Ozadje pritožbe

1. Pritožba se nanaša na (a) ustreznost odgovorov na dopise, ki jih je pritožnik poslal Evropskemu svetu v zvezi z uporabo službenih vozil s strani predsednika Evropskega sveta, in (b) obravnavo pritožnikove prošnje za dostop do dokumenta s strani Evropskega sveta.

2. Pritožnik, poljski državljan, je izvedel, da je poleti 2010 med počitnicami predsednik Evropskega sveta s tremi službenimi vozili Evropskega sveta [1] potoval iz Bruslja na francosko letališče in nazaj, skupaj s svojo družino (njegovo ženo, otroki in njihovimi zakonci ter vnuki). Razdalja med Brusljem in letališčem je približno 260 km.

3. Pritožnik je menil, da je predsednik s tem zlorabil svojo moč in da bi moral ta potovanja plačati z lastnimi sredstvi in ne z javnimi sredstvi.

4. Pritožnik je 15. februarja 2011 v zvezi s tem nagovoril Evropski svet. Njegovo pismo je bilo naslovljeno "pritožba". Pritoževal se je, da predsednik zadevnih potovanj ni plačal iz lastnega žepa. Evropskemu svetu je zastavil štiri vprašanja v zvezi z: (i) stroški uporabe avtomobilov; (ii) zakaj predsednik te uporabe ni plačal z lastnimi sredstvi; (iii) ali je imel kakršen koli namen plačati za to; in (iv) ali obstaja sankcija za to, da se tega ne stori.

5. Evropski svet je 3. marca 2011 zelo odkrito odgovoril, da (i) se je seznanil z vsebino pritožnikovega pisma; (ii) dejansko so bili uporabljeni službeni avtomobili in (iii) "to je običajen postopek v primeru tako visoke javne osebnosti in njene družine."

6. Pritožnik s tem odgovorom ni bil zadovoljen in se je 9. marca 2011 ponovno obrnil na Evropski svet. Najprej je opozoril, da njegov zgoraj navedeni odgovor ni bil podpisan in zato po njegovem mnenju ni veljaven. Poleg tega je menil, da bi morala biti "ta visoka javna osebnost" sposobna plačati avtomobile z lastnimi sredstvi. S tem bi lahko drugim dal dober zgled. Trdil je, da obstaja pravno načelo, ki določa, da se službena vozila uporabljajo samo za uradne namene in ne za osebne. Poleg tega je zaprosil za kopijo pravil Evropskega sveta, ki dovoljujejo osebno uporabo službenih vozil. Prosil je tudi za ustrezen odgovor na njegovo prejšnje pismo.

7. Evropski svet je odgovoril 18. marca 2011. Ta dopis je bil celo krajši od prejšnjega. Evropski svet je izjavil, da se je seznanil s pismom pritožnika z dne 9. marca 2011 in da k odgovoru z dne 3. marca 2011 nima ničesar dodati.

8. Pritožnik se je nato obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

9. Pritožnik je trdil, da Evropski svet ni ustrezno odgovoril na njegovo vprašanje v zvezi z uporabo službenih vozil za zasebne namene s strani njegovega predsednika.

10. Trdil je tudi, da Evropski svet ni obravnaval njegove zahteve za dostop do pravil Evropskega sveta o zasebni uporabi službenih vozil.

11. Trdil je, da bi moral Evropski svet ustrezno odgovoriti na njegovo vprašanje in prošnjo za dostop do zadevnega dokumenta.

Preiskava

12. Varuhinja človekovih pravic je Evropski svet zaprosila za mnenje. Generalni sekretariat Sveta Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Svet) je 24. junija 2011 odgovoril in pojasnil, da na podlagi člena 235(4) PDEU pomaga Evropskemu svetu. Zato je Evropskemu varuhu človekovih pravic predložila stališče Evropskega sveta o pritožbi. Prevod mnenja v poljščino je bil posredovan pritožniku s pozivom, naj do 31. avgusta 2011 predloži pripombe. Pritožnik ni predložil pripomb. Službe varuha človekovih pravic so 24. novembra 2011 pritožniku poslale pismo, da bi preučile možnost priprave predloga za sporazumno rešitev. Pritožnik je 1. decembra 2012 odgovoril na dopis. Varuh človekovih pravic je 20. decembra 2012 Evropskemu svetu predlagal sporazumno rešitev. Svet Evropske unije je odgovoril 30. januarja 2012. Ta odgovor je bil posredovan pritožniku, ki je odgovoril z dopisom z dne 12. marca 2012.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Domnevni neustrezni odgovori ter neustrezna obravnava prošnje za dostop in z njo povezanega zahtevka

