Pritožnik je Evropsko komisijo pozval, naj javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi s pripravami na srečanje predsednika Komisije, italijanskega in nizozemskega predsednika vlade ter predsednika Tunizije 11. junija 2023 in posledičnim političnim dogovorom (v nadaljnjem besedilu: petstebrni sveženj), na podlagi katerega je bil julija 2023 sklenjen „memorandum o soglasju“.

Komisija je odgovorila, da ne more opredeliti nobenega dokumenta, ki bi spadal na področje uporabe zahteve. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev s predložitvijo „potrdilne prošnje“, in ker Komisija ni odgovorila v veljavnih rokih, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda dokumentov, ki jih je Komisija začasno odkrila, ko je še pripravljala odgovor na potrdilno prošnjo, Komisiji posredovala svoja predhodna stališča. Opozorila je, da bi priprava takega srečanja na visoki ravni in posledični politični dogovor nujno zahtevala predhodne izmenjave znotraj Komisije ter med Komisijo in nacionalnimi organi v državah članicah. Vendar pregledani dokumenti niso vključevali takih izmenjav pred sestankom junija 2023. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj pri ponovnem iskanju dokumentov upošteva njena stališča.

Skoraj leto dni po potrdilni prošnji pritožnika je Komisija izdala sklep, v katerem je opredelila 13 dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je po pregledu teh dokumentov menila, da je izid ponovnega iskanja še vedno nezadovoljiv in da Komisija pred sestankom junija 2023 ni predložila razumnih pojasnil v zvezi z neobstojem izmenjav znotraj Komisije in z državami članicami. Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila in ugotovila, da način, kako je Komisija obravnavala zahtevo za dostop javnosti, pomeni nepravilnost.