Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je nekdanji sodnik Splošnega sodišča Evropske unije. Splošno sodišče je skupaj s Sodiščem del Sodišča Evropske unije (SEU).

2. Pritožnik, ki je še vedno sodnik Splošnega sodišča, je julija in avgusta 2016 Sodišču Evropske unije predložil trinajst zahtev za informacije. Njegove zahteve so se nanašale na: stališče Sodišča Evropske unije in njegove izmenjave z drugimi institucijami EU o nekaterih zakonodajnih zadevah; razvoj in stroški nekaterih aplikacij IT; zadeve v zvezi z zaposlovanjem; podrobnosti spora med Sodiščem Evropske unije in članom Sodišča Evropske unije v zvezi z uporabo kodeksa ravnanja Sodišča Evropske unije za člane in nekdanje člane Sodišča Evropske unije ^[1] zanj; kako se uporabljajo uradni vozniki Sodišča Evropske unije; ter delovna potovanja in zunanje dejavnosti sodnikov.

3. Ko je Sodišče Evropske unije 13. oktobra 2016 odgovorilo, pritožnik ni bil več sodnik. Zato ga je Sodišče Evropske unije obvestilo, da mu ne more zagotoviti zahtevanih informacij. Opozoril ga je na obveznosti nekdanjih sodnikov, da spoštujejo tajnost razprav Sodišča Evropske unije, ravnajo pošteno in diskretno ter ne dajejo javnih pripomb, ki bi lahko škodovale ugledu Sodišča Evropske unije.

4. Pritožnik je med decembrom 2016 in novembrom 2017 vložil štiri prošnje za dostop do dokumentov ^[2] (v nadaljevanju: prošnje I–IV) v skladu z veljavnimi pravili Sodišča Evropske unije o dostopu do dokumentov ^[3] (v nadaljnjem besedilu: pravila Sodišča Evropske unije o dostopu).

5. Pritožnik je 14. decembra 2016 zaprosil za dostop do več dokumentov (zahteva I), med drugim do: dokumente v zvezi s sprejetjem kodeksa ravnanja; dokumente in informacije v zvezi z morebitnim imenovanjem posameznika na višje delovno mesto na Sodišču Evropske unije; in službena potovanja, pri katerih sodelujejo uradni vozniki Sodišča Evropske unije. Sodišče Evropske unije je na koncu odobrilo delni dostop do teh dokumentov.

6. Pritožnik je 27. januarja 2017 zahteval dostop javnosti do dokumentov, ki so si jih nekdanji predsednik Sodišča Evropske unije in nemški organi izmenjali med letoma 2011 in 2015, ter seznam vseh dokumentov, ki jih je nekdanji predsednik poslal vladam EU (zahtevek II). Sodišče Evropske unije je navedlo, da ni našlo dokumentov, ki bi si jih izmenjali nekdanji predsednik Sodišča Evropske unije in nemški organi, in da zahtevani seznam ne obstaja. Pritožnik je odločitve Sodišča o zahtevkih I in II izpodbijal pred Splošnim sodiščem ^[4].

7. Pritožnik je 22. marca 2017 zaprosil za dostop do trinajstih sklopov dokumentov (zahteva III). Med njimi so bili naslednji dokumenti: povezan s predlogom za podvojitev števila sodnikov Splošnega sodišča; v zvezi z razvojem aplikacije IT („spletna stran predsednikov“); v zvezi z zaposlitvijo direktorja; v zvezi s predložitvijo zadeve „odboru za kodeks ravnanja“; v zvezi z uporabo uradnih voznikov na Sodišču Evropske unije; in v zvezi z reformo Splošnega sodišča ter odobrenimi delovnimi potovanji in zunanjimi dejavnostmi članov.

8. Nazadnje je Sodišče Evropske unije pritožniku odobrilo delni dostop, pri čemer je razkrilo 190 dokumentov, ki so spadali v okvir njegove zahteve (kar je znašalo 1 686 strani).

9. Pritožnik je 17. avgusta 2017 vložil zahtevo za dostop javnosti do dokumentov (zahteva IV) v zvezi z 12 sklopi dokumentov. Ti so vključevali: seznam pisem med nekdanjim predsednikom Sodišča Evropske unije in institucijami EU v času njegovega mandata; „izstopni dodatek“ višjega uslužbenca, njegovo plačo in podatke o delu, ki ga je opravljal; razloge za imenovanje direktorja; odobritev posebnih zahtevkov za potovanje za uradne voznike; zahteve za dostop javnosti do dokumentov, ki niso povezani z zakonodajnimi postopki, ki jih je prejelo Sodišče Evropske unije; ter 75 svojih memorandumov in 25 povezanih dokumentov.

10. Sodišče Evropske unije je na koncu odobrilo delni dostop do te prošnje in razkrilo 557 dokumentov (v obsegu 2 960 strani).

11. Ker pritožnik ni bil zadovoljen, se je 14. novembra 2017 obrnil na varuhinjo človekovih pravic. Posodobljeno različico svoje pritožbe je predložil 20. marca 2018.

12. Pritožnik v pritožbi ni izrazil le pomislekov glede tega, kako je Sodišče Evropske unije obravnavalo njegove prošnje za dostop do dokumentov, temveč tudi glede tega, kako je Sodišče Evropske unije spremenilo kodeks ravnanja za poslance in nekdanje poslance. Po njegovem mnenju je Sodišče Evropske unije z razširitvijo področja uporabe zakonika na nesodne zadeve kršilo različna pravila.

Preiskava

13. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o pomislekih pritožnika, da Sodišče Evropske unije: (A) razširila svoj kodeks ravnanja za poslance in nekdanje poslance na sodne, pa tudi upravne zadeve; in (B) je nepravilno obravnavala pritožnikovi zahtevi III in IV za dostop do dokumentov.^[5]

14. Med preiskavo se je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic sestala s Sodiščem Evropske unije in pregledala zadevni spis ^[6]. Varuhinja človekovih pravic je nadalje preučila odgovor Sodišča Evropske unije po poročilu o inšpekcijskem sestanku ^[7] in pripombe pritožnika.

A. Razširitev kodeksa ravnanja na upravne zadeve

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

15. Pritožnik je trdil, da je kodeks ravnanja, ki je bil sprejet leta 2016, s tem, ko je navedel, da „moram izpolnjevati svojo dolžnost izvajanja diskrecijske pravice pri obravnavanju sodnih in upravnih zadev“^[8], presegel Statut Sodišča ^[9]. Statut določa dolžnost članov, da varujejo „tajnost posvetovanj Sodišča“^[10]. Po mnenju pritožnika se ta določba nanaša le na sodne razprave in ne na upravne zadeve. Trdil je, da razširitev področja uporabe kodeksa ravnanja krši tudi pravila o preglednosti, pravico do dobrega upravljanja, pravico obrniti se na varuha človekovih pravic, svobodo izražanja in zaščito žvižgačev.

16. Sodišče Evropske unije je v svojem odgovoru varuhinji človekovih pravic postavilo vprašanje, ali bi lahko varuhinja človekovih pravic preučila kodeks ravnanja. Ugotovilo je, da varuh človekovih pravic nima pooblastil za poizvedovanje pri Sodišču Evropske unije, kadar opravlja svojo sodno vlogo. ^[11] Za Sodišče Evropske unije kodeks določa obveznosti sedanjih in nekdanjih članov Sodišča Evropske unije. Te so neločljivo povezane s sodnimi funkcijami poslancev. Zato naj bi sprejetje kodeksa ravnanja spadalo pod pojem „sodna dejavnost“. Poleg tega je navedlo, da Splošno sodišče trenutno obravnava vprašanje, ali je sprejetje kodeksa ravnanja „sodna dejavnost“ (v okviru ničnostne tožbe pritožnika zoper odločbi Sodišča Evropske unije o zavrnitvi njegovih zahtev I in II).

17. V vsakem primeru po mnenju Sodišča nobena od trditev pritožnika ni bila utemeljena. Po mnenju Sodišča Evropske unije kodeks ravnanja ni razširil področja uporabe določb o dolžnosti poslancev, da ravnajo po prostem preudarku, na upravne zadeve. Prejšnji kodeks ravnanja, v skladu s katerim se morajo poslanci vzdržati javnih izjav, ki bi lahko škodile ugledu Sodišča ^[12], je dejansko zajemal tudi upravne zadeve.

