Strasbourg, 29. junija 2005

Spoštovani g.

februarja 2004 ste v imenu Evropske zveze za ohranitveno kmetijstvo pri meni vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi s projektom LIFE 99-ENV/E/308.

februarja 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 19. aprila 2004. Poslal sem vam ga 29. aprila 2004 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 25. maja 2004.

Dne 13. septembra 2004 sem prosil Komisijo, da zagotovi dodatne informacije v zvezi z vašo zadevo in da mi pošlje dopolnilno mnenje v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ste ga navedli v svojih pripombah. Komisija je svoj odgovor poslala 26. oktobra 2004. Poslal sem vam ga 11. novembra 2004 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 29. decembra 2004.

februarja 2005 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije v zvezi z vašim primerom. Komisijo sem tudi obvestil, da menim, da je treba pričati pred tremi uradniki Komisije.

Moje službe so 4. in 5. aprila 2005 pričale pred tremi zadevnimi uradniki.

Komisija je 5. aprila 2005 odgovorila na mojo zahtevo po dodatnih informacijah z dne 1. februarja 2005.

Izvodi tega odgovora in prepisi zaslišanja treh prič so vam bili posredovani 4. maja 2005 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 13. junija 2005.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, Evropsko združenje za ohranitveno kmetijstvo, je bil upravičenec do finančne pomoči, ki jo je EU zagotovila v okviru projekta LIFE 99/ENV/E/308. Po navedbah pritožnika so bili izpolnjeni vsi cilji projekta.

Projekt je vključeval stvarne prispevke univerz, raziskovalnih inštitutov in drugih partnerjev. Po navedbah pritožnika so večino dela in dejavnosti, vključenih v projekt, opravili člani njegovega upravnega odbora, osebje različnih univerz, raziskovalni inštituti in drugi partnerji. Drugi prispevki v naravi so vključevali uporabo zmogljivosti (pisarne, laboratoriji) in/ali tajniško osebje partnerskih organizacij.

Po navedbah pritožnika so bili taki prispevki sprejeti v okviru prejšnjega projekta LIFE, ki ga je izvedel (projekt LIFE 96 ENV/E/338). Pritožnik je opozoril, da Odločba Komisije z dne 28. julija 1999 o odobritvi tega projekta v tej točki ni bila natančna. Navedla je tudi, da se je Komisija na prvem sestanku udeležencev 15. februarja 2000 strinjala, da se ta projekt lahko obravnava enako kot prejšnji.

Po navedbah pritožnika je bilo šele ob obisku več uradnikov iz enote Komisije LIFE 30. septembra in 1. oktobra 2002 ustno obveščeno, da zadevni stroški niso upravičeni. Komisija je svoje stališče potrdila v dopisu z dne 10. oktobra 2002.

Pritožnik je trdil, da je Komisija nove računovodske standarde uvedla v pozni fazi projekta. Po navedbah pritožnika so bili vsi odhodki upravičeni, revizorji pa so revidirali ustrezne dokumente in računovodske izkaze. Komisija je kljub temu zaprosila za dodatne podrobnosti v zvezi s temi odhodki.

Pritožnik je trdil, da je skrajno nepošteno spremeniti merila za upravičenost stroškov in uvesti nove računovodske standarde v pozni fazi projekta, skoraj tri leta po njegovem začetku.

Po navedbah pritožnika so bila v projektu LIFE 96 ENV/E/338 uporabljena enaka merila za upravičenost in računovodski standardi, kot jih je upošteval v tem primeru. To bi lahko potrdil J. B., uradnik Komisije, ki je delal v enoti Komisije za LIFE.

Pritožnik je nadalje trdil, da je prišlo do nesprejemljive zamude pri vmesnem plačilu (v višini 40 % skupnega zneska financiranja EU). Po navedbah pritožnika je bila ustrezna dokumentacija Komisiji predložena decembra 2001. Čeprav so bila po telefonu večkrat ustno dana zagotovila, da bo plačilo izvedeno v „nekaj tednih“, je Komisija 28. maja 2002 (1) zaprosila za dodatne informacije, ki so bile poslane 26. junija 2002. Komisija je 10. oktobra zahtevala dodatne informacije in jih predložila 15. oktobra 2002. Vmesno plačilo je bilo končno prejeto novembra 2002.

Pritožnik je tudi trdil, da je bilo končno plačilo sistematično odloženo. Po navedbah pritožnika je bila ustrezna dokumentacija Komisiji predložena 28. avgusta 2003. Komisija je nato 25. novembra 2003 zaprosila za dodatne informacije, ki so bile predložene decembra 2003. Zadevni znesek (140.000 EUR) še vedno ni bil plačan.

Pritožnik je poudaril, da je ravnanje Komisije povzročilo resno škodo njemu in sedmim nacionalnim združenjem, ki so bili partnerji v zadevnem projektu.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic, vloženi februarja 2004, tako v bistvu navedel naslednje trditve:

1. Bilo je skrajno nepošteno, da je Komisija v pozni fazi projekta spremenila merila za upravičenost odhodkov in uvedla nove računovodske standarde;
2. je prišlo do nesprejemljive zamude pri vmesnem plačilu; in
3. Komisija je sistematično odlašala s končnim plačilom, dolgovanim na podlagi pogodbe.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija takoj plačati končni znesek, dolgovan na podlagi pogodbe.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Uvod

Komisija je s sklepom z dne 28. julija 1999 odobrila finančno podporo za projekt LIFE 99/ENV/E/308, ki se nanaša na "Usklajevanje dejavnosti in prenosa tehnologije za zmanjšanje erozije tal, onesnaženosti vode in emisij CO 2 iz kmetijskih zemljišč v Evropi", ki ga vodi pritožnik v partnerstvu z drugimi evropskimi združenji na Danskem, v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Portugalskem, v Španiji in Združenem kraljestvu. Sklep in dodatna klavzula, odobrena 16. maja 2002, sta določila najvišji prispevek Skupnosti v višini 1.394.448 EUR (2), kar ustreza 50 % celotnega proračuna.

Španski partner pritožnika, Asociación Española de Agricultura de Conservación, Suelos Vivos, je deloval kot vodja/koordinator projekta. To združenje je prejelo še eno donacijo LIFE (projekt LIFE 96 ENV/E/338), ki je bila omenjena v pritožbi. Obdobje izvajanja obeh projektov se je prekrivalo za približno štiri mesece (od 1. decembra 1999 do 20. marca 2000).

Med pregledom upravljanja finančnega instrumenta za okolje (LIFE) je Računsko sodišče septembra 2001 preverilo računovodske izkaze obeh projektov in izrazilo pomisleke glede pritožnika in njegovega španskega partnerja. Računsko sodišče je svoje poročilo Komisiji predložilo 19. marca 2002.

Domnevna sprememba meril za upravičenost in računovodskih standardov

V sklepu o odobritvi nepovratnih sredstev je bilo jasno določeno, da se za upravičene štejejo samo stroški, ki jih je upravičenec dejansko imel (člen 3.3 Priloge II). Med obiskom septembra 2002 je Komisija ugotovila, da je pritožnik nameraval projektu LIFE zaračunati nekatere stroške, ki so jih imele tretje strani in niso bili predvideni v predlogu, ter ocene stroškov, ki niso vključevale denarnega toka pritožnika ali njegovih partnerjev. Komisija je pritožnika takoj opozorila, da taka praksa ni v skladu s členom 3 Priloge II k Odločbi.

