(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Pritožnik, novinar nemškega tednika Stern, je 26. julija 2004 Evropsko komisijo zaprosil za dostop do dokumenta z referenčno številko SEC(95) 447, ki ga je (takratni) generalni direktorat ("DG") XV pripravil leta 1995 zaradi morebitnega postopka za ugotavljanje kršitev proti Grčiji v zvezi z gradnjo novega letališča v Spati.

Komisija je 10. septembra 2004 zavrnila to zahtevo na podlagi drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1049/2001).

Pritožnik je v potrdilni prošnji z dne 20. septembra 2004 poizvedoval o tej odločitvi in poudaril, da je dokument star skoraj deset let in da bi njegovo razkritje zato težko ogrozilo postopek odločanja Komisije. Trdil je tudi, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. V zvezi s tem je pritožnik poudaril, (i) da je Stern drugi največji tedenski časopis v Nemčiji in Evropi ter da ima zelo dober ugled zaradi kritičnega in dobro obveščenega poročanja o zadevah EU; (ii) da obstaja znaten javni interes za zagotavljanje sredstev EU za zadevni projekt; (iii) da so bile morebitne nepravilnosti v zvezi s tem projektom že predmet člankov v večjih časopisih, kot sta Frankfurter Allgemeine Zeitung (30. marec 1995) in Sunday Telegraph (14. marec 2004); in (iv) da je več poslancev na Komisijo naslovilo pisna vprašanja o tej temi.

Komisija je v svoji odločbi z dne 11. novembra 2004 vztrajala pri svojem stališču in obvestila pritožnika, da tudi delnega dostopa ni mogoče odobriti.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic ponovil argumente, ki jih je že predložil Komisiji. Dodal je, da je bil dodaten razlog za njegovo prepričanje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, naveden v nedavnih člankih v tisku, zlasti v članku, objavljenem 24. aprila 2005 v Sunday Telegraphu, v skladu s katerim je imela oseba, ki je nedavno povabila predsednika Komisije na križarjenje, v lasti družbo, ki je sodelovala pri projektu gradnje novega letališča v Spati. Pritožnik je navedel, da je bil resnični razlog, zakaj Komisija ni želela razkriti zadevnega dokumenta, ta, da je vseboval prepričljiv primer za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti Grčiji in da Komisija ni upoštevala tega nasveta. Po mnenju pritožnika razkritje dokumenta torej ni vplivalo na pripravljalno delo, ki so ga opravili javni uslužbenci Komisije, temveč na odločitev Komisije, za katero se je zdelo, da je temeljila na šibkih razlogih in ki so jo morda usmerjali politični premisleki.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Gradnjo novega atenskega mednarodnega letališča Spata je delno financirala EU, najvišji znesek pomoči pa je bil določen na 250 milijonov EUR. Po razpisnem postopku, ki ga je leta 1991 začela grška država in o katerem so se ponovno pogajali leta 1994, je bil projekt končno dodeljen konzorciju podjetij, ki je julija 1995 sklenil sporazum z grško državo. Službe Komisije so proučile, ali naj začnejo postopke za ugotavljanje kršitev proti Grčiji v zvezi s spremenjenim javnim razpisom ali ne. Kolegij komisarjev se je na seji 29. marca 1995 odločil, da proti Grčiji ne bo začel postopka za ugotavljanje kršitev.

Julija 2004 je pritožnik zaprosil za dostop do pripravljalnih dokumentov tega sestanka, tj. izvlečka iz podatkovne zbirke (t. i. "fiche NIF") in podrobnejše pojasnjevalne opombe, ki jo je za isti namen pripravil GD XV. Oba dokumenta sta bila interna dokumenta z referenčno številko SEC(95) 447.

Zahtevek pritožnika je bil zavrnjen iz naslednjih razlogov:

Ustrezni dokument je bil pripravljen znotraj Komisije posebej za preiskavo pritožbe in za pripravo odločbe Komisije. Vseboval je ugotovitve, ocene in mnenja služb Komisije ter odražal razpravo med njimi. Ti elementi so bili bistveni za skupno posvetovanje kolegija komisarjev, kot je navedlo Sodišče v sodbi v zadevi C-191/95, Komisija proti Nemčiji (3). Razkritje pripravljalnih dokumentov za sklep kolegija komisarjev z dne 29. marca 1995 bi resno ogrozilo izvajanje pooblastil Komisije v skladu s členom 226 Pogodbe ES. V skladu s to določbo ima Komisija diskrecijsko pravico glede tega, ali bo proti državi članici začela postopek za ugotavljanje kršitev ali ne. Razprave v kolegiju komisarjev, ki so potekale pred tako odločitvijo, bi zato lahko vsebovale tudi različna stališča.

