Strasbourg, 23. marca 2005

Spoštovani gospod X.,

18. maja 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi z zaključkom projekta Leonardo da Vinci.

Dne 14. junija 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 26. avgusta 2004. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 15. oktobra 2004.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Maja 2004 je bila pri varuhu človekovih pravic vložena pritožba proti Evropski komisiji v zvezi z zaključkom projekta Leonardo da Vinci.

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Januarja 2002 je pritožnik v imenu vodje projekta stopil v stik s Komisijo in zahteval podaljšanje roka za predložitev končnega poročila o projektu. Pritožnik je pojasnil, da je prošnja za podaljšanje temeljila na dejstvu, da je bil hudo bolan in zato ni delal skoraj eno leto. Ker ni prejel zadovoljivega odgovora, je maja 2002 ponovno pisal Komisiji in zahteval nekatera pojasnila. Vendar je bilo delo v zvezi s projektom končano konec leta 2000 in samo končno poročilo je bilo treba še napisati in predložiti. Do januarja 2004, ko je prejel zahtevek za vračilo v višini 37.488,85 EUR, od Komisije ni slišal ničesar. Domneval je, da je, ker ni mogel dokončati končnega poročila, izgubil le tretji in zadnji del sredstev, ki jih je dolgovala Komisija in ki dejansko niso bila nikoli izplačana.

Po navedbah pritožnika Komisija trdi, da je 7. maja 2002 in 21. maja 2002 pisala vodji projekta, vendar pritožnik teh dopisov ni nikoli prejel. Vodja projekta se je leta 2002 preselil in spremenil naslov, vendar je bilo dogovorjeno posredovanje pošte. Vendar pritožnik priznava, da po selitvi določena pošta ni bila nikoli prejeta.

Pritožnik trdi, da je Komisija kriva:

1. zamuda, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, ker od maja 2002 do januarja 2004 ni stopil v stik z njim v zvezi s projektom, ki se je končal leta 2000; in

1. Nepoštenost, ker se njegova huda bolezen ne prizna kot razlog za zamudo pri predložitvi končnega poročila.

Pritožnik trdi, da bi morala Komisija opustiti zahtevo za vračilo denarja, prejetega v okviru projekta.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju povzela naslednje pripombe:

Zadevna pogodba je bila podpisana med izvajalcem, ki ga je zastopal pritožnik, in Evropsko komisijo za obdobje od 1. decembra 1998 do 5. maja 2001. Končna ocena projekta je bila zaključena 12. maja 2002. Ker končno poročilo ni bilo predloženo, je Komisija projekt zaključila na podlagi razpoložljivih informacij, in sicer vmesnega poročila.

Komisija navaja svojo korespondenco s pritožnikom, ki je pomembna za njegove trditve, kot sledi:

z dne 20. novembra 2000: Informativni dopis Komisije pritožniku, v katerem je med drugim poudarjeno, da morajo nosilci projektov Leonardo da Vinci upoštevati roke, določene v pogodbi (pritožnikova pogodba naj bi se iztekla 5. maja 2001);

30. november 2001: Ker je rok za predložitev končnega poročila potekel, ne da bi bilo poročilo predloženo, je bil pritožniku poslan opomin, v katerem mu je bil določen nov rok za predložitev poročila, in sicer 4. januar 2002;

januarja 2002: Komisija je prejela dopis pritožnika, v katerem je zaprosil za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila zaradi dolgega obdobja bolezni;

januarja 2002: Komisija odgovori pritožniku in podaljša rok za predložitev končnega poročila do 15. februarja 2002;

22. april 2002: Komisija je 11. aprila 2002 na podlagi vmesnega poročila zaključila spis, potem ko od izvajalca ni več slišala ničesar. Z dopisom z dne 22. aprila 2002 je Komisija pritožnika obvestila o zaprtju, vendar mu je dala možnost, da odgovori v 20 koledarskih dneh in priloži vsa dokazila;

7. maj 2002: Pritožnik je odgovoril in zaprosil za dodatno podaljšanje roka za dokončanje poročila;

julij 2003, 17. september 2003, 24. november 2003 in 6. januar 2004: Pritožniku so bili poslani opomin in opomini;

januarja 2004: potrdilo, da je pritožnik prejel zahtevo Komisije za vračilo;

januarja 2004: odgovor Komisije pritožniku s končnim zahtevkom za plačilo;

1. april 2004: potrdilo o prejemu končne zahteve s strani pritožnika, s katerim je bila Komisija obveščena, da je vodja projekta prenehal delovati;

aprila 2004: Usklajevalni odgovor GD Komisije za proračun na zadnji dopis pritožnika;

maj 2004: Komisija je pritožniku poslala končni zaključni dopis, v katerem je pojasnila razloge, zakaj je bilo treba projekt zaključiti.

