Spoštovani gospod L.,

marca 2002 ste se pri Evropskem varuhu človekovih pravic pritožili zoper Evropsko komisijo v zvezi z odgovorom Komisije na vaš dopis glede bančnih stroškov za čezmejna izplačila pokojnin s Švedske na Finsko.

aprila 2002 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 5. junija 2002, jaz pa sem vam ga posredoval s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 16. julija 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, finski državljan, se v imenu finskega združenja pritožuje zaradi vračanja migrantov. Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

Dne 2. oktobra 2001 je pritožnik pisal Komisiji v zvezi z Direktivo 95/5/ES o čezmejnih prenosih (1). Pritožnik je prosil za pojasnilo, ali je organ izvora čezmejnega izplačila pokojnine, švedski Försäkringskassan, dolžan plačati bančne stroške za prenos ali pa je zakonito, da je upravičenec, to je upokojenec, obremenjen s stroški.

Pritožnik ni zadovoljen z odgovorom Komisije z dne 27. novembra 2001 (DN:o 27.11.01 6708). Trdi, da Komisija ni raziskala, ali Direktiva 95/5/ES diskriminira upokojence.

Poizvedba

V mnenju Komisije so povzete naslednje točke:

V svojem odgovoru pritožniku z dne 27. novembra 2002 je Komisija pritožniku pojasnila, da dejstvo, da je bil upravičenec obremenjen z bančnimi stroški za izvedbo čezmejnega kreditnega prenosa, samo po sebi ne pomeni kršitve prava Skupnosti. V tem dopisu je bilo tudi pojasnjeno, da nobena od uredb Evropske skupnosti v zvezi s prenosom plač ali pokojnin ni vsebovala nobene določbe o razdelitvi bančnih stroškov ali načinu plačila, ki ga je treba uporabiti. Zato je Komisija pritožnika obvestila, da odločitev družbe Försäkringskassan, da ne bo krila dodatnih stroškov za čezmejno transakcijo, ni kršitev prava Skupnosti.

Komisija je v mnenju varuhu človekovih pravic nadalje navedla, da Direktiva 97/5/ES na splošno zajema čezmejne prenose. V skladu s členom 7 Direktive se čezmejni kreditni prenos izvrši v celotnem znesku, razen če je originator določil, da stroške čezmejnih prenosov v celoti ali delno krije upravičenec. To pomeni, da bo čezmejni kreditni prenos privzeto –, če med originatorjem in njegovo banko ne bo drugačnih dogovorov, izvršen kot tako imenovani "naš prenos", pri katerem institucija pošiljateljica originatorju zaračuna vse stroške. Upravičenec ne bi imel dodatnih stroškov in bi prejel celotni preneseni znesek. Vendar Direktiva odjemalcem ne preprečuje, da se dogovorijo za druge načine plačila: prenosi BEN, pri katerih upravičenec plača vse stroške, in prenosi SHARE, pri katerih vsaka stranka plača svoje stroške. Komisija meni, da se je družba Försäkringskassan s svojo banko dogovorila, da prenosa ne bo izvedla kot "naš prenos".

Komisija je tudi navedla, da se Direktiva uporablja za razmerje med stranko in institucijo, ki izvede prenos, in ne za razmerje med upravičencem in izdajateljem plačila. Utemeljitev pritožnika, da se z družbo Försäkringskassan ni dogovoril o delitvi stroškov prenosa, zato v tem okviru ni pomembna.

Komisija ugotavlja, da Direktiva 97/5/ES ni pomembna za vprašanje, ali morajo biti pokojnine, izplačane v čezmejnem okviru, upokojencem na voljo v celoti, brez odbitka stroškov prenosa.

Komisija je preučila tudi, ali obstajajo pravila socialne politike Skupnosti, ki bi od sistemov, ki izplačujejo čezmejne pokojnine, zahtevala, da krijejo bančne stroške. Ugotovljeno je bilo, da ni zakonodaje Skupnosti, ki bi vsebovala kakršno koli določbo ali pravilo o razdelitvi bančnih stroškov ali o uporabi določenega plačilnega instrumenta. Zato ni mogoče šteti, da Försäkringskassan krši veljavno pravo Skupnosti na področju socialne politike.

Komisija je tudi navedla, da je po njenem mnenju nesprejemljivo, da so cene čezmejnih prenosov še vedno znatno višje od cen domačih prenosov. Zato je Komisija pripravila predlog uredbe o čezmejnih plačilih v eurih, ki sta ga Evropski parlament in Svet sprejela 19. decembra 2001 in katerega cilj je zmanjšati stroške čezmejnih plačil v eurih. 1. julija 2003 bi se nadomestila za čezmejna plačila do € 12 500 uskladila s tistimi za ustrezna plačila na nacionalni ravni. 1. januarja 2006 se bo zgornja meja dvignila na € 50 000.

Nazadnje je Komisija poudarila, da švedski parlament v zvezi z interesi pritožnika razpravlja o predlogu za razširitev področja uporabe določb te uredbe na valute zunaj euroobmočja. Če bodo švedski organi sprejeli ta predlog, za čezmejna nakazila v SEK ne bodo več veljali višji stroški kot za domača nakazila znotraj Švedske.

Pritožnik je v povzetku navedel naslednje pripombe:

Vprašanje pritožnika je bilo, ali je upokojenec ali banka, ki posreduje plačilo, stranka Försäkringskassana. Presenetljivo se mu je zdelo, da je Komisija menila, da upokojenec, ki ga je dejansko mogoče šteti za upnika, v plačilnem položaju nima besede.

Pritožnik se je skliceval tudi na stališče Komisije, da v pravu Skupnosti ni nobene določbe ali pravila o razdelitvi bančnih stroškov ali uporabi posebnega plačilnega instrumenta v zvezi s čezmejnim prenosom pokojnin. Pritožnik je ugotovil, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti obstoječo nacionalno zakonodajo –, tj. finski in švedski zakon o pogodbah o zaposlitvi –.

Kar zadeva sklicevanje Komisije na predlog o znižanju stroškov za čezmejna plačila, o katerem se trenutno razpravlja v švedskem parlamentu, je pritožnik izjavil, da to ne bo vplivalo na migrante, ki se vračajo. Družba Försäkringskassan je z družbo Postgirocentralen sklenila dogovor, v skladu s katerim družba Postgirocentralen družbi Försäkringskassan ne zaračunava nobenih stroškov. Namesto tega družbi Postgirocentralen in Sampo Bank zaračunata stroške pokojnin, ki jih izplačujejo finski zavod za socialno zavarovanje in finski zavodi za zaposlovanje.

Pritožnik je vprašal, ali dejavnosti pokojninskih zavodov in bank tvorijo kartel. Združenje, ki ga je zastopal pritožnik, je poskušalo spodbujati konkurenco med bankami. Banka, ki opravlja dejavnosti tako na Finskem kot na Švedskem, je ponudila, da bo prenose izvedla brez stroškov ne za izdajatelja plačila ne za upravičenca. Vendar Försäkringskassan sploh ni bil pripravljen razpravljati o tem vprašanju. Po tem se je pritožnik obrnil na družbo Postgirocentralen, ki je bila pripravljena razpravljati o vprašanju, dokler se ni izkazalo, da zadevna banka ni imela nobenih prenosov, ki bi jih bilo treba zaračunati na Švedskem. Pritožnik je menil, da je presenetljivo, da Komisija kot varuhinja svobodne konkurence v EU ni namenila nobene pozornosti tem oviram za konkurenco.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik je Komisijo zaprosil za pojasnilo, ali mora plačnik čezmejne pokojnine, švedski Försäkringskassan, plačati bančne stroške za prenos ali pa je zakonito, da je upravičenec, to je upokojenec, obremenjen s stroški. Pritožnik je nezadovoljen z odgovorom Komisije in trdi, da Komisija ni raziskala, ali Direktiva 95/5/ES o čezmejnih prenosih (2) diskriminira upokojence.

1.2 Po mnenju Komisije Direktiva 97/5/ES ni pomembna za vprašanje, ali morajo biti pokojnine, izplačane v čezmejnem okviru, upokojencem na voljo v celoti, brez odbitka stroškov prenosa. Komisija je tudi navedla, da ni pravil socialne politike Skupnosti, ki bi od sistemov, ki izplačujejo čezmejne pokojnine, zahtevala, da krijejo bančne stroške.

1.3 Pritožnik v svojih pripombah ni izpodbijal stališča Komisije, da zakonodaja Skupnosti ne preprečuje, da bi se upokojencem naložili bančni stroški za čezmejne pokojnine. Trdil je, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti nacionalno pravo Finske in Švedske.

Pritožnik je prav tako vprašal, ali dejavnosti pokojninskih društev in bank tvorijo kartel. Pritožnik je predložil dokaze o ovirah za konkurenco, na katere bi morala biti po njegovem mnenju pozorna Komisija kot varuhinja svobodne konkurence v EU.

1.4 Dokazi, ki jih ima varuh človekovih pravic na voljo, so, da se je Komisija obrnila na vprašanje, ki ga je postavil pritožnik, in tudi na splošno vprašanje, ali zakonodaja Skupnosti preprečuje, da bi bančni stroški za čezmejne pokojnine bremenili upokojence. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal pravne analize Komisije.

Kar zadeva pritožnikovo trditev, da bi bilo treba uporabiti nacionalno pravo, je urad švedskega varuha človekovih pravic obvestil evropskega varuha človekovih pravic, da je Riksförsäkringsverket (Nacionalni odbor za zavarovanje) običajen nadzorni organ za Försäkringskassan in da je ta zadeva morda nekaj za njih. Naslov Riksförsäkringsverket je: SE-10351 Stockholm, Švedska.

V zvezi z vprašanjem konkurenčnega prava Skupnosti, izpostavljenim v pripombah pritožnika, varuh človekovih pravic poudarja, da ima pritožnik možnost, da pritožbo v zvezi z morebitno kršitvijo konkurenčnega prava Skupnosti naslovi neposredno na Komisijo (Evropska komisija, Generalni direktorat za konkurenco, B-1049 Bruselj).

1.5 Glede na navedeno se zdi, da Komisija ni storila nobenih nepravilnosti.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN

(1) Direktiva 97/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 o čezmejnih nakazilih, UL L 043 ,, 14.2.1997, str. 25–30.

(2) Direktiva 97/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 1997 o čezmejnih nakazilih, UL L 043 ,, 14.2.1997, str. 25–30.