18. Sodišče Evropske unije je nadalje navedlo, da dolžnost ravnanja po prostem preudarku odraža temeljno načelo spoštovanja pravne države ter potrebo po zaščiti avtoritete in neodvisnosti Sodišča Evropske unije.^[13] Navedlo je, da če sedanji ali nekdanji član javno kritizira delovanje Sodišča Evropske unije, spodkopava njegovo avtoriteto. Zaradi velikega ugleda, ki ga imajo člani Sodišča Evropske unije, javnost in mediji ne bi bili tako naklonjeni temu, da bi podvomili o resničnosti kritik, ki so jih izrekli. Sodišče Evropske unije, ki ga zavezuje dolžnost izvajanja diskrecijske pravice, da bi zaščitilo svojo neodvisnost, se na take kritike ne more neposredno odzvati. Dodala je, da podobna dolžnost ravnanja po prostem preudarku velja tudi za (nekdanje) sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)^[14].

19. Kljub temu je Sodišče Evropske unije poudarilo, da dolžnost izvajanja diskrecijske pravice (nekdanjim) poslancem ne preprečuje poročanja o kakršnih koli nezakonitostih v zvezi s Sodiščem Evropske unije. Vendar morajo pri tem uporabiti mehanizme, določene v Pogodbah EU in zakonodaji EU; odvisno od narave vprašanj se je treba obrniti na Evropskega varuha človekovih pravic, Evropski parlament, Evropsko računsko sodišče ali Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

20. Pritožnik je v svojih pripombah izpodbijal stališče Sodišča Evropske unije, da sedanji ali nekdanji člani Sodišča ne smejo javno kritizirati. Trdil je, da je sklicevanje Sodišča na pravila ESČP, ki zahtevajo, da sodniki izvajajo diskrecijsko pravico v zvezi s sodnimi postopki, selektivno in zavajajoče. Trdil je, da je po mnenju ESČP ^[15] svoboda izražanja bistveni sestavni del zaščite žvižgačev. Dejal je, da je Sodišče Evropske unije to spregledalo, saj ne ščiti žvižgačev. Poudaril je tudi, da si bodo mediji vedno prizadevali ugotoviti resnico in se ne bodo zanašali le na javne izjave posameznikov, kot so nekdanji poslanci. Trdil je tudi, da bi bilo treba v kodeksu ravnanja izrecno navesti, da dolžnost uveljavljanja diskrecijske pravice (nekdanjim) poslancem ne preprečuje poročanja o domnevnih nezakonitostih prek mehanizmov, ki so na voljo v skladu s pravom EU.

Ocena varuha človekovih pravic

21. Varuh človekovih pravic ne more preiskovati dejavnosti Sodišča Evropske unije, kadar opravlja svojo sodno funkcijo.^[16] Poleg tega varuh človekovih pravic ne more obravnavati pritožb, kadar so ali so bila izpostavljena vprašanja predmet sodnih postopkov.^[17]

22. Pritožnik ni izpodbijal, da je vprašanje, ali sprejetje kodeksa ravnanja pomeni „sodno dejavnost“, osrednjega pomena za ničnostno tožbo, ki jo je vložil pri Splošnem sodišču zoper odločitve Sodišča Evropske unije o zavrnitvi njegove zahteve za dostop do dokumentov I in II ^[18].

23. Varuh človekovih pravic ne more obravnavati pritožnikovih argumentov v zvezi s kodeksom ravnanja, saj bi to pomenilo, da mora zavzeti stališče o tem, ali sprejetje kodeksa ravnanja pomeni „sodno dejavnost“, kar je vprašanje, ki je trenutno predmet sodnega postopka.

24. Varuhinja človekovih pravic kljub temu pozdravlja pojasnila Sodišča Evropske unije, da dolžnost diskretnosti poslancem ne odvzema pravice, da se obrnejo na Parlament, varuha človekovih pravic, Računsko sodišče ali urad OLAF, da bi poročali o kakršnih koli nezakonitostih ali nepravilnostih v zvezi z delovanjem in notranjim delovanjem Sodišča Evropske unije. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi moralo biti v kodeksu izrecno navedeno, da dolžnost uveljavljanja diskrecijske pravice (nekdanjim) poslancem ne preprečuje, da prijavijo domnevne nezakonitosti prek mehanizmov, ki so na voljo v skladu s pravom EU, bi varuh človekovih pravic pričakoval, da so sedanji in nekdanji poslanci seznanjeni z uporabo takih mehanizmov.

25. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic zaključuje preiskavo v zvezi s tem vidikom pritožbe ^[19].

B. Dostop do dokumentov

 Uvodna opomba

26. Sodišče Evropske unije je v svojem odgovoru navedlo, da sta njegovi odločbi o zahtevah za dostop do dokumentov III in IV pravnomočni, ker nista bili izpodbijani pred Splošnim sodiščem v ustreznem roku ^[20].

27. Vloga varuha človekovih pravic je preveriti, ali je institucija EU pri obravnavi zahtev pravilno in razumno uporabila ustrezna pravila in sodno prakso o dostopu do dokumentov. Če varuhinja človekovih pravic meni, da odločitev o zavrnitvi dostopa ni bila utemeljena, lahko zadevno institucijo EU zaprosi, naj razmisli o odobritvi (nadaljnjega) dostopa do dokumentov, in sicer s predlogi rešitev, priporočili in/ali predlogi. Zadevna institucija se mora odločiti, kako bo ukrepala v takih primerih. Če institucija, ki je zavrnila dostop javnosti do dokumenta, naknadno spremeni svoje stališče, ni nobenega pravnega razloga, da ne bi mogla sprejeti nove odločbe o odobritvi dostopa do dokumenta. Varuh človekovih pravic od institucij ali organov EU ne more zahtevati, da prekličejo odločitve, ki so jih že sprejeli. Vendar lahko ^{take odločbe [21]} presoja tudi po izteku roka za njihovo pravno izpodbijanje pred Splošnim sodiščem. Če tega ni mogla storiti, je težko razumeti namen zakonodajalca, ki je varuha človekovih pravic skupaj s Sodiščem navedel kot eno od dveh pravnih sredstev, ki sta na voljo nezadovoljnim prosilcem v pravilih EU o dostopu javnosti do dokumentov ^[22].

28. V ta namen bo varuh človekovih pravic v nadaljevanju preučil pritožnikove argumente v zvezi s tem, kako sta bili obravnavani njegovi zahtevi za dostop do dokumentov (zahtevi III in IV), in zlasti, da: (a) revidirana pravila Sodišča Evropske unije o dostopu omejujejo preglednost v primerjavi s prejšnjimi pravili ^[23]; (b) obrazložitev Sodišča Evropske unije glede zavrnitve dostopa se razlikuje od primera do primera; (c) odgovori Sodišča Evropske unije niso dovolj pregledni in samo odločitve o njegovih zahtevah za pregled prvotnih odločitev so dovolj obrazložene; (d) Sodišče Evropske unije nekatere zahteve za dostop do dokumentov obravnava kot zahteve za informacije; (e) Sodišče Evropske unije se pri zavrnitvi dostopa do dokumentov pretirano opira na izjemo za varstvo osebnih podatkov; in (f) Sodišče Evropske unije nepravilno razvršča upravne dokumente kot del svoje sodne dejavnosti.

a) Sedanja pravila Sodišča Evropske unije o dostopu zagotavljajo manjšo preglednost

 Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

29. Pritožnik je trdil, da sedanja pravila SEU o dostopu zagotavljajo manjšo preglednost kot prejšnja pravila ^[24] in tako kršijo Pogodbi EU ^[25]. Po njegovem mnenju sedanja pravila povzročajo zavrnitev številnih prošenj za dostop do dokumentov. Pritožnik se je skliceval tudi na nedavno poročilo Evropskega računskega sodišča (ERS), ki je kritiziralo dejstvo, da je Sodišče pridržalo več notranjih dokumentov, s čimer mu je preprečilo analizo dela članov Sodišča ^[26].

