Ozadje pritožbe

1. Ta pritožba, ki jo je vložil X, se je nanašala na domnevne nedoslednosti med politikami Evropske komisije v zvezi z oceno upravičenih stroškov raziskav v okviru šestega in sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj (FP6 in FP7)[1] na eni strani ter Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR)[2][3] na drugi strani. Pritožnik je navedel, da te nedoslednosti škodijo interesom flamskih univerz in podobnih institucij, ki prejemajo sredstva EU za raziskovalne projekte.

2. Belgijska davčna zakonodaja določa poklicni davčni odtegljaj („bedrijfsvoorheffing“ali „précompte professionnel“). Podjetja ta davek odtegnejo od plač, izplačanih svojim zaposlenim, in znesek plačajo neposredno v belgijsko državno blagajno. Vendar so univerze in podobne ustanove na podlagi člena 275/3 belgijskega zakonika o davku od dohodkov oproščene plačila 75 % davčnega odtegljaja od plač podoktorskih raziskovalcev. Ta očitek se nanaša na vprašanje, ali bi bilo mogoče oproščeni davčni odtegljaj šteti za upravičen strošek raziskav v okviru okvirnih programov in ESRR.

3. Flamske univerze prejemajo sredstva v okviru okvirnih programov za raziskave in ESRR. GD REGIO in GD RTD sta se v svojih odnosih z belgijskimi regionalnimi organi, pristojnimi za izobraževanje, spraševala, ali je oproščeni davčni odtegljaj dejanski strošek raziskav (če bi bil dejanski strošek raziskav, bi bil to upravičen strošek). GD REGIO je zlasti menil [4], da oproščeni del davčnega odtegljaja ne spada v opredelitev "upravičenih stroškov". Trdil je, da morajo izdatki, da bi bili upravičeni, dejansko in dokončno bremeniti upravičenca in biti dejansko plačani, kar pa ne velja za oproščeni davčni odtegljaj (po mnenju GD REGIO je bil oproščeni davčni odtegljaj zgolj "spodbuda" za raziskave [5], ki jo delodajalec ohranja za financiranje raziskovalnih dejavnosti, ki niso podprte v okviru ESRR).

4. Nasprotno pa je GD RTD menil, da je oproščeni davčni odtegljaj "upravičen strošek" v skladu z okvirnimi programi za raziskave [6].

5. Odvetniška pisarna, ki zastopa pritožnika, je 30. septembra 2011 pisala generalnemu direktorju GD REGIO in ga vprašala, zakaj se stališči GD RTD in GD REGIO razlikujeta glede upravičenosti stroškov raziskav. Sklicevala se je na razlagalni zakon z dne 21. decembra 2009 (glej opombo 5) in GD RTD, ki je nato oproščene zneske sprejel kot upravičene stroške. V zvezi s tem je zahtevala tudi, da se jo obvesti o pravni podlagi za to različno obravnavanje stroškov.

6. GD REGIO je 11. novembra 2011 odgovoril in potrdil svoje prejšnje stališče. V zvezi s pravno podlago je GD REGIO pojasnil, da člen 56(2) splošne uredbe o ESRR št. 1083/2006 [7] za upravičenost izdatkov zahteva, da: i) biti mora v skladu z nacionalnimi pravili o upravičenosti; ii) mora biti ustrezno utemeljena z računi ali enakovrednimi dokazili; in iii) v primeru prispevkov v naravi sofinanciranje iz skladov EU ne sme presegati skupnih upravičenih izdatkov brez prispevkov v naravi. Poleg tega člen 60(b) Uredbe določa, da mora organ upravljanja preveriti, ali so izdatki, ki so jih prijavili upravičenci, dejansko nastali. GD REGIO je sklenil, da iz zgornjih pravil izhaja, da morajo biti odhodki preverljivi, to pomeni, da morajo biti nastali in dejansko plačani, znesek pa mora biti utemeljen z računi ali drugimi dokazili. Trdila je, da ker oprostitev poklicnega davčnega odtegljaja za raziskovalce v bistvu pomeni zmanjšanje stroškov delodajalca, ni mogoče šteti, da so izdatki nastali in/ali bili plačani v okviru izvajanja projekta. Zato ni upravičen do financiranja iz ESRR. Kar zadeva razliko v položaju med njim in GD RTD, je GD REGIO pojasnil, da izvedbeni instrumenti projektov okvirnih raziskovalnih programov upoštevajo svoja pravila o upravičenosti, medtem ko financiranje iz ESRR ureja Uredba 1083/2006.