Službe Komisije bi zato morale imeti možnost, da svojim organom predložijo nasvete in mnenja. Njihova zmožnost, da izrazijo svoja stališča, bi bila omejena, če bi morali pri pripravi dokumentov, kot je zgoraj navedeno, upoštevati možnost, da se njihova mnenja in ocena razkrijejo javnosti tudi po zaključku zadeve. Zaščita tega "prostora za razmislek" je bila bistvena za zaščito postopka odločanja Komisije, ki bi bil resno ogrožen, če se institucija ne bi mogla več zanašati na popolne in odkrite nasvete svojih služb.

Odločitev o zavrnitvi dostopa do dveh dokumentov, označenih z referenčno številko SEC(95)447, je temeljila na skrbni preučitvi njune vsebine. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na svoje smernice z dne 28. februarja 2003 o dostopu javnosti do dokumentov v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, katerih kopijo je priložila. V skladu s temi smernicami se dokumenti v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev objavijo po zaključku zadeve, saj potreba po zaščiti preiskave ne obstaja več, razen če druga posebna izjema od pravice do dostopa preprečuje razkritje. Po mnenju Komisije so se te izjeme uporabljale restriktivno, in sicer na podlagi ocene vsakega primera posebej. Po mnenju Komisije bi v tem posebnem primeru razkritje zahtevanih dokumentov resno vplivalo na zmožnost Komisije, da učinkovito izvaja svoja pooblastila v skladu s členoma 226 in 228 Pogodbe ES.

Zato se je uporabljala izjema iz člena 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001.

Dejstvo, da je bila odločitev sprejeta pred desetimi leti, ni spremenilo rezultata te ocene. Revizije, ki so jih službe Komisije opravile v zvezi z gradnjo letališča Spata, so še vedno potekale. Zadeva tako še zdaleč ni bila zaključena in bi lahko vplivala na prihodnje odločanje.

Delnega dostopa ni bilo mogoče odobriti, saj ni bilo neobčutljivih delov zadevnih dokumentov, ki bi jih bilo mogoče razkriti.

Kritično poročanje o domnevnih napakah pri javnem naročanju je bilo v javnem interesu. Vendar pritožnik ni dokazal, da ta interes prevlada nad potrebo po zaščiti postopka odločanja Komisije. Članka, objavljenega 24. aprila 2005, ni bilo mogoče upoštevati, saj je bil objavljen po odločbi, ki jo je pritožnik izpodbijal.

Komisija je zato menila, da je bila njena zavrnitev dostopa upravičena na podlagi določb Uredbe št. 1049/2001.

Pripombe pritožnikov

Pritožnik ni predložil nobenih pripomb.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah

Varuh človekovih pravic je 18. oktobra 2005 zaprosil Komisijo, naj zagotovi dodatne informacije o "tekočih revizijah" in o tem, zakaj bi morale ovirati razkritje zadevnega dokumenta pritožniku. Varuh človekovih pravic je opozoril, da bi Komisija, če bi menila, da bi odgovor na to vprašanje pomenil razkritje informacij, za katere meni, da so zaupne, menila, da je treba pregledati dokumente, ki vsebujejo te informacije.

Varuh človekovih pravic je Komisijo tudi pozval, naj predloži pripombe o argumentih, na katere se je pritožnik oprl v podporo svojemu stališču, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Ti argumenti so bili: (i) da je Stern drugi največji tednik v Nemčiji in Evropi ter da ima zelo dober ugled zaradi kritičnega in dobro obveščenega poročanja o notranjih zadevah EU; (ii) da obstaja znaten javni interes za zagotavljanje sredstev EU za zadevni projekt; (iii) da so bile morebitne nepravilnosti v zvezi s tem projektom že predmet člankov v večjih časopisih, kot sta Frankfurter Allgemeine Zeitung (30. marec 1995) in Sunday Telegraph (14. marec 2004); in (iv) da je več poslancev na Komisijo naslovilo pisna vprašanja o tej temi.