Poudariti je bilo treba, da Komisija te prakse ni odkrila pred pregledom na kraju samem. Poleg tega niso bili ugotovljeni niti dokazi pritožnika niti dokumentacija v spisu, ki bi dokazovali, da je Komisija navedeni prispevek v naravi odobrila kot upravičen strošek. Ob upoštevanju tega ni bilo mogoče dokazati, da je bil podan kakršen koli predlog, da bi Komisija pozneje sprejela prispevek v naravi kot upravičen strošek.

Komisija je tako dosledno uporabljala ista merila za upravičenost, določena v standardnih upravnih določbah, s katerimi je bil pritožnik seznanjen in se je z njimi strinjal na začetku projekta.

V poročilu Računskega sodišča je bilo poudarjeno veliko tveganje dvojnega financiranja pri različnih projektih, ki so obstajali, ker ni bilo posebnega računovodskega sistema. Sodišče je sumilo, da je pritožnik predložil nepravilno prijavo stroškov, da bi pridobil najvišji znesek prispevka.

Glavni cilj obiska Komisije v septembru 2002 je bil zagotoviti, da ima pritožnik ustrezen računovodski sistem, namenjen sledenju vsakega posameznega stroška, zaračunanega projektu, da se odpravijo vsi preostali dvomi pred vsakim nadaljnjim plačilom. Obisk je potrdil ugotovitve Računskega sodišča in privedel do sklepa, da računovodski sistem pritožnika ni ustrezen. Pritožnik se je pozneje strinjal, da bo upošteval zahtevane računovodske standarde.

Komisija tako ni uvedla novih računovodskih standardov, temveč je le zahtevala, da pritožnik upošteva računovodske standarde, potrebne za izpolnjevanje zahtev standardnih upravnih določb.

Zatrjevana zamuda v zvezi z vmesnim plačilom

Pritožnik je zahteval vmesno plačilo 7. decembra 2001. Komisija je odkrila več zapletenih vprašanj (3), v poročilu Računskega sodišča z dne 19. marca 2002 pa je bilo izpostavljenih tudi več težav (4). Na tej podlagi je Komisija z dopisom z dne 3. junija 2002 blokirala vmesno plačilo.

Odgovor pritožnika z dne 26. junija 2002 Komisiji ni omogočil sprostitve plačila. Komisija je zato pritožnika obvestila, da namerava obiskati projekt. Ta obisk je potekal 30. septembra 2002, njegove ugotovitve pa so bile pritožniku sporočene z dopisom z dne 10. oktobra 2002. Pritožnik je bil pozvan, naj pred sprostitvijo plačila vzpostavi nov računovodski sistem.

Z dopisom z dne 17. oktobra 2002 se je pritožnik trdno zavezal, da bo izboljšal svoj računovodski sistem. Vmesno plačilo je bilo nato sproščeno. Vendar je bil pritožnik s pismom z dne 11. novembra 2002 opozorjen, da vmesnega izkaza o izdatkih ni bilo mogoče dokončno odobriti pred izdajo končnega plačila.

Komisija je obžalovala dejstvo, da pritožnik ni bil ustrezno obveščen v obdobju petih mesecev in pol, od datuma svoje zahteve decembra 2001 do datuma dopisa o začasni ustavitvi plačila. Vendar je bilo malo verjetno, da pritožnik ni bil seznanjen s pomisleki Računskega sodišča.

Službe Komisije so ravnale preudarno, kot je bilo zahtevano pred sprostitvijo plačila. Zamude pri plačilih niso bile neobičajne glede na zapletenost spisa, posredovanje Računskega sodišča in neustrezno finančno poslovodenje upravičenca.

Zatrjevana zamuda pri končnem plačilu

Zahtevek pritožnika za končno plačilo je bil prejet 4. septembra 2003. Ob koncu postopka ocenjevanja Komisije je bil pritožniku 25. novembra 2003 poslan dopis o začasni ustavitvi plačila. V tem dopisu je bilo navedenih več pomanjkljivosti in zahtevane so bile dodatne informacije.

Dne 22. decembra 2003 je pritožnik poslal nov zahtevek za plačilo, vključno z odgovori na nekatera vprašanja, ki jih je postavila Komisija. Vendar pritožnik še vedno ni posredoval drugih pomembnih informacij (v zvezi s finančnim načrtom z opredelitvijo soustanoviteljev in pojasnili o prihodkih, subvencijah in drugih virih dohodka, razlago sprememb, uvedenih med vmesnim plačilom in zahtevkom za končno plačilo, ter prerazvrstitvijo nekaterih odhodkov) ter še vedno ni popravil ali obravnaval drugih vprašanj, ki jih je izpostavila Komisija.

V svojem dopisu z dne 22. decembra 2003 je pritožnik napovedal, da bodo kmalu posredovani nekateri pomembni dokumenti. Komisija je 2. marca 2004 pritožnika pisno opomnila na manjkajoče dokumente in ga obvestila o nerešenih težavah.

V skladu s členom 3.3 Priloge II k Odločbi se preostanek nepovratnih sredstev lahko izplača šele potem, ko Komisija prejme in sprejme končno poročilo, ki mu je priložen končni izkaz o izdatkih.

Zahtevek za vmesno plačilo je bil sprejet pod strogim pogojem, da bodo vsa finančna vprašanja, ki se bodo pojavila v tej fazi, dokončno rešena v končnem poročilu/navedbi stroškov. Ker to očitno ni bilo tako, glede na to, da je več vprašanj ostalo nejasnih, Komisija še vedno ni mogla obravnavati zahtevka za končno plačilo.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje dodatne pripombe:

Komisija v svojem mnenju ni upoštevala ključnih dokumentov, ki so pokazali, da so bila merila za upravičenost odhodkov in računovodski standardi nepravično spremenjeni in uporabljeni retroaktivno.

Dokumenti, ki jih je pritožnik predložil Komisiji v okviru projekta LIFE 96 ENV/E/338 (5), so pokazali, da so bili v ta projekt vključeni in sprejeti stvarni prispevki. Te stvarne prispevke je izrecno predlagala in odobrila enota Komisije za LIFE. Obravnavani so bili kot "dejansko nastali stroški" v smislu člena 3 Priloge II k Odločbi.

Podobne stvarne prispevke sta pritožniku odkrito predlagala pristojni uradnik Komisije in zunanji pomočnik (g. J. P.) v skoraj treh letih sedanjega projekta, vse do obiska 30. septembra/1. oktobra 2002. Opozoriti je treba, da je bil oktober 2002 34. od 36 mesecev, glede na to, da je bilo prvotno predvideno, da bo projekt trajal od 1. decembra 1999 do 1. decembra 2002. Trditev Komisije, da prej ni odkrila, da je pritožnik take prispevke v naravi vključil v projekt, je bila popolnoma napačna. V pritožnikovih prostorih v Cordobi je bilo organiziranih več sestankov za tehnično in finančno revizijo. Na sestanku 28. novembra 2001, ki sta se ga na primer udeležila J. B. in zunanji pomočnik, so bili dokumenti v zvezi s stvarnimi prispevki portugalskega projektnega partnerja pregledani in v celoti sprejeti. Treba je bilo poudariti, da je bil J. B. takrat in skoraj tri leta glavni in edini nadzornik projekta. J. B. je ob koncu svojega dela v enoti LIFE (ob obisku 30. septembra in 1. oktobra 2002) odkrito priznal, da so se pravila spremenila. Seje so se udeležili tudi drugi uradniki enote LIFE (I.M. in J.-N.B.).

Ni bilo res, da pritožnik in njegovi partnerji niso imeli ustreznega računovodskega sistema. Računovodski sistemi so bili uradnikom iz enote Komisije LIFE in zunanjemu pomočniku na voljo ob vseh obiskih pred oktobrom 2002 in nikoli ni bil podan noben predlog za kakršne koli spremembe.