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

13. Pritožnik je menil, da so bili odgovori Evropskega sveta na njegovi pismi neustrezni in nevljudni ter da Evropski svet ni obravnaval vseh njegovih vprašanj. Želel je izvedeti več o pogojih za uporabo službenih vozil s strani predsednika Evropskega sveta. V svojih pismih je Evropskemu svetu postavil pet vprašanj o: (i) stroški uporabe avtomobilov s strani predsednika Evropskega sveta med počitniškim potovanjem; (ii) zakaj predsednik te uporabe ni plačal z lastnimi sredstvi; (iii) ali je imel kakršen koli namen plačati za to; (iv) ali obstaja sankcija, če tega ne stori; (v) obstoj pravil o uporabi službenih vozil za osebne namene. V zvezi z zadnjim vprašanjem je pritožnik zahteval, da se mu predloži kopija takih pravil. Nobeno od teh vprašanj ni bilo vsebinsko obravnavano.

14. Poleg tega so bili odgovori Evropskega sveta izjemno kratki in niso bili podpisani. Po mnenju pritožnika taki odgovori niso veljavni.

15. V mnenju, ki ga je generalni sekretar Sveta EU predložil v imenu Evropskega sveta, je generalni sekretar obvestil varuha človekovih pravic, da je ponovno preučil vprašanja, ki jih je pritožnik postavil v pismih z dne 15. februarja in 9. marca 2011. Menil je, da bi bilo treba odgovore Evropskega sveta pritožniku dopolniti s sklicevanjem na odgovor Sveta z dne 4. aprila 2011 na pisno parlamentarno vprašanje poslanca Evropskega parlamenta Nigela Faragea z naslovom „Uporaba službenih avtomobilov s strani članov Sveta ter uradnikov in njihovih družin“[2]. Poslanec je postavil naslednja vprašanja: „Kakšna so pravila, ki urejajo uporabo službenih vozil s strani uradnikov, ki delajo za Svet, in njihovih družinskih članov? Ali za predsednika Sveta veljajo ta pravila? Kakšna so pravila, ki urejajo uporabo službenih vozil s strani predsednika Sveta?“

16. Generalni sekretar je mnenju [3] priložil izvod odgovora Sveta na parlamentarna vprašanja št. E-000635/2011.

V mnenju je navedel, da „ni nobenega drugega javno dostopnega dokumenta v zvezi s pravili o uporabi službenih vozil, ki pripadajo Svetu Evropske unije“.

17. Svet je v svojem odgovoru poslancu Evropskega parlamenta navedel, da so pravila, ki urejajo uporabo službenih vozil, določena v sklepu njegovega generalnega sekretarja. V tem odgovoru je Svet nato navedel naslednji izvleček sklepa generalnega sekretarja: „V skladu s poklicnimi ali uradnimi potrebami Sveta se lahko dajo na voljo uradna vozila. Zahtevki za vozila se obravnavajo po naslednjem prednostnem vrstnem redu: - vse zahteve v zvezi z uradnimi funkcijami Evropskega sveta in Sveta na zahtevo enote za protokol; - zahteve vodij kabinetov, generalnih direktorjev in namestnikov generalnih direktorjev; - zahteve direktorjev." Poleg tega je Svet navedel, da "[t]a pravila veljajo za vozni park avtomobilov, ki niso dodeljeni imenovanim posameznikom. Uporaba avtomobila je za določena potovanja dovoljena za vsak primer posebej, vozila pa je treba vsak večer vrniti na parkirišče v stavbi Justus Lipsius. Iz navedenega izhaja, da se službena vozila, ki pripadajo Svetu Evropske unije, ne smejo uporabljati za zasebne namene. Edina izjema od teh pravil je, da ima predsednik Evropskega sveta iz varnostnih razlogov vedno na voljo vozilo. Poleg tega daje Svet Evropske unije predsedstvu med zasedanji Evropskega parlamenta v Strasbourgu na voljo uradni avtomobil.“

18. Generalni sekretar je v mnenju poudaril, da je iz navedenega dokumenta razvidno, da „predsednik Evropskega sveta iz varnostnih razlogov vedno uporablja uradno vozilo“.

