Izmenjava korespondence med pritožnikom in Europolom

1. Pritožnik, švedski novinar z dnevnim časopisom, se je obrnil na tiskovno službo Evropskega policijskega urada (Europol) in zaprosil za intervju s strokovnjakom. Pojasnila je, da jo zanima prejemanje splošnih informacij o pranju denarja v EU z uporabo kriptovalut. Te informacije je nameravala uporabiti v časopisnem članku.

2. Pritožnica je z Europolom izmenjala več elektronskih sporočil, v katerih je navedla obseg svoje zahteve in zastavila nekaj podrobnih vprašanj. Europol je po elektronski pošti odgovoril na nekatera njena vprašanja, jo usmeril na svoja poročila v primeru nekaterih drugih vprašanj in pojasnil, zakaj ne more organizirati osebnega razgovora z zadevnim uslužbencem. Pojasnila je, da poskuša na zahtevo medijev v največji možni meri organizirati telefonske ali osebne razgovore. Vendar je navedla tudi, da iz „operativnih razlogov“ ni vedno mogoče organizirati neposrednega razgovora z zadevnim uslužbencem. V tem primeru si Europol pridržuje pravico, da na novinarska vprašanja odgovori pisno. Europol je želel pritožniku tudi zagotoviti, da spoštuje ista načela preglednosti kot druge institucije in agencije EU.

3. Pritožnica je nato objavila članek o svojem interesu. Vendar je v elektronskih sporočilih Europolu trdila, da iz „etičnih razlogov v tisku“ za svoj članek ne more uporabiti odgovorov po elektronski pošti. Dejala je, da „ne bo nikoli na novo napisala sporočila za javnost, ne da bi od vira prejela dodatne pripombe“. Navedla je, da obstajajo primeri, ko mora novinar razpravljati o temi s strokovnjakom, da bi ugotovil, ali je vprašanje vredno obravnavati. Po njenem mnenju sprejemanje odgovorov, poslanih po elektronski pošti, ni zaželen način, da bi novinarji opravljali svoje delo. Te argumente je ponovila v pritožbi evropskemu varuhu človekovih pravic. Dodala je, da je Europol s tem, ko ni hotel organizirati telefonskega intervjuja z njo, selektiven v odnosih z mediji in da ta pristop pomeni izziv za svobodo tiska v EU.

Ugotovitev evropske varuhinje človekovih pravic

4. Evropska varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Europol pritožniku večkrat pravočasno odgovoril in da v svoji pritožbi ni izpodbijala vsebine odgovorov. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je pritožnica pripravila članek za svoj časopis, očitno na podlagi odgovorov, ki jih je prejela od Europola.

5. Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa, da institucije odgovarjajo na korespondenco javnosti.[1] Vendar pa ni nobene določbe, ki bi določala, prek katerega kanala (na primer pisma, elektronske pošte, telefonskega klica) je treba poslati odgovore: to je prepuščeno presoji institucije. Institucija bi kljub temu morala biti zmožna pojasniti, zakaj se je odločila odgovoriti prek tega kanala.

6. Europol je pritožniku pojasnil, zakaj je odgovoril po elektronski pošti, namesto da bi dal uslužbenca na voljo za neposreden razgovor. Njegova razlaga, povzeta v točki 2 zgoraj, je razumna.

7. Pritožnik trdi, da Europol s tem, ko uslužbenca ni dal na voljo za neposredni razgovor, ogroža svobodo tiska. Člen 11(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah priznava, da se „spoštujeta svoboda in pluralnost medijev“. Vendar gre tu za stopnjo sodelovanja, ki bi jo moral organ Unije dokazati v odnosih z mediji. Varuhinja človekovih pravic se ne strinja, da bi bilo mogoče dejstvo, da ni bil organiziran neposreden razgovor z uslužbencem v okoliščinah, v katerih so bile informacije in odgovori na vprašanja poslani po elektronski pošti, opredeliti kot izziv za svobodo tiska.

8. Organi EU bi si morali vedno prizadevati za odprto, pregledno in čim bolj redno sodelovanje z novinarji. Organi EU s sodelovanjem z mediji pomagajo zagotavljati spoštovanje pravice državljanov do „sodelovanja v demokratičnem življenju Unije“.[2] Vendar varuh človekovih pravic razume in sprejema, da mora imeti vsak organ EU pri odločanju o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način bo sodeloval z mediji, določeno diskrecijsko pravico.

9. Varuhinja človekovih pravic lahko razume pritožnikovo razočaranje, da ji v tem primeru ni bil odobren razgovor, ki ga je zahtevala. Varuh človekovih pravic razume tudi, kako lahko neposredni in osebni razgovori potencialno zagotovijo bolj zaokroženo in diferencirano razumevanje vprašanja - nekaj, kar lahko koristi tudi instituciji. Hkrati meni, da je Europol zadovoljivo pojasnil, zakaj v odgovor na pritožnikovo zahtevo ne bi organiziral razgovora. V skladu s tem varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti pri obravnavi tega primera s strani Europola.

Marta Hirsch-Ziembińska

Vodja poizvedovanj in IKT – enota 1

Strasbourg, 30. oktober 2018

[1] Člen 22 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (zahteve za informacije): Kadar je uradnik odgovoren za zadevno zadevo, članom javnosti zagotovi informacije, ki jih ti zahtevajo. [...] Uradnik poskrbi, da so sporočene informacije jasne in razumljive. [...].“ (poudarek dodan).

[2] Člen 10(3) Pogodbe o Evropski uniji: „Vsak državljan ima pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije. Odločitve se sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani.“

[3] Ta pritožba je bila obravnavana v okviru delegirane obravnave zadev v skladu s členom 11 sklepa Evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb.