Zadeva se je nanašala na odločitev Komisije, da zaključi svoj spis v zvezi s pritožbo zaradi kršitve proti Finski, v kateri je bilo navedeno, da je Finska diskriminirala moške v prostovoljnih dodatnih pokojninskih sistemih. Pritožniki so trdili, da stališče Komisije ni bilo skladno, saj je pred Sodiščem sprožila dva podobna postopka za ugotavljanje kršitev proti Italiji in Grčiji, medtem ko v primeru Finske tega ni storila. Po njihovem mnenju Komisija tudi ni zadostno obrazložila svojega stališča, da ni jasno, ali bi Sodišče ugotovilo, da zadevno finsko pravo krši pravo Unije.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija med preiskavo ustrezno obrazložila svoje stališče in tako uporabila diskrecijsko pravico, ki jo ima pri obravnavi pritožb zaradi kršitev. Zato je sklenila, da ni razlogov za nadaljnje preiskave, in zaključila zadevo.

Pritožnik je italijanski državljan, ki prebiva v Nemčiji. Trdil je, da je bila njegova žena v Nemčiji žrtev diskriminacije pri zaposlovanju na podlagi starosti in državljanstva, ker je podjetje, ki se je prijavilo na delovno mesto, ni zaposlilo. Po neuspešnem izidu sodnega postopka je pritožnik pri Evropski komisiji vložil pritožbo zaradi kršitve, v kateri je trdil, da nemški organi v nacionalni pravni red niso pravilno prenesli direktive EU o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu.

Pritožnik se je nato obrnil na evropskega varuha človekovih pravic in trdil, da Komisija (i) ni evidentirala njegove pritožbe zaradi kršitve, (ii) je ni ustrezno obravnavala in (iii) ni predložila prepričljivih razlogov za utemeljitev, zakaj ni posredovala v njegovem primeru.

Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve evidentirala nekaj dni po njenem prejemu. Obžalovala je, da pritožnika ni predhodno obvestila o svoji nameri, da zaključi svojo pritožbo zaradi kršitve, in da ga ni obvestila o zaključku zadeve. Komisija je poleg tega pojasnila, da je Nemčija ustrezno in pravočasno prenesla navedeno direktivo, ter navedla posebne razloge, zakaj na podlagi pripomb pritožnika ni bilo treba začeti postopka za ugotavljanje kršitev.

Glede na to, da je Komisija dejansko evidentirala pritožbo zaradi kršitve, varuhinja človekovih pravic v zvezi s tem ni ugotovila nepravilnosti. Kar zadeva vsebino zadeve, nadaljnje preiskave niso bile upravičene, ker je Komisija svoje stališče med preiskavo utemeljila s konkretnimi in prepričljivimi razlogi. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija priznala, da pritožnika ni predhodno obvestila, da namerava zaključiti njegovo pritožbo zaradi kršitve, niti ga ni obvestila o zaključku zadeve. Poleg tega se za to opustitev ni opravičil. Zato je podal kritično pripombo.

Pritožnik je italijanski državljan, ki je leta 2009 pri Evropski komisiji vložil pritožbo v zvezi z domnevno kršitvijo Direktive 83/391/EGS o varnosti delavcev s strani Italije. Komisija se je septembra 2011 odločila, da Italiji pošlje uradni opomin. Ko je pritožnik naknadno zaprosil za dostop do tega dopisa na podlagi Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, je Komisija dostop zavrnila. Po predložitvi potrdilne prošnje za dostop je Komisija pritožnika obvestila, da se njegova prošnja ocenjuje, vendar še vedno nima vseh elementov, potrebnih za končno oceno. Komisija je zato navedla, da je v skladu z Uredbo 1049/2001 podaljšala rok za odločitev o potrdilni prošnji pritožnika za 15 delovnih dni.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da je Komisija nezakonito podaljšala rok za odločitev o njegovi potrdilni prošnji za dostop. Varuh človekovih pravic je 30. januarja 2012 začel preiskavo o pritožnikovi trditvi in Komisijo pozval, naj do 31. marca 2012 predloži mnenje. Komisija je nato zaprosila za podaljšanje roka za predložitev mnenja do 30. aprila 2012, kar je varuh človekovih pravic odobril. Hkrati je Komisijo obvestil, da si pridržuje pravico do ukrepanja na podlagi informacij, ki jih je že prejel, če Komisija ne bo spoštovala novega roka. Ko je bil junija 2012 sprejet sklep varuha človekovih pravic, Komisija še vedno ni prejela mnenja.

Varuh človekovih pravic je menil, da informacije, ki so mu bile že dane na voljo, zadostujejo za obravnavo te pritožbe, ki se je nanašala le na podaljšanje roka za odgovor na potrdilno prošnjo, ne pa na morebitno odločbo o zavrnitvi dostopa. Zato je sklenil, da nadaljnji preiskovalni ukrepi niso potrebni ali da ni treba več čakati na mnenje Komisije.

Kar zadeva vsebino zadeve, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Uredba št. 1049/2001 določa zavezujoče roke in da so izjeme možne le v izjemnih primerih in če je bil prosilec podrobno obrazložen. V obravnavanem primeru se je Komisija omejila na navedbo, da še vedno ni imela na voljo vseh elementov, ki jih je potrebovala za končno presojo. Po mnenju varuha človekovih pravic ta izjava očitno ni zadostovala za ugotovitev, da se je Komisija soočila z izjemnim primerom, ki bi lahko upravičil podaljšanje roka. Zgolj sklicevanje Komisije na potrebo po daljšem času za zbiranje informacij torej ne izpolnjuje zahtev iz Uredbe št. 1049/2001 in zlasti zahteve po podrobni obrazložitvi. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da je Komisija nezakonito podaljšala rok za odločitev o potrdilni prošnji pritožnika in da njeno ravnanje pomeni nepravilnost. Zato je zadevo zaključil s kritično pripombo.