30. Sodišče Evropske unije je v svojem odgovoru navedlo, da je bil razlog za spremembo pravil centralizacija in racionalizacija prvotnih odgovorov na prošnje za dostop do dokumentov.^[27] Ugotovilo je, da so izjeme od pravice do dostopa do dokumentov v sedanjih in prejšnjih pravilih v bistvu enake in v bistvu enake kot pravila o dostopu javnosti do dokumentov, ki se uporabljajo za druge institucije EU (Uredba 1049/2001)^[28].

Ocena varuha človekovih pravic

31. Varuhinja človekovih pravic se strinja s Sodiščem Evropske unije, da so izjeme od pravice do dostopa do dokumentov v sedanjih in nekdanjih pravilih Sodišča Evropske unije o dostopu in Uredbi št. 1049/2001 v bistvu enake. Sedanja pravila torej niso bolj omejevalna kot prejšnja. Sedanja in prejšnja pravila so v skladu z določbami Pogodb EU o dostopu do dokumentov in preglednosti.

32. Poleg tega pritožnik ni navedel nobenega prepričljivega argumenta, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da Sodišče Evropske unije uporablja sedanja pravila za sistematično zavračanje zahtev za dostop javnosti do dokumentov in s tem omejuje preglednost.

33. Tudi poročilo Evropskega računskega sodišča, ki ga je omenil pritožnik, v zvezi s tem ni pomembno. V poročilu je navedeno, da Sodišče ni moglo oceniti vpliva dejavnikov, kot je zapletenost sodnih zadev, na postopek vodenja zadev Sodišča Evropske unije, saj mu nekateri dokumenti, izmenjani med sodniki in generalnimi pravobranilci o nerešenih zadevah, niso bili razkriti. Sodišče Evropske unije je v skladu z izjemami, določenimi v veljavnih pravilih, zadržalo dostop do teh dokumentov, da bi spoštovalo tajnost svojih razprav.

b) Nedosledna obrazložitev zavrnitve dostopa do dokumentov

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

34. Pritožnik je trdil, da Sodišče Evropske unije redno spreminja razloge za zavrnitev dostopa do dokumentov. Skliceval se je na različne razloge, ki jih je navedlo Sodišče Evropske unije, ko je zavrnilo razkritje enega od svojih memorandumov drugemu posamezniku, v primerjavi z razlogi, navedenimi v odgovoru na njegovo prošnjo za dostop do istega dokumenta. Skliceval se je tudi na dejstvo, da je v okviru svoje zahteve I prejel dokumente o odobritvi potovanja za voznike, na začetku pa ne v odgovor na svojo zahtevo IV (čeprav je Sodišče Evropske unije te dokumente pozneje razkrilo). Poleg tega se je Sodišče najprej spraševalo, ali je njegova zahteva IV dopustna, vendar jo je pozneje sprejelo. Nazadnje je navedel, da je že prejel dokumente, v katerih pripombe poslancev v zvezi z zakonodajnimi in upravnimi zadevami niso bile redigirane, medtem ko so bile podobne pripombe redigirane v drugih primerih ^[29].

35. Sodišče Evropske unije je v odgovoru trdilo, da se preiskava varuhinje človekovih pravic nanaša le na pritožnikove zahteve za dostop in ne na zahteve drugih posameznikov. V vsakem primeru je zavrnila dostop do zahteve pritožnika in druge osebe iz istih razlogov, pri čemer so bili navedeni dodatni razlogi, ki odražajo posebnosti vsake zahteve. V zvezi z zahtevami za dostop do odobritev potovanj je Sodišče Evropske unije trdilo, da je njegova odločitev o zahtevi I predmet tekočih sodnih postopkov in zato ne spada v obseg preiskave varuhinje človekovih pravic. Vsekakor je v dvostopenjskem postopku obravnave prošenj za dostop javnosti do dokumentov značilno, da sta lahko odločitev in/ali obrazložitev v obeh fazah (prvotna replika, odločba o reviziji) različni. Poleg tega se njena obrazložitev, zakaj ni razkrila pripomb članov, nanaša na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu, ki je predmet pritožnikove zadeve pred Splošnim sodiščem. Če nekateri odlomki dokumenta pomotoma niso bili redigirani, to nikakor ne pomeni, da bi bilo treba podobne odlomke drugih dokumentov razkriti brez redigiranja.

Ocena varuha človekovih pravic

36. Zahteve drugih posameznikov za dostop do dokumentov ne spadajo v obseg te preiskave. Varuh človekovih pravic preuči vsako zavrnitev dostopa do dokumenta posebej. Zato v zvezi s tem ne more obravnavati nobenega od pritožnikovih argumentov ^[30].  

37. Kot je poudarilo Sodišče Evropske unije, je za dvostopenjski postopek za prošnje za dostop do dokumentov značilno, da se prošnje ponovno preučijo ter da se lahko odločitev in/ali obrazložitev, na kateri temelji, razlikujeta od ene faze do druge (začetni odgovor, odločitev o reviziji).

38. Nazadnje mora varuh človekovih pravic oceniti, ali je odločitev o zahtevi za dostop do dokumentov v skladu z veljavnimi pravili. Tudi če je Sodišče Evropske unije prej razkrilo dokumente brez redigiranja, to ne pomeni nujno, da je napačno naknadno redigirati podobne informacije.

c) Pomanjkanje preglednosti pri odgovorih na zahteve za dostop

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

39. Pritožnik je trdil, da Sodišče Evropske unije v svojih prvotnih odgovorih na prošnje za dostop do dokumentov ne zagotavlja smiselnih pojasnil, temveč le v svojih poznejših odločitvah o pregledu prošenj (tako imenovane „potrdilne odločitve“). Tako lahko prosilci za dostop do dokumentov izpodbijajo razlogovanje Sodišča le tako, da pri Splošnem sodišču vložijo drago in dolgotrajno tožbo zoper sklep o reviziji.

40. Dodaja, da odgovori Sodišča Evropske unije niso pregledni, saj ne vsebujejo seznama vseh dokumentov, ki jih hrani, na katerem bi bilo navedeno, katere od njih je mogoče razkriti in katerih ne. Skliceval se je zlasti na prvotni odgovor Sodišča Evropske unije na njegovo prošnjo za dostop do njegovih memorandumov. Skliceval se je tudi na dejstvo, da mu je Sodišče Evropske unije sprva zavrnilo dostop do memoranduma nekdanjega predsednika v zvezi z imenovanjem direktorja, in sicer šele po njegovem pregledu, potem ko so mediji poročali o tem vprašanju.

41. Nazadnje je pritožnik poudaril, da mu Sodišče Evropske unije še ni razkrilo spremnega pisma in pripravljalnih aktov nepodpisanega, nedatiranega in neregistriranega dokumenta, ki ga je Sodišče Evropske unije poslalo Parlamentu in Svetu (del zahteve III).

42. Sodišče Evropske unije je v svojem odgovoru zanikalo, da bi svoje odločitve obrazložilo le pri pregledu zahtev. Ponovno je poudarila svoje stališče, da so spremembe v obrazložitvi in/ali njenih odločitvah neločljivo povezane z dvostopenjskim postopkom, ki se uporablja za prošnje za dostop do dokumentov.

43. V zvezi s pritožnikovo zahtevo III je Sodišče Evropske unije ugotovilo, da je najprej razkrilo 189 dokumentov, nato pa še en dodaten dokument, potem ko je pregledalo svojo prvotno odločitev. Čeprav je v svoji odločitvi o pregledu podal podrobnejša pojasnila, to ne pomeni, da je bila obrazložitev „zamuda“. Sodišče Evropske unije je v zvezi z zahtevo IV navedlo, da je v prvotnem odgovoru in odločitvi o pregledu navedlo podrobne razloge za zavrnitev razkritja nekaterih dokumentov.

44. Sodišče je nadalje navedlo, da je pritožnik sam v svoji zahtevi IV predložil podroben seznam dokumentov, do katerih želi dostop. Sodišče Evropske unije je dostop do teh dokumentov zavrnilo in jasno pojasnilo razloge za to. Zato ni jasno, kakšen seznam ali dodatna pojasnila bi Sodišče Evropske unije lahko dalo pritožniku.