Domnevna zamuda pri navezovanju stika s pritožnikom

Komisija trdi, da je bil pritožnik obveščen o razvoju dogodkov v spisu. To potrjujejo številne zahteve po dodatnih informacijah, ki so bile poslane pritožniku v zvezi s končnim poročilom. Trditev, da Komisija ni imela nadaljnjih stikov z izvajalcem od maja 2002 do januarja 2004, ni povsem resnična. Komisija je 14. julija 2003 pritožniku poslala opomin po zaključku projekta. Komisija se strinja, da je to sporočilo zamujalo, in se za to opravičuje. Razlog za zamudo je, da so službe Komisije dale prednost plačilu nosilcem projektov, ki so zapadli v plačilo, in ne izterjavi dolgov. Dopisu z dne 14. julija 2003 sta sledila dva opomina z dne 17. septembra 2003 in 24. novembra 2003. Komisija je šele z vrnitvijo teh dopisov, označenih z „ni dostavljeno“, izvedela, da je pritožnik spremenil naslov. Komisija je nato morala opraviti poizvedbe, da bi ugotovila novi naslov pritožnika. Komisija zato ne more biti odgovorna za to, da pritožnik ni prejel dopisov, saj Komisije ni nikoli obvestil o spremembi naslova.

Domnevno nepriznavanje pritožnikove bolezni

Komisija je bila obveščena o pritožnikovi bolezni, potem ko je poslala opomin z dne 30. novembra 2001, v katerem je poudarila, da se je pogodbeni rok za predložitev končnega poročila iztekel. Komisija je pritožnika že opozorila z dopisom z dne 20. novembra 2000, v katerem je poudarila, da je treba spoštovati pogodbeni rok. Komisija je upoštevala pritožnikovo bolezen s podaljšanjem roka za predložitev končnega poročila do 15. februarja 2002, tj. 10 mesecev po roku, določenem v pogodbi. Ker pritožnik ni odgovoril, se je Komisija odločila, da projekt zaključi v sedanji obliki. Komisija je pritožniku 22. aprila 2002 poslala dopis, v katerem ga je obvestila o zaprtju. Temu dopisu so bile priložene obrazložitvene finančne podrobnosti, pritožniku pa je bila dana možnost, da odgovori in predloži manjkajoče dokumente v 20 delovnih dneh. Pritožnik je odgovoril na ta dopis in izrazil nestrinjanje s finančnimi podrobnostmi ter obnovil svojo zahtevo za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila. Vendar ni priložil nobenega od dokumentov, ki jih je zahtevala Komisija, zato je Komisija menila, da pritožnik ni predložil nobenih novih informacij, ki bi pojasnile njegov položaj. Zato je projekt zaključila na podlagi razpoložljivih informacij.

Po telefonskem pogovoru s pritožnikom 19. aprila 2004 je GD Komisije za proračun zaprosil GD za izobraževanje in kulturo, naj ponovno odpre spis. Po ponovni preučitvi dokumentacije je bil pritožniku 6. maja 2004 poslan dopis, v katerem so bili pojasnjeni razlogi za zaključek projekta s strani Komisije.

Pripombe pritožnika

Pritožnik v svojih pripombah navaja naslednjo pripombo, ki je pomembna za preiskavo v teku:

Ko se je vodja projekta spomladi 2002 preselil, so bili sprejeti ukrepi za preusmeritev pošte. V glavi pisma pritožnika Komisiji z dne 7. maja 2002 je naveden nov naslov.

ODLOČBA

1 Uvodna opomba

1.1 V pritožbi, ki se nanaša na zaključek projekta Leonardo da Vinci, je pritožnik Komisiji očital več nepravilnosti. Del teh obtožb se je nanašal na nepravilnosti v zvezi z začetno fazo projekta v obdobju 1998–1999.

1.2 Varuh opozarja, da se v skladu s členom 2.4 Statuta Evropskega varuha človekovih pravic pritožba vloži v dveh letih od datuma, ko je pritožnik izvedel za dejstva, na katerih pritožba temelji (1). Na podlagi te določbe varuh človekovih pravic nima pravice obravnavati obtožb v zvezi z nepravilnostmi v obdobju 1998–1999.

1.3 Obseg preiskave varuha človekovih pravic je bil zato omejen na obtožbe in trditve, navedene v pismih varuha človekovih pravic z dne 14. junija 2004, s katerimi je Komisijo in pritožnika obvestil o začetku preiskave.

2 Zatrjevano nepriznavanje pritožnikove bolezni

2.1 Pritožnik trdi, da je januarja 2002 v imenu vodje projekta stopil v stik s Komisijo in zaprosil za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila o zadevnem projektu, ki se je končal leta 2000. Pritožnik je pojasnil, da je prošnja za podaljšanje temeljila na dejstvu, da je bil hudo bolan in zato ni delal skoraj eno leto. Ker ni prejel zadovoljivega odgovora, je maja 2002 ponovno pisal Komisiji in zahteval nekatera pojasnila. Vendar do januarja 2004, ko je prejel zahtevek za vračilo v višini 37.488,85 EUR, od Komisije ni izvedel ničesar. Pritožnik trdi, da je Komisija kriva nepoštenosti, ker njegove hude bolezni ni priznala kot razlago za zamudo pri predložitvi končnega poročila.

2.2 Komisija trdi, da je v pismu z dne 18. januarja 2002 upoštevala pritožnikovo bolezen in podaljšala rok za predložitev končnega poročila do 15. februarja 2002. Ker pritožnik ni odgovoril, se je Komisija odločila, da projekt zaključi v sedanji obliki. Komisija je 22. aprila 2002 pritožniku poslala dopis, v katerem ga je obvestila o zaključku in mu dala na voljo 20 delovnih dni za odgovor in predložitev manjkajočih dokumentov. Pritožnik je odgovoril in izrazil nestrinjanje s finančnimi podatki ter ponovno zaprosil za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila. Ker pa ni priložila nobenega od zahtevanih dokumentov, je Komisija menila, da ni predložila nobenih novih informacij, ki bi pojasnile njen položaj, in je zato projekt zaključila na podlagi informacij, ki jih je imela na voljo. Po telefonskem pogovoru s pritožnikom 19. aprila 2004 je GD Komisije za proračun zaprosil GD za izobraževanje in kulturo, naj ponovno odpre spis. Po ponovni preučitvi dokumentacije je bil pritožniku 6. maja 2004 poslan dopis, v katerem so bili pojasnjeni razlogi za zaključek projekta s strani Komisije.

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da so v zadevi nesporne naslednje dejanske okoliščine: Po izteku prvotnega roka za predložitev končnega poročila je Komisija pritožniku določila nov rok za predložitev končnega poročila, in sicer 4. januar 2002. V odgovor je pritožnik 8. januarja 2002 pisal Komisiji in zahteval podaljšanje roka. Pritožnik je v dopisu pojasnil, da je bil hudo bolan in zato ni delal skoraj eno leto.

2.4 Varuh človekovih pravic na podlagi dokumentov, predloženih med preiskavo, ugotavlja, da se zdi, da je Komisija v pismu z dne 18. januarja 2002 odgovorila na pritožnikovo pismo z dne 8. januarja 2002. Dopis Komisije se glasi:

"Hvala za vaš telefaks z dne 8. januarja 2002. Obveščamo vas, da žal ne moremo ugoditi vaši zahtevi zaradi zaključka programa Leonardo da Vinci I. Opozarjamo vas, da je bil prvotni rok za predložitev končnega poročila 5. 6. 2001, potrjujemo pa tudi priporočeno pošto z dne 30. 11. 2001, v kateri smo kot zadnji rok za prejem končnega poročila določili 4. januar 2002. Glede na te razmere mora Komisija zdaj zaključiti vaš spis na podlagi informacij, ki so nam na voljo, kot je vmesno poročilo, in vseh informacij, ki jih bomo na koncu prejeli do 15. februarja 2002. Opozarjamo vas, da se bodo zato vse izvedene dejavnosti in vsi izdatki, nastali zunaj pogodbenega obdobja (od 1. 12. 1998 do 5. 4. 2001), šteli za neupravičene. Obrazec za končno poročilo je na voljo na spletni strani spodaj: /.../ Vljudno Vas prosimo, da izpolnjeno poročilo pošljete na naslednji naslov: /.../ Že vnaprej se vam zahvaljujem, da ste si prizadevali zagotoviti, da nam bo vaše končno poročilo poslano v roku.“