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru navedla naslednje pripombe:

Odločitev Komisije, da zavrne dostop do zadevnega dokumenta, je temeljila na drugem pododstavku člena 4(3) Uredbe 1049/2001. Komisija se ni sklicevala na tretjo alineo člena 4(2) (ki se nanaša na varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij). Sklicevanje na revizijo v teku je bilo v mnenje o pritožbi vključeno kot podredna trditev, na katero se Komisija ob sprejetju izpodbijane odločbe ni sklicevala.

Ustrezna revizija je zdaj zaključena. Zaključen je bil z odločbo o finančnem popravku z dne 1. septembra 2005. Namen revizije, ki se je začela leta 2003, je bil ugotoviti stroške gradnje letališča, preučiti, ali so bili razumni in ali je bila gradnja letališča končana v skladu z odločbo Komisije o dodelitvi finančne podpore, ter oceniti realne prihodke letališča glede na napovedano. Grčija je odločbo o finančnem popravku izpodbijala pred Sodiščem prve stopnje (zadeva T-404/05).

Pred Sodiščem prve stopnje je potekal tudi postopek, v katerem je bila izpodbijana odločba Komisije o zavrnitvi dostopa do dokumentov v zvezi z gradnjo letališča Spata (zadeva T-380/04). Čeprav dokumenti, na katere se je nanašala ta zadeva, niso bili enaki tistim, na katere se nanaša ta očitek, so se nanašali na iste okoliščine.

Po ponovni preučitvi zahtevanega dokumenta glede na to novo stanje je Komisija ugotovila, da zaključek revizije ni spremenil njene prejšnje ocene, da bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja. Razkritje zahtevanega dokumenta bi lahko resno vplivalo na prihodnje odločanje o podobnih primerih, saj bi javno objavilo razprave med službami Komisije in nasvete, ki so jih te dale kolegiju komisarjev. Razkritje zahtevanega dokumenta, ki odraža zlasti stališče ene od služb Komisije, bi negativno vplivalo na načelo kolegialnosti, saj je odločitev o začetku ali zaključku postopka za ugotavljanje kršitev sprejel kolegij komisarjev na podlagi vseh informacij, potrebnih za navedeno odločitev. Razkritje bi tako oviralo zmožnost služb Komisije, da dajejo odkrite in popolne nasvete, ter Komisijo in njene službe izpostavilo nepotrebnemu pritisku pri obravnavi prihodnjih primerov, v katerih namerava Komisija sprožiti postopek za ugotavljanje kršitev. Spomniti je treba, da je imela Komisija diskrecijsko pravico za sprejetje takih odločitev.

V zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa je varuh človekovih pravic v odločbi o pritožbi 412/2003/GG ugotovil, da mora ta element dokazati oseba, ki prosi za dostop. Dejstvo, da je pritožnik delal za Stern, je nedvomno kazalo na javni interes, vendar ni pomenilo prevladujočega javnega interesa. Pritožnik ni utemeljil, v kolikšni meri „kritično poročanje“ pomeni javni interes, ki presega splošni javni interes za dostop do dokumentov.

Enako je veljalo za trditev, da obstaja znaten javni interes za dodelitev finančnih sredstev iz strukturnih skladov Unije zadevnemu projektu. Druge točke, ki jih je omenil pritožnik, kot so časopisni članek iz leta 1995 in parlamentarna vprašanja (od katerih nobeno ni bilo utemeljeno), naj bi dokazovale javni interes za dobro upravljanje sredstev EU. Vendar je bilo treba dokazati, da ta interes prevlada nad javnim interesom za zaščito postopka odločanja Komisije.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi. Poudaril je, da je Komisija sama navedla, da se lahko v skladu z njenimi smernicami dokumenti v zvezi s postopkom zaradi neizpolnitve obveznosti objavijo, ko je zadevna zadeva zaključena. Glede na to, da je bil postopek za ugotavljanje kršitev zaključen že leta 1995, je bilo mogoče dostop odobriti. Pritožnik je opozoril, da se je Komisija v svojem mnenju sklicevala na „tekoče revizije“. Poudaril pa je, da so zdaj ukinjene.