Člen 3.4 Priloge II k Odločbi je določal, da je treba plačila izvršiti v 60 dneh in da jih je mogoče odložiti šele po predhodnem obvestilu upravičencu. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Komisija je zaprosila za dodatne informacije 3. junija 2004, skoraj mesec dni po sestanku s pritožnikom. Te informacije so bile poslane 30. julija 2004. Komisija je z dopisom z dne 30. septembra 2004 predlagala revizijo. Ta revizija je bila popolnoma neupravičena.

Dodatne zahteve, ki jih je naložila Komisija, so povzročile ogromno povečanje tehničnega in upravnega dela ter s tem stroškov. Povzročili so tudi veliko moralno škodo pritožniku in njegovim partnerjem ter nekatere od njih približali stečaju. Minimalni znesek gospodarskih izgub, ki jih je pritožniku povzročila Komisija, je bil ocenjen na 931 009,05 EUR. Varuh človekovih pravic bi moral te izgube upoštevati in Komisijo zavezati, da jih plača.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva za dodatne informacije

Varuh človekovih pravic je zato 13. septembra 2004 prosil Komisijo, (1) da poda pripombe na pritožnikovo trditev, da je Komisija v okviru projekta LIFE 96 ENV/E/338 sprejela merila za upravičenost in računovodske standarde, ki jih je Komisija v tem primeru sprejela kot izjeme (v zvezi s projektom LIFE 99/ENV/E/308), in bi zato morali biti sprejemljivi tudi v tem primeru, (2) da poda pripombe na natančne informacije, ki jih je pritožnik predložil, da bi dokazal svojo trditev, da je bila Komisija seznanjena z dejstvom, da je projekt vključeval stvarne prispevke, ali da je pritožnika celo spodbudila k uporabi takih stvarnih prispevkov, in (3) da ga obvesti, ali uradniki, ki jih je navedel pritožnik, še vedno delajo za Komisijo ali drugo institucijo EU in ali J.P. dela za Komisijo ali drugo institucijo EU.

Prvi zahtevek za dopolnilno mnenje

V istem dopisu z dne 13. septembra 2004 je varuh človekovih pravic Komisijo zaprosil tudi za mnenje o odškodninskem zahtevku, ki ga je pritožnik predložil v svojih pripombah.

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru navedla naslednje pripombe:

Kar zadeva projekt LIFE 96 ENV/E/338, Komisija ni mogla izključiti, da so bili neupravičeni stroški, kot so prispevki v naravi, povrnjeni, saj službe Komisije tega projekta niso revidirale, kot je bil projekt LIFE 99/ENV/308. Vendar je ocena upravičenosti nastalih stroškov temeljila na dokumentih, ki jih je predložil upravičenec. V izkazu o izdatkih, ki je bil predložen 12. avgusta 1998 v zvezi s projektom LIFE 96 ENV/E/338, sta bila za vse stroške navedena datum in številka računa, opis nastalih stroškov pa je bil tak, da jih ni bilo mogoče opredeliti kot prispevke v naravi. Poleg tega je upravičenec potrdil, da je imel in plačal vse stroške ("Certificamos que los costes incluidos en el presente "estado de costes" ustreza gastos reales (...)"). Tako je morala Komisija na podlagi elementov, ki jih je takrat imela, in v dobri veri domnevati, da so bili ti stroški dejanski. Vendar je bilo očitno, da prispevkov v naravi, ki ne vključujejo denarnega toka, nikakor ni mogoče šteti za dejansko vključene stroške.

Kar zadeva projekt LIFE 99/ENV/308, je Komisija šele med obiskom 30. septembra in 1. oktobra 2002 ugotovila, da je upravičenec nameraval projektu LIFE zaračunati nekatere stroške, ki so jih imele tretje strani, in nekatere ocene stroškov, ki niso vključevale denarnega toka upravičenca ali njegovih partnerjev. Komisija je upravičenca med obiskom in z dopisom z dne 10. oktobra 2002 takoj ustno opozorila, da taka praksa ni sprejemljiva. V svojem dopisu z dne 17. oktobra 2002 je pritožnik to priznal. Vendar je pritožnik v svojem zadnjem izkazu o izdatkih kljub temu predložil neupravičene stroške.

Ni bilo dokazov, ki bi podprli pritožnikovo trditev, da je Komisija prijavljene prispevke v naravi odobrila kot upravičene stroške. Poleg tega so vsi trije zadevni uradniki potrdili, da niso nikoli predlagali, da bi Komisija pozneje sprejela prispevek v naravi kot upravičen strošek.

V zvezi z odškodninskim zahtevkom je Komisija menila, da pritožnik ni upravičen do odškodnine, saj je Komisija v celoti izvajala pravila, ki se uporabljajo na podlagi Odločbe.

Pripombe, ki jih je Komisija prejela od Računskega sodišča, so se nanašale tudi na projekt LIFE 99/ENV/308. Ta revizija in vsi z njo povezani dokumenti so bili varuhu človekovih pravic na voljo v prostorih Komisije.

Zahtevka za končno plačilo še vedno ni bilo mogoče obdelati, ker Komisija kljub sestanku s pritožnikom 10. maja 2004 še vedno ni prejela popolnega in zadovoljivega odgovora na njen zahtevek za dodatne informacije. Četrti dopis z zahtevo po preostalih manjkajočih informacijah je bil zato poslan pritožniku 30. septembra 2004.

Ugotovljene so bile naslednje večje napake pri upravljanju in nedoslednosti pri finančnem poročanju o projektu LIFE 99/ENV/308.

- Pri nekaterih stroških se preglednice stroškov in bančni izpiski niso ujemali.

- Revizijsko poročilo, ki ga je predložil pritožnik, je le delno krilo stroške projekta in ni vključevalo izjave o neodvisnosti.

- Med začetnimi finančnimi obrazci in popravljenim računovodskim izkazom so bile velike razlike.

- Za nekatere italijanske partnerje je pritožnik menil, da je zelo težko zagotoviti računovodske podatke, in je namesto tega pozval Komisijo, naj "obišče njihove prostore", če so potrebni dokazi.

- Pritožnik je v več finančnih oblikah vključil "varios" ("različne") brez dodatnih podrobnosti o stroških.

- Stroški so bili zaračunani za pet organizacij, ki niso bile vključene v partnerstvo v Odločbi.

Da bi rešila ta položaj, bo Komisija konec novembra 2004 revidirala projekt LIFE 99/ENV/308.

Komisija je zagotovila tudi informacije o tem, ali so osebe, ki jih je omenil varuh človekovih pravic, še vedno delale zanjo ali za druge institucije Skupnosti.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje dodatne pripombe:

Kar zadeva projekt LIFE 96 ENV/E/338, so bile vse utemeljitve odhodkov pripravljene strogo v skladu s takratnimi predlogi pristojnih uradnikov v enoti Komisije za LIFE, revidirala pa jih je revizijska družba v tesnem stiku z enoto LIFE in v skladu z njenimi navodili. Vsi ustrezni dokumenti so bili prikazani in predloženi enoti LIFE. Stroški, prijavljeni v zvezi s prispevki v naravi, so bili dejansko stroški, čeprav niso bila izvršena nobena plačila.

J. B. je predlagal in odobril stvarne prispevke. I. M. in J.-N. B. sta se dobro zavedala sprememb v zvezi z merili za upravičenost in računovodskimi standardi, ki so bile pritožniku naložene v zelo pozni fazi projekta. G. J.P. bi bil tudi izjemna priča.

