Iskanje po preiskavah

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s pogajanji Evropske komisije s farmacevtskimi družbami o nakupu cepiv proti covidu-19. Po prejšnji preiskavi varuhinje človekovih pravic je Komisija začela pregledovati več dokumentov, na katere se nanaša zahteva, in pritožniku odobrila dostop do delov dokumentov, ki jih je pregledala. Obljubila je, da bo pravočasno nadaljevala obravnavo zahteve.

Pritožnik je menil, da Komisija ni izpolnila svoje obljube. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo in Komisijo pozvala, naj pojasni, kako ob upoštevanju njene prejšnje preiskave obravnava pritožnikovo zahtevo. Med preiskavo je Komisija izdala odločbo o preostalih dokumentih, do katerih je pritožnik želel pridobiti dostop. Prav tako je ponovno ocenila dokumente (vnaprejšnje dogovore o nabavi), ki jih je že delno razkrila in jim omogočila širši dostop, tudi na svojem spletnem mestu.

Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da na tej stopnji nadaljnja preiskava ni upravičena, in zadevo zaključila, Komisijo pa je pozvala, naj si še naprej prizadeva za večjo preglednost pogajanj o cepivih.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do besedilnih sporočil, izmenjanih med predsednico Evropske komisije in izvršnim direktorjem farmacevtske družbe, o nakupu cepiva proti covidu-19. Pritožnik se je skliceval na članek iz časopisa New York Times, ki je omenjal taka besedilna sporočila. Komisija je izjavila, da takih besedilnih sporočil nima.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je pokazala, da je Komisija prosila kabinet svoje predsednice, naj poišče samo dokumente, ki izpolnjujejo merila Komisije za evidentiranje. Ker Komisiji ni treba evidentirati tovrstnih besedilnih sporočil, iskanje ni obrodilo rezultatov. Torej ni poskušala najti besedilnih sporočil, saj ni iskala zunaj svojega sistema za evidentiranje dokumentov, zato ni niti ocenila, ali bi bilo treba taka besedilna sporočila razkriti.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je to pomenilo nepravilnost. V zvezi s tem je priporočila, naj Komisija zaprosi kabinet svoje predsednice, da ponovno poiščejo besedilna sporočila, pri čemer je jasno navedla, da iskanje ne bi smelo biti omejeno samo na dokumente, ki izpolnjujejo merila za evidentiranje. Če bi bila besedilna sporočila naknadno odkrita, bi morala Komisija v skladu z zakonodajo EU oceniti, ali se pritožniku lahko odobri dostop javnosti do njih.

Komisija v odgovoru varuhinji človekovih pravic ni sporočila, ali je poiskala neevidentirana besedilna sporočila. Prav tako ni navedla razlogov za to, zakaj tega ni storila.

Varuhinja človekovih pravic je iz tega razloga potrdila svojo ugotovitev glede nepravilnosti.

Primer se je nanašal na zavrnitev Evropske agencije za zdravila, da omogoči popoln dostop javnosti do poročila o klinični študiji o varnosti in učinkovitosti zdravila. Natančneje, pritožnik ni bil zadovoljen z zakritjem informacij o spolu zadevnih bolnikov in psevdonimov, uporabljenih za bolnike med kliničnim preskušanjem.

Ker je bilo poročilo o klinični študiji staro več kot 25 let, je pritožnik menil, da zaradi časovne odmaknjenosti psevdonimov ne bi bilo več mogoče šteti za „osebne podatke“. Poleg tega je zatrjeval, da je razkritje teh informacij nujno, saj se bo s tem javnosti omogočilo, da v celoti razume vsebino poročila o študiji in preveri, ali je bilo zadevno zdravilo varno in učinkovito.

Evropska varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bilo razumno, da je Evropska agencija za zdravila psevdonime bolnikov štela za osebne podatke in zanje uporabila pravila EU o varstvu podatkov. Ugotovila je tudi, da so zadevni osebni podatki še posebej občutljivi, saj se nanašajo na zdravje posameznikov. Menila je, da pritožnikove trditve niso izkazale, da bi razkritje služilo javnemu interesu. Zato je ob ugotovitvi, da ni bilo nepravilnosti, zaključila preiskavo.

 

Primer se je nanašal na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z 1,5 milijona kirurških mask, ki jih je Komisija kupila na začetku pandemije covida-19 in ki niso ustrezale zahtevanemu standardu kakovosti. Komisija ni želela omogočiti dostopa do (delov) nekaterih zahtevanih dokumentov, pri čemer se je opirala na potrebo, da varuje poslovne interese zadevnega proizvajalca.

Evropska varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da spornih informacij ni mogoče razumno šteti za poslovno občutljive in da obstaja močan javni interes za razkritje, tudi če bi sprejeli stališče, da bi se Komisija lahko razumno sklicevala na upoštevno izjemo.

Evropska varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je Komisijina zavrnitev dostopa javnosti v tem primeru pomenila nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj znova premisli o svojem stališču v smislu možnosti precej obsežnejšega ali celo popolnega dostopa do spornih dokumentov.

Komisija je na priporočilo evropske varuhinje človekovih pravic odgovorila pozitivno. Znova je ocenila svojo odločitev in odobrila obsežnejši dostop do večine zadevnih dokumentov. Kljub temu evropska varuhinja človekovih pravic obžaluje, da Komisija še vedno ni omogočila dostopa do treh preostalih dokumentov v celoti. Opozorila je tudi, da kljub temu, da je bil pritožniku omogočen obsežnejši dostop, dokumenti, ki so mu bili razkriti za njegov nameravani namen, niso več uporabni, ker sta od pritožnikove zahteve pretekli že skoraj dve leti.

Zato je potrdila, da je prišlo do nepravilnosti, in zaključila preiskavo.