Ocena varuha človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

Kakovost odgovorov Evropskega sveta z dne 3. in 18. marca 2011

19. Po mnenju varuha človekovih pravic način, kako je Evropski svet obravnaval pritožnikova vprašanja, ni sprejemljiv v skladu z načeli dobre upravne prakse in bi lahko državljane prepričal, da institucije EU popolnoma ignorirajo ali celo prezirajo njihova stališča in skrbi. Vprašanja, ki jih je postavil pritožnik, so bila jasna in razumna, obe pismi pa sta bili napisani ročno ter skrbno in vljudno. Odgovori Evropskega sveta pa so bili po drugi strani jedrnati, zaničevalni in nespoštljivi.

20. Evropski svet v pismu z dne 3. marca 2011 ni odgovoril na vsako od specifičnih vprašanj pritožnika, temveč je zgolj navedel, da je uporaba službenih vozil za osebne namene „običajen postopek v primeru tako visokega javnega položaja in njegove družine.“Poleg tega Evropski svet ni izkoristil priložnosti, da bi izboljšal svoj odgovor, ko je pritožnik ponovil svoja vprašanja v poznejšem pismu z dne 9. marca 2011.

21. Evropski svet tako ni ravnal v skladu s členom 12(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki določa, da "… [w] hen odgovarja na korespondenco … uradni … odgovori čim bolj popolno in natančno na zastavljena vprašanja". Varuh človekovih pravic ne vidi razloga, zakaj Evropski svet ali Svet EU, ki pomaga prvemu, pritožniku ni dal enakega ali podobnega odgovora, kot ga je Svet dal ustreznemu poslancu Evropskega parlamenta. Evropski državljani bodo zaupali institucijam in sprejeli Evropsko unijo le, če bodo videli, da institucije EU spoštujejo njihova vprašanja in jih obravnavajo.

22. Nazadnje, kot je pravilno poudaril pritožnik, je bila oblika odgovorov Evropskega sveta neustrezna. V teh odgovorih uradnik, ki obravnava zadevo, ni bil opredeljen. Namesto tega se je čez žig pojavil le nečitljiv podpis (ali bolje rečeno začetnice). Člen 14(2) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev jasno zahteva, da institucije v svojih odgovorih navedejo "ime in telefonsko številko uradnika, ki obravnava zadevo …" Tudi Evropski svet ni upošteval tega pravila.

23. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic menil, da Evropski svet ni ustrezno odgovoril na pritožnikova pisma. Poleg tega se generalni sekretar ni opravičil za neustrezne odgovore, ki jih je Evropski svet dal pritožniku. To bi lahko pomenilo nepravilnost.

Obravnava pritožnikove zahteve za dostop do določenega dokumenta

24. Varuhinja človekovih pravic je na začetku poudarila, da se pravila Evropskega sveta o dostopu do dokumentov nanašajo na pravila Sveta o dostopu do dokumentov. V skladu s členom 10(2) Sklepa Evropskega sveta 2009/882/EU o sprejetju njegovega poslovnika [4] se določbe o dostopu javnosti do dokumentov Sveta iz Priloge II k Poslovniku Sveta Evropske unije smiselno uporabljajo za dokumente Evropskega sveta.

25. Varuhinja človekovih pravic je nadalje poudarila, da se Uredba 1049/2001 uporablja za dokumente, ki jih hrani Svet. Člen 1 Priloge II k Sklepu Sveta 2006/683/ES, Euratom [5] o sprejetju poslovnika Sveta določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba dostop do dokumentov Sveta ob upoštevanju načel, pogojev in omejitev iz Uredbe 1049/2001 ter posebnih določb iz navedene priloge.

26. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic navedla tudi, da Evropskemu svetu v skladu s členom 235(4) PDEU pomaga generalni sekretariat Sveta Evropske unije.

27. Glede na to pravno podlago in ob upoštevanju, da pritožnik, ko je vložil prošnjo za dostop, očitno ni bil seznanjen z Uredbo 1049/2001, je varuh človekovih pravic zavzel naslednje stališče o tem vidiku te zadeve. Evropski svet bi ravnal v skladu z načeli dobrega upravnega ravnanja, če bi po prejemu pritožnikove zahteve za kopijo ustreznih pravil pritožniku [6] pojasnil dvostopenjski postopek, predviden v Uredbi 1049/2001. To bi bilo v skladu z obveznostjo svetovanja iz člena 10(3) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev [7]. Poleg tega bi lahko Evropski svet zahtevo pritožnika prenesel na generalni sekretariat Sveta, da bi jo ta obravnaval, zlasti ker je dokument, ki vsebuje zadevna pravila, dejansko dokument, ki ga je pripravil ta generalni sekretariat. To bi bilo v skladu z obveznostjo prenosa zahtev na pristojno službo, ki je določena v členu 15(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev [8].

