Strasbourg, 11. marca 2004

Spoštovana gospa L.,

oktobra 2002 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji zaradi domnevnega pomanjkanja potrebne skrbnosti delegacije institucije v Gvatemali pri registraciji vašega avtomobila z diplomatsko registrsko tablico.

Dne 28. oktobra 2002 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Mnenje Komisije sem prejel 21. februarja 2003 in vam ga poslal s pozivom k predložitvi pripomb. Vaše pripombe sem prejel 9. aprila 2003. oktobra 2003 sem pisal predsedniku Evropske komisije, da bi poiskal sporazumno rešitev vaše pritožbe. Komisija je odgovorila 18. novembra 2003 in odgovor sem vam posredoval za morebitne pripombe. Vaše pripombe sem prejel 14. januarja 2004.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so dejstva v zadevi, če povzamemo, naslednja:

Aprila 1999 se je pritožnik pridružil delegaciji Komisije v Gvatemali kot mladi strokovnjak. Takrat je bila obveščena o svoji pravici do nakupa neobdavčenega vozila. Junija 1999 je kupila avto od ameriškega prodajalca avtomobilov. Po dostavi vozila je pritožnik predložil potrebno dokumentacijo odgovorni osebi v delegaciji Komisije, ki je 10. avgusta 1999 vložila zahtevo za diplomatsko registracijo pri gvatemalskih organih. Ta odgovornost je bila zaupana zunanjemu svetovalcu. Pritožniku je bila odobrena trimesečna začasna registrska tablica, v kateri naj bi bil postopek zaključen.

Po prihodu novega vodje delegacije novembra 1999 je bila odgovornost za ravnanje z diplomatskimi registrskimi tablicami prenesena na administrativnega pomočnika delegacije. Vodja delegacije je odgovornemu uradniku naročil, naj pospeši odprte postopke za izdajo diplomatskih registrskih tablic osebju delegacije. Kljub njegovim navodilom diplomatska registracija pritožnikovega vozila ni bila dokončana do konca leta 2001. Edini odgovor, ki ga je pritožnica prejela na številne zahteve, naslovljene na pristojnega uradnika, je bil, da gvatemalski organi še niso sprejeli odločitve. Ob koncu pritožnikove napotitve aprila 2002 njenemu avtomobilu še ni bila podeljena diplomatska registrska tablica. Zaradi razmer pritožnica ni mogla dokončati prodaje vozila, o kateri se je najprej dogovorila s kolegom iz delegacije za ceno 2000 USD.

Pritožba varuhinji človekovih pravic je vsebovala dolgo prilogo, ki je vsebovala številne izmenjave med pritožnikom in službami Komisije, tako v njeni delegaciji v Gvatemali kot v GD RELEX. Zajemal je tudi več internih obvestil o težavi, ki so jih pripravile različne službe Komisije.

Če povzamemo, pritožnica trdi, da pristojni uradniki Komisije niso skrbno vodili upravnega postopka za diplomatsko registracijo njenega avtomobila in da so pokazali pomanjkanje pripravljenosti za izvedbo potrebnih postopkov. Trdi, da bi morala Komisija priznati njeno krivdo, dokončati postopek in ji povrniti nastale izgube.

Poizvedba

Mnenje Evropske komisije

Komisija je v svojem mnenju z dne 13. februarja 2003 na kratko pojasnila, da je pritožnik delal kot nižji strokovnjak v svoji delegaciji v Gvatemali od 28. marca 1999 do 7. marca 2001. Pritožniku so bili kot nižji izvedenki na podlagi Dunajske konvencije podeljeni privilegiji in imunitete na enak način kot uradnikom Komisije.

Pritožnica je kmalu po prihodu kupila avtomobil in ga začasno registrirala z diplomatsko registrsko tablico. Čeprav bi morala biti končna registracija običajno opravljena v treh mesecih po začasni registraciji, postopek še ni zaključen. Institucija je navedla, da bo upravni pomočnik delegacije, ki naj bi bil najbolj seznanjen z lokalnimi življenjskimi razmerami, glavni vir pomoči pritožniku na kraju samem pri različnih upravnih postopkih, ki jih je treba opraviti (formalnosti priseljevanja, vizumi, dovoljenja za prebivanje, vozniška dovoljenja, uvoz osebnih predmetov itd.). Med pritožnikovim mandatom v Gvatemali je to funkcijo opravljal lokalni uslužbenec, g. M. R. Komisija je priznala, da vloge njegovega odgovornega uradnika v tej zadevi ni bilo mogoče ugotoviti. Poleg tega institucija od dne, ko je 30. septembra 2002 zapustil delegacijo, ni mogla zahtevati njegovih pripomb.