2.5 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi naslednje iz predloženih dokumentov. Zdi se, da se pritožnik ni odzval na dopis Komisije z dne 18. januarja 2002. Komisija je zato projekt zaključila na podlagi razpoložljivih informacij. Z dopisom z dne 22. aprila 2002 je pritožnika obvestila o zaključku, pojasnila finančne podrobnosti projekta in mu dala na voljo 20 delovnih dni za predložitev manjkajočih dokumentov. Dne 7. maja 2002 je pritožnik odgovoril, pri čemer se je izrecno skliceval na dopis Komisije z dne 22. aprila 2002 in pojasnil, da se ne strinja z nekaterimi finančnimi podrobnostmi projekta. Pritožnik je tudi menil, da je očitno, da Komisija ni priznala vsebine njegovega dopisa z dne 8. januarja 2002, in je zato ponovil svojo zahtevo za podaljšanje roka za dokončanje končnega poročila.

2.6 Po mnenju varuha človekovih pravic bi bilo mogoče bolje oblikovati pismo Komisije z dne 18. januarja 2002. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da je v pismu, zlasti na podlagi zadnjega stavka, jasno navedeno, da je bil pritožniku zagotovljen dodaten čas, tj. do 15. februarja 2002, za predložitev končnega poročila. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se pritožnik očitno ni odzval na dopis Komisije. Prav tako se zdi, da ne izpodbija tega, da je prejel zadevni dopis. Varuh zato meni, da če bi pritožnik menil, da je podaljšani rok prekratek, bi lahko v zvezi s tem stopil v stik s Komisijo. Namesto tega se je odzval šele maja 2002, potem ko je bil obveščen, da je bil projekt zaključen.

2.7 Glede na navedeno varuh človekovih pravic meni, da je Komisija priznala pritožnikovo bolezen s tem, da mu je podaljšala rok za predložitev končnega poročila. Ker se pritožnik ni odzval v podaljšanem roku, se zdi, da je Komisija z zaključkom projekta ravnala razumno. Varuh zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti s strani Komisije.

3 Domnevna zamuda pri navezovanju stikov s pritožnikom

3.1 Pritožnik trdi, da po svojem pismu Komisiji z dne 7. maja 2002, v katerem je ponovil svojo zahtevo za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila, od Komisije ni slišal ničesar do januarja 2004, ko je prejel zahtevo za vračilo. Vodja projekta se je leta 2002 preselil in spremenil naslov, vendar je bilo dogovorjeno posredovanje pošte. Vendar pritožnik priznava, da po selitvi določena pošta ni bila nikoli prejeta. V glavi pisma pritožnika z dne 7. maja 2002 je naveden nov naslov. Pritožnik trdi, da je Komisija kriva zamude, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, ker od maja 2002 do januarja 2004 ni stopila v stik z njim v zvezi s projektom, ki se je končal leta 2000.

3.2 Komisija trdi, da je po zaključku projekta 14. julija 2003 pritožniku poslala opomin. Komisija se strinja, da je to sporočilo zamujalo, in se za to opravičuje. Razlog za zamudo je, da so službe Komisije dale prednost plačilu nosilcem projektov, ki so zapadli v plačilo, in ne izterjavi dolgov. Komisija tudi trdi, da je pritožniku poslala dva opomina z dne 17. septembra in 24. novembra 2003 ter da je šele z vrnitvijo teh dopisov, označenih z „ni dostavljeno“, izvedela, da je pritožnik spremenil naslov. Po mnenju Komisije je morala nato opraviti poizvedbe, da bi ugotovila novi naslov pritožnika. Komisija trdi, da zato ne more biti odgovorna za to, da pritožnik ni prejel dopisov, saj Komisije ni nikoli obvestil o spremembi naslova.