Kar zadeva izjavo Komisije, da so vsi trije zadevni uradniki potrdili, da niso nikoli predlagali, da bi Komisija pozneje sprejela prispevek v naravi kot upravičen strošek, je treba posebno pozornost nameniti besedi "na poznejši stopnji". Tako je bilo jasno, da je bil položaj prej drugačen.

Pritožnik je predložil tudi pripombe o domnevnih nepravilnostih, na katere se je Komisija sklicevala v svojem zadnjem dopisu varuhu človekovih pravic. Predložila je kopijo svojega dopisa z dne 8. oktobra 2004, s katerim je odgovorila na dopis Komisije z dne 30. septembra 2004. Pritožnik je poleg tega opozoril, da je bila revizija (ki se mu je zdela popolnoma neupravičena) opravljena med 29. novembrom in 2. decembrom 2004.

Ocena in pristop varuha človekovih pravic

Po skrbni preučitvi odgovora Komisije na njegovo zahtevo po dodatnih informacijah in pripomb pritožnika je varuh človekovih pravic menil, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato z dopisom z dne 1. februarja 2005 obvestil Komisijo, da želi pričevati o J. B., I. M. in J.-N. B. V istem dopisu je varuh človekovih pravic Komisijo pozval, naj ga obvesti, ali je že prejela zaključke opravljene revizije in kako namerava nadaljevati v tej zadevi. Varuh človekovih pravic je nadalje opozoril, da je Komisija v svojem dopisu z dne 26. oktobra 2004 trdila, da so se vsi dokumenti, predloženi v okviru projekta LIFE 96 ENV/E/338, nanašali na „številko računa“. Vendar se je na prvi pogled zdelo, da to velja le za najemnino za pisarne ("alquiler oficinas"), ne pa tudi za stroške osebja ("gastos de personal"). Varuhinja človekovih pravic je zato prosila Komisijo, naj pojasni to točko.

Pričanje treh prič
J. B.

Na vprašanje o pritožnikovi trditvi, da je na sestanku 15. februarja 2000 pritožniku povedal, da lahko nadaljuje z zadevnim projektom na enaki podlagi, kot je bila uporabljena za projekt LIFE 96 ENV/E/338, je J. B. dejal, da se ne spominja, da bi podal takšno pripombo. Priča je poudarila, da ni pravilno trditi, da so bili na teh sestankih nastali stroški predstavljeni na podlagi dokumentov. Po navedbah J. B. je pritožnik predstavil celovit pregled odhodkov, vendar ni nikoli imel priložnosti preučiti dokazov, saj to ni bilo njegovo delo. Glede dokumentov, za katere je pritožnik trdil, da jih je izročil na sestanku 20. novembra 2001, je J. B. navedel, da se ne more spomniti, da jih je videl. J. B. je nadalje zanikal, da bi pritožniku „odkrito predlagal“, da bi lahko uporabil prispevke v naravi. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je na sestanku 30. septembra in 1. oktobra 2002 izjavil, da so se merila ali pravila spremenila, je J. B. trdil, da bi lahko prišlo do napačne razlage. Priča je povedala, da je pritožniku poskušala pojasniti, da je bil nadzor okrepljen in da je bil pritožnik opozorjen, da se bo zahtevala dodatna dokumentacija in da bo morda opravljenih več revizij. Po mnenju J. B. bi pritožnik lahko razumel "pravila", kjer so bile mišljene "metode".

J.-N.B.

J.-N.B. je na vprašanje o pripombi, ki jo je po navedbah pritožnika podal na sestanku 30. septembra in 1. oktobra 2002 (v skladu s katero so se pravila spremenila), odgovoril, da po njegovem vedenju ta pripomba ni bila podana. Po navedbah priče je J. B. pritožnika zgolj opozoril na obstoječa pravila. Priča je navedla, da pred tem ni vedela, da namerava pritožnik vključiti stvarne vložke, in da je Komisija to izvedela šele na navedenem sestanku. J.-N.B. je trdil, da je zelo težko opredeliti stvarne vložke, zlasti glede na tisoče dokumentov, ki so bili vključeni v zadevni projekt. Po njegovem mnenju je šlo zgolj za vprašanje, ali bi morala biti Komisija dolžna povrniti stroške, ki niso obstajali. Priča je dodala, da je bil odgovor na to vprašanje vedno negativen. Ko je bila priča pozvana, naj predloži pripombe na dokumente, za katere je pritožnik trdil, da so bili Komisiji predloženi leta 2001, je izjavila, da iz njih ni razvidno, da je zadevna postavka stvarni vložek, in pojasnila pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se taki stroški šteli za upravičene. J.-N.B. je pojasnil, da je Računsko sodišče v svojem poročilu o projektu LIFE 96 ENV/E/338 , menilo, da je potrebno tudi dovoljenje zadevne institucije (ki zadevni osebi omogoča delo na projektu). Dodal je, da je treba to pripombo zaradi njene splošne narave upoštevati tudi pri projektu LIFE 99/ENV/E/308. Priča je poudarila, da se pravila niso spremenila. Dodal pa je, da je Komisija bolj ozaveščena („une prise de conscience“) glede nadzora nad izdatki, ki jih prijavijo upravičenci.

G. I.M.

I. M. je v svojem pričanju izjavil, da se ne spominja pogovora med predstavniki pritožnika in predstavniki Komisije ob obisku 30. septembra in 1. oktobra 2002.

Odgovor Komisije na drugo zahtevo po dodatnih informacijah

Komisija je v svojem odgovoru na drugo zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah podala naslednje pripombe:

Ugotovitve revizije tega projekta so Komisiji končno omogočile obdelavo končnega plačila. Treba je opozoriti, da končno finančno poročilo, prejeto 4. septembra 2003, kljub jasnim navedbam Komisije ni izpolnjevalo standardov Komisije in zato veljavna pravila v takih okoliščinah niso dovoljevala plačila. Po več neuspešnih poskusih Komisije, da bi pridobila vse potrebne informacije, je bilo treba opraviti revizijo na kraju samem. Posledično je bilo izračunano končno plačilo, vendar se je nekaj stroškov (skupni znesek 89.757,53 EUR) še vedno štelo za nesprejemljive. Končno plačilo je bilo potrjeno 30. decembra 2004, dopis s podrobnim izračunom končnega plačila pa je bil pritožniku poslan 28. januarja 2005 (6).

Komisija je v svojem odgovoru na prvo zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah dejansko omenila, da je v izkazu o izdatkih za projekt LIFE 96/ENV/338 navedena številka računa za vse nastale stroške, kar je bil pregled. Posebna narava stroškov za osebje pogosto ni vključevala izdajanja računov kot takih in čeprav je bilo točno, da se za projekt LIFE 96/ENV/338 stroški za osebje niso sklicevali na „številko računa“, so bili ti stroški kljub temu jasno opredeljeni v finančnih oblikah in potrjeni skupaj z vsemi drugimi stroški, ki jih je imel in plačal upravičenec. Tako je Komisija na podlagi elementov, ki jih je takrat imela, in v dobri veri lahko le domnevala, da so bili ti stroški resnični.

Med prejemom zahtevka za vmesno plačilo in prvim dopisom, v katerem so bile zahtevane dodatne informacije, je preteklo 5 ½ mesecev. Glede na to, da ima Komisija na voljo 60 dni, da se odzove na zahtevo upravičenca, bi lahko bila odgovorna za zamudo 3 ½ mesecev. Preostanek časa, na katerega se je skliceval pritožnik, je bilo mogoče v veliki meri pripisati potrebi po pridobitvi dodatnih informacij od pritožnika in proučitvi teh informacij. Obresti na bančno posojilo, ki ga je moral upravičenec najeti, so bile vključene v končno plačilo (obresti za celotno obdobje med zahtevkom za vmesno plačilo in dejanskim plačilom in ne le za trimesečno zamudo ½, za katero bi Komisija lahko prevzela nekaj odgovornosti).

