- SL Slovenščina
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Sklep Evropskega parlamenta o zavrnitvi dostopa javnosti do dokumentov, povezanih s preiskavami kršitev osebja, ki jih je leta 2016 zaključil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (zadeva 757/2025/PVV)
Odločba
Primer 757/2025/PVV - Preiskava uvedena dne Petek | 04 april 2025 - Odločba z dne Petek | 03 julij 2026 - Zadevna institucija ali organ Evropski parlament ( Nepravilnosti niso bile odkrite ) - Država Irska
Pritožba vložena
27/03/2025Analiza pritožbe
28/03/2025Preiskava je v teku
04/04/2025Izid preiskave
03/07/2026
Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropskega parlamenta, da javnosti omogoči dostop do dokumentov, povezanih z dvema preiskavama Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) v zvezi s kršitvami osebja. Parlament se je pri zavrnitvi dostopa skliceval na štiri izjeme iz zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdil, da bi razkritje ogrozilo zasebnost in integriteto oseb, na katere se nanašajo preiskave urada OLAF, namen teh preiskav, tekoče sodne postopke in njegov postopek odločanja.
Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporne dokumente in na podlagi pregleda menila, da je v zvezi z dokumenti, povezanimi z eno od preiskav, razumno, da Parlament uporabi splošno domnevo o nerazkritju, na katero se lahko institucije EU sklicujejo med potekom preiskav urada OLAF in dokler ne poteče razumen rok za nadaljnje dejavnosti organov, ki izvajajo priporočila urada OLAF.
Varuhinja človekovih pravic je glede na posebne okoliščine obeh zadevnih preiskav urada OLAF ugotovila tudi, da je Parlament upravičeno menil, da prikritje dokumentov ne bi pustilo nobene vsebinske vsebine, saj vsebujejo veliko količino osebnih podatkov. Ker pritožnik ni ugotovil potrebe po razkritju osebnih podatkov za poseben namen v javnem interesu, kot to zahteva zakonodaja EU o varstvu podatkov, varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti in je primer zaključila.
Ozadje pritožbe
1. Ena od nalog Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) je izvajanje neodvisnih upravnih preiskav hujših kršitev uslužbencev in članov institucij EU. Urad OLAF lahko na podlagi svojih preiskav pripravi priporočila za ukrepe, ki jih mora sprejeti zadevna institucija EU, vključno z „disciplinskimi priporočili“, namenjenimi sankcioniranju morebitnih kršitev uslužbencev in članov institucij EU.[1] Urad OLAF v svojem letnem poročilu javnost obvesti o številu disciplinskih priporočil, ki jih je v določenem obdobju dal zadevnim institucijam EU, in o tem, ali so institucije v zvezi z njimi ukrepale.[2]
2. Pritožnik, novinar, je želel izvedeti več o ugotovitvah urada OLAF in nadaljnjih odločitvah institucij EU v obdobju 2015–2023. V ta namen je vložil več prošenj [3] za dostop javnosti do dokumentov pri ustreznih institucijah EU, med drugim junija 2024 pri Evropskem parlamentu, v katerih je zaprosil za:
1. „V vsakem primeru kopije končnih pisnih poročil in priporočil, ki jih je urad OLAF poslal vaši instituciji, ter vseh ustreznih povezanih dokumentov, priloženih tem poročilom.“
2. „Izvodi končnih poročil, ki so jih izdale vaše institucije v zvezi z vsakim disciplinskim postopkom, zajetim zgoraj“.
3. Urad OLAF je v zadevnem obdobju opravil 28 preiskav v zvezi s Parlamentom.
4. Septembra 2024 je Parlament menil, da bi ocenjevanje in redigiranje zahtevanih dokumentov pomenilo pretirano upravno breme, in pritožniku predlagal, naj kot pravično rešitev [4] v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001) omeji obseg njegove prošnje za dostop na določeno leto. Pritožnik se je strinjal, da se obseg njegove zahteve omeji samo na leto 2015. Obravnava te prošnje za dostop s strani Parlamenta je bila predmet prejšnje preiskave varuhinje človekovih pravic (2341/2024/PVV).[5]
5. Pritožnik je oktobra 2024 vložil novo zahtevo za dostop javnosti do Parlamenta. Natančneje, zaprosil je za dostop do vseh končnih poročil in z njimi povezanih priporočil, ki jih je OLAF leta 2016 poslal Parlamentu.