45. Sodišče je navedlo, da je najprej razkrilo več dokumentov v zvezi z imenovanjem direktorja, nato pa še memorandum nekdanjega predsednika.

Ocena varuha človekovih pravic

46. Kot je navedeno zgoraj, je dejstvo, da se lahko razlogovanje Sodišča Evropske unije v fazi revizije razlikuje, neločljivo povezano z dvostopenjskim postopkom, ki se uporablja za zadeve v zvezi z dostopom do dokumentov. Nič ne kaže na to, da Sodišče Evropske unije namerno ne bi podalo zadostnih pojasnil v svojih prvotnih odgovorih, in to le, če bi tožeča stranka zahtevala ponovno preučitev svoje prvotne odločitve.

47. Trditev pritožnika o seznamu dokumentov (zahteva IV) ni utemeljena. Kot je navedlo Sodišče Evropske unije, je pritožnik sam predložil seznam vseh dokumentov, do katerih je želel dostop. Poleg tega je Sodišče Evropske unije jasno pojasnilo, zakaj je bil dostop do teh dokumentov zavrnjen; in sicer, da so se nanašali na njegovo sodno dejavnost in zato niso spadali na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu.

48. Vendar ni jasno, zakaj je Sodišče Evropske unije obvestilo nekdanjega predsednika o imenovanju direktorja razkrilo šele po tem, ko je pritožnik zahteval, naj ponovno preuči svojo prvotno odločitev.

49. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi lahko Sodišče Evropske unije za olajšanje postopkov dostopa do dokumentov v prihodnje v svojih prvotnih odgovorih poskušalo zagotoviti seznam vseh ustreznih dokumentov, ki spadajo na področje uporabe prošnje za dostop do dokumentov. Čeprav je mogoče, da bodo v fazi pregleda opredeljeni dodatni dokumenti, je priprava seznama v začetni fazi dobra upravna praksa.

50. Nazadnje, v zvezi s trditvijo pritožnika, da Sodišče Evropske unije še ni razkrilo dokumentov v zvezi s spremnim dopisom in pripravljalnimi akti zakonodajnega dokumenta, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče Evropske unije pritožnika že obvestilo, da taki dokumenti ne obstajajo. Pritožnik ni predložil nobenih prepričljivih argumentov, s katerimi bi dokazal, da to ne drži ^[31].

d) Sodišče Evropske unije nekatere zahteve za dostop do dokumentov obravnava kot zahteve za informacije

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

51. Pritožnik je menil, da je Sodišče Evropske unije ravnalo v slabi veri in kršilo svojo obveznost, da pomaga prosilcem za dostop do dokumentov ^[32], ker je del njegove zahteve IV za dostop do dokumentov obravnavalo kot zahtevo za informacije.

52. Sodišče Evropske unije je v odgovoru navedlo, da je pritožnik del svoje zahteve jasno oblikoval kot zahtevo za informacije in da take zahteve ne spadajo na področje uporabe pravil o dostopu do dokumentov. ^[33] Kljub temu je SEU priznalo, da se je pri zavrnitvi teh zahtev za informacije oprlo tudi na veljavna pravila o dostopu do dokumentov (zaradi varstva podatkov).Sodišče je navedlo tudi, da je to vprašanje zajeto v pritožnikovi zadevi pred Splošnim sodiščem.

Ocena varuha človekovih pravic

53. Zahtevo za informacije, ki jih vsebujejo dokumenti, bi bilo treba obravnavati kot zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo te informacije ^[34].

54. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi moralo Sodišče Evropske unije pritožnikove zahteve obravnavati v skladu s pravili o dostopu do dokumentov in ne kot zahteve za informacije. Vendar je Sodišče Evropske unije navedlo razloge, zakaj tudi če bi zahtevke obravnavalo kot take, ne bi moglo razkriti dokumentov, ki vsebujejo informacije. Razlog za to so bili pomisleki glede varstva podatkov. Poleg tega so bili nekateri dokumenti že razkriti ali so bili kako drugače javno dostopni.

55. Zato ni bilo nepravilnosti pri tem, kako je Sodišče Evropske unije obravnavalo te zahteve. Kljub temu varuhinja človekovih pravic spodbuja Sodišče Evropske unije, naj v prihodnje pri ocenjevanju prošnje za dostop do dokumentov, ki se nanaša na informacije iz dokumentov, uporabi državljanom prijaznejši pristop.

e) Sodišče Evropske unije pretirano uporablja izjemo za varstvo osebnih podatkov

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

56. Pritožnik je trdil, da Sodišče Evropske unije za utemeljitev zavrnitve dostopa do dokumentov prekomerno in neupravičeno uporablja izjemo za varstvo osebnih podatkov, določeno v pravilih Sodišča Evropske unije o dostopu. Zlasti se ni strinjal s prakso Sodišča Evropske unije, da iz zapisnikov, ki jih objavlja, prikrije imena pravnih referentov („ référendaires“). Trdil je, da vse druge institucije EU na svojih spletnih mestih navajajo imena oseb na podobnih položajih ^[35] in da so vsi sodni uradniki Sodišča Evropske unije navedeni v spletnem javnem imeniku javnih uslužbencev EU ^[36]. V zvezi z zavrnitvijo razkritja informacij o potnih stroških zaradi varstva podatkov je opozoril, da je Komisija nedavno zagotovila popoln dostop do posameznih potnih stroškov vseh komisarjev. Zato je trdil, da bi moralo Sodišče Evropske unije storiti enako za potne stroške svojih članov, da bi omogočilo ustrezen nadzor nad javnimi sredstvi. Skliceval se je tudi na zavrnitev dostopa do dokumentov v zvezi z delom višjega uslužbenca Sodišča Evropske unije.

57. Sodišče je v odgovoru navedlo, da osebni podatki pomenijo katero koli informacijo, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo.^[37] V nekaterih okoliščinah je lahko potrditev obstoja dokumenta sama po sebi osebni podatek.^[38] Ker je pritožnik zahteval dostop do več dokumentov v zvezi z osebo, ki jo je identificiral po imenu, so bili vsi taki dokumenti opredeljeni kot osebni podatki te osebe. Pritožnik bi moral za prenos teh podatkov dokazati, zakaj jih potrebuje. Poleg tega razkritje podatkov ne sme posegati v zakonite interese zadevne osebe.^[39] Pritožnik v nobeni od svojih zahtev ni dokazal, zakaj potrebuje te podatke. Navedlo je tudi, da se to, kar pomenijo osebni podatki, ne sme zamenjevati s tem, kar se šteje za povezano z zasebnim življenjem.^[40] Poleg tega je navedlo, da je področje uporabe izjeme v zvezi z varstvom osebnih podatkov vprašanje, ki je zajeto v pritožnikovi zadevi pred Splošnim sodiščem.

58. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da je sodna praksa sodišč EU v zvezi z varstvom osebnih podatkov zelo omejevalna. Trdil je tudi, da je predsednik Sodišča Evropske unije v odgovoru na preiskavo varuha človekovih pravic presegel svojo upravno vlogo, ko se je skliceval na sodbo o varstvu osebnih podatkov, za katero se rok za pritožbo še ni iztekel.

59. Pritožnik se je skliceval na svoje prošnje za dostop do dokumentov in navedel, da morajo biti zahtevani podatki javno dostopni, da se omogoči ustrezen nadzor nad upravnimi in zakonodajnimi odločitvami Sodišča Evropske unije. Vendar posameznik, ki zahteva dostop do dokumenta, težko predloži natančne utemeljitve, kadar vsebina dokumentov ni znana. Pritožnik je poudaril tudi, da varstvo podatkov ni absolutna pravica, temveč ga je treba uravnotežiti s pravicami do preglednosti, svobode obveščanja in dobrega upravljanja.

60. Poleg tega je pritožnik menil, da je Komisija poskrbela za zelo pregledno uporabo službenih avtomobilov in šoferjev s strani komisarjev, Sodišče Evropske unije pa te informacije ohranja „popolnoma tajne“. Menil je tudi, da je Sodišče Evropske unije ravnalo napačno, ko ni razkrilo nobenega dokumenta o delu višjega uslužbenca.

