Izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic ^[1]

Pritožnik, nekdanji generalni direktor zdaj plačilno nesposobnega nemškega podjetja, je Evropsko komisijo zaprosil, naj mu omogoči dostop do spisa o inhalatorju za astmo, ki ga je izumil. Pritožnik je od leta 2011 na sodiščih EU v pravnem sporu s Komisijo zaradi neukrepanja Komisije po nemški prepovedi trženja inhalatorja. Komisija mu je zavrnila dostop do dokumentov, pri čemer je trdila, da dostop ni mogoč zaradi potekajočega sodnega postopka.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo in pregledala dokumente. Ker varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da za dokumente velja izjema glede dostopa, na katero se sklicuje Komisija, je kot rešitev za pritožbo predlagala, naj Komisija pritožniku omogoči dostop do dokumentov. Komisija je to zavrnila.

Varuhinja človekovih pravic trdi, da dokumenti, do katerih pritožnik želi dostop, niso zajeti v izjemi za dostop, ki jo dovoljujejo pravila EU o dostopu do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da zavrnitev Komisije, da pritožniku omogoči kakršen koli dostop – niti delni – pomeni nepravilnost. Zato Komisiji priporoča, naj dokumente razkrije.

Ozadje

1. Pritožnik je bil generalni direktor zdaj plačilno nesposobnega nemškega podjetja, ki je proizvajalo medicinski pripomoček, in sicer inhalator za astmo, ki ga je izumil pritožnik. Pritožnik je od leta 2011 vpleten v pravni spor z Evropsko komisijo pred sodišči EU zaradi neukrepanja Komisije po nemški prepovedi [2] trženja inhalatorja. Potem ko je Sodišče razveljavilo [3] prejšnjo sodbo Splošnega sodišča [4], je Splošno sodišče septembra 2016 razsodilo, da neukrepanje Komisije ni povzročilo škode, ki jo je zahteval pritožnik [5]. Pritožba pritožnika zoper zadnjo sodbo Splošnega sodišča na Sodišču še vedno poteka [6].

2. Pritožnik je novembra 2015 zahteval dostop javnosti [7] do „popolnega spisa“ Komisije o tej zadevi. Komisija je ugotovila, da 86 dokumentov spada na področje uporabe pritožnikove zahteve, od katerih jih je bilo 36 pritožniku že na voljo, saj so bili predloženi pritožniku ali jih je pritožnik predložil. Komisija je zavrnila dostop do preostalih 50 dokumentov, pri čemer je trdila, da je to utemeljeno s potrebo po zaščiti sodnih postopkov ^[8].

3. Pritožnik je nato Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev o zavrnitvi dostopa do 50 dokumentov (s predložitvijo tako imenovane potrdilne prošnje [9]). Komisija je v odločbi o potrdilni prošnji vztrajala pri svojem stališču, da 50 dokumentov ni mogoče razkriti. Pritožnik se je nato marca 2016 obrnil na varuha človekovih pravic.

4. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi s pritožbo, da je Komisija neupravičeno zavrnila dostop javnosti do nekaterih dokumentov, povezanih z medicinskim pripomočkom.

5. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela odgovor Komisije na pritožbo in pripombe pritožnika v odgovor na odgovor Komisije. Preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic se je sestala tudi z osebjem Komisije in pregledala spis Komisije.

6. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih ugotovitev ter argumentov in stališč strank predlagala rešitev ^[10], ki je Komisija ni sprejela. Varuh človekovih pravic bo zato podal priporočilo na podlagi analize, navedene v nadaljevanju.

Predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev

7. Varuhinja človekovih pravic je v svojem predlogu rešitve najprej izrazila zaskrbljenost, ker Komisija ni opredelila vseh dokumentov, ki jih zajema pritožnikova zahteva za dostop. Na sestanku med preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic in Komisijo je postalo jasno, da Komisija ni opredelila več dodatnih dokumentov, ki spadajo v obseg pritožnikove prošnje za dostop javnosti do dokumentov. Komisija je z novim iskanjem odkrila štiri predhodno neznane dokumente. Vendar pritožnik še ni imel na voljo samo enega od teh dokumentov – internega obvestila pravne službe.

8. Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da preiskave v zvezi s tistimi dokumenti, ki jih pritožnica že ima, ni treba nadaljevati na različne načine, na primer z dostopom do spisa Splošnega sodišča. Zato je svoj predlog rešitve omejila na 35 nerazkritih dokumentov, od katerih jih je bilo 34 zajetih v prvotni odločbi Komisije o zavrnitvi dostopa in na novo opredeljenem obvestilu pravne službe. Teh 35 dokumentov ni del spisa sodišča o pravnem sporu med pritožnikom in Komisijo.

9. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da 35 dokumentov ne spada na področje uporabe izjeme, na katero se sklicuje Komisija, da bi utemeljila zavrnitev dostopa javnosti, to je varstva sodnih postopkov.

10. Varuhinja človekovih pravic meni, da se Komisija ni le napačno oprla na izjemo od dostopa, katere namen je varstvo sodnih postopkov, ampak je zavrnila dostop do vseh dokumentov, ne da bi pojasnila, zakaj je menila, da ta izjema velja za vso vsebino.

11. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da je Splošno sodišče medtem zavrnilo pritožnikov predlog, naj se od Komisije zahteva predložitev vseh dokumentov iz upravnega spisa, saj je Splošno sodišče menilo, da dokumenti niso pomembni za odločitev o zadevi [11].

12. Varuhinja človekovih pravic je poudarila, da bi bilo treba pri iskanju rešitve za pritožbo upoštevati tudi razvoj dogodkov po zavrnitvi dostopa do dokumentov, da bi njene preiskave služile koristnemu in državljanom prijaznemu namenu. 

13. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic predlagala naslednjo rešitev:

Da bi vprašanje rešili na državljanom prijazen način, varuhinja predlaga, naj Komisija razkrije preostalih 35 dokumentov. Če bi Komisija menila, da so za varstvo osebnih podatkov kljub temu potrebna nekatera redigiranja ^[12], bi morala te informacije redigirati in odobriti dostop do preostalih dokumentov.

14. Komisija je v odgovor na predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev vztrajala pri svojem stališču iz sklepa o potrdilni prošnji pritožnika. Komisija je trdila, da je bila njena odločitev o zavrnitvi dostopa v trenutku, ko je bila sprejeta, v skladu z veljavno zakonodajo in ustrezno sodno prakso o dostopu do dokumentov. Komisija se ni strinjala, da bo upoštevala morebitne spremembe dejanskih in/ali pravnih okoliščin, do katerih je prišlo od sprejetja odločitve o zavrnitvi dostopa. Če bi pritožnik želel, da Komisija ponovno preuči svoje stališče glede na nove razmere, bi lahko vložil novo zahtevo za dostop do dokumentov.

15. Pritožnik je v svojih pripombah izrazil strinjanje s predlogom rešitve varuha človekovih pravic in kritiziral Komisijo, ker je odložila njegovo pravico do dostopa javnosti, saj je predlagala, da bi lahko vložil novo zahtevo.

Ocena varuhinje človekovih pravic po predlogu rešitve

16. Ko je Komisija zavrnila dostop do vseh 35 dokumentov, ki pritožniku še niso bili na voljo, se je oprla na izjemo, v skladu s katero se dostop do dokumenta zavrne, kadar bi razkritje oslabilo varstvo sodnih postopkov [13], kar je v tem primeru pomenilo sodne postopke med pritožnikom in Komisijo iz odstavka 1. Ti postopki so potekali v času, ko je Komisija sprejela odločitev o zavrnitvi dostopa, in še vedno potekajo danes.