6. Parlament je odgovor poslal decembra 2024. Opredelila je končna poročila in (disciplinska, finančna in upravna) priporočila v zvezi z dvema primeroma urada OLAF (OF/2014/0096/A1 in OF/2015/0449/A1) ter zavrnila dostop do teh dokumentov v celoti.
7. Pritožnik je januarja 2025 pozval Parlament, naj ponovno preuči svoje stališče (s „potrdilno prošnjo“[6]). Trdil je, da je za zagotovitev odgovornosti v institucijah EU in zaupanja javnosti v upravljanje EU potrebna preglednost glede morebitnih etičnih in finančnih kršitev. Ker poročila urada OLAF omogočajo vpogled v to, kako se domnevne kršitve ocenjujejo in obravnavajo, bi razkritje spodbudilo informirano javno razpravo o zlorabi javnih sredstev. Pritožnik je menil, da razkritje ne bi ogrozilo preiskovalnega postopka (zlasti če se zaključijo nadaljnji postopki) in da bi se lahko izvedlo ciljno usmerjeno redigiranje za zaščito zasebnosti posameznikov, saj „ne poskuša po nepotrebnem identificirati posameznikov, temveč osvetliti sistemska vprašanja pri obravnavanju kršitev in odzivanju nanje“.
8. Parlament je v potrdilnem sklepu iz marca 2025 potrdil svojo zavrnitev. Pri tem se je Parlament skliceval na več izjem iz Uredbe št. 1049/2001. Trdila je, da pritožnik ni navedel potrebe po razkritju osebnih podatkov [7] iz zahtevanih dokumentov za poseben namen v javnem interesu. Poleg tega je Parlament ugotovil, da trenutno poteka nadaljnji sodni postopek pristojnih nacionalnih organov v zadevi OF/2014/0096/A1. Po mnenju Parlamenta za dokumente, povezane s to zadevo, tako velja splošna domneva nerazkritja [8], da se zaščiti namen tekočega postopka spremljanja, pa tudi izjema v zvezi z varstvom sodnih postopkov [9].
9. V zvezi z dokumenti, povezanimi z zadevo OF/2015/0449/A1, je Parlament menil, da ne bi smeli imeti dostopa za zaščito preiskovalnih metod in strategij urada OLAF na eni strani ter zmožnosti Parlamenta, da popolnoma nepristransko izvaja učinkovite disciplinske postopke [10], na drugi strani. Parlament je sklenil, da ni bil dokazan prevladujoč javni interes za razkritje in da ni mogoče odobriti delnega dostopa.
10. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic.
Preiskava
11. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o odločitvi Parlamenta, da zavrne dostop do zahtevanih dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001.
12. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela zaupna dodatna stališča Parlamenta o pritožbi. Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala tudi sporne dokumente in se sestala s predstavniki Parlamenta.
13. Pritožnik je predložil pripombe na poročilo o sestanku.
Predložene trditve
14. Parlament je izjavil, da vsi zahtevani dokumenti vsebujejo informacije o identificiranih fizičnih osebah, ki so bile predmet preiskave urada OLAF ali so kako drugače sodelovale v njej. Po mnenju Parlamenta so te informacije osebni podatki, pritožnikovi argumenti pa so presplošni, da bi dokazali potrebo po prenosu teh podatkov za poseben namen v javnem interesu. Natančneje, za uresničitev njegovih ciljev ne bi bilo potrebno razkritje osebnih podatkov. Parlament je dodal, da prikritje zgolj imen zadevnih posameznikov ne bi zadostovalo, saj bi jih bilo mogoče prepoznati tudi z razkritjem drugih informacij, kot sta opis dejstev in ocena teh dejstev.