Ocena varuha človekovih pravic

61. Varuh človekovih pravic ne more preiskovati zadev, ki se nanašajo na sodno dejavnost in sodno prakso Sodišča ^[41], ali dvomiti v utemeljenost sodbe sodišča ^[42]. Poleg tega se varuh človekovih pravic ne strinja, da dejstvo, da se je predsednik Sodišča Evropske unije v svojem odgovoru varuhu človekovih pravic skliceval na sodbo, za katero rok za pritožbo še ni potekel, pomeni, da je deloval kot sodni organ in ne kot upravni organ. Skliceval se je le na najnovejšo sodbo v zvezi z varstvom osebnih podatkov na podlagi pravil o dostopu do dokumentov. Na podlagi te obrazložitve nobena sodba Splošnega sodišča ne more biti sprejeta kot dokončna do izteka roka za vložitev pritožbe ali, v primeru pritožbe, do izdaje sodbe Sodišča Evropske unije. Vendar temu ni tako.^[43]

62. Varuhinja človekovih pravic meni, da je širok pristop Sodišča Evropske unije k uporabi izjeme za varstvo osebnih podatkov v skladu s sodno prakso EU.  V sodni praksi EU je pojasnjeno, da morajo prosilci za dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, dokazati ‚potrebo‘ po prenosu osebnih podatkov [44]. Poleg tega cilj preglednosti nima samodejne prednosti pred pravico do varstva osebnih podatkov ^[45].

63. Pritožnik z omejitvijo svoje utemeljitve potrebe po podatkih na potrebo po tem, da lahko javnost na splošno pregleda upravne in zakonodajne odločitve Sodišča Evropske unije, ni navedel nobenih konkretnih razlogov, ki bi dokazovali „potrebo“ po prenosu osebnih podatkov nanj.

64. Čeprav so informacije, da oseba dela na Sodišču Evropske unije kot sodni uradnik, lahko in dejansko bi morale biti v javni domeni, to ne pomeni, da bi moralo Sodišče Evropske unije razkriti osebne podatke te osebe v okviru zahteve za dostop do dokumentov. Oseba, ki zahteva dostop do zadevnih dokumentov, mora še vedno dokazati potrebo po prenosu kakršnih koli posebnih osebnih podatkov, česar v tem primeru pritožnik ni storil.

65. Ker je pritožnik zadevo predložil Splošnemu sodišču in izpodbijal odločitev Sodišča Evropske unije, da prikrije osebne podatke v odobritvi potovanja, ki so mu bili razkriti v skladu z zahtevo I, varuhinja človekovih pravic meni, da ne more zavzeti stališča o redigiranju Sodišča Evropske unije v skladu z zahtevo IV, saj to vprašanje zdaj obravnavata tudi sodišči EU ^[46]. Zadostuje poudariti, da je varuhinja človekovih pravic nedavno pozdravila proaktivno zavezo Evropske komisije, da bo objavljala informacije o potnih stroških vsakega komisarja vsaka dva meseca.

66. Nazadnje, kar zadeva dokumente o delu, ki ga je opravil višji uslužbenec Sodišča ^[47], dejstvo, da je od začetka dela zadevne osebe preteklo določeno obdobje, samo po sebi ne dokazuje „potrebe“ po prenosu povezanih podatkov v okviru zahteve za dostop do dokumentov. Dejstvo, da je bila oseba morda na delovnem mestu določeno obdobje, ne pomeni, da se njena pravica do varstva osebnih podatkov zmanjša ali preneha veljati. 

f) Sodišče Evropske unije meni, da so upravni dokumenti sodne narave

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

67.  Pritožnik se ni strinjal s stališčem Sodišča Evropske unije, da se pripombe poslancev o upravnih in zakonodajnih zadevah nanašajo na njegovo sodno dejavnost. Dejal je, da je preglednost v skladu s Pogodbama EU prednostna naloga in bistvena za zagotavljanje pravilnega delovanja institucij EU.

68. Sodišče Evropske unije je v odgovoru navedlo, da so bili pritožnikovi argumenti neposredno povezani z vprašanjem področja uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu in se tako nanašajo na razlikovanje med sodnimi in upravnimi dejavnostmi Sodišča Evropske unije. Opozorila je, da je ta zadeva zajeta v pritožnikovi zadevi pred Splošnim sodiščem in da je varuh človekovih pravic zato ni mogel preiskati.

69. Pritožnik je v pripombah na odgovor Sodišča Evropske unije trdil, da njegova zadeva pred Splošnim sodiščem ne zajema odgovorov Sodišča Evropske unije na njegovi zahtevi III in IV, ki sta bili poslani pozneje. Poudaril je tudi, da zavrnitev Sodišča Evropske unije, da razkrije stališča poslancev o upravnih ali zakonodajnih zadevah, ne ogroža njihove neodvisnosti sodstva.

Ocena varuha človekovih pravic

70. Pritožnik je v zadevi pred Splošnim sodiščem izpodbijal zavrnitev Sodišča Evropske unije, da odobri dostop do dokumentov, ki so privedli do sprejetja kodeksa ravnanja, ker ti dokumenti izražajo mnenja članov in so torej povezani z njegovo sodno dejavnostjo.

71. Argumenti pritožnika v tej zadevi se nanašajo tudi na splošno vprašanje, ali so pripombe poslancev neločljivo povezane z njihovo sodno funkcijo in zato ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu ^[48]. Glede na to, da bo Splošno sodišče odločilo o tej zadevi, varuh človekovih pravic ne bo preučil tega vidika pritožbe ^[49].

Sklepne ugotovitve

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjimi ugotovitvami:

Sodišče Evropske unije ni storilo nepravilnosti v zvezi s tistimi vidiki pritožbe, ki niso zajeti v pritožnikovi zadevi pred Splošnim sodiščem.

Varuh človekovih pravic brez nadaljnjega ukrepanja zaključi tiste vidike pritožbe, ki so zajeti v pritožnikovi zadevi pred Splošnim sodiščem.

Pritožnik in Sodišče Evropske unije bosta obveščena o tej odločitvi.

 

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 5. junija 2019

 

 

PRILOGE

Zahtevek za dostop do dokumentov I

1. Pritožnik je 14. decembra 2016 zaprosil za dostop javnosti do več dokumentov (v nadaljnjem besedilu: zahtevek I), med drugim do: (1) dokumente, na podlagi katerih je bil sprejet kodeks ravnanja iz leta 2016 ^[51]; (2) dokumente in informacije v zvezi z morebitnim imenovanjem X na višje delovno mesto na Sodišču Evropske unije; in (3) dovoljenja za delovna potovanja ^[52], ki so vključevala uporabo uradnih voznikov Sodišča Evropske unije.

2. Glede na to, da je bila prvotna odločitev Sodišča Evropske unije z dne 17. februarja 2017 o njegovi zahtevi I delno negativna, je pritožnik zaprosil Sodišče Evropske unije, naj ponovno preuči to odločitev.

3. Sodišče Evropske unije je 22. maja 2017 sprejelo sklep (t. i. potrdilni sklep) o pritožnikovi zahtevi za pregled (t. i. potrdilna prošnja).

4. Navedlo je, da se dokumenti v zvezi s sprejetjem kodeksa ravnanja iz leta 2016 (zahteva I. 1) ne nanašajo na njegove „upravne naloge“ (kot so navedene v členu 15(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)^[53] in zato ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča o dostopu javnosti do dokumentov ^[54]. Sodišče je navedlo, da so obveznosti, ki jih kodeks ravnanja nalaga sedanjim in nekdanjim članom Sodišča, neločljivo povezane z opravljanjem njihovih sodnih funkcij in zato niso „upravne“. Poleg tega bi razkritje dokumentov, ki izražajo mnenja za notranjo rabo, v okviru razprav in predhodnih posvetovanj resno oslabilo postopek odločanja Sodišča ^{Evropske unije [55].} Če bi bili taki dokumenti razkriti, člani Sodišča Evropske unije ne bi mogli neodvisno izraziti svojega mnenja, kar bi škodilo postopku odločanja Sodišča Evropske unije.