Pritožnik je nadalje trdil, da javni interes za razkritje prevlada tudi zato, ker obstaja razlog za domnevo, da kolegij komisarjev ni upošteval nasveta, ki mu je bil dan. Zato je obstajal razlog za sum, da je bila odločba zlorabljena ali vsaj slabo obrazložena.

Pritožnik je trdil, da Komisija ni obravnavala zahteve varuha človekovih pravic za pregled dokumentov, in ga pozval, naj vztraja pri tej zahtevi.

ODLOČBA

1 Domnevna neustrezna obravnava zahteve za dostop do dokumenta

1.1 Pritožnik, nemški novinar, je Evropsko komisijo zaprosil za dostop do dokumenta z referenčno številko SEC(95) 447, ki ga je (takratni) generalni direktorat (DG) XV pripravil leta 1995 zaradi morebitnega postopka za ugotavljanje kršitev proti Grčiji v zvezi z gradnjo novega letališča v Spati. Ta dokument je sestavljen iz dveh delov, tako imenovanega dokumenta NIF in obrazložitvenega memoranduma GD XV. Komisija je 10. septembra 2004 zavrnila to zahtevo na podlagi drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (4) ("Uredba 1049/2001").

Pritožnik je v potrdilni prošnji poudaril, da je dokument star skoraj deset let in da bi njegovo razkritje zato težko ogrozilo postopek odločanja Komisije. Trdil je tudi, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. V zvezi s tem je pritožnik poudaril, (i) da je Stern, za katerega je delal, drugi največji tedenski časopis v Nemčiji in Evropi ter ima zelo dober ugled zaradi kritičnega in dobro obveščenega poročanja o zadevah EU; (ii) da obstaja znaten javni interes za zagotavljanje sredstev EU za zadevni projekt; (iii) da so bile morebitne nepravilnosti v zvezi s tem projektom že predmet člankov v večjih časopisih, kot sta Frankfurter Allgemeine Zeitung (30. marec 1995) in Sunday Telegraph (14. marec 2004); in (iv) da je več poslancev na Komisijo naslovilo pisna vprašanja o tej temi.

Komisija je v svoji odločbi z dne 11. novembra 2004 vztrajala pri svojem stališču in obvestila pritožnika, da tudi delnega dostopa ni mogoče odobriti.

1.2 Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da Komisija ni ustrezno obravnavala njegove prošnje za dostop.

1.3 Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je gradnjo novega atenskega mednarodnega letališča Spata delno financirala EU. Po razpisnem postopku, ki se je začel leta 1991 in ponovno izpogajal leta 1994, je bil projekt končno dodeljen konzorciju podjetij, ki je julija 1995 sklenil sporazum z grško državo. Službe Komisije so proučile, ali naj začnejo postopke za ugotavljanje kršitev proti Grčiji v zvezi s spremenjenim javnim razpisom ali ne. Kolegij komisarjev se je na seji 29. marca 1995 odločil, da proti Grčiji ne bo začel postopka za ugotavljanje kršitev.

Komisija je ugotovila, da je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji za dostop predložila naslednja pojasnila: Zadevni dokument je vseboval ugotovitve, ocene in mnenja služb Komisije ter odražal razpravo med njimi. Ti elementi so bili bistveni za skupno posvetovanje kolegija komisarjev, kot je navedlo Sodišče v sodbi v zadevi C-191/95 (5). Razkritje pripravljalnih dokumentov za sklep kolegija z dne 29. marca 1995 bi resno ogrozilo izvajanje pooblastil Komisije v skladu s členom 226 Pogodbe ES. V skladu s to določbo ima Komisija diskrecijsko pravico glede tega, ali bo proti državi članici začela postopek za ugotavljanje kršitev ali ne. Razprave v kolegiju komisarjev, ki so potekale pred tako odločitvijo, bi zato lahko vsebovale tudi različna stališča. Službe Komisije bi zato morale imeti možnost, da svojim organom predložijo nasvete in mnenja. Njihova zmožnost, da izrazijo svoja stališča, bi bila omejena, če bi morali pri pripravi dokumentov, kot je zgoraj navedeno, upoštevati možnost, da se njihova mnenja in ocena razkrijejo javnosti tudi po zaključku zadeve. Zaščita tega "prostora za razmislek" je bila bistvena za zaščito postopka odločanja Komisije, ki bi bil resno ogrožen, če se institucija ne bi mogla več zanašati na popolne in odkrite nasvete svojih služb.