15. Za Parlament disciplinski postopek zadeva odnos med institucijo in njenim osebjem, zaupnost tega odnosa pa je bistvena za zagotovitev učinkovitosti kadrovskih predpisov EU [11], ki določajo, da lahko uslužbenec zahteva izbris navedbe o disciplinski kazni iz svojega osebnega spisa.
16. V zvezi z dokumenti, povezanimi z zadevo OF/2014/0096/A1, je Parlament pritožnika obvestil, da poteka nadaljnji sodni postopek pristojnih nacionalnih organov. V skladu s tem se za te dokumente uporablja splošna domneva nerazkritja [12], Parlament pa je načeloma menil, da bi njihovo razkritje „ogrozilo namen s tem povezanih preiskav urada OLAF, saj bi lahko ogrozilo učinkovito uporabo preiskovalnega spisa s strani pristojnih organov in posledično učinkovito izvajanje sodne oblasti“.
17. Poleg tega je Parlament opravil individualno oceno zadevnih dokumentov in ugotovil, da bi njihovo razkritje resno ogrozilo tudi učinkovito izvajanje sodne oblasti in integriteto zadevnih sodnih postopkov [13]. Zato je Parlament trdil, da se splošna domneva nerazkritja in izjema za varstvo sodnih postopkov uporabljata za te dokumente v celoti.
18. Parlament je v zvezi z dokumenti, povezanimi z zadevo OF/2015/0449/A1, navedel, da vsebujejo „podrobnosti o preiskovalni strategiji in metodah, ki jih urad OLAF uporablja med preiskavami, mnenja o pravnih vprašanjih, informacije o operativnih dejavnostih in ocene možnosti nadaljnjega ukrepanja na podlagi njihovih rezultatov“. Zato bi razkritje ogrozilo preiskovalne metode in strategije urada OLAF ter s tem njegovo zmožnost zaščite finančnih interesov EU.
19. Parlament se je pri zavrnitvi dostopa do teh dokumentov skliceval tudi na izjemo za zaščito svojega postopka odločanja. Navedlo je, da za disciplinske postopke veljajo stroga pravila o zaupnosti in jamstva za pravico do obrambe ter druge temeljne pravice in svoboščine zadevnih oseb. Priporočila urada OLAF so podlaga za tak disciplinski postopek in zato predstavljajo mnenja za notranjo rabo kot del predhodnih razprav v skladu z drugim pododstavkom člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001. Parlament meni, da bi bilo treba zaupnost disciplinskih postopkov razširiti na take pripravljalne dokumente, da bi zaščitili čast in ugled zadevnega uslužbenca.
20. Poleg tega je Parlament trdil, da bi razkritje zahtevanih dokumentov povzročilo zunanji pritisk, kar bi ogrozilo zmožnost Parlamenta, da disciplinske postopke izvede popolnoma nepristransko. Ogrožena bi bila tudi „sposobnost Parlamenta, da sprejema ustrezne odločitve v najboljšem interesu delodajalca in v najboljšem interesu javnosti“. Parlament je sklenil, da ne more odobriti delnega dostopa, ker prikritje informacij, za katere veljajo te izjeme, ne bi pustilo nobene vsebinske vsebine [14].
21. Nazadnje, Parlament je trdil, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje spornih dokumentov. Navedla je, da „cilj okrepljenega javnega nadzora ne more prevladati nad potrebo po zagotovitvi učinkovitih preiskav urada OLAF in na splošno uspešne politike za boj proti goljufijam na ravni Unije. Tak interes prav tako ne more prevladati nad potrebo po zagotavljanju učinkovitega izvajanja sodne oblasti ali učinkovitih disciplinskih postopkov v skladu z veljavnimi zaščitnimi ukrepi“.