5. Sodišče Evropske unije je v celoti razkrilo dopis (zahtevek I. 2), v katerem so bili navedeni razlogi za imenovanje X za višjega uslužbenca. Navedlo je, da je Sodišče Evropske unije pridobilo soglasje X za to razkritje.

6. Sodišče Evropske unije je odobrilo tudi delni dostop do dveh dovoljenj za delovna potovanja (zahtevek I. 3). Navedla je, da so bila redigiranja izvedena zaradi varstva osebnih podatkov. Ugotovila je, da pritožnik ni dokazal potrebe po prenosu teh osebnih podatkov.

Zahtevek za dostop do dokumentov II

7. Pritožnik je 27. januarja 2017 zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, ki so si jih nekdanji predsednik Sodišča Evropske unije in nemški organi izmenjali med letoma 2011 in 2015 (zahteva II. 1) in seznam vseh dokumentov, ki jih je nekdanji predsednik Sodišča med svojim predsedovanjem naslovil na države članice (zahteva II. 2).

8. Sodišče Evropske unije je 18. maja 2017, potem ko je pritožnik zahteval pregled svojega prvotnega odgovora, potrdilo, da ni našlo nobenih dokumentov, izmenjanih med nekdanjim predsednikom Sodišča Evropske unije in nemškimi organi, ter da zahtevani seznam ne obstaja.

9. Pritožnik je 12. julija 2017 pred Splošnim sodiščem izpodbijal zakonitost odločb Sodišča o pregledu v zvezi z zahtevkoma za dostop do dokumentov I in II ^[56]. Med drugim je trdil, da se dokumenti v zvezi s sprejetjem kodeksa ravnanja iz leta 2016 nanašajo na upravne naloge Sodišča Evropske unije in ne na njegove sodne naloge.

Zahtevek za dostop do dokumentov III

10. Pritožnik  je 22. marca 2017 zaprosil za dostop do trinajstih sklopov dokumentov (v nadaljnjem besedilu: zahtevek III). Vključno z:^[57]

•  vse dokumente, ki so privedli do priprave nepodpisanega in nedatiranega memoranduma iz maja 2015, ki ga je Sodišče Evropske unije predložilo institucijam EU, v zvezi s podvojitvijo števila sodnikov Splošnega sodišča (zahteva III.5);
•  navodila nekdanjega predsednika Sodišča Evropske unije in njegovega kabineta v zvezi z razvojem aplikacije IT (spletna stran predsednikov), morebitne ugovore direktorata za IT (zahtevek III.6) in dokumente v zvezi s skupnimi stroški za spletno stran predsednikov (zahtevek III.9);
•  dokumenti, izmenjani med predsednikom, podpredsednikom in sodnim tajnikom Sodišča Evropske unije ter osebjem generalnega direktorata za kadrovske zadeve, v zvezi z zaposlitvijo direktorja (zahteva III.7);
•  vse dokumente v zvezi s predložitvijo zadeve „odboru za kodeks ravnanja“ (zahteva III.8);
•  dokumenti v zvezi z uporabo uradnih voznikov na Sodišču Evropske unije (zahteva III.10); in
•  dokumenti v zvezi z reformo Splošnega sodišča ter odobrenimi delovnimi potovanji in zunanjimi dejavnostmi članov (zahtevek III.12).

11. Sodišče Evropske unije je 24. maja 2017 pritožniku odobrilo dostop do 189 dokumentov. V zvezi z zahtevo III.5 je navedla, da ne more identificirati nobenega dokumenta. V zvezi z zahtevo III.8 je zavrnila dostop, ker bi razkritje dokumenta oslabilo varstvo osebnih podatkov. V zvezi z zahtevo III.10 je Sodišče Evropske unije pritožniku razkrilo veljavna pravila o uporabi voznikov.

12. Pritožnik je 23. junija 2017 vložil zahtevek za pregled. V zvezi z zahtevo III.5 je pojasnil, da je dokument, na katerega se je skliceval v svoji zahtevi, nepodpisan memorandum iz maja 2015, ki je imel po njegovem mnenju odločilno vlogo pri odločitvi zakonodajalca Unije, da podvoji število sodnikov Splošnega sodišča. V zvezi s prošnjo III.6 je izpodbijal dejstvo, da razkriti dokumenti niso vsebovali navodil nekdanjega predsednika ali ugovorov direktorata za informacijsko tehnologijo v zvezi s „spletno stranjo predsednikov“. V zvezi z zahtevo III.7 je opozoril, da memorandum nekdanjega predsednika iz marca 2015 ni bil med razkritimi dokumenti, čeprav so ga mediji omenili. V zvezi z zahtevo III.8 je izjavil, da uporaba kodeksa ravnanja ni sodne narave. Če se uporabi izjema v zvezi z varstvom osebnih podatkov, bi moralo Sodišče Evropske unije osebo, katere osebni podatki se nanašajo, zaprositi za njeno soglasje za razkritje njenih osebnih podatkov. V zvezi s prošnjo III.9 je navedel, da razkriti dokumenti ne vsebujejo nobene ocene skupnih stroškov „spomeniškega območja predsednika“. V zvezi z zahtevo III.10 je izjavil, da je razkritje dokumentov o uporabi uradnih voznikov v javnem interesu za spremljanje proračunskih posledic in delovnih pogojev voznikov. V zvezi z zahtevo III.12 je menil, da ni prejel vseh zahtevanih dokumentov.

13. Sodišče Evropske unije je 25. avgusta 2017 odgovorilo in potrdilo, da ni moglo identificirati nobenega dokumenta, ki bi ustrezal zahtevi III.5, niti nobenega dokumenta, razen že razkritih, ki bi ustrezal zahtevi III.6. V zvezi z zahtevo III.7 je razkrila memorandum nekdanjega predsednika Sodišča Evropske unije z dne 10. marca 2015. V zvezi s prošnjo III.8 je navedel, da je uporaba kodeksa ravnanja za poslanca neločljivo povezana z opravljanjem sodnih nalog poslancev, zato vsi s tem povezani dokumenti ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu ^[58]. Ker se je zahteva nanašala na identificirano osebo, jo je Sodišče Evropske unije zavrnilo iz razlogov varstva podatkov, pri čemer je ugotovilo, da pritožnik ni dokazal potrebe po prenosu teh podatkov. Poleg tega je Sodišče Evropske unije navedlo, da je že razkrilo dokumente, ki ustrezajo zahtevi III.9, in da zahteve za informacije v zvezi s skupnimi stroški „spletišča predsednikov“ ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu. Sodišče Evropske unije je v zvezi z zahtevo III.10 navedlo, da nima nobenega dokumenta z analizo razčlenitve stroškov uporabe uradnih voznikov. Sodišče Evropske unije je pritožniku dalo tudi informacije o tem, kje v seriji dokumentov, ki so mu bili že razkriti, lahko najde dokumente v zvezi z zahtevo III.12.^[59]

Zahtevek za dostop do dokumentov IV

14. Pritožnik je 17. avgusta 2017 vložil četrto zahtevo za dostop javnosti do dokumentov (v nadaljnjem besedilu: zahteva IV). Ta prošnja je zajemala 12 sklopov dokumentov, med drugim: seznam pisem med nekdanjim predsednikom Sodišča Evropske unije in institucijami EU v času njegovega mandata (zahteva IV.4)^[60]; „izstopni dodatek“ višjega uslužbenca in njegovi osebni prejemki na Sodišču Evropske unije (zahtevek IV.5); delo, ki ga je opravil višji uslužbenec Sodišča Evropske unije (zahtevek IV.6); razloge za imenovanje direktorja (zahtevek IV.7); posebne potovalne odobritve za uradne voznike (zahtevek IV.8); zahteve, ki jih je Sodišče Evropske unije prejelo za dostop javnosti do dokumentov, ki niso povezani z zakonodajnimi postopki, vključno z zahtevami Z za dostop do memorandumov, ki jih je pripravil pritožnik, ko je bil sodnik na Splošnem sodišču, skupaj z odgovori Sodišča Evropske unije nanje (zahteva IV.10); ter 75 svojih memorandumov in 25 neposredno povezanih dokumentov (zahtevek IV.12).