3.3 Varuh ugotavlja, da pritožnik očitno ne dvomi v dejstvo, da mu je Komisija 14. julija 2003 poslala opomin, ki sta mu septembra in novembra istega leta sledila opomina. Varuh nadalje ugotavlja, da pritožnik kljub temu, da je poskrbel za posredovanje pošte, priznava, da je določena pošta izginila po selitvi vodje projekta leta 2002. Varuh meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija ni opazila spremembe naslova v glavi pisma pritožnika z dne 7. maja 2002. Vendar ugotavlja, da pritožnik v dopisu ni omenil spremembe naslova. Varuh zato meni, da je pomanjkanje stikov med strankami v obdobju od julija 2003 do januarja 2004 predvsem posledica okoliščin, na katere Komisija ne more vplivati. Varuh človekovih pravic zato ne ugotavlja, da je Komisija kriva za zamudo, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, ker od maja 2002 do januarja 2004 ni stopila v stik s pritožnikom. Kljub temu varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija priznava zamudo pri pošiljanju opomina z dne 14. julija 2003. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja tudi, da se je Komisija za to zamudo opravičila. Varuh človekovih pravic zato ne najde razloga za nadaljnjo obravnavo zadeve.

3.4 Glede na navedeno varuh človekovih pravic v zvezi s tem vidikom pritožbe ne ugotavlja nepravilnosti s strani Komisije.

4 Predlog, naj Komisija opusti zahtevo za vračilo

4.1 Pritožnik trdi, da je domneval, da je zaradi nezmožnosti dokončanja končnega poročila izgubil le tretji in zadnji del sredstev, ki jih je dolgovala Komisija in jih še ni prejel. Pritožnik zato trdi, da bi morala Komisija opustiti zahtevo za vračilo denarja, prejetega v okviru projekta.

4.2 V zvezi z dejanskimi okoliščinami, ki so privedle do zahtevka za povračilo, je varuh človekovih pravic na podlagi dokumentov, predloženih med preiskavo, ugotovil naslednje. Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2000 pritožnika obvestila, da je bilo vmesno poročilo odobreno, da pa bo upravičenost izdatkov preverjena med ocenjevanjem končnega poročila in da bo končna dodelitev izračunana na podlagi obeh poročil (vmesnih in končnih). Ker Komisija ni prejela končnega poročila, je pripravila končno finančno oceno projekta na podlagi razpoložljivih informacij, tj. vmesnega poročila. Komisija je 22. aprila 2002 pritožniku poslala dopis, v katerem ga je obvestila o finančni oceni projekta in mu dala na voljo 20 koledarskih dni, da med drugim predloži dodatna dokazila. Pritožnik je bil obveščen, da bi se zaradi manjkajočih ali nepopolnih informacij povezani stroški šteli za neupravičene in da bi bila ocena dokončno zaključena na podlagi razpoložljive dokumentacije. Finančna ocena je bila priložena dopisu Komisije. Iz te ocene je razvidno, da je projekt prejel dve predplačili v skupnem znesku 98 000 EUR. Vendar je saldo projekta predvsem zaradi ugotovitve, da nekateri stroški niso upravičeni, izkazoval primanjkljaj v višini 37 488,85 EUR. V finančni oceni so bili navedeni neupravičeni stroški in razlogi, zakaj so bili ugotovljeni kot neupravičeni. Navedeni razlogi so bili predvsem pomanjkanje nekaterih posebnih informacij v zvezi z zadevnimi stroški. Z dopisom z dne 7. maja 2002 je pritožnik podvomil o nekaterih podrobnostih finančne ocene. Vendar se zdi, da ni predložil nobenih dodatnih dokazil.

4.3 Na podlagi navedenega Varuh ugotavlja, da je bil pritožnik obveščen, da bo upravičenost izdatkov preverjena med ocenjevanjem končnega poročila. Obveščen je bil tudi, da bi zaradi manjkajočih ali nepopolnih informacij nekateri stroški projekta postali neupravičeni in da Komisija meni, da obstaja primanjkljaj v bilanci proračuna projekta. Pritožnik je imel poleg tega čas in priložnosti, da predloži končno poročilo in zagotovi dodatne informacije o stroških, za katere je bilo ugotovljeno, da so neupravičeni. Varuh zato meni, da Komisija ni odgovorna za to, da je pritožnik pomotoma menil, da bi nepredložitev končnega poročila povzročila le izgubo dela sredstev, ki še niso bila prejeta. Trditev pritožnika v zvezi s tem zato varuhu človekovih pravic ne daje podlage za trditev, da bi morala Komisija opustiti zahtevo za vračilo denarja, prejetega v okviru projekta.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Statut evropskega varuha človekovih pravic je na voljo na njegovem spletišču: http://www.ombudsman.europa.eu/lbasis/en/statute.htm.