7. Ker pritožnik z zgornjim odgovorom ni bil zadovoljen, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

Očitek

8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s trditvijo, da je Komisija kršila načeli legitimnih pričakovanj in doslednosti, ko je menila, da stroški raziskav, ki so bili oproščeni belgijskega davčnega odtegljaja, niso upravičeni do financiranja iz ESRR, s čimer je te stroške obravnavala drugače v primerjavi z njihovo obravnavo v okviru šestega in sedmega okvirnega programa za raziskave.

Preiskava

9. Pritožba je bila vložena 1. decembra 2011. Komisija je mnenje poslala 22. maja 2012. Pritožnik je 25. junija 2012 poslal svoje pripombe na mnenje Komisije.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

A. Domnevna kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in doslednosti

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

10. Pritožnik je v podporo svoji trditvi trdil, da je najprej od pristojnih organov, zlasti prek spletne strani organa upravljanja flamskega programa ESRR (EFRO), prejel informacije, da je oproščeni del davčnega odtegljaja za poslovne subjekte upravičen strošek v okviru ESRR. Navedla je, da je bila naknadno obveščena, da ti stroški niso bili upravičeni. Pritožnik je tudi trdil, da so pogoji za upravičenost v okviru šestega in sedmega okvirnega programa za raziskave ter ESRR skoraj enaki in da bi zato morala biti upravičenost zadevnih stroškov v okviru obeh shem enaka.

11. V zvezi z domnevno kršitvijo legitimnih pričakovanj pritožnika je Komisija najprej poudarila, da se pritožnik ni skliceval na spremembo stališča s strani Komisije, temveč s strani „pristojnih organov“, za katere je domneval, da so organ upravljanja flamskega programa ESRR. Navedla je, da GD REGIO ni spremenil svojega stališča o neupravičenosti. Komisija je ugotovila, da je večkrat ponovila in utemeljila svoje stališče različnim stranem, nazadnje v dopisu z dne 11. novembra 2011. Komisija zato ni razumela, kakšna legitimna pričakovanja ima lahko pritožnik glede ukrepov Komisije.

12. Komisija je trdila, da so morebitna legitimna pričakovanja pritožnika v zvezi z ukrepi pristojnih nacionalnih organov, saj program ESRR skupaj upravljajo Komisija in organi držav članic. Morebitna legitimna pričakovanja, ki izhajajo iz ukrepov organa upravljanja flamskega programa ESRR, ne bi spadala v pristojnost Komisije. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ima Komisija odnose z državo članico in ne z njenimi regijami. V skladu z načelom deljenega upravljanja imajo upravičenci projektov, ki jih sofinancira ESRR, kot so univerze, stike in pravna razmerja z organi držav članic, pristojnimi za izvajanje programa, in ne neposredno s Komisijo.

13. Komisija je ta vidik svojega mnenja zaključila z ugotovitvijo, da so zahteve za nastanek legitimnega pričakovanja trojne. Prvič, natančna, brezpogojna in skladna zagotovila morajo izhajati iz pooblaščenih in zanesljivih virov, organi Unije pa jih morajo dati zadevni osebi. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri osebi, na katero so naslovljena, vzbudijo legitimno pričakovanje. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi pravili [8]. Komisija je menila, da ti pogoji v tem primeru niso bili izpolnjeni, saj je GD REGIO ohranil skupno in stalno stališče o tej zadevi. Komisija zato pri pritožniku ni vzbudila legitimnih pričakovanj. Pritožnik bi se moral namesto tega v skladu s členom 56(4) Uredbe 1083/2006 [9] obrniti na državo članico.