Komisija je predložila tudi več dodatnih pripomb.

Pripombe pritožnika

Izvodi odgovora Komisije na drugo zahtevo za dodatne informacije in prepisi zaslišanja treh prič so bili posredovani pritožniku. Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje pripombe:

Komisija in njeni uradniki so poskušali prikriti dejansko stanje v zvezi z nadzorom projektov LIFE od leta 1997 do poletja 2002.

Projekt 99/ENV/308 je bil tehnično zaključen do 31. maja 2003, stroški pa so bili v celoti upravičeni do 31. avgusta 2003. Naknadno preverjanje in zahteve za dodatne dokumente niso bili potrebni. Izvedena revizija je bila le izgovor za dokončanje projekta pod pritiskom pritožnikovih stikov z varuhom človekovih pravic. Dejansko je bilo plačanih 90 % končnega zahtevanega plačila. Zato je bila tudi velika zamuda pri končnem plačilu (približno 15 mesecev) neupravičena.

J. B. in J. P. sta zagotovila upravne smernice za utemeljitev stroškov. Ti dve osebi in revizor pritožnika so nadzorovali utemeljitev vmesnih in končnih stroškov. Očitno so vsi trije poznali in odobrili stvarne prispevke.

Zamuda pri vmesnem plačilu je bila skoraj eno leto, od konca novembra 2001 do sredine novembra 2002.

Izjave prič so bile napačne, zmedene ali so kazale slab spomin. Iz izjave J.-N.B. je bilo razvidno, da se je razlaga pravil spremenila.

Posebno poročilo Računskega sodišča št. 11/2003 o finančnem instrumentu za okolje (LIFE) z odgovori Komisije (UL 2003, C 292, str. 1):

- Stran 17, točka 60: "(...) upravne določbe za LIFE II upravičencu ne nalagajo obveznosti vodenja ločenih računov za projekt." Komisija je zato pritožnika prisilila, da stori nekaj, kar ni bilo zakonsko zahtevano.

- Stran 18, točka 69: „Zaradi različnih postopkov, ki so jih uporabljale tri enote, ki so upravljale tri sklope programa LIFE, [uradi za tehnično pomoč] niso uporabljali enotnih delovnih metod.“ Tako je bilo očitno, da Komisija ni imela jasnih pravil.

- Stran 20, točka 85: "Od leta 2001 so bila v okviru reorganizacije služb generalnega direktorata vložena velika prizadevanja za odpravo pomanjkljivosti pri upravljanju programa LIFE (...)". To je pokazalo, da so se pravila spremenila.

- Stran 20, zadnji odstavek: „V standardnih upravnih določbah bi bilo treba natančneje opredeliti upravičene stroške, da bi se izognili različnim razlagam.“ To je pokazalo, da je bilo mogoče standardne upravne določbe do datuma priporočila razlagati na različne načine.

Pritožnik je zato ponovil svoj zahtevek za nadomestilo.

ODLOČBA

1 Domnevno nepoštena sprememba meril za upravičenost in računovodskih standardov

1.1 Komisija je s sklepom z dne 28. julija 1999 odobrila finančno podporo za projekt LIFE 99/ENV/E/308, ki se nanaša na "Usklajevanje dejavnosti in prenosa tehnologije za zmanjšanje erozije tal, onesnaženosti vode in emisij CO 2 iz kmetijskih zemljišč v Evropi", ki ga vodi pritožnik (združenje) v partnerstvu z drugimi evropskimi združenji na Danskem, v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Portugalskem, v Španiji in Združenem kraljestvu. Najvišji prispevek Skupnosti je bil določen v višini 1 394 448 EUR, kar ustreza 50 % celotnega proračuna. Po navedbah pritožnika so večino dela in dejavnosti, vključenih v projekt, opravili člani njegovega upravnega odbora, osebje različnih univerz, raziskovalni inštituti in drugi partnerji. Drugi prispevki v naravi so vključevali uporabo zmogljivosti (pisarne, laboratoriji) in/ali tajniško osebje partnerskih organizacij.

Po navedbah pritožnika so bili taki prispevki sprejeti v okviru prejšnjega projekta LIFE, ki ga je izvedel (projekt LIFE 96 ENV/E/338). Pritožnik je nadalje trdil, da Odločba Komisije z dne 28. julija 1999 o odobritvi tega projekta v tej točki ni bila natančna in da se je Komisija na prvem sestanku udeležencev 15. februarja 2000 strinjala, da se ta projekt lahko obravnava na enak način kot prejšnji.

Po navedbah pritožnika je bilo šele ob obisku več uradnikov iz enote Komisije LIFE 30. septembra in 1. oktobra 2002 ustno obveščeno, da zadevni stroški niso upravičeni. Komisija je svoje stališče potrdila v dopisu z dne 10. oktobra 2002.

Pritožnik je tudi navedel, da je Komisija nove računovodske standarde uvedla v pozni fazi projekta. Po navedbah pritožnika so bili vsi odhodki upravičeni, revizorji pa so revidirali ustrezne dokumente in računovodske izkaze. Komisija je kljub temu zaprosila za dodatne podrobnosti v zvezi s temi odhodki.

Pritožnik je trdil, da je zelo nepošteno spremeniti merila za upravičenost stroškov in uvesti nove računovodske standarde v pozni fazi projekta, skoraj tri leta po njegovem začetku.

1.2 Komisija je v svojem mnenju poudarila, da je v svoji odločbi o odobritvi nepovratnih sredstev jasno navedla, da se za upravičene štejejo samo stroški, ki jih je upravičenec dejansko imel (člen 3.3 Priloge II). Po mnenju Komisije je med obiskom 30. septembra in 1. oktobra 2002 ugotovila, da je pritožnik nameraval projektu LIFE zaračunati nekatere stroške, ki so jih imele tretje osebe in niso bili predvideni v predlogu, ter ocene stroškov, ki niso vključevale denarnega toka pritožnika ali njegovih partnerjev. Komisija je navedla, da je pritožnika takoj opozorila, da taka praksa ni v skladu s členom 3 Priloge II k Odločbi. Po mnenju Komisije Komisija te prakse ni odkrila pred pregledom na kraju samem. Komisija je nadalje trdila, da niso bili ugotovljeni niti dokazi pritožnika niti dokumentacija v spisu, ki bi dokazovali, da je Komisija navedene prispevke v naravi odobrila kot upravičene stroške. Komisija meni, da je dosledno uporabljala enaka merila za upravičenost, določena v standardnih upravnih določbah, s katerimi je bil pritožnik seznanjen in se je z njimi strinjal na začetku projekta.

Komisija je nadalje navedla, da ni uvedla novih računovodskih standardov, temveč je le zahtevala, da pritožnik upošteva računovodske standarde, potrebne za izpolnjevanje zahtev standardnih upravnih določb. Po mnenju Komisije je na podlagi obiska septembra/oktobra 2002 ugotovila, da računovodski sistem pritožnika ni ustrezen. Pritožnik se je pozneje strinjal, da bo upošteval zahtevane računovodske standarde.

1.3 Pritožnik je v svojih pripombah poudaril, da dokumenti, ki jih je predložil Komisiji v okviru projekta LIFE 96 ENV/E/338, kažejo, da so bili v ta projekt vključeni in sprejeti stvarni prispevki. Po navedbah pritožnika je te prispevke v naravi izrecno predlagala in odobrila enota Komisije za LIFE ter so se šteli za „dejansko nastale stroške“ v smislu člena 3 Priloge II k Sklepu.