Komisija se je nadalje sklicevala na svoje smernice z dne 28. februarja 2003 o dostopu javnosti do dokumentov v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev, katerih kopijo je priložila. V skladu s temi smernicami se dokumenti v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev objavijo po zaključku zadeve, saj potreba po zaščiti preiskave ne obstaja več, razen če druga posebna izjema od pravice do dostopa preprečuje razkritje. Po mnenju Komisije so se te izjeme uporabljale restriktivno, in sicer na podlagi ocene vsakega primera posebej. Po mnenju Komisije bi v tem primeru razkritje zahtevanega dokumenta resno vplivalo na zmožnost Komisije, da učinkovito izvaja svoja pooblastila v skladu s členoma 226 in 228 Pogodbe ES.

Komisija je dodala, da dejstvo, da je bila odločitev sprejeta pred desetimi leti, ni spremenilo rezultata te ocene. Po navedbah Komisije so revizije v zvezi z gradnjo letališča Spata še vedno potekale. Zadeva tako še zdaleč ni bila zaključena in bi lahko vplivala na prihodnje odločanje.

Komisija je tudi menila, da ni bil ugotovljen noben prevladujoč javni interes za razkritje.

1.4 Varuh človekovih pravic je 18. oktobra 2005 Komisijo zaprosil za dodatne informacije v zvezi s "tekočimi revizijami" in o tem, zakaj bi morale ovirati razkritje zadevnega dokumenta pritožniku. Varuh človekovih pravic je opozoril, da bi Komisija, če bi menila, da odgovor na to vprašanje pomeni razkritje informacij, za katere meni, da so zaupne, menila, da je treba pregledati dokumente, ki vsebujejo te informacije. Varuh človekovih pravic je Komisijo tudi pozval, naj predloži pripombe o posebnih argumentih, na katere se je pritožnik oprl v podporo svojemu stališču, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

1.5 Komisija je v odgovoru pojasnila, da je njena odločitev temeljila na drugem pododstavku člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001 in ne na tretji alinei člena 4(2) (ki se nanaša na varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij). Komisija je dodala, da se je v mnenju o pritožbi sklicevala na revizijo v teku kot podredno trditev, ki je ob sprejetju izpodbijane odločbe ni navedla. Dodala je, da je bila zadevna revizija zaključena z odločbo o finančnem popravku z dne 1. septembra 2005.

Komisija je poudarila, da pred Sodiščem prve stopnje poteka postopek, v katerem se izpodbija odločba Komisije o zavrnitvi dostopa do dokumentov v zvezi z gradnjo letališča Spata (zadeva T-380/04). Navedla je, da čeprav dokumenti, na katere se je nanašala ta zadeva, niso bili enaki tistim, na katere se nanaša ta očitek, so se nanašali na iste okoliščine.

Komisija je potrdila svoje stališče, da bi razkritje zadevnega dokumenta resno oslabilo njen postopek odločanja, saj bi javno objavila razprave med službami Komisije in nasvete, ki so jih te dale kolegiju komisarjev. Po mnenju Komisije bi razkritje zahtevanega dokumenta, ki bi odražalo zlasti položaj ene od njenih služb, posegalo v načelo kolegialnosti. Razkritje bi tako oviralo zmožnost služb Komisije, da dajejo odkrite in popolne nasvete, ter Komisijo in njene službe izpostavilo nepotrebnemu pritisku pri obravnavi prihodnjih primerov, v katerih namerava Komisija sprožiti postopek za ugotavljanje kršitev. Komisija je poudarila, da ima diskrecijsko pravico za sprejemanje takih odločitev.

V zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa je Komisija poudarila, da je varuh človekovih pravic v odločbi o pritožbi 412/2003/GG ugotovil, da mora ta element dokazati oseba, ki prosi za dostop. Po mnenju Komisije pritožnik ni utemeljil obstoja takega prevladujočega javnega interesa. Komisija je tudi navedla, da pritožnik ni utemeljil svojega sklicevanja na časopisni članek iz leta 1995 in parlamentarna vprašanja.