Čeprav je delegacija Komisije vedno na voljo za pomoč uslužbencem pri praktičnih vidikih njihovega bivanja v državi, mora zadevni posameznik zagotoviti, da stori vse, kar je potrebno za upoštevanje veljavnih lokalnih predpisov. Zato bi morala oseba ob koncu napotitve zagotoviti, da so izpolnjene vse pravne zahteve za odstranitev njenega osebnega vozila v državi.

Službe Komisije v Bruslju (GD RELEX) so bile o težavi prvič obveščene januarja 2002, tj. več kot deset mesecev po tem, ko je pritožnik zaključil pogodbo in zapustil državo. Službe Komisije so sistematično odgovarjale na vsa obvestila, fakse in elektronska sporočila pritožnice ter ji svetovale, naj za rešitev težave najame odvetnika.

Pritožnik trenutno nima pravne povezave s Komisijo, zato težava ne spada več v pristojnost delegacije Komisije v Gvatemali.

Komisija je nazadnje izrazila obžalovanje, da pritožnica med dvoletnim bivanjem ni zagotovila, da je bilo vozilo ustrezno registrirano. Zato je Komisija s tem, da je ob odhodu iz države po opravljeni nalogi pustila svoj avtomobil za sabo, menila, da je sprejela implicitna tveganja svojega dejanja.

Pripombe pritožnika

Pritožnica je v svojih pripombah izpodbijala nekatere trditve Komisije. Poudarila je, da lahko potrebne ureditve za podelitev diplomatske registrske tablice sprejme le delegacija Komisije v Gvatemali in da se zato ne more pogajati z gvatemalskimi oblastmi. Vodja delegacije je to jasno poudaril v svojem telefaksu pritožniku z dne 4. marca 2002.

Pritožnik je opozoril, da Komisija pred odhodom iz delegacije v Gvatemali ali po njem ni nikoli nasprotovala zakonitosti nakupa njegovega vozila. Poudarila je, da je vodja delegacije šest mesecev po sklenitvi njene pogodbe v elektronskem sporočilu z dne 25. septembra 2001 pojasnil, da je treba obnoviti pogajanja z gvatemalskimi organi v zvezi z njenim vozilom.

Kar zadeva njene pristope do institucije, je pritožnica poudarila, da se je najprej obrnila na pristojne uradnike v delegaciji Komisije v Gvatemali, da bi spoštovala ustrezen postopek. Šele ko so bili ti pristopi na videz neuspešni, je skušala službe Komisije v Bruslju opozoriti na to težavo.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Varuhinja človekovih pravic je po skrbni oceni mnenja in ugotovitev menila, da se Komisija na pritožbo ni ustrezno odzvala. Člen 3(5) Statuta varuha človekovih pravic (1) določa, da mora varuh človekovih pravic, kolikor je to mogoče, skupaj z zadevno institucijo poiskati rešitev za odpravo nepravilnosti in ugoditev pritožbi. Začasna ugotovitev varuhinje človekovih pravic je bila, da bi morala Komisija sprejeti potrebne pobude za lažjo rešitev zadeve v razumnem roku in da bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do nepravilnosti. Začasni sklep je temeljil na naslednjih premislekih:

Prvotna zahteva pritožnika je bila vložena avgusta 1999. Takrat je dobila trimesečno začasno diplomatsko registrsko tablico. Dokončna registracija bi morala biti običajno opravljena v treh mesecih od začasne registracije. Do aprila 2002, ob koncu pritožnikove napotitve, postopek še ni bil zaključen. Institucija ni mogla upoštevati te velike zamude, saj je preprosto navedla, da takratne vloge pristojnega uradnika delegacije ni bilo mogoče določiti.