14. Komisija je nato odgovorila na pritožnikovo trditev o domnevnem neskladju med GD REGIO in GD RTD v zvezi z upravičenostjo oproščenega davčnega odtegljaja za poslovne subjekte.

15. Prvič, Komisija je poudarila, da uporaba istih pravil o upravičenosti na različnih področjih politike ni obvezna. Opozoril je, da mora zakonodajalec EU določiti pravila o upravičenosti za vsak program porabe v skladu z zastavljenimi cilji politike.

16. Drugič, Komisija je ugotovila, da čeprav so splošna načela upravičenosti stroškov v veliki meri primerljiva, obstajajo razlike v podrobnih pravilih za izvajanje okvirnih programov za raziskave in ESRR.

17. Po eni strani projekte, ki so upravičeni do financiranja iz ESRR, urejata uredbi 448/2004 [10] in 1083/2006 za programski obdobji 2000–2006 oziroma 2007–2013. Zahteve za obe programski obdobji se niso spremenile: davki in dajatve (zlasti neposredni davki in prispevki za socialno varnost na plače), ki izhajajo iz sofinanciranja iz strukturnih skladov, niso upravičeni izdatki, razen če jih dejansko in dokončno krije končni upravičenec ali posamezni prejemnik [11]. Člen 56(1) Uredbe št. 1083/2006 določa, da morajo biti upravičeni izdatki dejansko plačani. Zato je za obe programski obdobji oproščeni del belgijskega poklicnega davčnega odtegljaja upravičen do sofinanciranja iz ESRR le, če ga upravičenec naknadno dokončno plača za namene istega sofinanciranega projekta ESRR.

18. Nasprotno pa se proračun EU, ki je na voljo v okviru okvirnih programov za raziskave, centralizirano upravlja v skladu s členom 53(a) finančne uredbe [12]. Komisija svoje dejavnosti izvrševanja proračuna izvaja brez vključitve držav članic ali javnih organov tretjih držav, v katerih imajo sedež prejemniki sredstev Unije, ali prenosa odgovornosti nanje (v nadaljnjem besedilu: neposredno centralizirano upravljanje). Izvedbeni instrumenti teh projektov okvirnega programa imajo svoja pravila o upravičenosti: raziskovalne projekte v okviru šestega okvirnega programa ureja Uredba 2321/2002 [13], projekte v okviru sedmega okvirnega programa pa ureja Uredba 1906/2006 [14].

19. Posebna pravila o upravičenosti so določena v členu II.19 sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev za šesti okvirni program in členu II.14 sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev za sedmi okvirni program. V skladu s temi pravili morajo stroški dejansko nastati. Zato GD RTD Komisije za projekte 6OP in 7OP kot upravičene priznava oproščeni del belgijskega poklicnega davčnega odtegljaja zaradi obveznosti ponovnega vlaganja zneska v dodatne raziskovalne projekte.

20. Komisija je zato sklenila, da je pritožnikova trditev o nedoslednem pristopu v okviru 6OP in 7OP na eni strani ter ESRR na drugi strani neutemeljena.

21. Pritožnica v svojih stališčih ni podala pripomb v zvezi z domnevno kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj, ampak le v zvezi z domnevno kršitvijo načela skladnosti.

