Spoštovani g.

junija 2000 ste v imenu družbe Nutrinveste Comércio International, S.A., vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi z njenim ravnanjem s pogodbo o dobavi sončničnega olja v Angolo.

Dne 11. julija 2000 sem pritožbo posredoval Komisiji, da poda svoje pripombe.

Komisija je 20. novembra 2000 poslala svoje mnenje o vaši pritožbi. Mnenje Komisije sem vam posredoval 24. novembra 2000 s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. decembra 2000 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Januarja 1998 je pritožnik, portugalsko podjetje, sklenil pogodbo za dobavo 1800 metričnih ton sončničnega olja v Angolo v okviru ukrepa EU za pomoč v hrani. Materiali so morali biti dostavljeni v skladišča v Angoli. Za nadzor nad izvajanjem pogodbe je Komisija imenovala družbo Socotec za geodeta. Plačilo pogodbenega zneska s strani Komisije je bilo odvisno od predložitve potrdila o dobavi, ki ga je izdala družba Socotec. Po mnenju pritožnika je treba družbo Socotec obravnavati kot predstavnika ali zastopnika Komisije. Za kritje tveganj izgub je moral pritožnik skleniti zavarovanje.

V potrdilu, ki ga je pozneje izdala družba Socotec, je bilo navedeno pomanjkanje 8 069 škatel po 12 litrov (tj. 97 068 steklenic po 1 liter), kar ustreza količini € 83 820, ki ga Komisija zato ni hotela plačati. Komisija je poleg tega zaradi pomanjkanja naložila kazen v višini 7 916 €.

Pritožnik je trdil, da je poslal vse količine, določene v pogodbi. V zvezi s tem je pritožnik poudaril, da je prejel račune za dostavo, ki jih je izdal njegov špediter v Angoli in so jih ustrezno podpisali „prejemnikovi delodajalci“ v Luandi (kjer je bilo eno od skladišč). Pritožnik je nadalje trdil, da je bil nadzor, ki ga je izvajala družba Socotec, pomanjkljiv. Po navedbah pritožnika ga je družba Socotec o pomanjkanju obvestila šele 5. maja 1998 (medtem ko so bili zadevni zabojniki dostavljeni do 5. aprila) in 19. maja 1998 (medtem ko je bil večji del zadevnih zabojnikov dostavljen aprila, manjši del pa do 14. maja). To je pomenilo, da zavarovalnica ni mogla raziskati vzrokov za pomanjkanje. Zato je zavarovalnica privolila v plačilo zneska € 30 510 samo zaradi manjkajočih škatel v nekaterih zabojnikih, za katere je družba Socotec poročala, da so bile kršene med prevozom. Pritožnik je trdil, da sta se družba Socotec in delegacija EU v Luandi zavedali dejstva, da je ključnega pomena, da družba Socotec takoj obvesti pritožnika.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija plačati še dolgovani znesek, tj. € 53 310, in vrniti kazen, ki jo je morala plačati. Poleg tega se je pritožila, da Komisija kljub različnim opominom pritožnika ni nikoli pisno pojasnila razlogov za zavrnitev plačila.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve:

1) Komisija bi ji morala plačati znesek € 61 226, ki še ni bil poravnan zaradi pogodbe o dobavi sončničnega olja Angoli.

2) Komisija naj ne bi pisno pojasnila razlogov, iz katerih je zavrnila plačilo zadevnega zneska.

Poizvedba

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

O vprašanju, ali in na kakšni podlagi je Komisija pritožniku dejansko dolgovala plačilo za kakršno koli količino sončničnega olja, ki ni bila nikoli dobavljena upravičencem na podlagi pogodbe, je bilo treba na koncu razpravljati in odločiti na ustreznih sodiščih. Komisija je zato svoje pripombe omejila na vprašanje nepravilnosti, ki jih je mogoče pripisati kateri koli od njenih služb.

Družba Socotec je nadzorovala pošiljke ob prihodu in potrdila pomanjkanje približno 102,5 tone, ki je bilo poškodovano ali izgubljeno med prevozom ali sploh ni bilo odpremljeno. Pritožniku je bila plačana celotna pogodbena cena za dobavljeno blago, zmanjšana za majhno pogodbeno kazen za pozno in nepopolno dobavo.

Komisija je družbo Socotec izbrala in plačala za njene storitve, vendar je delovala kot neodvisni ponudnik storitev, ki je posloval v okviru svoje poklicne odgovornosti. Morebitnih napak in opustitev te družbe pri opravljanju njenih dolžnosti ni mogoče pripisati Komisiji kot upravno napako.

Odziv Komisije na pritožnikov zahtevek za celotno plačilo je bil predmet intenzivne korespondence med strankami. O stališču Komisije se je razpravljalo tudi s predstavnikom pritožnika na sestanku 25. novembra 1999 in je bilo potrjeno v telefaksu z dne 12. maja 2000.

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije menil, da bi morala družba Socotec, tudi če bi delovala neodvisno v skladu s pogoji pogodbe s Komisijo, še vedno izpolnjevati svoje obveznosti kot nadzornik. Po mnenju pritožnika Komisija v celoti ni upoštevala dejstva, da družba Socotec tega ni storila. Pritožnik je tudi vztrajal, da Komisija ni nikoli pisno sporočila svojega stališča in razlogov za zavrnitev plačila.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik, portugalsko podjetje, je v okviru ukrepa EU za pomoč v hrani sklenil pogodbo za dobavo 1800 metričnih ton sončničnega olja v Angolo. Materiali so morali biti dostavljeni v skladišča v Angoli. Plačilo zneska pogodbe s strani Komisije je bilo odvisno od predložitve potrdila o dobavi, ki ga je izdal Socotec, nadzornik, ki ga je imenovala Komisija. Potem ko je družba Socotec poročala o pomanjkanju, je Komisija pritožniku plačala le količine, ki so bile dobavljene v skladu s potrdilom inšpektorja, zmanjšane za kazen zaradi pomanjkanja. Po navedbah pritožnika ga je družba Socotec prepozno obvestila o pomanjkanju, kar je pomenilo, da je pritožnikovo zavarovanje plačalo le del pomanjkanja. Pritožnik trdi, da bi ga morala Komisija plačati za preostanek primanjkljaja (53 310 EUR) in povrniti kazen, ki jo je plačala (7 916 EUR).

1.2 Komisija trdi, da je podjetje Socotec izbrala in zanj plačala Komisija, vendar je delovalo kot neodvisni ponudnik storitev, ki je posloval v okviru svoje poklicne odgovornosti. Morebitnih napak in opustitev te družbe pri opravljanju njenih dolžnosti torej ni mogoče pripisati Komisiji kot upravno napako.

1.3 Ta očitek se v bistvu nanaša na obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene med Komisijo in pritožnikom.

1.4 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki ga zavezuje (1). V nasprotju s tem, kar se zdi, da meni Komisija, je torej mogoče nepravilnosti ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.5 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.6 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.7 V obravnavanem primeru pritožnik trdi, da ga nadzornik, ki ga je imenovala Komisija, ni pravočasno obvestil o pomanjkanju. Vendar Komisija meni, da je bila družba Socotec neodvisni ponudnik storitev, ki je posloval v okviru svoje poklicne odgovornosti, in da morebitnih napak in opustitev z njene strani ni mogoče pripisati Komisiji.

1.8 Varuh meni, da se stališče Komisije ne zdi neutemeljeno.

1.9 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic ne more ugotoviti nepravilnosti Komisije v zvezi s prvo trditvijo.

2.1 Pritožnik trdi, da Komisija ni pisno sporočila svojega stališča in razlogov za zavrnitev plačila.

2.2 Komisija se sklicuje na korespondenco v zvezi s pritožnikovimi trditvami. Prav tako meni, da se je o njenem stališču razpravljalo s predstavnikom pritožnika na sestanku 25. novembra 1999 in je bilo potrjeno v telefaksu z dne 12. maja 2000.

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so med različnimi dokumenti, ki mu jih je predložila Komisija, le štirje dopisi, ki jih je slednja poslala pritožniku. Prvi od teh dokumentov (z dne 22. oktobra 1998) je dopis o zadržanju. V drugem (z dne 1. marca 1999) je na kratko predstavljeno stališče družbe Socotec in pritožnik je pozvan, naj stopi v stik s to družbo. Tretje pismo (z dne 29. junija 1999) je spet pismo s pridržki. Zadnji dopis z dne 12. maja 2000 naj bi bil odgovor Komisije na dopis pritožnika z dne 8. maja 2000, v katerem je ta zahteval, da se mu pošlje "pisno in končno stališče" Komisije. Komisija se je v svojem dopisu omejila na navedbo, da je bilo njeno stališče podano že na sestanku 25. novembra 1999.

2.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija kljub različnim zahtevam pritožnika ni predložila pisnega poročila o razlogih za zavrnitev pritožnikovih trditev. Komisija te opustitve ni obrazložila.

2.5 Dobra upravna praksa je, da uprava na zahtevo državljana ali podjetja poda pisna pojasnila. Dejstvo, da Komisija v tem primeru takih pojasnil ni predložila v pisni obliki, torej pomeni nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je treba v zvezi s tem podati kritično pripombo.

Na podlagi preiskav Evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Dobra upravna praksa je, da uprava na zahtevo državljana ali podjetja zagotovi pisna pojasnila. Dejstvo, da Komisija v tem primeru takih pojasnil ni predložila v pisni obliki, torej pomeni nepravilnost.

Glede na to, da se ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti in da je Komisija v svojem mnenju predložila pisna pojasnila, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN

(1) Glej letno poročilo za leto 1997, str. 22 in naslednje.