22. Pritožnik je menil, da je Parlament pretirano uporabljal izjemo v zvezi z osebnimi podatki. Navedel je, da ne želi identificirati posameznikov, vendar bi morala redigiranja omogočati delni dostop, saj je treba izjeme od preglednosti uporabljati ozko. Opozoril je, da „mora v primeru ugotovljene kršitve skrb za zasebnost uradnikov dati prednost pravici javnosti do obveščenosti“. Natančneje, trdil je, da so morebitna zloraba sredstev EU in kršitve etičnih standardov zelo zaskrbljujoče za javnost ter da zavrnitev razkritja ohranja institucionalno nepreglednost in spodkopava zaupanje javnosti. Po mnenju pritožnika je ključni vidik v zvezi s tem, da bi morali za javne uslužbence Parlamenta in izvoljene poslance veljati višji standardi odgovornosti.
23. Pritožnik je v zvezi z dokumenti, povezanimi z zadevo OF/2014/0096/A1, izpodbijal sklicevanje Parlamenta na splošno domnevo nerazkritja in izjemo za sodne postopke. Ugotovil je, da Parlament ni zadostno utemeljil, kako bi bil sodni postopek v teku oškodovan, saj je poročilo iz leta 2016, sodni organi pa imajo v vsakem primeru dostop do ustreznih dokumentov.
24. Pritožnik je v zvezi z dokumenti, povezanimi z zadevo OF/2015/0449/A1, ugotovil, da je bila preiskava zaključena in da je Parlament sprejel nadaljnje ukrepe. Zato bi bilo treba spoštovati načelo preglednosti in javnosti omogočiti (delni) dostop, da bi lahko preverila, kako se preiskujejo in obravnavajo hude kršitve v institucijah EU.
25. Nazadnje je pritožnik oporekal temu, da Parlament ni ponudil smiselnega delnega dostopa. Omenil je, da je več drugih institucij EU odobrilo delni dostop do podobnih dokumentov, in dejal, da pričakuje, da bo Parlament najbolj pregleden glede na svojo edinstveno vlogo in dejstvo, da lahko nekatera vprašanja zadevajo poslance Parlamenta ali njihovo osebje.
Ocena varuha človekovih pravic
Dokumenti, povezani z zadevo OF/2015/0449/A1
26. Pojem „osebni podatki“[15] je zelo širok.[16] Zajema vse informacije, povezane z določeno ali določljivo osebo. Ni nujno, da so informacije povezane z zasebnim življenjem osebe. Informacije o poklicni dejavnosti osebe so lahko tudi osebni podatki, in sicer če omogočajo identifikacijo zadevnega posameznika. V skladu s sodno prakso EU [17],[t]o, da je zakonodajalec EU uporabil izraz ,posredno‘, kaže na to, da za to, da se informacije obravnavajo kot osebni podatki, ni nujno, da te informacije same omogočajo identifikacijo [zadevnega posameznika]. Zadostuje, da te informacije skupaj z drugimi informacijami iz istih ali različnih virov omogočajo identifikacijo zadevnega posameznika. Poleg tega ni nujno, da lahko širša javnost iz tega sklepa o identiteti posameznika. Zadostuje, da jih lahko identificira ena oseba, na primer oseba, ki dela na istem področju kot zadevni posameznik in pozna svoje poklicne izkušnje [18].
27. Presoja, ali informacije, povezane s preiskavo urada OLAF o neprimernem ravnanju osebja, pomenijo osebne podatke, je zato občutljiva naloga, ki je odvisna od posebnih okoliščin posameznega primera.
28. Parlament je trdil, da končno poročilo in disciplinsko priporočilo v zvezi z zadevo OF/2015/0449/A1 vsebujeta osebne podatke preiskovanca. Poleg tega je Parlament, kot so pojasnili predstavniki Parlamenta na sestanku s preiskovalno skupino varuha človekovih pravic, menil, da za upravno priporočilo za ta primer velja izjema za varstvo osebnih podatkov v celoti. Parlament meni, da „čeprav ima to upravno priporočilo širše posledice kot disciplinsko priporočilo, bi vsako razkritje pomenilo tveganje, da bi tretjo osebo lahko prepoznale tretje osebe s posebnim poklicnim ozadjem ali ki bi bile kako drugače seznanjene s posebnimi dejstvi primera“.