22. Pritožnik je trdil, da se zdi, da stališče Komisije nakazuje, da se pomoč v okviru strukturnih skladov dodeljuje v popolnoma drugačnem pravnem okviru kot pomoč v okviru okvirnih raziskovalnih programov. Pritožnik je navedel, da to ni bilo pravilno. Poudarila je, da so osnovna pravila, ki se uporabljajo za subvencije iz strukturnih skladov, finančna uredba in izvedbena pravila. Pritožnik je navedel člen 155(1) (stare) finančne uredbe 1605/2002 (v veljavi do 31. decembra 2012): „Prvi in tretji del te uredbe se uporabljata za izdatke organov in subjektov iz uredb, ki urejajo strukturne sklade [...], razen če je v tem naslovu določeno drugače.“Navedla je, da se osnovna pravila v zvezi s subvencijami iz prvega in tretjega dela Uredbe uporabljajo tudi za okvirne programe. Tako je upravičenost stroškov v okviru strukturnih skladov v prvi vrsti določena s finančno uredbo. Zato ni bilo jasno, zakaj je Komisija dajala vtis, da je za GD REGIO pomemben samo člen 56 Uredbe št. 1083/2006. Pritožnik je trdil, da ta člen vsebuje le dodatna pravila, ki ne spreminjajo veljavnih pravil finančne uredbe in izvedbenih pravil.

23. Pritožnik je poudaril, da je GD REGIO na podlagi člena 56(1) Uredbe 1083/2006 sklepal, da so lahko stroški upravičeni le, če so jih upravičenci dejansko plačali. Ta razlaga, ki nakazuje, da je treba opraviti gotovinsko transakcijo, je napačna. Pritožnik je navedel, da se člen 56(1) nanaša le na obdobje, v katerem morajo stroški nastati, ni pa predvidel dodatnega merila za upravičenost: „Izdatki, vključno z velikimi projekti, so upravičeni do prispevka iz skladov, če so bili dejansko plačani med datumom predložitve operativnih programov Komisiji ali 1. januarjem 2007, kar nastopi prej, in 31. decembrom 2015.“ Pritožnik je trdil, da besedilo „dejansko plačano“v tem členu ne pomeni, da mora obstajati gotovinska transakcija. To je bilo potrjeno v naslednjem odstavku (člen 56(2)), ki določa, da se „prispevki v naravi, stroški amortizacije in režijski stroški [...] lahko obravnavajo kot izdatki, ki jih plačajo upravičenci [...]“(poudarek pritožnika). Pritožnik je poudaril, da čeprav je jasno, da stroški amortizacije in režijski stroški niso plačani med projektom, so lahko še vedno upravičeni stroški.

24. Pritožnik je tako vztrajal pri svojem stališču, da bi morale imeti univerze kot upravičenke do evropske pomoči možnost, da se zanesejo na dosledno razlago osnovnih pravil s strani iste institucije. Trdila je, da uporaba osnovnih pravil o upravičenih stroških iz finančne uredbe in izvedbenih pravil za spremembo funkcije generalnega direktorata, ki jih uporablja, ni sprejemljiva.

Ocena varuha človekovih pravic

25. V zvezi s trditvijo pritožnika, da je Komisija kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se pritožnik v svojih pripombah ni več skliceval na ta del trditve. Zdi se namreč, da je GD REGIO v korespondenci z belgijskimi regionalnimi organi (in sicer 21. avgusta 2009, 15. oktobra 2010, 24. januarja, 12. maja in 11. novembra 2011) vztrajal pri istem stališču, in sicer da oproščeni del davčnega odtegljaja pri viru za poslovne subjekte ni bil upravičeni strošek v okviru ESRR. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da Komisija ni izrazila legitimnega pričakovanja, da bo take stroške obravnavala kot upravičene stroške v okviru ESRR. Varuh človekovih pravic tako v zvezi s prvim vidikom trditve ne najde nobenega primera nepravilnosti s strani Komisije.

26. Glede očitka v zvezi s kršitvijo načela doslednosti varuh človekovih pravic meni, da je povsem mogoče in sprejemljivo, da Komisija določi različna pravila za izvajanje okvirnih raziskovalnih programov in izvajanje ESRR.

27. Varuh v zvezi s tem ugotavlja, da člen 156(1) (stare) finančne uredbe določa, da Komisija plača finančne prispevke iz strukturnih skladov v skladu s predpisi, ki urejajo strukturne sklade. Finančna uredba tako omogoča, da se v uredbah, ki urejajo strukturne sklade, določijo podrobnejša pravila (vključno z upravičenostjo stroškov). Podobno se člen 160 finančne uredbe nanaša na okvirne raziskovalne programe, ki jih mora sprejeti Svet.