1.6 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi. Trdil je, da javni interes za razkritje prevlada tudi zato, ker obstaja razlog za domnevo, da kolegij komisarjev ni upošteval nasveta, ki mu je bil dan. Zato je obstajal razlog za sum, da je bila odločba zlorabljena ali vsaj slabo obrazložena. Pritožnik je nadalje trdil, da Komisija ni obravnavala zahteve varuha človekovih pravic za pregled dokumentov, in ga pozval, naj vztraja pri tej zahtevi.

1.7 Varuh ugotavlja, da je Komisija pritožniku zavrnila dostop do zadevnega dokumenta izključno na podlagi drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001. V skladu s to določbo se „[d]ostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, [...] zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“ Po mnenju varuha človekovih pravic je torej jasno, da mora institucija dokazati, da razkritje ima ali bo najverjetneje imelo negativen učinek, naveden v tej določbi.

1.8 Varuh človekovih pravic meni, da je treba pred preučitvijo tega vprašanja obravnavati sklicevanje Komisije na zadevo T-380/04 (6). Člen 195 Pogodbe ES določa, da varuh človekovih pravic izvaja preiskave, za katere meni, da so utemeljene, „razen kadar so ali so bila domnevna dejstva predmet sodnega postopka“. Vendar je iz povzetka zadeve, objavljenega v Uradnem listu, razvidno, da se ta vloga nanaša na zavrnitev Komisije, da odobri dostop do „glavne pogodbe, podizvajalskih pogodb, stroškov gradbenih elementov, računov in končnega poročila v zvezi z gradnjo letališča Spata“. Ugotoviti je torej treba, da se ta tožba ne nanaša na dejstva, ki so bila varuhu človekovih pravic predložena v okviru te pritožbe. Zadeva, ki teče pred Sodiščem prve stopnje, zato ne vpliva na pristojnost varuha človekovih pravic, da obravnava to pritožbo.

1.9 Komisija je v svojem mnenju omenila "tekoče revizije", ko se je sklicevala na tveganje, ki bi ga razkritje zadevnega dokumenta po njenem mnenju pomenilo za njen postopek odločanja. Ker pomembnost tega revizijskega postopka za obravnavano zadevo ni bila takoj očitna, je varuhinja človekovih pravic Komisijo prosila za dodatna pojasnila. Iz odgovora Komisije je razvidno, da Komisija ni nameravala predložiti dodatnega razloga za zavrnitev pritožnikove zahteve za dostop do zadevnega dokumenta. Vendar bi bilo koristno opozoriti, da je preiskava varuha človekovih pravic usmerjena v preučitev, ali je prišlo do nepravilnosti v zvezi z odločitvijo Komisije z dne 11. novembra 2004 o zavrnitvi potrdilne prošnje za dostop. Glede na to, da je ta odločitev temeljila izključno na drugem pododstavku člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001, je za to preiskavo pomembna le ta izjema.

1.10 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija predložila splošno trditev, da bi razkritje zadevnega dokumenta resno oslabilo njen postopek odločanja. Zdi se, da Komisija domneva, da bi razkritje takih dokumentov ogrozilo zmožnost njenih služb, da odkrito in v celoti svetujejo kolegiju komisarjev, ter bi Komisijo in njene službe izpostavilo nepotrebnemu pritisku pri obravnavi prihodnjih primerov, v katerih namerava Komisija sprožiti postopek za ugotavljanje kršitev. Če pa bi sprejeli to splošno trditev, bi členu 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001 odvzeli pomen. Ta določba jasno določa, da razkritje dokumentov, kot je ta v obravnavani zadevi, ni le mogoče, ampak tudi obvezno, razen če Komisija dokaže, da bi to „resno oslabilo“ njen postopek odločanja. Varuhinja človekovih pravic meni, da splošno sklicevanje na zaznana tveganja razkritja za notranji postopek odločanja, ki ni podprto z nobenim razumnim sklicevanjem na posamezna dejstva primera, ne zadostuje za sklep, da se uporablja izjema iz člena 4(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1049/2001. Edina konkretna omemba, ki jo je Komisija navedla v tej preiskavi, je bila revizija, ki je bila zaključena 1. septembra 2005. Vendar Komisija ni niti trdila niti pojasnila, kako bi razkritje zadevnega dokumenta lahko vplivalo na njen postopek odločanja v zvezi z navedeno revizijo. Ker ta revizija torej ni pomembna za obravnavano zadevo, varuhu človekovih pravic ni treba zaprositi Komisije za dostop do dokumentov v zvezi z zadevno preiskavo (7).

