Zadeva se je nanašala na domnevno nepravočasno obravnavo pritožbe s strani pritožbenega mehanizma Evropske investicijske banke (EIB). Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bila zamuda upravičena zaradi zapletenosti predmeta pritožbe. Varuhinja človekovih pravic zato ni ugotovila nepravilnosti pri delovanju EIB.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na korespondenco pritožnika v okviru finančne revizije na ravni države članice. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic je Komisija odgovorila. Razkrila je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, vendar je prikrila nekatere osebne podatke (imena fizičnih oseb). Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno utemeljila redigiranje v skladu z Uredbo 45/2001.

Pritožnik je urad OLAF obvestil o domnevnem slabem upravljanju sredstev EU v Grčiji. OLAF ni priznal pritožnikove korespondence in pritožnika tudi ni obvestil o kakršnih koli ukrepih, ki jih je sprejel, in o izidu. Po posredovanju varuha človekovih pravic je urad OLAF priznal postopkovne pomanjkljivosti pri obravnavi zadeve in se opravičil. Sprejela je tudi ukrepe, da bi se v prihodnje izognila podobnim situacijam. Nazadnje je urad OLAF pritožnika obvestil o ukrepih, ki jih je sprejel v zvezi z vsebino svojega primera. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je urad OLAF rešil pritožbo. Vendar je varuhinja človekovih pravic podala dodatno pripombo, da bi izboljšala postopke urada OLAF v zvezi z njegovim spremljanjem zaključenih primerov, posredovanih pristojnim nacionalnim organom.

Ta preiskava na lastno pobudo se nanaša na to, kako Evropska komisija zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ko države članice izvajajo kohezijsko politiko EU. Uveden je bil, ko je Unija začela novo sedemletno obdobje financiranja, ki zajema obdobje 2014–2020, v skladu z novim pravnim okvirom.

Kohezijska politika EU si prizadeva zmanjšati razlike med stopnjami razvitosti različnih regij v EU. Glede na prepoznavnost Unije v projektih, ki se financirajo v okviru kohezijske politike – od izboljšanja reševalnih služb v Romuniji do odstranitve minskih polj na Hrvaškem – varuhinja meni, da bi morala Komisija storiti vse, kar je v njeni moči, da bi zagotovila spoštovanje temeljnih pravic pri porabi denarja. Dejstvo, da Komisija ni neposredno odgovorna za upravljanje sredstev, se nikoli ne bi smelo uporabiti kot razlog za neukrepanje, če so bile ali bi lahko bile kršene temeljne pravice.

V preiskavo na lastno pobudo so bili vključeni Komisija, nacionalni varuhi človekovih pravic in predstavniki civilne družbe. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi povratnih informacij pripravila osem smernic za izboljšave v podporo Komisiji pri nadzoru držav članic na tem področju.

Zadeva se je nanašala na švedsko podjetje, ki je sodelovalo v projektu, ki ga je financirala Evropska komisija v okviru sedmega okvirnega programa. Med izvajanjem projekta se je Komisija odločila, da bo podjetje revidirala. Družba se ni strinjala z rezultati revizije in je po tem, ko jih je Komisija potrdila, pri evropskem varuhu človekovih pravic vložila pritožbo, v kateri je trdila, da Komisija ni objektivna in da ne upošteva veljavnih pravil.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno. Zlasti so rezultati revizije v zvezi s stroški dela družbe temeljili na informacijah, ki so bile Komisiji na voljo v zadevnem času. Pritožniku je predlagala, naj razmisli o predložitvi dodatnih dokazov Komisiji v preučitev. Kar zadeva izračun produktivnega časa podjetja, se informacije, ki jih je predložil pritožnik, niso zdele zadostne, da bi Komisiji omogočile izračun dejanskega posameznega produktivnega časa v skladu z zahtevami pravil sedmega okvirnega programa. Zato je varuhinja človekovih pravic primer zaključila.

Pritožnik je italijansko podjetje. Leta 2008 je z EACI sklenila sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev v okviru programa EU Marco Polo II, ki podpira ukrepe za prenos tovora s cestnega prevoza na druga, okolju prijaznejša prevozna sredstva.

Ukrep, ki ga je predlagal pritožnik, se je nanašal na izvoz italijanske keramične industrije v Španijo in so mu bila dodeljena nepovratna sredstva v višini do 4 milijonov EUR. Vendar se je zaradi svetovne gospodarske krize in nenadnega upada španskega stanovanjskega trga povpraševanje po prevozu keramike iz Italije v Španijo po podpisu sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev močno zmanjšalo. Zato je EACI sprejel pritožnikovo zahtevo za prekinitev izvajanja ukrepa. Ker pritožnik ni mogel nadaljevati projekta, je junija 2010 prekinil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev in pritožnika obvestil, da ima na voljo 60 dni, da predloži končno poročilo in zahteva končno plačilo. Pritožnik je zahtevek za končno plačilo v višini 2 milijonov EUR predložil šele januarja 2011. Po mnenju združenja EACI je bilo to prepozno.

Pritožnik je v pritožbi evropskemu varuhu človekovih pravic trdil, da je EACI ravnala nepošteno. Pritožnik je trdil, da je bila zamuda pri predložitvi zahtevka za končno plačilo upravičena zaradi njegovih poskusov v dobri veri, da nadaljuje z ukrepom, in da bi se morala EACI, ker ni bilo končnega poročila, opreti vsaj na številke, ki izhajajo iz vmesnega poročila, ki mu je bilo predloženo oktobra 2009. EACI je v svojem mnenju menila, da je v celoti spoštovala določbe sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev.

Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da je pojem dobrega upravljanja širši od pojma zakonitosti. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da čeprav EACI k temu ni bila pravno zavezana, ji sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev ni preprečil, da bi sprejela zapoznele zahtevke za končno plačilo. Glede na (i) posebej resen vpliv gospodarske krize na pritožnikov projekt in (ii) dejstvo, da je EACI že odobrila vmesno poročilo, predloženo oktobra 2009, je varuh človekovih pravic menil, da odločitev Agencije, da zavrne pritožnikov zahtevek za končno plačilo, ni bila povsem poštena. Varuh človekovih pravic je zato predlagal sporazumno rešitev in pozval EACI, naj oceni pritožnikovo zahtevo za končno plačilo v višini 2 milijonov EUR na podlagi pritožnikovega vmesnega poročila iz oktobra 2009. EACI je predlog sprejel, varuh človekovih pravic pa je primer zaključil.