Pritožnik je trdil, da sta mu odgovorna uradnik Komisije (g. J.B.) in zunanji pomočnik (g. J.P.) v skoraj treh letih sedanjega projekta, do obiska 30. septembra/1. oktobra 2002, odkrito predlagala podobne stvarne prispevke. Po mnenju pritožnika je bila trditev Komisije, da prej ni odkrila, da so bili taki prispevki v naravi vključeni v projekt, popolnoma napačna. Pritožnik je trdil, da so bili na sestanku 28. novembra 2001, ki sta se ga udeležila J. B. in zunanji pomočnik, dokumenti v zvezi s stvarnimi prispevki portugalskega projektnega partnerja pregledani in v celoti sprejeti. Pritožnik je tudi trdil, da je J. B. med obiskom 30. septembra in 1. oktobra 2002 odkrito priznal, da so se pravila spremenila. Po navedbah pritožnika so bili na tem sestanku prisotni drugi uradniki enote LIFE (g. I.M. in g. J.-N.B.).

Pritožnik je tudi menil, da ni res, da on in njegovi partnerji nimajo ustreznega računovodskega sistema. Pritožnik je trdil, da so bili računovodski sistemi na voljo uradnikom iz enote Komisije LIFE in zunanjemu pomočniku ob vseh obiskih pred oktobrom 2002 in da ni bil nikoli podan noben predlog za kakršne koli spremembe.

1.4 Glede na te argumente je varuh človekovih pravic menil, da so potrebne nadaljnje preiskave. Zato je na Komisijo naslovil zahtevo za dodatne informacije in jo med drugim pozval, naj predloži informacije o uradnikih, ki so obravnavali zadevo.

1.5 Komisija se je v svojem odgovoru strinjala, da ne more izključiti, da so bili neupravičeni stroški, kot so prispevki v naravi, povrnjeni za projekt LIFE 96 ENV/E/338. Vendar je poudarila, da je ocena upravičenosti nastalih stroškov temeljila na dokumentih, ki jih je predložil upravičenec, in da so bili nastali stroški opisani tako, da jih ni bilo mogoče opredeliti kot prispevke v naravi. Po mnenju Komisije je morala torej na podlagi elementov, ki jih je takrat imela, in v dobri veri domnevati, da so bili ti stroški dejanski. Vendar je bilo očitno, da prispevkov v naravi, ki ne vključujejo denarnega toka, nikakor ni mogoče šteti za dejansko vključene stroške. Komisija je ponovila svojo trditev, da je v zvezi s projektom LIFE 99/ENV/308 šele med obiskom 30. septembra in 1. oktobra 2002 ugotovila, da namerava upravičenec projektu LIFE zaračunati nekatere stroške, ki so jih imele tretje strani, in nekatere ocene stroškov, ki niso vključevale denarnega toka upravičenca ali njegovih partnerjev.

Komisija je navedla, da ni bilo dokazov, ki bi podprli pritožnikovo trditev, da je Komisija prijavljene prispevke v naravi odobrila kot upravičene stroške. Poleg tega je ugotovila, da so vsi trije zadevni uradniki potrdili, da niso nikoli predlagali, da bi Komisija pozneje sprejela prispevek v naravi kot upravičen strošek.

1.6 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da so bile vse utemeljitve stroškov podane strogo, kot so takrat predlagali pristojni uradniki v enoti Komisije LIFE, in da so bili stroški, prijavljeni v zvezi s stvarnimi prispevki, dejansko stroški, čeprav plačila niso bila izvršena.

1.7 V teh okoliščinah je varuh človekovih pravic menil, da je potrebno pričanje treh vpletenih uradnikov Komisije. Priče so bile zaslišane 4. in 5. aprila 2005.

1.8 Kopije prepisov izjav prič so bile posredovane pritožniku. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da so bile te izjave napačne, nejasne ali da so kazale na slab spomin zadevnih uradnikov. Po navedbah pritožnika je osebje Komisije poznalo in odobrilo stvarne prispevke. Pritožnik je nadalje navedel, da je iz izjave g. J.-N.B. jasno razvidno, da se je razlaga pravil spremenila.

Pritožnik je opozoril, da je bil projekt 99/ENV/308 tehnično zaključen do 31. maja 2003 in da so bili stroški v celoti upravičeni do 31. avgusta 2003. Po mnenju pritožnika je bilo naknadno preverjanje in zahteve za nadaljnje dokumente nepotrebno. Pritožnik je trdil, da je bila revizija projekta, ki je bila izvedena konec leta 2004, le izgovor za dokončanje projekta.

Pritožnik je poleg tega menil, da je treba upoštevati Posebno poročilo Računskega sodišča št. 11/2003 o finančnem instrumentu za okolje (LIFE) z odgovori Komisije (UL C 292, str. 1).

1.9 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da so pogoji, ki so v tem primeru veljali za financiranje EU, določali, da se za upravičene štejejo samo stroški, ki jih je upravičenec dejansko imel (člen 3.3 Priloge II). Glede na to določbo varuh človekovih pravic meni, da je Komisija upravičeno menila, da ocene stroškov, ki niso vključevale denarnega toka pritožnika ali njegovih partnerjev, niso pomenile upravičenih stroškov.

1.10 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik trdi, da je Komisija sprejela milejši pristop glede prispevkov v naravi v zvezi s prejšnjim projektom, ki ga je izvedel pritožnik, projektom LIFE 96 ENV/E/338. Komisija je v svojem mnenju priznala, da ne more izključiti možnosti, da so bili izdatki, ki ne vključujejo denarnega toka, sprejeti kot upravičeni za namene tega prejšnjega projekta. Zdi se torej, da pritožnik trdi, da je upravičeno pričakoval, da bo Komisija sprejela enak pristop k sedanjemu projektu.

Vendar je treba opozoriti, da iz sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da mora biti izpolnjenih več pogojev, da se lahko tožeča stranka sklicuje na legitimna pričakovanja (7). Prvi od teh pogojev je, da mora uprava dati jasna, brezpogojna in skladna zagotovila. V tem primeru je pritožnik trdil, da je enota Komisije za LIFE izrecno predlagala in odobrila ustrezne prispevke v naravi. Vendar dokumentacija, predložena varuhu človekovih pravic, ne dokazuje, da so bila taka zagotovila dana. Zlasti je treba opozoriti, da dokumenti v zvezi s prejšnjim projektom – projektom LIFE 96 ENV/E/338 – v zvezi s tem niso prepričljivi. Dejstvo, da je Komisija morda sprejela postavke, ki ne vključujejo denarnega toka v okviru tega projekta, ne zadostuje za dokaz, da je Komisija predlagala uporabo enakega pristopa pri projektu, na katerega se nanaša ta pritožba.

1.11 Da bi poskusil razjasniti zadevo, je varuh človekovih pravic prisluhnil uradnikom Komisije, ki jih je pritožnik navedel kot odgovorne za njegov primer. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da nobeden od zadevnih uradnikov ni mogel potrditi, da so bile izjave, ki jih je navedel pritožnik, podane. V zvezi z izjavo J.-N.B. je res, da je ta priča poudarila, da se je Komisija bolj zavedala („une prise de conscience“) glede nadzora nad izdatki, ki so jih prijavili upravičenci. Vendar je treba opozoriti, da je ta priča poudarila tudi, da se pravila niso spremenila. Če bi bilo mogoče to izjavo (in izjavo J. B.) razumeti tako, da pomeni, da bi Komisija v preteklosti lahko storila več v zvezi z nadzorom stroškov, to ne dokazuje, da je Komisija uporabila nova pravila ali pritožniku dala zagotovila, da bi lahko in moral ravnati tako kot v preteklosti.

