uradom OLAF, ki je del Komisije). Ti primeri kažejo na splošnejši in intenzivnejši spor med njima, v okviru katerega je institucija večinoma močno stala ob strani in vztrajala pri svojih (pogosto načelnih) stališčih, tudi če jih varuh človekovih pravic na podlagi utemeljene analize ni štel za upravičena. Opozarja, da je že podal obrazložen predlog sporazumne rešitve v zvezi z zgoraj navedenimi primeri nepravilnosti brez pozitivnega izida, predvsem zaradi težnje urada OLAF, da vztraja pri svojih stališčih, namesto da bi se ustrezno odzval na točke in ugotovitve varuha človekovih pravic ter izpolnjeval ustrezne zahteve Uredbe 1049/2001, kot jih razlagajo sodišča Skupnosti. Poleg tega je med to preiskavo prišlo do pomembnih sprememb glede na deleže Sodišča prve stopnje v sodbi The Bavarian Lager, ki so pomembni za bistvene vidike obravnavane zadeve. V zvezi s tem bi bila prošnja za ponovni dostop do urada OLAF v skladu z Uredbo št. 1049/2001 s postopkovnega vidika verjetno precej bolj ekonomična kot osnutek priporočila varuha človekovih pravic. Opozoriti je treba tudi, da je komisar Kallas nedavno zaprosil evropskega varuha človekovih pravic, naj mu pošlje kopije vse svoje korespondence z uradom OLAF, kar velja tudi za to odločbo.

Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic primer zaključuje z naslednjimi kritičnimi pripombami (5):

1. OLAF ni predložil veljavnih in ustreznih razlogov za zavrnitev dostopa pritožniku do številnih dokumentov ali delov dokumentov iz spisa OF/2002/0356. To je primer nepravilnosti.
2. Dejstvo, da OLAF ni sprejel ukrepov iz člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 v zvezi z zahtevo pritožnika za dostop do vseh drugih dokumentov, ki jih spis o preiskavi OF/2002/0356 sicer ne vsebuje, vendar se nanj neposredno nanašajo, pomeni nepravilnost.
3. OLAF ni predložil veljavnih in ustreznih razlogov za zavrnitev popolnega dostopa do obvestila NT/ls D (2004-AC-4577. To pomeni, da gre za nepravilnost.
4. OLAF ni izpolnil svoje dolžnosti iz člena 7(1) Uredbe št. 1049/2001, da nemudoma obravnava pritožnikovo prošnjo za dostop z dne 19. maja 2004. To je primer nepravilnosti.
5. Odločitev urada OLAF, da prenese tri dele pritožnikove prošnje za dostop na urad OPOCE, generalni sekretariat Komisije oziroma nadzorni odbor urada OLAF, ni bila ustrezno utemeljena in je zato pomenila primer nepravilnosti.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 2001, L 145, str. 43.

(2) "Če prošnja ni dovolj natančna, institucija od prosilca zahteva, da prošnjo pojasni, in mu pri tem pomaga, na primer z zagotavljanjem informacij o uporabi javnih registrov dokumentov."

(3) UL 2001, L 8, str. 1.

(4) "1. Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
(...)
(b) zasebnost in integriteto posameznika, zlasti v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov.

(5) 2001/937/ES, ESPJ, Euratom: Odločba Komisije z dne 5. decembra 2001 o spremembi njenega poslovnika (notificirana pod dokumentarno številko K(2001) 3714), UL L 345, str. 94.

(6) Zadeva T-197/98 R proti Komisiji, RecFP 2000, str. I-A-55 in II-241, točka 46.

(7) Poleg tega je varuh človekovih pravic poudaril, da se v skladu s členom 6 izvedbenih določb varuha človekovih pravic predlog sporazumne rešitve ne nanaša na pritožnikovo tretjo prvotno trditev (v zvezi z domnevno kršitvijo „dolžnosti pomagati“) in prvo dodatno trditev (v zvezi z jezikom odgovora na pritožnikovo potrdilno prošnjo), katerih ocena bo predstavljena v njegovi odločitvi o zaključku te preiskave.