1.11 Nezadostnost obrazložitve Komisije je še toliko bolj očitna, če upoštevamo, da je bil v času odločitve o potrdilni prošnji za dostop zadevni dokument star skoraj deset let. Varuhinja človekovih pravic meni, da je zelo težko razumeti, kako bi lahko razkritje takega starega dokumenta oslabilo postopek odločanja Komisije v zvezi s prihodnjimi primeri. Morda bi bilo koristno opozoriti, da nobeden od sedanjih članov Komisije ni bil na položaju, ko se je takratna Komisija marca 1995 odločila, da proti Grčiji ne bo sprožila postopka za ugotavljanje kršitev. Zato nič ne kaže na to, da bi razkritje zadevnega dokumenta resno oslabilo postopek odločanja Komisije v zvezi s prihodnjimi postopki za ugotavljanje kršitev.

1.12 Komisija se je v svojem mnenju sklicevala na sodbo Sodišča v zadevi C-191/95 (8). Vendar ta sodba zgolj potrjuje, da mora o odločbah o izdaji obrazloženega mnenja in odločbah o vložitvi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo članico kolektivno odločati kolegij komisarjev in da morajo biti zato informacije, na katerih temeljijo te odločbe, na voljo članom kolegija(9). Ta sodba se torej ne nanaša na vprašanje, ali so dokumenti, pripravljeni za pripravo takih odločb, dostopni javnosti.

1.13 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija sklicevala na dejstvo, da ima diskrecijsko pravico glede tega, ali naj proti državi članici začne postopek za ugotavljanje kršitev. To je vsekakor pravilno. Vendar Komisija ni pojasnila, kako bi to dejstvo lahko upravičilo njeno odločitev v obravnavani zadevi, ki se nanaša na prošnjo za dostop do dokumentov.

1.14 Varuhinja človekovih pravic zato meni, da Komisija ni dokazala, da bi razkritje zadevnega dokumenta resno oslabilo njen postopek odločanja.

1.15 Glede na to ugotovitev ni več treba preverjati, ali je obstajal tudi javni interes za razkritje, ki bi lahko prevladal nad interesom zaščite postopka odločanja Komisije.

1.16 Varuh človekovih pravic je na podlagi teh ugotovitev sklenil, da Komisija ni dokazala, da se lahko za utemeljitev zavrnitve razkritja dokumenta, do katerega je pritožnik zahteval dostop, sklicuje na člen 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

2 Sklepna ugotovitev

Glede na navedeno varuh človekovih pravic v skladu s členom 3(6) svojega statuta Komisiji pošilja naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Komisija bi morala pritožniku odobriti dostop do dokumenta z referenčno številko SEC(95) 447.

Komisija in pritožnik bosta obveščena o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisija pošlje podrobno mnenje do 15. septembra 2006. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Strasbourg, 6. junija 2006

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).

(2) UL 2001, L 145, str. 43.

(3) Zadeva C-191/95, Komisija proti Nemčiji, Recueil 1998, str. I-5449.

(4) UL 2001, L 145, str. 43.

(5) Zadeva C-191/95, Komisija proti Nemčiji, Recueil 1998, str. I-5449.

(6) Zadeva T-380/04, Terezakis proti Komisiji (glej povzetek, objavljen v UL 2004, C 300, str. 46).

(7) Morda bi bilo koristno opozoriti, da je varuh človekovih pravic v svoji zahtevi za dodatne informacije obvestil Komisijo, da jo bo zaprosil za dostop do teh dokumentov, če bi Komisija menila, da bi odgovor na prvo vprašanje pomenil razkritje informacij, ki jih šteje za zaupne. Glede na to, da je Komisija odgovorila na vprašanje varuha človekovih pravic, pregled zadevnih dokumentov v nobenem primeru ni bil več potreben.

(8) Zadeva C-191/95, Komisija proti Nemčiji, Recueil 1998, str. I-5449.

(9) Zgoraj navedena zadeva C-191/95, Komisija proti Nemčiji, točka 48.