29. Pregled spornih dokumentov je potrdil, da so okoliščine zadeve OF/2015/0449/A1 tako specifične, da bi celo minimalno delno razkritje končnega poročila in priporočil lahko povzročilo, da bi bila zadevna oseba prepoznavna [19].
30. Vsako razkritje osebnih podatkov mora izpolnjevati tri pogoje za prenos osebnih podatkov iz Uredbe 2018/1725 [20]. Prvič, institucije Unije morajo presoditi, ali je tožeča stranka dokazala posebno potrebo po razkritju v javnem interesu („nujnost“). Drugič, če taka „potreba“ obstaja, morajo oceniti, ali bi razkritje lahko ogrozilo legitimne interese zadevnih posameznikov. Tretjič, če je tako, morajo dokazati, da bi bilo razkritje glede na cilj, ki mu sledi tožeča stranka, kljub temu sorazmerno. V zvezi s potrebo po razkritju (prvi pogoj) je pritožnik trdil, da pravica javnosti do obveščenosti prevlada nad pravico do zasebnosti oseb, ki jih zadevajo preiskave urada OLAF, zlasti ko gre za javne uslužbence Parlamenta in izvoljene poslance Parlamenta.
31. Hkrati je pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da ne želi identificirati posameznikov. Zato ni jasno, ali pritožnik zahteva dostop do osebnih podatkov, ki jih vsebujejo dokumenti. Čeprav varuh človekovih pravic meni, da je cilj, ki ga zasleduje pritožnik, legitimen, so navedeni argumenti v vsakem primeru presplošni, da bi pomenili nujnost za poseben namen v javnem interesu. Ker pritožnik torej ni dokazal potrebe po razkritju zadevnih osebnih podatkov, presoja drugih dveh pogojev za prenos osebnih podatkov ni potrebna.
32. Glede na to varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo razumno, da je Parlament menil, da zahtevani dokumenti v zvezi z zadevo OF/2015/0449/A1 vsebujejo veliko osebnih podatkov in da njihovo redigiranje ne bi pustilo nobene vsebinske vsebine.
Dokumenti, povezani z zadevo OF/2014/0096/A1
33. Dostop do dokumentov, ki jih ima institucija Unije, se lahko zavrne le, če zadevna institucija Unije po posamični presoji vsebine teh dokumentov ugotovi, da bi razkritje dokumentov ali njihovih delov oslabilo enega ali več interesov, varovanih na podlagi člena 4 Uredbe št. 1049/2001.
34. Vendar so sodišča Unije za nekatere kategorije dokumentov priznala, da lahko institucije Unije zavrnejo dostop javnosti na podlagi „splošne domneve“ o nerazkritju. To pomeni, da zadevni instituciji Unije zadevnih dokumentov ni treba preučiti posamično, to pomeni, da ji ni treba oceniti, kako bi njihovo razkritje konkretno in dejansko ogrozilo katerega od varovanih interesov. Nasprotno, institucija Unije lahko domneva, da bi razkritje oslabilo zadevne varovane interese, ker dokumenti spadajo v določeno kategorijo [21].
35. Parlament je zavrnitev dostopa javnosti do dokumentov v zvezi z zadevo OF/2014/0096/A1 utemeljil s tako splošno domnevo nerazkritja. Natančneje, Parlament je menil, da bi razkritje dokumentov ogrozilo namen povezanih preiskav urada OLAF, saj bi lahko vplivalo na učinkovito uporabo preiskovalnega spisa s strani organov, ki se ukvarjajo z nadaljnjim ukrepanjem.
36. V skladu s sodno prakso EU [22] sta uporaba izjeme za varstvo namena preiskav in s tem povezana domneva nerazkritja časovno omejeni. To pomeni, da se lahko institucije EU pri zavrnitvi dostopa nanj zanesejo le, dokler potekajo ustrezne preiskave in dokler ne poteče razumen čas za nadaljnje dejavnosti organov, ki izvajajo priporočila urada OLAF.