17. Komisija je trdila, da bi razkritje dokumentov izpostavilo predmet nerešene sodne zadeve „vzporedni javni razpravi“, kar bi otežilo pravilno izvajanje sodne oblasti s strani Sodišča. Razkritje bi kršilo tudi načelo enakosti orožij. Komisija je poleg tega trdila, da bi razkritje dokumentov Splošnemu sodišču odvzelo pristojnost za sprejetje ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov, kar bi vplivalo na morebitno odločitev, da se od Komisije zahteva predložitev dokumentov v okviru sodnega postopka. To bi posegalo v učinkovito izvajanje sodne oblasti in bi bilo v nasprotju z namenom ohranjanja „mirnih sodnih postopkov“.

18. Komisija je torej trdila, da glede na značilnosti dokumentov, in sicer da so tesno povezani z vprašanji, obravnavanimi v zadevi pred Sodiščem, in razumno predvidljivo možnost, da ti dokumenti postanejo del sodnega spisa v tej zadevi, ne more odobriti dostopa javnosti.

19. Varuhinja človekovih pravic priznava, da se dokumenti, do katerih pritožnik želi dostop, nanašajo na pritožnikov inhalator in so povezani s predmetom tekočega sodnega postopka, ki se nanaša na pritožnikovo odškodninsko tožbo zaradi neukrepanja Komisije po prepovedi trženja tega inhalatorja.

20. Vendar je v zvezi s pravico državljanov do dostopa do dokumentov ključno načelo, da se izjeme od dostopa javnosti razlagajo in uporabljajo ozko, da se ne bi onemogočila uporaba splošnega načela, da je treba javnosti omogočiti čim širši dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije [14].

21. Varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija v tem primeru ni ravnala v skladu s tem načelom. Varuh človekovih pravic zlasti ni prepričan, da dokumenti spadajo na področje uporabe izjeme od dostopa javnosti, namenjene zaščiti sodnih postopkov, kar pomeni, da je Komisija napačno uporabila to izjemo za te dokumente.

22. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba to izjemo „razlagati tako, da varstvo javnega interesa nasprotuje razkritju vsebine dokumentov, ki jih [institucija] pripravi izključno za namene posebnega sodnega postopka“, kot so „vložene vloge ali drugi dokumenti, interni dokumenti v zvezi s preiskavo zadeve pred sodiščem, [in] korespondenca v zvezi z zadevo med zadevnim generalnim direktoratom in pravno službo ali odvetniško pisarno“[15] (moj poudarek).

23. Komisija se je v svoji odločbi o zavrnitvi dostopa do dokumentov sklicevala na sodno prakso, ki se nanaša na prošnjo za dostop do vlog Komisije v sodnih zadevah [16]. Vendar so vloge jasno sestavljene izključno za namen sodne zadeve in so zato zelo drugačne narave od dokumentov, do katerih pritožnik želi dostopati. Dokumenti, do katerih pritožnik želi dostop, so bili pripravljeni med novembrom 2006 in avgustom 2007, torej več let preden je pritožnik 15. septembra 2011 pri Sodišču vložil ustrezno odškodninsko tožbo.

24. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da 35 nerazkritih dokumentov očitno ni bilo pripravljenih „samo za namene sodnih postopkov“.

25. Kot je navedlo Sodišče, „izjema, ki temelji na varstvu [sodnih postopkov], namreč Komisiji ne more omogočiti, da bi se izognila obveznosti razkritja dokumentov, ki so bili pripravljeni v okviru povsem upravne zadeve. To načelo je treba spoštovati, tudi če bi razkritje takih dokumentov v postopku pred sodiščem Skupnosti lahko škodovalo Komisiji“^[17] (moj poudarek).

26. Dokumenti, do katerih pritožnik želi dostop, so bili pripravljeni v okviru povsem upravne zadeve, in sicer ocene Komisije o odločitvi Nemčije, da prepove dajanje pritožnikovega inhalatorja na trg.

27. Vendar je Splošno sodišče nedavno priznalo, da potreba po zagotovitvi enakosti orožij med institucijo Unije in drugo stranko v sodnem postopku upravičuje nerazkritje „ne le dokumentov, pripravljenih izključno za posebne sodne postopke, kot so vloge, ampak tudi dokumentov, katerih razkritje lahko v okviru posebnih postopkov ogrozi to enakost“[18] (moj poudarek).

