Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija Evropske unije za azil (EUAA) obravnavala obtožbe o kršitvah temeljnih pravic pri svojih dejavnostih na grškem otoku Samos. Pritožniki so bili zaskrbljeni, da je način, na katerega so uslužbenci za obravnavo primerov, napoteni v podporne skupine agencije EUAA za azil, opravljali razgovore z ranljivimi prosilci za azil, v nasprotju s pravom EU in da agencija EUAA tega ni obravnavala. Poleg tega so bili pritožniki zaskrbljeni, kako je agencija EUAA obravnavala poročila prosilcev za azil o zavračanju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da agencija EUAA v času pritožbe ni zagotovila, da bi bili delavci, ki obravnavajo zadeve in so bili napoteni v njene podporne skupine za azil, pripravljeni ustrezno opraviti razgovore z ranljivimi prosilci za azil, tudi glede tega, kako upoštevati kazalnike ranljivosti, ko se ti prvič pojavijo med razgovorom za azil. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da agencija EUAA ranljivim prosilcem za azil ni zagotovila ustreznega postopka za poročanje o napakah, storjenih med razgovori, in da takih poročil ni pregledala. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to pomenilo nepravilnost, in agenciji EUAA podala štiri priporočila za odpravo pomanjkljivosti.

Varuhinja človekovih pravic je ta priporočila poslala tudi svojim kolegom iz Evropske mreže varuhov človekovih pravic (ENO), da bi pridobila njihova mnenja o tem, kako se zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic pri sodelovanju med uradniki agencije EUAA, ki obravnavajo zadeve, in nacionalnimi uradniki za azil.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila pomembne pomanjkljivosti v zvezi s tem, kako je agencija EUAA obravnavala razkritje izkušenj prosilcev za azil z zavračanjem med razgovori. Ker je agencija med preiskavo varuhinje človekovih pravic začela izvajati ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti, ni ugotovila nepravilnosti, temveč je podala dva predloga za izboljšanje.

Pritožba se je nanašala na zavrnitev Evropske centralne banke (ECB), da odobri starševski dopust uslužbencu, zaposlenemu na podlagi pogodbe o začasni napotitvi (ESCB/IO), ki se uporablja za izmenjave z nacionalnimi centralnimi bankami in traja največ tri leta. Pritožnik je trdil, da izključitev osebja s takimi pogodbami iz starševskega dopusta krši načelo enakega obravnavanja in pravico do starševskega dopusta iz člena 33(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

ECB je trdila, da so njena pravila utemeljena s posebno in začasno naravo pogodb ESCB/IO, potrebo po zagotavljanju neprekinjenega delovanja in dejstvom, da so zaposleni ohranili dostop do starševskega dopusta v okviru svojih nacionalnih sistemov zaposlovanja. Trdila je, da člen 33(2) Listine ne podeljuje brezpogojne pravice do starševskega dopusta in da je ohranila diskrecijsko pravico za določitev pogojev, ki se uporabljajo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da ECB ni dokazala, da je bila zavrnitev temeljne pravice do starševskega dopusta zaposlenim v ESCB/IO upravičena in sorazmerna ali da ni bilo mogoče sprejeti manj omejevalnih ukrepov. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da možnost koriščenja starševskega dopusta pozneje v skladu z nacionalnim pravom ni ustrezen nadomestek za uveljavljanje te pravice, kadar je to najbolj pomembno za varstvo majhnega otroka.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da to pomeni nepravilnost, in priporočila, naj ECB pregleda svoja pravila o kratkoročni zaposlitvi, da bi zagotovila sorazmeren dostop do starševskega dopusta, zlasti za pogodbe ESCB/IO, ki se podaljšajo po začetnem obdobju.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) ni zagotovila vsebinskega odgovora na upravno pritožbo v zvezi z obtožbami o nadlegovanju in nepravilnostih, ki jih je vložil uradnik stalne enote kategorije 2.

Pritožnik je marca 2023 vložil upravno pritožbo pri agenciji Frontex. Agencija Frontex je odgovorila, da v nasprotju s predhodnimi informacijami, ki jih je predložila pritožniku, slednji nima pravice vložiti take pritožbe. Zato ne bi prejel vsebinskega odgovora. Vendar je agencija Frontex med preiskavo varuhinje človekovih pravic navedla, da bo pritožniku do novembra 2024 zagotovila splošen vsebinski odgovor. Agencija Frontex je ta odgovor pritožniku predložila šele decembra 2025. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da nedosledne informacije, predložene pritožniku, in velika zamuda pri odgovoru na pritožbo pomenijo nepravilnost. Vendar se varuhu človekovih pravic ni zdelo potrebno podati priporočila, saj je agencija Frontex pritožniku zdaj predložila vsebinski odgovor.

Poleg tega je preiskava varuhinje človekovih pravic razkrila, da ni učinkovitega mehanizma za pritožbe in pravna sredstva za uradnike kategorije 2, na primer v primerih nadlegovanja v agenciji Frontex. Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da gre za sistemsko vprašanje, ki prav tako pomeni nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je upravnemu odboru agencije Frontex priporočila, naj pri prihodnji reviziji pravnega okvira za uradnike kategorije 2 uvede učinkovit mehanizem za pritožbe in pravna sredstva.

Zadeva se je nanašala na to, kako Evropska komisija zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic v okviru sredstev EU, dodeljenih Grčiji za upravljanje meja. Pritožniki, več nevladnih organizacij, so izrazili pomisleke, da Komisija ni učinkovito spremljala in ocenjevala dejavnosti upravljanja meja, ki jih je financirala EU, in sicer zaradi vztrajnih obtožb o hudih kršitvah človekovih pravic s strani grških organov.

V preiskavi so bila opredeljena področja, ki bi jih morala Komisija obravnavati, da bi izboljšala svoje spremljanje in zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic na tem področju. Ker pa Komisija trenutno čaka na končno poročilo grških organov v enem od posameznih primerov domnevnih kršitev temeljnih pravic, izpostavljenih v tej preiskavi, in bo zdaj ocenila tudi porabo Grčije v okviru ustreznega programa, je varuhinja človekovih pravic primer zaključila in ugotovila, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene. Kljub temu je Komisiji predložila nekaj predlogov za obravnavo vprašanj, ugotovljenih med preiskavo.

Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zlasti pozvala, naj vzpostavi smernice za ocenjevanje skladnosti s temeljnimi pravicami med celotnim izvajanjem programa, zlasti v zvezi s povezanim „omogočitvenim pogojem“ za dostop do sredstev. Komisija bi morala v okviru teh smernic določiti merila za določitev okoliščin, v katerih bo zadržala ali začasno ustavila sredstva EU zaradi nespoštovanja temeljnih pravic in s tem povezanega pogoja financiranja, ter ta merila objaviti. Komisija bi morala v svoji oceni verodostojnih pritožb glede kršitev temeljnih pravic in splošnega grškega programa preučiti, ali Grčija še naprej izpolnjuje pogoj glede temeljnih pravic, povezan z zadevnimi sredstvi. Varuhinja človekovih pravic je podala tudi predloge glede preglednosti postopka spremljanja in ukrepov za okrepitev sodelovanja civilne družbe.

 

V tej preiskavi na lastno pobudo je bilo ocenjeno, kako namerava Evropska komisija zagotoviti spoštovanje človekovih pravic v okviru memoranduma o soglasju med EU in Tunizijo. Izraženi so bili pomisleki glede narave memoranduma o soglasju na splošno in zlasti glede podpore pobudam za nadzor meja, zlasti glede na zelo zaskrbljujoča poročila o tem, kako tunizijske oblasti ravnajo z migranti.

Varuhinja človekovih pravic je bila zlasti zaskrbljena, ker ni bila opravljena predhodna ocena učinka na človekove pravice, zlasti v zvezi s stebrom „migracije in mobilnost“ iz memoranduma o soglasju in projekti, ki naj bi spadali v ta steber. Ker je ta steber memoranduma o soglasju jasno zasnovan tako, da z boljšim nadzorom tunizijskih oblasti nad migracijami omejuje in odvrača od nedovoljenih migracij v EU, ima izvajanje projektov za uresničevanje tega cilja zelo očitno razsežnost človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo pozvala, naj odgovori na vrsto vprašanj o tem, kako namerava spremljati vpliv ukrepov v okviru memoranduma o soglasju na človekove pravice ter katere ukrepe je predvidela in načrtovala, tudi v zvezi z morebitno začasno ustavitvijo financiranja EU, če se ugotovijo kršitve človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija kljub večkratnim trditvam, da predhodna ocena učinka na človekove pravice ni bila potrebna, dejansko zaključila postopek obvladovanja tveganja za Tunizijo pred podpisom memoranduma o soglasju.

Pri tej vaji, za katero je Komisija dejala, da jo izvaja z vsemi partnerskimi državami EU, ki bi lahko prejele proračunsko podporo EU, so bila upoštevana merila, podobna tistim, ki so se uporabljala v standardni predhodni oceni učinka na človekove pravice. Ti med drugim ocenjujejo stanje človekovih pravic, demokracije, pravne države, varnosti in konfliktov v zadevni partnerski državi. Vendar Komisija teh informacij ni proaktivno posredovala, niti v svojem odgovoru na strateško pobudo varuhinje človekovih pravic v zvezi s to zadevo.

Varuhinja človekovih pravic je podala predloge za obravnavo tega vprašanja. Poleg tega je glede na obseg ugotovljenih tveganj predlagala, naj Komisija pripravi konkretna merila za morebitno prekinitev pogodb, ki jih financira EU in so povezane z upravljanjem migracij, kadar najde dokaze o kršitvah človekovih pravic pri izvajanju projektov. V zvezi s tem je varuhinja človekovih pravic predlagala, naj Komisija svoje izvajalske partnerje spodbudi k vzpostavitvi pritožbenih mehanizmov, s katerimi bi posamezniki poročali o domnevnih kršitvah svojih človekovih pravic pri izvajanju projektov/programov, ki jih financira EU, v Tuniziji. Glede na nedavna poročila o velikih težavah na terenu je to postalo še pomembnejše.