Varuh človekovih pravic je zato v pismu z dne 6. oktobra 2003 predlagal, da bi Komisija lahko sprejela ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bi pristojni nacionalni organi dokončali pritožnikovo zahtevo za diplomatsko registracijo njenega vozila ali, če ta možnost ne bi bila več izvedljiva, pritožniku ponudili ustrezno odškodnino.

Komisija je v svojem odgovoru najprej ugotovila, da je od svoje delegacije v Gvatemali prejela dodatne pripombe, ki so prispele prepozno, da bi jih Komisija lahko upoštevala v svojem prvem mnenju. Institucija je pojasnila, da je lokalni uslužbenec delegacije, pristojen za upravo, vložil vizum v spis za registracijo pritožnikovega vozila in ga poslal ustreznim nacionalnim organom, da bi se lahko začel postopek registracije.

Komisija je priznala, da se zdi dobava diplomatskih registrskih tablic običajna praksa, kar zadeva diplomatske službe, in bi jo bilo treba obravnavati kot upravno prednost. Diplomatske registrske tablice se dostavijo le, če in ko se ustrezni službi predložijo vsi dokumenti, potrebni za redno registracijo.

Kot so poudarile službe Komisije v obvestilih z dne 12. aprila 2002 in 28. januarja 2003, pritožnica ni predložila računa, ki bi dokazoval, da je bila dejanska lastnica vozila, in deklaracije o uvozu za trajno uporabo. Vozilo je vstopilo v Gvatemalo z deklaracijo o začasnem uvozu za 30 dni, nato pa bi ga bilo treba ponovno izvoziti v Združene države.

Komisija je sklenila, da zaradi teh nepravilnosti, za katere je bila edina odgovorna pritožnica, njenega vozila ni bilo mogoče registrirati. Komisija je dodala, da bi lahko pritožnik, ko je po dveh letih dela v delegaciji Komisije v Gvatemali zapustil državo, vozilo ponovno izvozil v Združene države, ki so njegova matična država. Namesto tega se je odločila, da ga bo poskusila prodati lokalno, čeprav je vedela, da upravni položaj vozila ni v skladu z lokalno zakonodajo o uvozu vozil.

Na podlagi teh argumentov je Komisija zavrnila kakršno koli odgovornost za položaj in kakršno koli odgovornost do pritožnika.

Varuhinja človekovih pravic je odgovor Komisije posredovala pritožniku. V repliki je ponovila trditve, ki jih je navedla v pritožbi in stališčih.

ODLOČBA

1. Potrebna skrbnost Komisije pri registraciji pritožnikovega avtomobila

1.1 Pritožnica trdi, da pristojni uradniki Komisije niso skrbno vodili upravnega postopka za diplomatsko registracijo njenega avtomobila in da so pokazali pomanjkanje pripravljenosti za sprejetje potrebnih ukrepov. Pritožnica v svojih pripombah poudarja, da ni mogla izvesti potrebnih ukrepov, saj se je le delegacija Komisije v Gvatemali lahko pogajala s pristojnimi nacionalnimi organi.

1.2 V odgovor na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev je Komisija trdila, da pritožnikovo vozilo ni bilo registrirano zaradi številnih nepravilnosti, za katere je bil izključno odgovoren pritožnik. Institucija se je sklicevala na to, da pritožnica ni predložila niti računa, ki bi dokazoval njeno lastništvo nad vozilom, niti deklaracije o uvozu za trajno uporabo.

1.3 Pred oceno, ali je Komisija svoje naloge opravljala skrbno, je treba določiti obseg nalog institucije v tem postopku.

Iz listinskih dokazov, predloženih med preiskavo, je razvidno, da so odgovorne službe delegacije Komisije v Gvatemali, ko je pritožnik zaprosil za registracijo svojega avtomobila z diplomatsko registrsko tablico, prevzele zadevo in delovale v imenu pritožnika v vseh stališčih, predloženih gvatemalskim organom. Notranje upravno obvestilo vodje gvatemalske delegacije vsem uslužbencem z dne 27. julija 2000, priloženo pritožbi, v točki 2 navaja, da mora vsako pobudo, ki vključuje nacionalne davčne organe, kot v primeru diplomatske registracije avtomobila, ves čas nadzorovati pristojni uradnik delegacije.

Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je Komisija, potem ko je prevzela odgovornost za registracijo vozila, medtem ko je bila pritožnica mlada strokovnjakinja v njeni delegaciji v Gvatemali, pokazala pripravljenost za nadaljnjo obravnavo težave, ko ne bo več imela delovnega odnosa z institucijo. To dejstvo je ponazorjeno z obvestilom z dne 14. marca 2002, ki ga je B., vodja enote za lokalne uslužbence v GD RELEX, poslal vodji delegacije v Gvatemali in je bilo prav tako priloženo pritožbi.

Med celotnim postopkom Komisija niti v korespondenci s pritožnikom niti v notranjih izmenjavah med svojimi službami ni nikoli dvomila o svoji izključni odgovornosti za obravnavanje diplomatske registracije pritožnikovega vozila ali o dolžnosti, da nadaljuje svoja prizadevanja tudi po prenehanju pritožnikovega delovnega odnosa z institucijo.

Varuh zato meni, da je Komisija prostovoljno prevzela upravno obravnavo registracije pritožnikovega vozila pred nacionalnimi organi, zato bi morala svoje naloge opraviti s potrebno skrbnostjo.

1.4 Na podlagi informacij, predloženih med preiskavo varuha človekovih pravic, se zdi, da je bil zaključek upravnega postopka pred gvatemalskimi organi za diplomatsko registracijo pritožnikovega vozila blokiran, ker pritožnik ni predložil potrebne dokumentacije v zvezi z uvozom in lastništvom vozila.

1.5 Kot je razvidno iz njenih internih zapiskov z dne 12. aprila 2002 in 28. januarja 2003, se je Komisija dobro zavedala, da je bil spis, ki ga je predložil pritožnik, nepopoln in da je bil zato upravni postopek pred gvatemalskimi oblastmi blokiran. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija pritožnika ni nikoli obvestila o zgoraj navedenem ali ga prosila za manjkajoče dokumente.

1.6 Varuh človekovih pravic poudarja, da je dobro, da uradnik po potrebi svetuje o tem, kako je treba obravnavati zadevo, ki spada v njegovo pristojnost, in kako ravnati v zvezi s to zadevo (2).

1.7 Varuhinja zato meni, da bi Komisija, če bi v tem primeru opravila svojo nalogo s potrebno skrbnostjo, prosila pritožnika za potrebne dokumente in ga obvestila, da v zadevi ne more napredovati, razen če in dokler jih ne predloži. Komisija tega ni storila zaradi nepravilnosti. Na Komisijo bo naslovljena kritična pripomba.

2. Odškodninski zahtevek

2.1 Pritožnica trdi, da bi morala Komisija priznati njeno krivdo in ji povrniti nastalo škodo.

2.2 Komisija trdi, da registracija vozila ni bila dosežena zaradi številnih nepravilnosti, za katere je bil odgovoren izključno pritožnik. Dodaja, da se je pritožnica kljub nepravilnemu upravnemu položaju vozila odločila, da ga po odhodu iz države ne bo ponovno izvozila. Na podlagi teh argumentov je Komisija zavrnila predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev in zanika kakršno koli odgovornost do pritožnika.

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija zavrnila sporazumno rešitev in opredelila svoje stališče do pritožnikove trditve v smislu zavrnitve pravne odgovornosti. Varuh človekovih pravic meni, da bi lahko le pristojno sodišče zadovoljivo določilo vprašanje odgovornosti v tej zadevi. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

3. Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi potrebno podati naslednjo kritično pripombo:

Dobro je, da uradnik po potrebi svetuje o tem, kako je treba obravnavati zadevo, ki spada v njegovo pristojnost, in kako ravnati v zvezi z njo (3) . Če bi Komisija v tem primeru opravila svojo nalogo s potrebno skrbnostjo, bi od pritožnice zahtevala potrebne dokumente in jo obvestila, da v zvezi z spisom ni mogoče doseči napredka, razen če in dokler jih ne predloži. Komisija tega ni storila zaradi nepravilnosti.

Komisija je zavrnila sporazumno rešitev in opredelila svoje stališče do pritožnikove trditve v smislu zavrnitve pravne odgovornosti. Varuh človekovih pravic meni, da bi lahko odgovornost v tem primeru zadovoljivo določilo le pristojno sodišče. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) Člen 10(3) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

(3) Člen 10(3) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.