Spoštovani gospod T.,
3. junija 1998 ste v imenu dveh družb vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Trdite, da so bili ukrepi, ki jih je Evropska komisija sprejela v zvezi z obema podjetjema, nepošteni in zato niso bili v skladu z načeli dobrega upravljanja.
Dne 22. junija 1998 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Ker so bili v pritožbi navedeni tudi uradniki Računskega sodišča, je bila ta v vednost poslana tudi predsedniku te institucije. Dne 20. avgusta 1998 ste mi poslali kopijo poročila, ki ga je pripravila enota Komisije za boj proti goljufijam, UCLAF, skupaj z vašimi pripombami v zvezi s tem. Računsko sodišče je odgovorilo 31. avgusta 1998 in odgovor vam je bil posredovan. Komisija je 30. septembra 1998 poslala svoje mnenje o vaši pritožbi, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. novembra 1998 sem prejel vaše pripombe.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Ozadje pritožbe je na kratko naslednje:
Od leta 1992 sta bili podjetji, ki sta se pritožili, vključeni v različne raziskovalne projekte, ki jih je financirala Skupnost. Sodelovanje ni povzročalo težav.
Oktobra 1996 je Računsko sodišče opravilo revizijo obeh družb. Februarja 1997 je Računsko sodišče obvestilo GD XIII Komisije, da je revizija razkrila težave. Komisija je nato pregledala obseg svojih pogodbenih obveznosti do obeh družb. Zdelo se je, da je bilo skupaj 17 pogodb, ki so jih upravljale različne službe in so temeljile na različnih pravnih podlagah. Znotraj Komisije, enote za boj proti goljufijam, je UCLAF prevzela spis v zvezi z obema družbama.
Julija 1997 so bila podjetja obveščena, da bodo vsa plačila Komisije začasno ustavljena. Komisija je od 7. do 10. oktobra 1997 opravila pregled na kraju samem v prostorih družb. Pri pregledu so sodelovali predstavniki podjetij. Oktobra 1997 so tudi druge službe Komisije zavrnile sklenitev projektnih pogodb, v katere bi bili vključeni obe podjetji.
Komisija je 10. marca 1998 od družb zahtevala, da predložijo dodatne dokaze poleg tistih, ki so bili predloženi med pregledom. Z dopisom z dne 24. marca 1998 je pritožnik odgovoril na ta dopis. Po navedbah pritožnika je Komisija prejela vse potrebne informacije, ravnanje Komisije pa je škodovalo obema družbama.
To je ozadje, na podlagi katerega je pritožnik vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic. Po navedbah pritožnika je Komisija do podjetij ravnala nepošteno. Pritožnik je zlasti navedel, da
čeprav sta družbi Komisijo več kot šest let redno obveščali o izvajanju pogodb, se Komisija na te informacije ni odzvala; Komisija je tako podjetjem nepravično pustila vtis, da je vse v redu;
- Komisija je neupravičeno ustavila plačila obema družbama, ne da bi ju prej zaslišala;
- Komisija je neupravičeno izključila podjetja iz sodelovanja v projektih in
- Komisija je od inšpekcijskega pregleda ukrepala z neupravičenim odlašanjem.

Poizvedba

Mnenje Komisije Komisija
je navedla, da je revizija, ki jo je izvedlo Računsko sodišče, pokazala, da so se pri upravljanju financiranja Skupnosti s strani obeh družb zgodile pomembne nepravilnosti. Zato so bili pri Komisiji takoj sprejeti previdnostni ukrepi, tj. plačila družbam so bila začasno ustavljena. Po mnenju Komisije je inšpekcijski pregled na kraju samem, ki so ga opravile službe Komisije, potrdil ugotovitve Računskega sodišča, zlasti:
- izkazi o odhodkih niso temeljili na dejanskih odhodkih, temveč so bili njihovi stroški sistematično in znatno previsoki, zlasti kar zadeva odhodke za zaposlene in splošne odhodke;
ni bilo dokazil in bančnih izpiskov ter
ni bila izpolnjena obveznost sofinanciranja, ki je bila podjetjem naložena z zadevnimi pogodbami.
Poročilo o inšpekcijskem pregledu na kraju samem, ki je vsebovalo te ugotovitve, je bilo končno pripravljeno 15. maja 1998 in je bilo posredovano obema družbama, ki sta imeli tako med inšpekcijskim pregledom na kraju samem kot po njem možnost, da predstavita svoja stališča. Po pripravi poročila je Komisija nadaljevala z izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov.
V zvezi s prvo pritožbo pritožnika je Komisija v povzetku navedla, da poročila, ki so jih družbe predložile v preteklih letih, niso razkrila nobenih težav v zvezi s skladnostjo z dejstvi. Komisija torej ni imela nobenega razloga, da bi začela dodatno poizvedovati o uporabi sredstev s strani družb. Šele po reviziji Računskega sodišča je bila Komisija pozvana, naj opravi poglobljen pregled, ki je vključeval pregled dokazil. Ta dokazila niso bila priložena poročilom, predloženim v preteklih letih.
V zvezi z drugim očitkom je Komisija navedla, da je bila dolžna zaščititi finance Skupnosti, ko se je, kot v obravnavanem primeru, soočala z resnimi nepravilnostmi v zvezi s temi financami. Zato je bilo upravičeno, da je Komisija zadržala plačila družbam, dokler ni nadalje raziskala zadeve. Poleg tega je inšpekcijski pregled na kraju samem pokazal, da je to upravičeno, saj so bili že izplačani celo pomembni zneski, ki jih je bilo zdaj treba izterjati.
V zvezi s tretjim očitkom je Komisija navedla, da se je lahko upravičeno odločila, da ne želi skleniti več pogodb z zadevnima družbama. Poleg tega je Komisija navedla, da so se družbe same strinjale z umikom iz dveh prihodnjih projektov.
Kar zadeva četrti očitek, je Komisija ugotovila, da je glede na zapletenost pravnega položaja in dejstvo, da družbe niso predložile dodatnih informacij, zadevo obravnavala pravočasno in brez nepotrebnega odlašanja. Navedla je, da je v času med pregledom in pripravo poročila znotraj Komisije potekalo več sestankov, da bi se zagotovilo usklajevanje.
Pripombe pritožnika Pritožnik
je v pripombah vztrajal pri pritožbi. Pritožnik je zlasti poudaril, da so družbe spoštovale vsa ustrezna pravila grškega prava.