15. Sodišče Evropske unije je v prvih odgovorih z dne 17. in 18. oktobra 2017 zavrnilo dostop do vseh zgoraj navedenih dokumentov. V zvezi z zahtevo IV.12 je navedla, da pritožnikovi memorandumi in neposredno povezani dokumenti ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča Evropske unije o dostopu, saj se ne nanašajo na „upravne naloge“, temveč vsebujejo mnenja članov Sodišča, pripravljena pri izvajanju njihovih sodnih funkcij ^[61].

16. Pritožnik je 16. novembra 2017 pri Sodišču Evropske unije vložil zahtevo za pregled, v kateri je izpodbijal njegove odgovore v zvezi z zahtevami IV.4, IV.5, IV.6, IV.7, IV.8, IV.10 in IV.12.

17. Sodišče Evropske unije je 17. januarja 2018 odgovorilo pritožniku. V zvezi z zahtevo IV.4 je Sodišče navedlo, da je pritožnika predhodno obvestilo, da „seznam“pisem njegovega nekdanjega predsednika in pisem, naslovljenih nanj, ne obstaja. Menila je tudi, da so zahtevki IV.5, IV.6 in IV.7 zahtevki za informacije in zato ne spadajo na področje uporabe pravil Sodišča o dostopu ^[62]. Če bi jih bilo treba obravnavati kot zahtevo za dostop do dokumentov, bi moral pritožnik vložiti novo zahtevo za dostop javnosti. Vsekakor so bili zadevni dokumenti iz zahtevka IV.5 že javno dostopni. Dodala je, da so zadevni dokumenti iz zahtevkov IV.5, IV.6 in IV.7 vsebovali osebne podatke ^[63] in da pritožnik ni dokazal, da bi mu jih bilo treba posredovati.

18. V zvezi z zahtevo IV.8 je Sodišče Evropske unije razkrilo, da so zahtevane potovalne odobritve redigirale vse osebne podatke iz njih.

19. V zvezi z zahtevo IV.10 je Sodišče Evropske unije razkrilo zahteve za dostop do dokumentov, za katere je pridobilo soglasje prosilca, pri čemer je redigiralo vse osebne podatke, in odgovore Sodišča Evropske unije . Vendar je na podlagi varstva podatkov zavrnilo razkritje zahtev ge. Z in odgovorov Sodišča Evropske unije nanje. Za Sodišče Evropske unije privolitev ge. Z ne bi zadostovala za neupoštevanje pravil o varstvu podatkov ^[64].

20. V zvezi z zahtevo IV.12 je Sodišče Evropske unije navedlo, da je pritožnik že imel kopije svojih memorandumov, zato je bila njegova zahteva dejansko zahteva Sodišču Evropske unije, naj mu dovoli objavo teh memorandumov. Taka zahteva je spadala na področje uporabe Statuta Sodišča Evropske unije ^[65], v skladu s katerim morajo poslanci med svojim mandatom in po njem ravnati pošteno in diskretno ^[66]. Opozoril je tudi na dejstvo, da v skladu s kodeksom ravnanja iz leta 2016 nekdanje člane še naprej zavezuje dolžnost integritete, dostojanstva, lojalnosti in diskretnosti ter da se morajo vzdržati vseh izjav, ki bi lahko škodile ugledu Sodišča ^[67]. Ugotovilo je, da statut vsebuje posebna pravila v zvezi z ravnanjem članov Sodišča Evropske unije in ima zato prednost pred pravili Sodišča Evropske unije o dostopu. Poleg tega so se zadevni memorandumi in z njimi povezani dokumenti nanašali na sodno dejavnost Sodišča in zato niso spadali na področje uporabe pravil Sodišča o dostopu ^[68]. Za Sodišče Evropske unije izključitev dokumentov, ki izražajo posamezna mnenja članov v zadevah, ki se nanašajo na opravljanje njihovih funkcij ali delovanje Sodišča, iz pravil o preglednosti prispeva k njihovi neodvisnosti in s tem k varstvu sodnih postopkov. Poleg tega bi razkritje zadevnih dokumentov, ki se uporabljajo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v okviru Sodišča Evropske unije, ogrozilo tudi postopek odločanja ^[69] Sodišča Evropske unije ^[70].

 

[1] Kodeks ravnanja za člane in nekdanje člane Sodišča Evropske unije 2016/C 483/01: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=UL:C:2016:483:FULL&from=FR.

[2] Podrobnejše informacije o teh zahtevah in o tem, kako je Sodišče Evropske unije obravnavalo zahteve, so na voljo v prilogi v nadaljevanju.

[3] Sklep Sodišča Evropske unije z dne 11. oktobra 2016 o dostopu javnosti do dokumentov Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegovih upravnih nalog (2016/C 445/03): http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:32016D1130%2801%29&from=EN.

[4] Zadeva T-433/17, Dehousse proti Sodišču EU: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=194304&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=9041309.

[5] Glej dopis varuhinje človekovih pravic, v katerem je pritožnico obvestila o obsegu svoje preiskave: https://www.ombudsman.europa.eu/pdf/en/104332.

[6] Glej poročilo o inšpekcijskem sestanku varuha človekovih pravic: https://www.ombudsman.europa.eu/pdf/en/107584.

[7] Odgovor Sodišča Evropske unije je na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/pdf/en/106452.

[8] Člen 7(2) veljavnega kodeksa ravnanja.

[9] Statut Sodišča Evropske unije: https://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2016-08/tra-doc-en-div-c-0000-2016-201606984-05_00.pdf.

[10] Člen 2 Statuta Sodišča Evropske unije.

[11] V skladu s členom 228(1) PDEU.

[12] Glej člen 1(3) prejšnjega kodeksa ravnanja.

[13] Zahteva po neodvisnosti sodišč se poleg tega nanaša na temeljno pravico do poštenega sojenja. Glej zadevo C-216/18, LM, točka 63 in navedena sodna praksa: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=204384&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2587481.

[14] Glej točko VI „Svoboda izražanja“ Resolucije ESČP o sodni etiki: https://www.echr.coe.int/Documents/Reslution_Judicial_Ethics_ENG.pdf.

[15] Skliceval se je na sodbi ESČP Guja proti Moldaviji (https://hudoc.echr.coe.int/eng#{"languageisocode":["ENG"],"appno":["14277/04"],"documentcollectionid2":["GRANDCHAMBER"],"itemid":["001-85016"]}), pritožba št. 14277/04, in Heinisch proti Nemčiji, pritožba št. 28274/08 (https://hudoc.echr.coe.int/eng#{"fulltext":["heinisch v germany"],"itemid":["001-105777"]}).

[16] Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), člen 228(1), prvi pododstavek.

[17] V skladu z drugim pododstavkom člena 228(1) PDEU.

[18] Zadeva T-433/17, Dehousse proti Sodišču EU: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=194304&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=9041309. Iz poročila o ustni obravnavi v tej zadevi je jasno razvidno, da je bilo to vprašanje postavljeno pred Splošnim sodiščem.

[19] V skladu s členom 2(7) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (https://www.ombudsman.europa.eu/en/legal-basis/statute/en) in členom 6(4) izvedbenih določb evropskega varuha človekovih pravic (https://www.ombudsman.europa.eu/en/legal-basis/implementing-provisions/en).

[20] SEU se je sklicevalo na sodno prakso o pravnem statusu odločb o dostopu do dokumentov: C-188/92, TWD Textilwerke Deggendorf, točka 25, in C-135/16 (http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=98496&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2600219), Georgsmarienhütte in drugi, točki 14 in 15 (http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=204381&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2600273).

[21] Člen 7(2) pravil SEU o dostopu in člen 8(1) Uredbe št. 1049/2001.

[22] Člen 8(3) Uredbe št. 1049/2001.

[23] Sklep Sodišča Evropske unije z dne 11. decembra 2012 o dostopu javnosti do dokumentov Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegovih upravnih nalog: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32013D0209(02).

[24] Sklep Sodišča Evropske unije z dne 11. decembra 2012 o dostopu javnosti do dokumentov Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegovih upravnih nalog: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32013D0209(02).

[25] Zlasti člen 15 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da je treba odločitve sprejemati čim bližje državljanom in na pregleden način.

[26] Evropsko računsko sodišče, Posebno poročilo št. 14/2017: Pregled uspešnosti vodenja zadev na Sodišču Evropske unije, https://www.eca.europa.eu/en/Pages/DocItem.aspx?did=42128.  

[27] Glej člen 8 obeh odločb.

[28] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ALL/?uri=CELEX%3A32001R1049.

[29] Pritožnik se je skliceval na obvestilo generalnega pravobranilca o stališču Sodišča Evropske unije o zakonodajnem postopku, za katerega je trdil, da ga Sodišče Evropske unije ne bo razkrilo. Opozoril je tudi, da je Sodišče Evropske unije razkrilo poročilo odbora za zakonodajno reformo sodišč EU, medtem ko je pozneje zavrnilo razkritje stališča Splošnega sodišča o isti reformi. Prav tako se ni strinjal s tem, da je Sodišče Evropske unije zavrnilo razkritje poročila o njegovem upravljanju, ki je bilo sprejeto na plenarnem zasedanju Splošnega sodišča.

[30] Ta ugotovitev velja za vse argumente, ki jih je pritožnik navedel v pritožbi in se nanašajo na to, kako je Sodišče Evropske unije obravnavalo prošnje drugih posameznikov za dostop do dokumentov. Varuh človekovih pravic zato ne bo ločeno obravnaval vsakega od teh argumentov.

[31] Kot zahteva sodna praksa EU. Na primer, sodba v zadevi T-468/16, Verein Deutsche Sprache proti Komisiji, točka 35 in navedena sodna praksa: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=C6E583D2629630367B66E55C8342C568?text=&docid=201394&pageIndex=0&doclang=FR&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3072591.

[32] V skladu s členom 4(3) pravil SEU o dostopu.

[33] T-264/04, WWF European Policy Programme proti Svetu, T-264/04, točka 76: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=61308&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3072746.

[34] T-264/04, WWF European Policy Programme proti Svetu, točka 76: „[...] Res je, da iz zgoraj v točki 50 navedene sodbe Svet proti Hautala izhaja, da se Sklep Sveta 93/731/ES z dne 20. decembra 1993 o dostopu javnosti do dokumentov Sveta (UL L 340, str. 43), ki je bil sprejet pred Uredbo št. 1049/2001, ni nanašal le na dokumente, ki jih imajo institucije kot take, ampak tudi na informacije, ki jih vsebujejo ti dokumenti (točka 23 sodbe). Vendar se dostop do informacij – v smislu navedene sodbe – lahko odobri le, če so te informacije vsebovane v dokumentih, kar predpostavlja, da taki dokumenti obstajajo.“

[35] Omenil je zlasti Komisijo, Evropski parlament in Evropsko računsko sodišče.

[36] http://europa.eu/whoiswho/public/.

[37] Od T-639/15 do T-666/15 in T-94/16, Psara in drugi proti Parlamentu, točka 45: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=206663&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3072973.

[38] Sodišče Evropske unije je trdilo, da je varuhinja človekovih pravic ta pristop potrdila v zadevi 1976/2017/THH: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/90579.

[39] Glej zgoraj navedeno sodbo Psara in drugi proti Parlamentu (točke od 70 do 71 in navedena sodna praksa).

[40] Glej zadeve od T-639/15 do T-666/15 in T-94/16, Psara in drugi proti Parlamentu, točka 50 in navedena sodna praksa.

[41] V skladu s členom 228(1) PDEU.

[42] V skladu s členom 1(3) Statuta evropskega varuha človekovih pravic: https://www.ombudsman.europa.eu/en/legal-basis/statute/en.

[43] V skladu s členom 278 PDEU pritožba na Sodišče nima odložilnega učinka.

[44] Glej v tem smislu sodbo v zadevi C‑28/08 P, Komisija proti Bavarian Lager, točka 78, in sodbo v zadevi T‑82/09 (http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=84752&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3028759); Zgoraj navedena sodba Dennekamp proti Parlamentu, točki 30 in 34: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=115062&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3028877.

[45] C-615/13 P, ClientEarth in PAN Europe proti EFSA, točki 51 in 52: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=0D099A9A96F3286A0D53CBF4CC422586?text=&docid=165906&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2690540. 

[46] Čeprav se ta zadeva nanaša na redigiranje osebnih podatkov, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je v svojem sklepu v zadevah 562/2017/THH in 1069/2017/THH o tem, kako je Komisija obravnavala veliko število zahtev za dostop do dokumentov o potnih stroških komisarjev, pozdravila proaktivno zavezo Komisije, da bo objavljala informacije o potnih stroških vsakega komisarja vsaka dva meseca: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/106536.

[47] Sodišče Evropske unije je zahtevo med drugim zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na potrebo po varstvu osebnih podatkov. Sodišče je na inšpekcijskem sestanku potrdilo tudi, da je pritožnik med drugim vložil novo zahtevo za dokumente, ki jih je predložil uslužbenec, ne da bi navedel zadevno osebo.

[48] Glej točko 5 tega sklepa.

[49] V skladu s členom 2(7) Statuta evropskega varuha človekovih pravic in členom 6(4) izvedbenih določb evropskega varuha človekovih pravic.

 

[51] Kodeks ravnanja za člane in nekdanje člane Sodišča Evropske unije 2016/C 483/01: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=UL:C:2016:483:FULL&from=FR.

[52] Institucije EU in osebje EU ga imenujejo tudi „nalogi za vrnitev v prejšnje stanje“.

[53] V skladu s četrtim pododstavkom člena 15(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) za Sodišče veljajo pravila o pravici dostopa do dokumentov samo „pri opravljanju [svojih] upravnih nalog“. Glej tudi člen 1(1) sklepa o dostopu do dokumentov iz leta 2016.

[54] Sklep Sodišča Evropske unije z dne 11. oktobra 2016 o dostopu javnosti do dokumentov Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegovih upravnih nalog (2016/C 445/03): http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:32016D1130%2801%29&from=EN.

[55] V skladu z drugim pododstavkom člena 3(3) sklepa o dostopu do dokumentov iz leta 2016.

[56] Zadeva T-433/17, Dehousse proti Sodišču EU: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=194304&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=9041309.

[57] Tukaj uporabljeno oštevilčenje ustreza oštevilčenju iz prvotne zahteve pritožnika Sodišču Evropske unije.

[58] V skladu s četrtim pododstavkom člena 15(3) PDEU in členom 1(1) njenih pravil o dostopu do dokumentov.

[59] Sodišče Evropske unije je v okviru prošnje III odobrilo dostop do 190 dokumentov, ki so obsegali 1686 strani.

[60] Tukaj uporabljeno številčenje ustreza številčenju, ki ga je pritožnik uporabil v svoji prvotni zahtevi IV.

[61] Člen 15(3), četrti pododstavek, PDEU.

[62] Zadeva T-264/04, WWF European Policy Programme proti Svetu, točka 76: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=02E8DE7D9EF33AC957FC048C845B95E8?text=&docid=61308&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3587075.  

[63] Člen 2(a) Uredbe (ES) št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex%3A32001R0045.

[64] Zadeva T-221/08, Strack proti Komisiji, točka 192 in navedena sodna praksa: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=177121&pageIndex=0&doclang=FR&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2690744.

[65] V skladu s členom 4(3) Statuta Sodišča Evropske unije.

[66] Zadeva C-432/04, Komisija proti Cresson, točki 69 in 70.

[67] Člen 6(4) in člen 9(1) kodeksa ravnanja iz leta 2016: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=3AEA6BE050FC09F02EFDDC9D07CAD5E8?text=&docid=56462&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2514930.

[68] V skladu s členom 15(3), četrti pododstavek, PDEU, členom 1(1) pravil SEU o dostopu in zadevo C-213/15 P, Komisija/Breyer, točka 48: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=192887&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=2519816.

[69] Člen 3(3), drugi pododstavek, pravil SEU o dostopu.

[70] Sodišče Evropske unije je na podlagi zahteve IV odobrilo dostop do 557 dokumentov (skupaj 2960 strani).