Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop javnosti do dokumentov, predloženo Evropski komisiji, v zvezi s posledicami svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča z dne 19. julija 2024 o trgovinskem sporazumu med EU in Izraelom. Komisija je opredelila „obvestilo k spisu“ (v nadaljnjem besedilu: obvestilo), do katerega je v celoti zavrnila dostop, pri čemer se je sklicevala na izjemo na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov. Natančneje, Komisija je trdila, da je mogoče domnevati, da bi razkritje obvestila oslabilo varstvo pravnih nasvetov. Pritožnik je Komisijo pozval, naj pregleda svojo odločitev, pri čemer je trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Ko je Komisija vztrajala pri zavrnitvi razkritja obvestila in dodala, da bi njegovo razkritje oslabilo tudi varstvo osebnih podatkov, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala sporni dokument in se sestala s predstavniki Komisije. Predstavniki Komisije so na sestanku pojasnili, da se je Komisija sicer oprla na splošno domnevo o nerazkritju, ki po njenem mnenju velja za vse pravne nasvete, ki niso bili dani v okviru zakonodajnega postopka, vendar je opravila tudi posamično oceno obvestila.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se je Komisija s sklicevanjem na splošno domnevo nerazkritja, ki bi se uporabljala za vse pravne nasvete na katerem koli področju prava Unije, če se ne bi nanašala na zakonodajni spis, oddaljila od ustaljene sodne prakse o varstvu pravnih nasvetov in od logike, na kateri temelji katera koli od splošnih domnev, ki jih priznavajo sodišča Unije.

Vendar je varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda dokumenta in dodatnih informacij, predloženih na sestanku, sklenila, da je razumno, da Komisija po posamični oceni obvestila meni, da bi lahko njegovo razkritje oslabilo interes institucije za iskanje in prejemanje odkritega, objektivnega in celovitega pravnega nasveta. Menila je tudi, da je razumno, da Komisija ugotovi, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje obvestila.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila zadevo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene. Varuhinja človekovih pravic je ob tem obžalovala, da je bil sestanek potreben za potrditev, da je Komisija opravila individualno oceno zabeležke, in za pridobitev pojasnil o tem, kako bi razkritje zabeležke konkretno in dejansko oslabilo interes institucije za iskanje in prejemanje odkritega, objektivnega in celovitega pravnega nasveta.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala prošnjo za dostop javnosti do pisma uslužbencev EU, naslovljenega na predsednico Komisije, v zvezi z njenim stališčem glede izraelsko-palestinskega konflikta. O obstoju pisma so mediji poročali oktobra 2023.

Komisija je v odgovor na zahtevo pritožnika navedla, da nima nobenega dokumenta, ki bi ustrezal opisu dopisa. Pritožnik je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče (z vložitvijo potrdilne prošnje). Več kot leto pozneje je Komisija potrdila, da v času prvotne zahteve ni imela nobenega dokumenta, ki bi ustrezal opisu dopisa. Vendar je Komisija na lastno pobudo evidentirala novo zahtevo za dostop javnosti do zadevnega dopisa. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z obravnavo njegove zahteve, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je v svojih predhodnih stališčih o zadevi menila, da iz odločbe Komisije ni jasno, zakaj ni mogla identificirati zahtevanega dokumenta. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da tudi če Komisija ni imela zahtevanega dopisa, ni bilo jasno, zakaj pritožnika o tem ni obvestila takoj, ko je prejela potrdilno prošnjo, v vsakem primeru pa v veljavnih rokih. Varuhinja človekovih pravic je zavzela predhodno stališče, da način, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo potrdilno prošnjo, pomeni nepravilnost.

Komisija je v odgovoru varuhinji človekovih pravic pojasnila, da kabinet predsednika ni nikoli prejel zahtevanega dopisa. Namesto tega je Komisija 23. aprila 2024 prejela zahtevani dopis kot prilogo k dopisu, naslovljenemu na takratnega komisarja za proračun in upravo. Ker je presečni datum za identifikacijo dokumentov registracija prvotne prošnje, zahtevani dopis ni spadal v časovni okvir pritožnikove prošnje za dostop. Zato je Komisija na lastno pobudo evidentirala nov zahtevek. 

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila več pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija obravnavala zahtevo za dostop. Prvič, varuhinja človekovih pravic je bila zaskrbljena, kako je Komisija komunicirala s pritožnikom, saj pritožnik več kot eno leto (tj. med njegovo prvotno prošnjo oktobra 2023 in odgovorom Komisije varuhinji človekovih pravic marca 2025) ni prejel jasnih informacij o tem, zakaj Komisija ni mogla opredeliti dokumenta, ki ga je zahteval. Drugič, varuhinja človekovih pravic je navedla, da čeprav ni sporno, da je bila Komisija ob sprejetju končne odločitve seznanjena z obstojem zahtevanega dokumenta, dopisa ni ocenila z namenom njegovega morebitnega razkritja. Namesto tega je evidentirala novo zahtevo v zvezi z dopisom, pri čemer se je v svojem poslovniku sklicevala na presečni datum za identifikacijo dokumentov. Tak formalistični pristop se zdi težko združljiv z duhom zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov in zagotovo ni državljanom prijazen niti storitveno naravnan. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic ugotovila veliko zamudo pri odgovoru na pritožnikovo potrdilno prošnjo.

Varuhinja človekovih pravic na splošno ugotavlja, da je to, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo zahtevo za dostop, pomenilo nepravilnost. Ker pa je Komisija medtem sprejela nov prvotni sklep in zagotovila popoln dostop do zahtevanega dopisa, varuhinja človekovih pravic meni, da uradno priporočilo ni koristno.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov, ki jih hrani Evropska komisija, v zvezi s pomisleki glede poklicnega ravnanja, ki so jih izrazili člani mednarodne nadzorne operacije v Albaniji. Komisija je ugotovila, da en dokument (dopis) spada na področje uporabe zahtevka, in odobrila delni dostop do njega. Dostop do delov dopisa je zavrnila na podlagi potrebe po varstvu zasebnosti in javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose EU.

Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic je pregledala dokument in potrdila, da zadržani deli vsebujejo osebne podatke in občutljive informacije. Varuhinja človekovih pravic je menila, da so argumenti Komisije, ki upravičujejo redigiranje osebnih podatkov, razumni. Ugotovila je tudi, da ni očitno napačno, da Komisija trdi, da bi razkritje nekaterih občutljivih delov dopisa oslabilo mednarodne odnose EU z Albanijo.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da ni bilo nepravilnosti.