ODLOČBA

1 Obseg preiskave
1.1 Podjetja, ki so se pritožila, so bila vključena v 17 pogodb s Komisijo, ki so bile financirane iz sredstev Skupnosti. Po približno šestih letih je Računsko sodišče izvedlo revizijo podjetij. Po reviziji je Komisija začasno ustavila plačila podjetjem na podlagi pogodb. Enota Komisije za boj proti goljufijam je opravila inšpekcijski pregled prostorov družb na kraju samem, v katerem so bile po navedbah Komisije ugotovljene resne nepravilnosti. Zato Komisija ni želela skleniti nadaljnjih pogodb z družbami in je izdala naloge za izterjavo zneskov, plačanih na podlagi obstoječih pogodb. Pritožnik meni, da je ravnanje Komisije nepošteno in da je ravnala z neupravičenimi zamudami.
Tako so okvir zadeve pogodbena razmerja med Komisijo in zadevnima podjetjema in pritožnik v bistvu dvomi o pooblastilih Komisije, kadar ni zadovoljna z izvajanjem druge pogodbene stranke.
1.2 Zato je treba opozoriti, da evropski varuh človekovih pravic ne poskuša ugotoviti, ali je katera od strank ravnala v skladu s pogodbo. To vprašanje lahko učinkovito obravnava le pristojno sodišče, ki bi lahko obravnavalo trditve strank v zvezi z upoštevnim nacionalnim pravom in ocenilo nasprotujoče si dokaze o spornih dejanskih vprašanjih. Vendar bi moral biti javni organ, ki sodeluje v pogodbenem sporu z zasebno stranko, zaradi dobrega upravljanja vedno zmožen varuhu človekovih pravic predložiti usklajeno poročilo o pravni podlagi za svoja dejanja in o tem, zakaj meni, da je njegovo stališče upravičeno.
2 Nepoštena obravnava s strani Komisije
2.1 V prvi pritožbi pritožnik Komisiji očita, da se več let ni odzvala na poročila podjetij. Po mnenju Komisije so bile storjene nepravilnosti take narave, da jih Komisija ne bi mogla odkriti na podlagi rednih poročil družb Komisiji in pritožnika ne bi mogla prepričati, da je vse v redu.
Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je razlaga Komisije za njeno neukrepanje razumna in ne more pomeniti nepravilnosti v zvezi z zadevnima podjetjema.
2.2 Glede drugega in tretjega očitka, da Komisija ni imela pravice začasno ustaviti plačil in se izogniti prihodnjim pogodbam s podjetji, se zdi, da je Komisija to storila, da bi zaščitila finančne interese Skupnosti, ki se sooča s tem, kar sta Računsko sodišče in sama štela za resne nepravilnosti v več letih. Omeniti je treba tudi, da se glede na trenutno stanje zdi, da je preudarnost tega ukrepa potrjena z nalogi za izterjavo, ki jih je Komisija naknadno izdala proti podjetjem. Zneski, ki jih je treba izterjati, so pomembni. Ni nerazumno, da želi Komisija, soočena s tem, kar Računsko sodišče in sama štejeta za resne nepravilnosti, omejiti obseg finančne škode, ki ji je po njenem mnenju izpostavljena.
Varuh zato ugotavlja, da pri teh vidikih pritožbe ni nepravilnosti.
2.3 V zvezi s četrto pritožbo pritožnika, da je Komisija ravnala z neupravičenim odlašanjem, je treba opozoriti, da je od pregleda Komisije (oktober 1997) do priprave poročila z ugotovitvami pregleda (maj 1998) minilo približno sedem mesecev. Po mnenju Komisije je ta časovni zamik posledica zapletenosti pravnega položaja in tega, da družbe niso predložile dodatnih informacij. Poleg tega je bilo v okviru Komisije organiziranih več sestankov, da bi se zagotovilo usklajevanje.
Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da uprava ukrepa v razumnem roku, da reši zadeve, ki so ji predložene. Razumni rok je treba določiti glede na posebne okoliščine zadeve, kot so na primer zapletenost zadeve, ki jo je treba obravnavati, pomen ukrepov, ki jih je treba sprejeti, za vpletene stranke in okvir. V tem primeru se je preučitev Komisije nanašala na veliko število pogodb, ki so trajale več let in pri katerih je bilo potrebno sodelovanje več služb Komisije. K temu je treba dodati spor Komisije s pritožniki glede dodatnih informacij. V teh okoliščinah se čas, ki ga je Komisija porabila za pripravo poročila, ne zdi nerazumen in torej ne pomeni nepravilnosti.
3 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN