Spoštovani gospod S.,

Dne 31. julija 2000 ste se v imenu Eurosud Capital pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi z upravljanjem programa ECIP s strani Evropske komisije. septembra 2000 ste predložili dokazila.

Pritožbo sem 3. oktobra 2000 posredoval predsedniku Evropske komisije. Evropska komisija je svoje mnenje poslala 20. decembra 2000. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 7. maja 2001.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Eurosud Capital je skupina kapitalskih investicijskih družb. Junija 1998 je postala institucija finančnega posredništva, ki jo je Evropska komisija odobrila za program E.I.C.P. (European Community Investment Partners). Eurosud Capital je zato začel promovirati program.

Družba Eurosud Capital je v okviru E.C.I.P. Facilité 1 vložila dve vlogi, od katerih je bila ena vložena septembra 1998 (Marseille Innovation). Usmerjevalni odbor ga je oktobra 1998 štel za upravičenega do financiranja, vendar pogodbe niso bile nikoli sklenjene. Druga prošnja je bila poslana julija 1999 (Agence pour le Vietnam d'Etudes économiques et de Conseil - AVEC). Decembra 1999 sta bili poslani dve vlogi E.C.I.P. Facilité 2.

Družba Eurosud Capital je Komisiji poslala več dopisov, v katerih se je pritožila glede časa, ki ga je potrebovala za obravnavo svojih vlog. Komisija ni nikoli odgovorila. Nazadnje je Komisija 14. januarja 2000 obvestila družbo Eurosud Capital, da se je program E.C.I.P. iztekel. Podpisana ne bi bila nobena nadaljnja pogodba, prav tako pa ne bi bila preučena nobena nadaljnja vloga. Eurosud Capital je večkrat stopil v stik s Komisijo, da bi se pritožil glede razmer. Ker je menil, da so odgovori Komisije nezadovoljivi, se je pritožil varuhu človekovih pravic in podal naslednje obtožbe.

Poizvedba

Veljavnost Uredbe Sveta (ES) št. 213/96, na kateri je temeljil finančni instrument E.C.I.P., je potekla 31. decembra 1999. januarja 2000 je bila sprejeta nova uredba za financiranje stroškov, povezanih z iztekom programa, in projektov, izvedenih v okviru E.C.I.P.

V zvezi s trditvami pritožnika je Komisija v povzetku navedla naslednje:

Evropski varuh človekovih pravic je pritožniku posredoval mnenje Evropske komisije in ga pozval k predložitvi pripomb. Pritožnik je v svojem odgovoru poudaril, da njegova pritožba ni bila usmerjena proti izteku programa E.C.I.P., ampak proti njegovemu delovanju pred 31. decembrom 1999. Pomanjkanje informacij o težavah v programu je družbi Eurosud Capital povzročilo finančne izgube ter izgubo verodostojnosti in javne podobe.

V zvezi s prvo in drugo trditvijo je pritožnik menil, da ne razume, zakaj je institucija glede na domnevne težave Komisije pri obvladovanju delovne obremenitve še naprej širila svojo mrežo finančnih posrednikov in s tem število vlog.

Poleg tega je Komisija v svojem mnenju omenila pomanjkanje osebja. Vendar je bilo prvo preverjanje vlog oddano enoti za tehnično pomoč, izbrani na podlagi javnega razpisa. V zvezi s tem pritožnik ne razume, kakšna je bila vloga te enote, če je moralo delo opravljati nezadostno osebje Komisije, in zakaj je ta enota še naprej delovala do julija 2000.

Nazadnje pritožnik poudarja, da dejstvo, da se Komisija lahko odloči, da pogodb, ki jih je odobril usmerjevalni odbor, ne bo podpisala iz „lastnih političnih razlogov, na katere finančna institucija ne more vplivati ali jih morebiti ne more poznati“, ogroža pravno varnost pogodbe. Slednje se lahko prekine, ne da bi bila o tem obveščena druga stran. To pa sproža vprašanje verodostojnosti finančnih posrednikov v njihovih odnosih z razvojnimi organizacijami ali malimi in srednje velikimi podjetji.

Kar zadeva tretjo trditev, je družba Eurosud Capital glede na zamude, ki jih je ugotovila v zvezi s svojimi vlogami, večkrat pisala Komisiji. Ta pisma so ostala neodgovorjena. Zato je družba Eurosud Capital še naprej promovirala program, dokler ni bila z dopisom z dne 14. januarja 2000 obveščena o njegovem izteku.

Komisija ali enota za tehnično pomoč bi morala finančne posrednike pisno obvestiti o težavah v zvezi s programom. Nihče od njih ni. Dejstvo, da so bili vsi drugi finančni posredniki obravnavani enako, ni izgovor.

V zvezi s finančnimi izgubami pritožnik potrjuje, da je bilo 2 500 EUR plačanih za projekt „Tunisie Marseille št. 3551“, ki ga je odobril usmerjevalni odbor. Vendar pritožnik meni, da bi bilo treba za vsak projekt, ki ni bil predložen usmerjevalnemu odboru zaradi čezmernih zamud, ki jih je mogoče pripisati Komisiji, plačati 2 500 EUR. Poleg tega je Eurosud Capital porabil približno 25.000 € za promocijo programa E.C.I.P. Organizirala je sedem seminarjev in srečanj z več kot petdesetimi podjetji. In končno, Marseille Innovation bo moral oceniti lastne izgube. Izgube v smislu podobe in verodostojnosti niso bile ocenjene.

Pritožnik meni, da Komisija ne more trditi, da podpira mala in srednja podjetja ter jih hkrati kaznuje, kadar sodelujejo v programih Komisije, ki niso pravilno vodeni.

ODLOČBA

1.1 Po navedbah pritožnika Komisija ni podpisala pogodbe o financiranju za projekt, ki je bil že odobren 27. oktobra 1998 (ECIP 3551 Fac 1 – Tunisie Marseille Innovation). Poleg tega pritožnik meni, da je bil za ta projekt sprejet sklep o financiranju (kot je navedeno v členu 1(2) predloga uredbe, ki ga je 14. aprila 2000 posredoval g. Legras).

1.2 Komisija to razlago zavrača. V dopisu, s katerim je bila družba Eurosud Capital obveščena, da je projekt odobril usmerjevalni odbor, je bilo jasno navedeno, da bo Komisija zavezana samo s pogodbo. Za ta projekt je bilo plačanih 2500 € "front end pristojbina".

1.3 Varuh ugotavlja, da pismo, s katerim je bil Eurosud Capital obveščen o odobritvi usmerjevalnega odbora, Komisije ni zavezovalo. Uradna odločitev o sofinanciranju projekta je vključena v pogodbo. V obravnavanem primeru pogodba ni bila nikoli podpisana. Varuh zato meni, da Komisiji ni bilo treba financirati projekta v skladu z Uredbo (ES) št. 213/96 pred njegovim iztekom ali po njem. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.

2.1 Pritožnik je trdil, da Komisija ni preučila več vlog, ki jih je pritožnik vložil v 60-dnevnem roku, predvidenem v okvirni pogodbi.

2.2 Po mnenju Komisije dveh vlog, ki ju je predložila družba Eurosud Capital, ni bilo mogoče preučiti pred iztekom programa E.C.I.P. zaradi prevelike delovne obremenitve in pomanjkanja osebja. Tretji projekt je bil predan po izteku.

2.3 Varuh ugotavlja, da je Komisija napovedala, da bo odločitev sprejela v 60 dneh, vendar je bilo v pogodbi predvideno tudi, da Komisija morda ne bo spoštovala tega časovnega razporeda. Zato ga Komisija ni pravno zavezovala.

2.4 V obravnavanem primeru je Komisija ustrezno pojasnila, zakaj ni bilo mogoče upoštevati 60-dnevnega roka za odločitev o vlogah. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti. Če pa bi do takih zamud prišlo v prihodnosti, bi bilo dobro upravno ravnanje Komisije, če bi vpletene državljane nemudoma obvestila, da roka ni mogoče upoštevati, in o razlogih za to stanje.

2.5 Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je primerno v nadaljevanju podati še eno pripombo.

3.1 Pritožnik je trdil, da so finančne institucije, vključene v program, utrpele škodo zaradi pomanjkanja preglednosti v izbirnem postopku, zlasti v obdobju pred odpovedjo programa.

3.2 Komisija je menila, da je izbirni postopek jasno določen v okvirnem sporazumu. Komisija in tehnična pomoč sta imeli redne stike z družbo Eurosud Capital do datuma izteka in po njem. Nazadnje, družba Eurosud Capital je bila obravnavana kot vsi drugi finančni posredniki. Vsi so bili obveščeni, da Komisija na splošno ni podpisala pogodb o financiranju E.C.I.P. za vloge, poslane leta 1999.

3.3 Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je Eurosud Capital leta 1999 večkrat obrnil na Komisijo, da bi se pozanimal o njegovih projektih in prihodnosti programa. Nič v spisu ne kaže na to, da bi Komisija kdaj odgovorila na te dopise, niti družba Eurosud Capital nikoli ni bila pisno obveščena o težavah programa E.C.I.P. pred njegovim iztekom 31. decembra 1999.

3.4 Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije in organi Skupnosti odgovorijo na pisma državljanov. V tem primeru Komisija ni odgovorila na dopise družbe Eurosud Capital in je zato ni obvestila o večjih težavah, ki bi lahko vplivale na interese finančnega posrednika. To je primer nepravilnosti.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Glede na to, da se ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

NADALJNJI OMEJITEV

V obravnavani zadevi je Komisija razumno pojasnila, zakaj ni bilo mogoče upoštevati 60-dnevnega roka za odločitev o vlogah. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti. Če pa bi do takih zamud prišlo v prihodnosti, bi bilo dobro upravno ravnanje Komisije, če bi vpletene državljane nemudoma obvestila, da roka ni mogoče upoštevati, in o razlogih za to stanje.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN

(1) Člen 1 - COM/99/0726 konč. - COD 2000/0034 UL C 150 E , 30/05/2000 str. 0079 - 0079 1. Komisija sprejme potrebne ukrepe za zaključek in likvidacijo projektov, sprejetih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 213/96 z dne 29. januarja 1996 o izvajanju finančnega instrumenta investicijskih partnerjev Evropskih skupnosti za države Latinske Amerike, Azije, sredozemske regije in Južne Afrike. 2. Ti koraki vključujejo vse projekte, ki so v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 213/96 z dne 29. januarja 1996 in z namenom likvidacije obstoječega portfelja potrebni za zagotavljanje spremljanja, upravljanja in revizije dejavnosti, za katere je Komisija že sprejela sklep o financiranju, vključno s spremembo že podpisanih pogodb in uporabo zunanje tehnične pomoči.