28. Za uporabo izjeme glede dostopa je potrebno, da „ti dokumenti razkrivajo stališče zadevne institucije o spornih vprašanjih, ki so se pojavila med sodnim postopkom, na katerega se sklicuje“[19]. Po mnenju Sodišča bi bili „integriteta zadevnih sodnih postopkov in enakost orožij med strankami lahko resno ogroženi, če bi stranke imele privilegiran dostop do notranjih informacij druge stranke, ki so tesno povezane s pravnimi vidiki tekočih [...] postopkov“(poudarek dodan). To pomeni, da morajo biti dokumenti ‚ustrezno povezani‘[20] s sporom, ki poteka pred sodišči.

29. Ko se je Komisija odločila zavrniti pritožnikovo zahtevo za dostop, je Sodišče že razsodilo, da Komisija ni ukrepala v zvezi s priglasitvijo Nemčije iz leta 1998 glede inhalatorja [21]. Treba je bilo še ugotoviti, ali bi lahko neukrepanje Komisije povzročilo odškodnino za pritožnika (pozneje je Splošno sodišče odločilo proti dodelitvi odškodnine pritožniku [22], kar je izpodbijana sodba [23]). Splošno sodišče je bilo v bistvu pozvano, naj ugotovi, ali je Komisija dovolj resno kršila pravno pravilo, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, in ali je ta kršitev povzročila dejansko škodo. Samo dokumenti, pripravljeni za obrambo Komisije v zvezi s temi spornimi vprašanji, bi se torej lahko šteli za pomembne za tekoče sodne postopke.

30. Varuh človekovih pravic je pregledal 35 dokumentov, do katerih ni bil odobren niti delni dostop, da bi ugotovil, ali je njihova celotna vsebina pomembna za sodni postopek, tj. ali bi razkritje katere koli njihove vsebine „lahko ogrozilo načelo enakosti orožij“[24].

31. Prvič, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je velik del vsebine popolnoma nesporen, saj se nanaša zgolj na dejstva in ne na kakršno koli presojo (neobstoja) nepogodbene odgovornosti, ki je predmet sodnega postopka. Drugi deli se nanašajo na vprašanja, ki jih je Sodišče že rešilo, ali na pravne/politične ocene vprašanj, ki niso zajeta v posebnih sodnih postopkih.

32. Nekateri zadržani deli se nanašajo le na informacije, ki jih je pritožnik predložil Komisiji, informacije o sestankih s pritožnikom, elektronska sporočila pritožnika Komisiji in citate iz zakonodajnih aktov. Drugi dokumenti se nanašajo na nepovezane medicinske pripomočke ali navajajo, da bo kopija poslana pritožniku.

33. Glede na navedeno se varuhinja človekovih pravic ne strinja, da bi Komisija lahko razumno menila, da je treba pritožniku zadržati vso to vsebino. Razkritje takih informacij ne bi moglo ogroziti enakosti orožij med Komisijo in pritožnikom v tekočih sodnih postopkih.

34. Poleg tega je treba poudariti, da nobeno od treh sodišč, ki so doslej odločala o zadevi, ni menilo, da je treba Komisiji naložiti, naj za namene tega sodnega postopka predloži dokumente, do katerih pritožnik želi imeti dostop.

35. Varuhinja človekovih pravic tako ugotavlja, da je Komisija s tem, da v času prvotne odločitve ni odobrila nobenega dostopa, niti delnega, do 35 dokumentov, očitno kršila pritožnikovo pravico do dostopa javnosti do dokumentov. To pomeni nepravilnost.

36. Varuh človekovih pravic zato v nadaljevanju podaja ustrezno priporočilo v skladu s členom 3(6) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic.

Sklepna ugotovitev

Priporočilo

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe Komisiji priporoča naslednje:

Evropska komisija bi morala omogočiti dostop do 35 dokumentov, ki pritožniku še niso na voljo. Če bi Komisija menila, da so za varstvo osebnih podatkov kljub temu potrebna nekatera redigiranja ^[25], bi morala omogočiti dostop do preostalih dokumentov.