37. Pregled zahtevanih dokumentov in zaupna pojasnila Parlamenta so potrdili, da nadaljnje ukrepanje še poteka. Čeprav to spremljanje poteka že precej časa, v tem konkretnem primeru nič ne kaže na to, da je pretekel razumen rok, v katerem bi bilo treba spremljanje običajno zaključiti.
38. Splošno domnevo je vedno mogoče ovreči ali dokazati, da obstaja prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zadevnega dokumenta.[23] V slednjem primeru sodna praksa EU [24] določa, da prosilec za dostop javnosti navede posebne okoliščine, ki upravičujejo razkritje, in da povsem splošni premisleki ne zadostujejo. Natančneje, tožeča stranka mora dokazati, da „je bilo načelo preglednosti v nekem smislu posebej nujno in je zato lahko prevladalo nad razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja“[25].
39. Pritožnik je v tej zadevi trdil, da bi razkritje spornih dokumentov okrepilo odgovornost in zaupanje v upravljanje EU, hkrati pa spodbudilo informirano javno razpravo o zlorabi javnih sredstev. Ker se sporni dokumenti nanašajo na javne uslužbence Parlamenta in izvoljene poslance Parlamenta, so menili, da bi bilo treba uporabljati višje standarde odgovornosti.
40. Čeprav varuh človekovih pravic meni, da je cilj pritožnika legitimen, so pritožnikovi argumenti še vedno splošni in ne morejo ovreči splošne domneve o nerazkritju ali dokazati, da obstaja javni interes, ki prevlada nad interesom zaščite tekočega nadaljnjega ukrepanja.
41. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo razumno, da je Parlament za dokumente, povezane z zadevo OF/2014/0096/A1, uporabil splošno domnevo nerazkritja.
42. Varuhinja človekovih pravic v vsakem primeru ugotavlja, da je Parlament opravil tudi individualno oceno zahtevanih dokumentov glede na tekoče sodne postopke. Poleg tega podobno kot dokumenti, povezani z zadevo OF/2015/0449/A1, dokumenti, povezani s to zadevo, ves čas vsebujejo osebne podatke, zaradi česar Parlament težko zagotovi delni dostop.
43. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave sklenila, da je bilo razumno, da je Parlament v celoti zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov. Ugotavlja, da za dokumente, povezane z zadevo OF/2014/0096/A1, velja splošna domneva nerazkritja in da za dokumente, povezane z obema zadevama, velja izjema za varstvo osebnih podatkov.
44. Zato varuhu človekovih pravic ni bilo treba preučiti, kako Parlament uporablja druge izjeme glede javnega dostopa [26].
Sklepna ugotovitev
Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:
Evropski parlament ni ravnal nepravilno, ko je v tej zadevi zavrnil dostop javnosti do zahtevanih dokumentov.
Pritožnik in Evropski parlament bosta obveščena o tej odločitvi.
Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic
Strasbourg, 3. julija 2026
[1] Za več informacij obiščite: https://anti-fraud.ec.europa.eu/about-us/what-we-do_en ali https://anti-fraud.ec.europa.eu/investigations/internal-administrative-investigations_en.
[2] Glej na primer poročilo urada OLAF za leto 2021, str. 52: https://anti-fraud.ec.europa.eu/document/download/8d92a187-fae8-449f-8600-e84af9b2dabf_en?filename=olaf-report-2021_en.pdf.
[3] V skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije: http://data.europa.eu/eli/reg/2001/1049/oj.
[4] Člen 6(3) Uredbe št. 1049/2001.
[5] Zavrnitev Evropskega parlamenta, da javnosti omogoči dostop do dokumentov, povezanih s preiskavo neprimernega ravnanja osebja, ki jo je leta 2015 zaključil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF): https://www.ombudsman.europa.eu/en/case/en/67852.
[6] Člen 8 Uredbe št. 1049/2001.
[7] Zaščiteno v skladu s členom 4(1)(b) Uredbe 1049/2001.
[8] tretja alinea člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001; Sodba Splošnega sodišča z dne 1. septembra 2021, Homoki/Komisija, T-517/19, točki 57 in 60: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?num=T-517/19.
[9] Člen 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001.
[10] V skladu z drugim pododstavkom člena 4(3) Uredbe 1049/2001.
[11] V skladu s členom 27 Priloge IX h Kadrovskim predpisom EU, ki je na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A01962R0031-20260101.
[12] Zgoraj navedena sodba Homoki proti Komisiji, točki 57 in 60.
[13] Sodba Sodišča z dne 18. julija 2017, Komisija/Breyer, C-213/15 P, točka 41: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A62015CJ0213; Sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2016, Philip Morris/Komisija, T-18/15, točka 52: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62015TJ0018; Sodba Splošnega sodišča z dne 6. februarja
2020, Compañía de Tranvías de la Coruña, SA/Komisija, T-485/18, točka 41: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A62018TJ0485.
[14] Sodba Splošnega sodišča z dne 25. septembra 2018, Psara in drugi/Parlament, od T-639/15 do T-666/15 in T-94/16, točka 126: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62015TJ0639.
[15] Člen 3(1) Uredbe 2018/1725 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov: https://eur-lex.europa.eu/eli/reg/2018/1725/oj/eng.
[16] Glej tudi sklep o tem, kako je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) obravnaval zahtevo za dostop javnosti do končnih poročil in priporočil v zvezi s preiskavami kršitev uslužbencev EU, ki so bile zaključene leta 2023 (zadeva 2773/2025/MIG), na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/217289 in Odločba o zavrnitvi dostopa javnosti do odločbe Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) o pritožbi uslužbenca v skladu s členom 90(2) kadrovskih predpisov (zadeva 3244/2025/SF), na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/222250.
[17] Sodba Sodišča z dne 7. marca 2024, OC/Komisija, C-479/22 P, točka 46 in naslednje: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=283526&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=26709.
[18] Prav tam, točka 60.
[19] Glede na to, da so pritožnikovi argumenti v potrdilni prošnji temeljili na kršitvi, ki so jo storile zadevne osebe, je varuh človekovih pravic menil, da pritožnik ni izpodbijal redigiranja osebnih podatkov posameznikov, ki niso zadevne osebe.
[20] Člen 9(1)(b) Uredbe 2018/1725.
[21] Glej tudi sklep o zavrnitvi dostopa javnosti do dokumentov Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) v zvezi z nadaljnjim ukrepanjem na podlagi preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) glede kršitev osebja (zadeva 1817/2024/MIG), na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/205970.
[22] Sodba Splošnega sodišča z dne 26. maja 2016, IMG/Komisija, T-110/15, točki 33 in 35: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62015TJ0110 in Homoki proti Komisiji, T-517/19, točke 61–63.
[23] Sodba Sodišča z dne 11. maja 2017 v zadevi Švedska in Spirlea proti Komisiji, C-562/14 P, točka 46: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62014CJ0562.
[24] Zgoraj navedena sodba Švedska in Spirlea proti Komisiji, točka 56. Sodba Sodišča z dne 14. novembra 2013 v združenih zadevah LPN in Finska proti Komisiji, C-514/11 P in C-605/11 P, točke 93–94: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:62011CJ0514.
[25] Zgoraj navedena sodba LPN in Finska proti Komisiji, točka 93.
[26] V zvezi z varstvom postopka odločanja Parlamenta je varuhinja človekovih pravic v okviru zadeve 2341/2024/PVV že ugotovila, da ni prepričana, da bi razkritje dokumentov, podobnih spornim, resno oslabilo odločanje Parlamenta v zvezi s prihodnjimi disciplinskimi postopki. Meni namreč, da se zdi tveganje zunanjega pritiska precej hipotetično, zlasti glede na čas, ki je pretekel med prošnjo za dostop in spornimi dejstvi.