Vendar se zdi koristno dodati, da so preiskovalna pooblastila varuha človekovih pravic omejena, saj lahko varuh človekovih pravic priča le uradnikom EU (ne pa tudi drugim osebam, kot je J. P., zunanji pomočnik). Pritožnik se lahko še naprej obrne na pristojno jurisdikcijo, ki bi lahko imela širša preiskovalna pooblastila.

1.12 Varuh meni, da ni mogoče trditi, da je bilo ravnanje Komisije skrajno nepošteno, ker ni bilo legitimnega pričakovanja (da bo Komisija pri sedanjem projektu uporabila enak pristop kot pri projektu LIFE 96 ENV/E/338). V zvezi s tem je treba upoštevati dejstvo, da se obravnavana zadeva nanaša na način uporabe javnih sredstev, ki so na voljo Komisiji. Po mnenju varuha človekovih pravic je dobra upravna praksa, da se pri ugotavljanju, ali so bila ta sredstva porabljena v skladu s pravili, določenimi za ta namen, uporabljajo strogi standardi. Varuhinja človekovih pravic meni, da se zaradi dejstva, da je Komisija v preteklosti morda uporabljala manj stroge standarde, njen pristop v obravnavani zadevi ne zdi skrajno nepošten, kot trdi pritožnik.

1.13 V zvezi z vprašanjem računovodskih standardov varuh človekovih pravic meni, da je iz dokumentov, ki so mu bili predloženi, razvidno, da je Komisija pritožnika večkrat pozvala, naj predloži dodatne in boljše informacije, in da se je na koncu odločila opraviti revizijo zadevnega projekta. Varuhinja človekovih pravic razume, da je pristop Komisije pritožniku povzročil veliko dodatnega dela. Vendar pa ne more sprejeti trditve pritožnika, da so bile te dodatne zahteve za informacije in preverjanja nepotrebne in da so bile vse informacije na voljo že leta 2003. Treba je opozoriti, da je iz dopisa Komisije pritožniku z dne 28. januarja 2005 razvidno, da so bili stroški v višini skoraj 90 000 EUR razglašeni za neupravičene. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic meni, da ni bilo dokazano, da so bili dodatni pregledi, ki jih je izvedla Komisija, odvečni.

1.14 Varuh na podlagi navedenega meni, da pritožnik ni mogel utemeljiti svoje prve trditve.

2 Domnevno nesprejemljiva zamuda v zvezi z vmesnim plačilom

2.1 Pritožnik je trdil, da je prišlo do nesprejemljive zamude pri vmesnem plačilu (v višini 40 % skupnega zneska financiranja EU). Po navedbah pritožnika je bila ustrezna dokumentacija Komisiji predložena decembra 2001. Po navedbah pritožnika so bila večkrat po telefonu dana ustna zagotovila, da bo plačilo izvedeno v „nekaj tednih“. Vendar je Komisija 3. junija 2002 zahtevala dodatne informacije, ki so bile poslane 26. junija 2002. Komisija je 10. oktobra zahtevala dodatne informacije in jih predložila 15. oktobra 2002. Vmesno plačilo je bilo končno prejeto novembra 2002.

2.2 Komisija je v svojem mnenju ugotovila, da je pritožnik 7. decembra 2001 zahteval vmesno plačilo. Komisija je obžalovala dejstvo, da pritožnik ni bil ustrezno obveščen v obdobju petih mesecev in pol, od datuma svoje zahteve decembra 2001 do datuma dopisa z dne 3. junija 2002, s katerim je bilo plačilo začasno ustavljeno.

2.3 Komisija je v svojem odgovoru na drugo zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah ugotovila, da je od prejema zahteve za vmesno plačilo do prvega dopisa, v katerem so bile zahtevane dodatne informacije, preteklo 5 ½ mesecev. Glede na to, da je imela na voljo 60 dni, da se odzove na zahtevo upravičenca, je Komisija menila, da bi lahko bila odgovorna za zamudo 3 ½ mesecev. Komisija je dodala, da so bile obresti na bančno posojilo, ki ga je moral upravičenec najeti, vključene v končno plačilo. Poudarila je, da so bile obresti izračunane za celotno obdobje med zahtevkom za vmesno plačilo in dejanskim plačilom in ne le za trimesečno zamudo ½, za katero bi Komisija lahko prevzela nekaj odgovornosti.

2.4 V svojih pripombah na ta odgovor je pritožnik poudaril, da je bila zamuda pri vmesnem plačilu skoraj eno leto, od konca novembra 2001 do sredine novembra 2002.

2.5 Dobra upravna praksa je, da se plačila izvedejo čim prej in vsaj v rokih, ki so v ta namen predvideni v ustreznih predpisih. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se Komisija strinja, da je pri obravnavi zahtevka za vmesno plačilo prišlo do zamude. Glede na to, (1) da ima Komisija na voljo 60-dnevni rok za izvedbo plačil in (2) da se zdi, da je Komisija po svojem dopisu z dne 3. junija 2002 ravnala s potrebno skrbnostjo, varuh človekovih pravic meni, da je zamuda 3 ½ mesecev in ne skoraj eno leto (kot je trdil pritožnik). Vendar je treba opozoriti, da se zdi, da je Komisija vsekakor plačala obresti zaradi zamude pritožniku za celotno obdobje med zahtevkom za vmesno plačilo in datumom plačila.

2.6 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe.

3 Domnevno sistematična zamuda pri končnem plačilu

3.1 Pritožnik je trdil, da je bilo končno plačilo sistematično odloženo. Po navedbah pritožnika je bila ustrezna dokumentacija Komisiji predložena 28. avgusta 2003.

3.2 Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je pritožnik zahtevek za končno plačilo prejel 4. septembra 2003. Ob koncu postopka ocenjevanja Komisije je bil pritožniku 25. novembra 2003 poslan dopis o začasni ustavitvi plačila. Po navedbah Komisije je bilo v tem dopisu navedenih več pomanjkljivosti in zahtevane so bile dodatne informacije. Dne 22. decembra 2003 je pritožnik poslal nov zahtevek za plačilo, vključno z odgovori na nekatera vprašanja, ki jih je postavila Komisija. Vendar po navedbah Komisije pritožnik še vedno ni posredoval pomembnih informacij in še vedno ni popravil ali obravnaval drugih vprašanj, ki jih je izpostavila Komisija. V svojem dopisu z dne 22. decembra 2003 je pritožnik napovedal, da bodo kmalu posredovani nekateri pomembni dokumenti. Komisija je 2. marca 2004 pritožnika pisno opomnila na manjkajoče dokumente in ga obvestila o nerešenih težavah.

Komisija je trdila, da je bil zahtevek za vmesno plačilo sprejet pod strogim pogojem, da bodo vsa finančna vprašanja, ki se pojavijo v tej fazi, dokončno rešena v končnem poročilu/navedbi stroškov. Po mnenju Komisije to očitno ni bilo tako, saj je več vprašanj ostalo nejasnih. Komisija zato še vedno ni mogla obravnavati zahtevka za končno plačilo.

3.3 Komisija je v svojem odgovoru na prvo zahtevo varuha človekovih pravic po informacijah poudarila, da še vedno ni mogoče obdelati zahteve za končno plačilo, saj kljub srečanju s pritožnikom 10. maja 2004 še vedno ni prejela popolnega in zadovoljivega odgovora na svojo zahtevo po dodatnih informacijah. Četrti dopis z zahtevo po preostalih manjkajočih informacijah je bil zato poslan pritožniku 30. septembra 2004. Komisija je navedla nepravilnosti, ki jih mora po njenem mnenju pritožnik še obravnavati.