28. Varuh ugotavlja, da projekte, ki so upravičeni do financiranja iz ESRR, ureja Uredba 1083/2006 (za programsko obdobje 2007–2013), ki vsebuje posebno poglavje z naslovom: "Upravičenost izdatkov". Prvič, člen 56(1) določa, da so izdatki upravičeni do financiranja, če so bili dejansko plačani (med določenimi datumi). Nato člen 56(2) dodaja, da „se lahko z odstopanjem od odstavka 1 prispevki v naravi, stroški amortizacije in režijski stroški obravnavajo kot izdatki, ki jih plačajo upravičenci [...], pod naslednjimi [tremi] pogoji“. Ti trije pogoji so: izdatki morajo biti upravičeni v skladu z nacionalnimi pravili o upravičenosti; mora biti utemeljena z računi ali enakovrednimi računovodskimi listinami; in 3) v primeru prispevkov v naravi sofinanciranje iz skladov ne sme presegati skupnih upravičenih izdatkov brez vrednosti takih prispevkov. Kot je GD REGIO pravilno poudaril v dopisu pritožniku z dne 11. novembra 2011, oproščeni del davčnega odtegljaja za raziskovalce dejansko pomeni znižanje stroškov delodajalca (in sicer znižanje neposrednih davkov) in ni mogoče šteti, da so odhodki nastali in/ali bili plačani v okviru izvajanja projekta. Zato se varuh človekovih pravic strinja s Komisijo, da bo oproščeni del belgijskega poklicnega davčnega odtegljaja upravičen do sofinanciranja iz ESRR le, če ga bo upravičenec naknadno dokončno plačal za namene istega sofinanciranega projekta ESRR. Razume, da bi se lahko denar, prihranjen z belgijsko oprostitvijo davčnega odtegljaja, ponovno uporabil za isti projekt. V takih okoliščinah bi se lahko novi stroški krili iz sredstev ESRR. Če pa se denar, prihranjen z belgijsko oprostitvijo davčnega odtegljaja, ne bi ponovno uporabil za isti projekt, se v okviru tega projekta ESRR upravičeno ne bi štel za upravičen strošek.

29. Po drugi strani varuh ugotavlja, da projekte okvirnega raziskovalnega programa ureja različna zakonodaja z lastnimi pravili o upravičenosti, in sicer Uredba 2321/2002 (6. OP) in Uredba 1906/2006 (7. OP). Posebna pravila o upravičenosti so določena v teh uredbah [15] ter v splošnih pogojih šestega okvirnega programa in (vzorčnih) sporazumov o dodelitvi nepovratnih sredstev v okviru sedmega okvirnega programa [16]. V skladu s temi pravili morajo biti tudi stroški v okviru projektov 6. OP in 7. OP „dejanski“in so nastali med trajanjem ukrepa. Vendar Komisija (GD RTD) kot upravičene priznava oproščeni del belgijskega poklicnega davčnega odtegljaja zaradi obveznosti ponovnega vlaganja v dodatne raziskovalne projekte, ki jo predvideva belgijska zakonodaja. Varuh meni, da je ta razlika v obravnavanju povsem razumna in logična, saj je namen okvirnih raziskovalnih programov spodbujati raziskave na splošno.

30. Varuh človekovih pravic na podlagi navedenega ugotavlja, da je sicer očitno, da se ocena upravičenih stroškov v okviru ESRR in okvirnih programov za raziskave obravnava različno, vendar je ta neusklajenost povsem upravičena in pravna.

31. Komisija torej ni storila nobene nepravilnosti v zvezi z drugim vidikom trditve.

B. Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Komisija ni ravnala nepravilno.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

Emily O'Reilly

V Strasbourgu, 12. novembra 2013

---

[1] Evropska komisija upravlja okvirne programe za raziskave in tehnološki razvoj. Sedanji sedmi okvirni program se izvaja od leta 2007 do leta 2013. Raziskovalnim akterjem dodeljuje nepovratna sredstva za sofinanciranje raziskovalnih, tehnološkorazvojnih in predstavitvenih projektov.

[2] Komisija financira tudi raziskovalne in inovacijske projekte v okviru ESRR, katerega cilj je okrepiti ekonomsko in socialno kohezijo v Evropski uniji z odpravo neravnovesij med njenimi regijami.

[3] Generalni direktorat Komisije za raziskave in inovacije (GD RTD) je odgovoren za okvirne raziskovalne programe, medtem ko je za pomoč, prejeto iz ESRR, odgovoren Generalni direktorat za regionalno politiko (GD REGIO).

[4] dopis evropskega komisarja za regionalno politiko Valoniji z dne 10. aprila 2009; pisma generalnega direktorja GD REGIO svetu rektorjev belgijskih francosko govorečih univerz z dne 21. avgusta 2009, 15. oktobra 2010 in 24. januarja 2011.

[5] Belgijski zakonodajalec je 21. decembra 2009 sprejel razlagalni zakon (ki spreminja člen 275/3 belgijskega zakonika o davku od dohodkov), v skladu s katerim institucije, ki so oproščene plačila davčnega odtegljaja, ne smejo uporabiti ustreznih zneskov za financiranje tekočih raziskav, na podlagi katerih je institucija upravičena do oprostitve, temveč morajo zneske vložiti v nadaljnje raziskovalne projekte.

[6] Generalni direktor GD RTD je v dopisu belgijskemu stalnemu predstavništvu z dne 22. novembra 2010 navedel: "Na podlagi prejetih pojasnil in glede na razlagalni zakon ... vas z veseljem obveščam, da Evropska komisija meni, da ni nobenega dvoma o tem, da je oproščeni del davčnega odtegljaja dejansko nastal med izvajanjem projekta in je zato upravičen"(poudarek je dodal pritožnik).

[7] Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (UL 2006, L 210, str. 25).

[8] Zadeva T-347/03, Branco proti Komisiji, ZOdl. 2005, str. II-2555, točka 102.

[9] Člen 56(4) določa: „Pravila o upravičenosti izdatkov se določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju izjem, določenih v posebnih uredbah za vsak sklad. Zajemajo vse izdatke, prijavljene v okviru operativnega programa.“

[10] Uredba (ES) št. 448/2004 z dne 10. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki jih sofinancirajo Strukturni skladi, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1145/2003, UL L 72, str. 66.

[11] Natančneje, za programsko obdobje 2000-2006 odstavek 5 pravila o upravičenosti št. 7 v Prilogi k Uredbi 1685/2000 določa, da so davki in dajatve upravičeni le, če jih dejansko in dokončno nosi končni upravičenec ali posamezni prejemnik. Za obdobje 2007–2013, v katerem so za sprejetje zahtev za upravičenost odgovorne predvsem države članice, člen 56(1) Uredbe 1083/2006 določa, da je treba upravičene izdatke dejansko plačati.

[12] V času dejanskega stanja se je uporabljala Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1). Vendar se od 1. januarja 2013 uporablja nova finančna uredba: Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1).

[13] Uredba (ES) št. 2321/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri izvajanju šestega okvirnega programa Evropske skupnosti (2002-2006) ter za razširjanje rezultatov raziskav za njegovo izvajanje (UL L 355, str. 23).

[14] Uredba (ES) št. 1906/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru Sedmega okvirnega programa in razširjanju rezultatov raziskav (2007-2013), UL L 391, str. 1.

[15] Na primer člen 31 ("Povračilo upravičenih stroškov") in člen 32 ("Neposredni upravičeni stroški in posredni upravičeni stroški") Uredbe 1906/2006.

[16] Na primer člen II.14 ("Upravičeni stroški projekta") in člen II.15 ("Opredelitev neposrednih in posrednih stroškov") splošnih pogojev sporazuma o dodelitvi sredstev v okviru 7. OP.