(8) Zadeva T-2/03, Verein für Konsumenteninformation, ZOdl. 2005, str. II-1121, točke 112–115. Sodba je bila objavljena 13. aprila 2005, torej po izpodbijani odločbi urada OLAF in njegovem mnenju v tej zadevi.

(9) Oddelek 3.4 priročnika urada OLAF določa sklop uradnih dokumentov, ki jih je treba pripraviti med preiskavo na podlagi obrazcev iz priročnika, vključno z začetkom preiskave, preiskovalnim organom, končnim poročilom o zadevi in obvestilom o zaključku zadeve.

(10) Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi API proti Komisiji (T-36/04, ZOdl., str. Splošna narava obrazložitve, na kateri temelji zavrnitev dostopa, ter njena jedrnatost ali formulacija lahko kažejo na neobstoj konkretnega preizkusa le, če je objektivno mogoče navesti razloge, ki upravičujejo zavrnitev dostopa do vsakega dokumenta, ne da bi se razkrila vsebina dokumenta ali njegov bistveni element, s čimer bi se izjemi odvzel sam namen. Glej zadevo T-36/04, navedeno zgoraj, točka 67.

(11) Glej zadevo T-36/04, op. cit., točka 56.

(12) Glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi API proti Komisiji (T-36/04, ZOdl., str.

(13) Glej zadevo T-110/03, Sison proti Svetu, ZOdl. 2005, str. II-1429, točki 51 in 53.

(14) Zadeva T-194/04, Bavaria Lager proti Komisiji, sodba z dne 8. novembra 2007 (še ni objavljena v ZOdl.), točka 123.

(15) Glej uvodno izjavo 15 preambule.

(16) Sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2007 v zadevi Bavaria Lager proti Komisiji (T-194/04, še neobjavljena v ZOdl.).

(17) Glej točke 100, 107 in 138 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(18) Glej točko 128 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(19) Glej točko 118 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(20) Glej točko 119 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(21) Glej točko 123 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(22) Glej točko 120 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(23) Glej točko 131 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(24) Glej točko 131 zgoraj navedene zadeve T-194/04, Bavarian Lager proti Komisiji.

(25) Glej npr. zadevo 298/93 P, K proti Sodišču, Recueil 1994, str. I-3009, točka 38: "Dolžnost skrbnega ravnanja uprave […] odraža ravnovesje vzajemnih pravic in obveznosti, vzpostavljeno s Kadrovskimi predpisi v razmerju med javno oblastjo in javnimi uslužbenci. Posebna posledica tega ravnovesja je, da mora organ pri odločanju o položaju uradnika upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in da mora pri tem upoštevati ne le interese službe, ampak tudi interese zadevnega posameznika.“

(26) "1. Prošnje za dostop do dokumenta se vložijo v kakršni koli pisni obliki, vključno z elektronsko obliko, v enem od jezikov iz člena 314 Pogodbe ES in na dovolj natančen način, da lahko institucija prepozna dokument. Prosilcu ni treba navesti razlogov za prošnjo.

2. Če prošnja ni dovolj natančna, institucija od prosilca zahteva, da prošnjo pojasni, in mu pri tem pomaga, na primer z zagotavljanjem informacij o uporabi javnih registrov dokumentov.

3. „Če se prošnja nanaša na zelo dolg dokument ali na zelo veliko dokumentov, se lahko zadevna institucija s prosilcem neuradno posvetuje o primerni rešitvi.“

(27) Glej opombo 5.

(28) 2001/937/ES, ESPJ, Euratom: Odločba Komisije z dne 5. decembra 2001 o spremembi njenega poslovnika (notificirana pod dokumentarno številko C(2001) 3714), UL L 345, str. 94.

(29) Sklep Komisije 1999/352 z dne 28. aprila 1999 o ustanovitvi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), UL L 136, str. 20, člen 3.