3.4 Pritožnik je v svojih pripombah na ta odgovor podal pripombe o domnevnih nepravilnostih, na katere se je Komisija sklicevala v svojem zadnjem dopisu varuhu človekovih pravic. Pritožnik je poleg tega opozoril, da je bila revizija (ki se mu je zdela popolnoma neupravičena) opravljena med 29. novembrom in 2. decembrom 2004.

3.5 Komisija je v svojem odgovoru na drugo zahtevo varuha človekovih pravic po informacijah poudarila, da so ji ugotovitve revizije sedanjega projekta končno omogočile obdelavo končnega plačila. Komisija je poudarila, da je bilo treba po več neuspešnih poskusih pridobitve vseh potrebnih informacij opraviti revizijo na kraju samem. Posledično je bilo izračunano končno plačilo, vendar se je nekaj stroškov (skupni znesek 89.757,53 EUR) še vedno štelo za nesprejemljive. Po mnenju Komisije je bilo končno plačilo potrjeno 30. decembra 2004, dopis s podrobnim izračunom končnega plačila pa je bil pritožniku poslan 28. januarja 2005.

3.6 Varuh ugotavlja, da je med datumom, ko je Komisija prejela zahtevek za končno plačilo (4. september 2003), in datumom, ko je bilo to plačilo izvršeno (decembra 2004 ali januarja 2005), preteklo precej časa. Zato je treba preučiti, ali obstajajo dokazi o obstoju sistematične zamude, kot jo zatrjuje pritožnik. V ta namen je treba upoštevati različne ukrepe, ki jih je Komisija sprejela med tem postopkom.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil pritožniku 25. novembra 2003 poslan dopis, v katerem je odgovoril na pritožnikovo zahtevo (in odložil plačilo). Obdobje, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo zahtevka za plačilo (nekoliko več kot 2 ½ meseca), se kot tako ne zdi pretirano.

Varuh nadalje ugotavlja, da je Komisija trdila, da se je njen dopis z dne 25. novembra 2003 nanašal na nekatere pomanjkljivosti in da je pritožnik nato 22. decembra 2003 predložil nov zahtevek za plačilo. Po mnenju Komisije je pritožnik v dopisu z dne 22. decembra 2003 napovedal, da bodo nekateri pomembni dokumenti kmalu poslani in da je Komisija 2. marca 2004 pritožniku pisala, naj ga opomni na manjkajoče dokumente in ga obvesti o nerešenih težavah. Zdi se, da pritožnik ne izpodbija tega poročila Komisije o dogodkih. maja 2004 je potekal sestanek med službami Komisije in Komisijo. Komisija je 3. junija 2004 (in torej manj kot mesec dni po tem sestanku) na pritožnika naslovila zahtevo za dodatne informacije. Po mnenju varuha človekovih pravic to zaporedje dogodkov ne dokazuje, da je prišlo do sistematične zamude, kot trdi pritožnik.

Pritožnik je 30. julija 2004 odgovoril na zahtevo po dodatnih informacijah. Komisija je 30. septembra 2004 predlagala revizijo te zadeve. Ob upoštevanju dejstva, da je pritožnikov odgovor prispel na Komisijo v počitniškem obdobju, varuh človekovih pravic meni, da ni bilo pretirane zamude pri odzivu Komisije nanj.

Revizija je bila opravljena konec novembra in v začetku decembra 2004. Končno plačilo je bilo izvedeno konec decembra ali januarja 2005.

Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da kronologija dogodkov ne kaže na sistematično zamudo Komisije pri obravnavi končnega plačila.

3.7 Varuh se strinja, da zgolj dejstvo, da je Komisija zahtevala dodatne informacije ali se odločila za izvedbo revizije, ne izključuje možnosti sistematične zamude, kot trdi pritožnik. Do take zamude bi prišlo, če bi Komisija nadaljevala preiskavo, čeprav je že razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami. Treba je opozoriti, da pritožnik trdi, da so bile vse potrebne informacije na voljo že leta 2003. Vendar je treba, kot je poudarjeno zgoraj (glej točko 1.12), upoštevati dejstvo, da so bili v končni odločitvi o pritožnikovem zahtevku za končno plačilo stroški v višini skoraj 90 000 EUR razglašeni za neupravičene. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic meni, da ni bilo dokazano, da so bili dodatni pregledi, ki jih je izvedla Komisija, odvečni.

3.8 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s tretjo trditvijo pritožnika ni mogoče ugotoviti nepravilnosti.

4 Odškodninski zahtevek

4.1 Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da so dodatne računovodske zahteve, ki jih je naložila Komisija, povzročile veliko povečanje tehničnega in upravnega dela ter s tem stroškov. Po navedbah pritožnika so povzročili tudi veliko moralno škodo njemu in njegovim partnerjem ter nekatere od njih približali stečaju. Pritožnik je menil, da je bil minimalni znesek gospodarskih izgub, ki mu jih je povzročila Komisija, ocenjen na 931 009,05 EUR. Po mnenju pritožnika bi moral varuh človekovih pravic upoštevati te izgube in Komisijo zavezati, da jih plača.

4.2 Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zaprosila za dodatno mnenje o tej nadaljnji zahtevi. V tem mnenju je Komisija navedla, da pritožnik ni bil upravičen do odškodnine, ker je Komisija v celoti izvajala pravila, ki se uporabljajo v skladu z Odločbo.

4.3 Glede na njegove ugotovitve v zvezi s pritožnikovimi trditvami varuh človekovih pravic meni, da bi odškodninski zahtevek lahko temeljil le na zamudi Komisije pri obravnavi zahtevka za vmesno plačilo. Vendar se zdi, kot je navedeno zgoraj (glej točko 2.5), da je Komisija pritožniku že plačala obresti zaradi te zamude. Zdi se torej, da je Komisija pritožniku izplačala nadomestilo za nepravilnosti, do katerih je prišlo pri obravnavi zahtevka za vmesno plačilo.

4.4 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija v zvezi s prvo in tretjo trditvijo ni ravnala nepravilno. Kar zadeva drugo trditev in trditev, se zdi, da ni razlogov za nadaljnje preiskave. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Pismo pritožnika z dne 26. junija 2002 (kopijo katerega je predložila Komisija skupaj s svojim mnenjem) se nanaša na pismo, ki ga je Komisija poslala 3. junija 2002 (kopijo katerega je predložila tudi Komisija). Varuh zato domneva, da je pritožnikovo sklicevanje na "28. maj 2002" napačno.

(2) Pritožnik se je v dopisu z dne 26. junija 2002 skliceval na prispevek v višini 1.394.107,68 EUR. Vendar se zdi ta majhna razlika nepomembna za namene te preiskave.

(3) Po mnenju Komisije je te nepravilnosti odkrilo Računsko sodišče. Vendar je Komisija v svojem odgovoru na prvo zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah ugotovila, da bi lahko bilo njeno mnenje v zvezi s tem zavajajoče in da je nepravilnosti odkrila sama Komisija, na katero je opozorilo Računsko sodišče.

(4) Ta vprašanja so navedena v mnenju Komisije.

(5) Pritožnik je kopije teh dokumentov predložil varuhu človekovih pravic.

(6) Iz tega dopisa je razvidno, da je skupni znesek prispevka EU znašal 1 366 436,84 EUR.

(7) Glej na primer sodbo Sodišča prve stopnje z dne 4. maja 2005 v zadevi Castets proti Komisiji (T-398/03, še neobjavljena, točka 34).