Komisija in pritožnik bosta obveščena o tem priporočilu. Komisija v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic do 2. marca 2018 pošlje podrobno mnenje. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje priporočila in opis, kako je bilo izvedeno.

 

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 24. 11. 2017

 

 

[1] Sklep Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (94/262/ESPJ, ES, Euratom), UL L 113, str. 15.

[2] Prva prepoved je bila izdana leta 1997, druga pa leta 2005.

[3] Sodba Sodišča z dne 22. aprila 2015 v zadevi Klein proti Komisiji, C-120/14 P, ECLI:EU:C:2015:252.

[4] Sodba Splošnega sodišča z dne 21. januarja 2014 v zadevi Klein proti Komisiji, T-309/10, ECLI:EU:T:2014:19.

[5] Sodba Splošnega sodišča z dne 28. septembra 2016, Klein proti Komisiji, T-309/10 RENV, ECLI:EU:T:2016:570.

[6] Sodba v zadevi Klein proti Komisiji, C-346/17 P.

[7] V skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

[8] Člen 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001.

[9] V skladu s členom 7 Uredbe 1049/2001.

[10] Za več informacij o ozadju pritožbe, argumentih strank in preiskavi varuha človekovih pravic glej celotno besedilo predloga rešitve varuha človekovih pravic, ki je na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/cases/solution.faces/en/84958/html.bookmark

[11] Zgoraj navedena sodba Klein/Komisija, T-309/10 RENV, EU:T:2016:570, točka 58.

[12] Člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.

[13] Člen 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001.

[14] Sodba Sodišča z dne 16. julija 2015 v zadevi ClientEarth proti Komisiji, C-612/13 P, ECLI:EU:C:2015:486, točka 57; Sodba Sodišča z dne 21. julija 2011 v zadevi Švedska proti MyTravel in Komisiji, C-506/08 P, ECLI:EU:C:2011:496, točka 75; Sodba Sodišča z dne 18. decembra 2007 v zadevi Švedska proti Komisiji, C-64/05 P, ECLI:EU:C:2007:802, točka 66; Sodba Sodišča z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco proti Svetu, C-39/05 P in C-52/05 P, ECLI:EU:C:2008:374, točka 36; in zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, ECLI:EU:T:2006:190, točka 84.

[15] Sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi API proti Komisiji, T-36/04, ECLI:EU:T:2007:258, točke 60–61; Sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2006 v združenih zadevah Franchet in Byk proti Komisiji, T-391/03 in T-70/04, ECLI:EU:T:2006:190, točke 88–90; Sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. decembra 1999 v zadevi Interporc proti Komisiji, T-92/98, ECLI:EU:T:1999:308, točke 40–41.

[16] Sodba Sodišča z dne 21. septembra 2010 v zadevi Švedska in drugi proti API in Komisiji, C-514/07 P, ECLI:EU:C:2010:541, točka 75.

[17] Zgoraj navedena sodba Interporc proti Komisiji, ECLI:EU:T:1999:308, točka 42; Zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, ECLI:EU:T:2006:190, točka 91.

[18] Sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2016, Philip Morris proti Komisiji, T-796/14, ECLI:EU:T:2016:483, točka 88.

[19] Zgoraj navedena sodba Philip Morris proti Komisiji, ECLI:EU:T:2016:483, točka 88.

[20] Sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2016, Philip Morris proti Komisiji, T‑18/15, ECLI:EU:T:2016:487, točka 64.

[21] Zgoraj navedena sodba Klein proti Komisiji, ECLI:EU:C:2015:252, točka 79.

[22] Zgoraj navedena sodba Klein proti Komisiji, ECLI:EU:T:2016:570.

[23] Sodba v zadevi Klein proti Komisiji, C-346/17 P.

[24] Zgoraj navedena sodba Philip Morris proti Komisiji, ECLI:EU:T:2016:487, točka 70.

[25] Člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.