28. Vendar Evropski svet ni storil ničesar od tega. Preprosto ni upoštevala pritožnikove zahteve za dostop. To ravnanje je pomenilo drugo nepravilnost.

29. Glede na to, da je generalni sekretar Sveta s tem, ko je odgovoru na parlamentarna vprašanja priložil mnenje, pritožniku razkril zadevna pravila, varuh človekovih pravic ni nadaljeval s pritožnikovo trditvijo, da bi moral Evropski svet ustrezno odgovoriti na njegovo zahtevo za dostop do ustreznega dokumenta [9]. Kljub temu je varuh človekovih pravic zavzel predhodno stališče, da je Evropski svet s tem, ko je preprosto ignoriral pritožnikovo zahtevo za dostop do dokumenta, storil še eno nepravilnost.

Predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev

30. Varuh človekovih pravic je glede na svoje ugotovitve v točkah 23 in 29 ter v skladu s členom 3(5) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic v svojem predlogu za sporazumno rešitev predlagal, naj se Evropski svet pritožniku opraviči za njegovo ravnanje.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

31. Odgovor na navedeni predlog je v imenu Evropskega sveta predložil generalni sekretariat Sveta EU. Poudarila je, da so bili odgovori pritožniku v bistvu pravilni. Vendar je generalni sekretariat obžaloval, da so predloženi odgovori pritožniku pustili negativen vtis in se mu iskreno opravičili.

32. Pritožnik je bil zadovoljen z odgovorom generalnega sekretariata in se je varuhu človekovih pravic zahvalil za njegova prizadevanja.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

33. Varuh človekovih pravic hvali Svet, ker se je opravičil "običajnemu" državljanu, ki skoraj nima priložnosti, da bi bil v stiku z institucijami EU, vendar se je obrnil na Evropski svet, da izrazi svojo zaskrbljenost. To iskreno opravičilo je najboljši primer, kako uprava EU spoštuje svoje državljane. Brez tega spoštovanja ni mogoče zmanjšati vrzeli med EU in njenimi državljani.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Evropski svet, ki mu je pomagal generalni sekretariat Sveta Evropske unije, je rešil pritožbo.

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 27. marca 2012

[1] Pritožnik je uporabil izraz „taksiji z vozniki, plačanimi iz proračuna EU“.

[2] Parlamentarna vprašanja so imela referenčno številko E-000635/2011.

[3] Ta odgovor brez datuma je bil priložen dopisu z dne 7. marca 2011, naslovljenemu na stalna predstavništva držav članic, v katerem je Svet pozval predstavništva, naj do 23. marca 2011 izrazijo svoja stališča o takratnem osnutku odgovora.

[4] UL 2009, L 315, str. 51.

[5] UL 2006, L 285, str. 47.

[6] Člen 6(2) Uredbe št. 1049/2001 določa, da če prošnja za dostop do dokumentov ni dovolj natančna, institucija od prosilca zahteva, da prošnjo pojasni in mu pri tem pomaga, na primer z zagotavljanjem informacij o uporabi javnih registrov dokumentov.

[7] Člen 10(3) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev: „Uradnik po potrebi svetuje javnosti, kako naj se obravnava zadeva, ki spada v njegovo pristojnost, in kako naj se ravna v zvezi s to zadevo.“

[8] Člen 15 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev: „Če je pismo ali pritožba naslovljena na institucijo ali posredovana generalnemu direktoratu, direktoratu ali enoti, ki ni pristojna za njeno obravnavo, njene službe zagotovijo, da se spis nemudoma posreduje pristojni službi institucije.“

[9] Varuhinja človekovih pravic poudarja, da se ta pritožba ne nanaša na zavrnitev razkritja dokumentov. V zvezi s tem opozarja, da lahko pritožbe v zvezi z negativnimi odločitvami o prošnjah za dostop do dokumentov obravnava šele po tem, ko pritožniki vložijo potrdilno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001.