(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Pritožniki so 12. novembra 1999 sodelovali na natečaju EUR/C/22, ki sta ga skupaj organizirala Evropski parlament in Sodišče Evropskih skupnosti. Po uspešno opravljenem natečaju so bila njihova imena uvrščena na rezervni seznam uspešnih kandidatov.

Parlament je od 1. decembra 1996 do 1. novembra 1998 postopoma zaposlil pritožnike (2), ki so bili vsi razvrščeni v stopnjo 3 naziva C5 kariere.

Pritožniki so v pritožbi varuhu človekovih pravic trdili, da so bili diskriminirani v primerjavi z drugimi kandidati, ki so sodelovali na istem natečaju in so bili zaposleni na stopnji 3 razreda C4.

Poizvedba

Mnenje Parlamenta

Parlament je v svojem mnenju o pritožbi poudaril, da bi se pritožniki lahko pritožili zoper odločitev institucije v zvezi z njihovo zaposlitvijo, tako da bi vložili pritožbo v skladu s členom 90 kadrovskih predpisov. Maja 1998 so se trije pritožniki pritožili v skladu s členom 90(1) in zahtevali prerazvrstitev v razred C 4 z učinkom od njihovega imenovanja za uradnike. Pritožbe so bile zavrnjene.

Poleg tega je Parlament poudaril, da tudi če bi se pritožniki pritožili v skladu s členom 90(2), bi se njihove pritožbe štele za nedopustne, ker ne bi bile vložene v roku, določenem v kadrovskih predpisih, tj. v treh mesecih od začetka poskusne dobe uradnikov.

Institucija je poudarila, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti samo obstoj novih bistvenih elementov upraviči vložitev pritožbe na podlagi člena 90(2) za ponovno preučitev prejšnje odločbe o zaposlitvi, zoper katero ni bila vložena pritožba v roku. Če pa bi sodba sodišča, s katero se razveljavi upravni akt, lahko pomenila nov element, to velja le za à v zvezi z osebami, na katere akt, ki je bil razglašen za ničnega, neposredno vpliva. Sodne prakse Monaka (3), na katero se sklicujejo pritožniki, zato ni mogoče uporabiti, ker niso sodelovali v istem javnem natečaju kot gospod Monako.

Poleg tega je institucija navedla, da lahko organ za imenovanja v skladu s politiko Parlamenta na področju zaposlovanja po začetku veljavnosti novih notranjih direktiv maja 1995 uradnika v višji naziv od začetnega razreda njegove kategorije imenuje le v izjemnih primerih in za privabljanje usposobljenih kandidatov, kadar je treba opraviti izjemno zapletene naloge.

Pripombe pritožnikov

Pritožniki so v svojih pripombah v bistvu vztrajali pri svoji prvotni pritožbi.

ODLOČBA

1. Postopek zaposlovanja v Evropskem parlamentu

1.1 Pritožniki so uspeli na natečaju EUR/C/22, ki sta ga skupaj organizirala Evropski parlament in Sodišče Evropskih skupnosti, in so bili zaposleni v razredu C 5, stopnja 3. V pritožbi, vloženi pri varuhu človekovih pravic, so trdili, da so bili diskriminirani v primerjavi z drugimi kandidati, ki so sodelovali na istem natečaju in so bili zaposleni na stopnji 3 razreda C 4.

1.2 Parlament je v svojem mnenju poudaril, da bi pritožniki imeli možnost pritožbe na odločitev institucije z vložitvijo pritožbe v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov. Tisti, ki so se pritožili, pa so to storili, ko se je rok že iztekel.

1.3 Vložitev pritožbe v skladu s členom 90(2) za ponovno preučitev prejšnje odločbe o zaposlitvi, zoper katero ni bila vložena pritožba v roku, je mogoče upravičiti le z novimi bistvenimi elementi. Če pa bi sodba sodišča, s katero se razveljavi upravni akt, lahko pomenila nov element, to velja le za à v zvezi z osebami, na katere akt, ki je bil razglašen za ničnega, neposredno vpliva. Parlament je poudaril, da sodba Sodišča prve stopnje v zadevi Monako, na katero se sklicujejo pritožniki, ne velja za njihov primer, saj razveljavljeni akt nanje ni neposredno vplival.

1.4 Varuh ugotavlja, da je glavno vprašanje v tej zadevi ugotoviti, ali je Evropski parlament pri zaposlovanju diskriminiral pritožnike in ali je Parlament ravnal nepravilno.

1.5 Načelo nediskriminacije in enakega obravnavanja je eno od temeljnih načel prava Skupnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (4).

1.6 Sodišče prve stopnje je v sodbi v zadevi T-92/96 (zadeva Monako) menilo, da se za kandidate na istem natečaju načeloma šteje, da so v podobnem položaju. Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da institucija krši načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, če za uradnika, zaposlenega na natečaju, uporabi določbe novih notranjih direktiv, ki določajo strožjo uporabo člena 31(2) Kadrovskih predpisov, medtem ko so bili drugi uradniki, ki jih je institucija zaposlila na istem natečaju pred začetkom veljavnosti novih notranjih direktiv, razvrščeni v skladu s prejšnjimi notranjimi direktivami.

Sodišče je menilo, da edino sklicevanje na nova pravila, ki jih je medtem sprejel Parlament, ni ustrezna utemeljitev za zaposlitev kandidatov z istega natečaja z drugačnimi pogodbenimi pogoji.

1.7 Varuh meni, da je treba opozoriti, da sta natečaj, na katerem so sodelovali pritožniki, skupaj organizirala Parlament in Sodišče.

Vendar je Sodišče po sodbi Sodišča prve stopnje v zgoraj navedeni zadevi na lastno pobudo prerazvrstilo tiste javne uslužbence, ki so bili po začetku veljavnosti novih notranjih direktiv zaposleni pod manj ugodnimi pogoji od tistih, ki so se uporabljali za kandidate, zaposlene na podlagi prejšnjih notranjih direktiv.

1.8 Varuh meni, da čeprav sodba v zadevi Monako ne velja za pritožnike kot nov element, ima organ za imenovanja možnost spremeniti pogoje zaposlovanja pritožnikov, tako da sledi zgledu Sodišča.

1.9 Na podlagi teh premislekov varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je odločitev Parlamenta, da zaposli pritožnike, ki zanje uporabljajo nove notranje direktive, medtem ko so bili drugi kandidati, zaposleni z istega rezervnega seznama, razvrščeni v skladu s prejšnjimi notranjimi direktivami, povzročila diskriminatorno obravnavo pritožnikov. Dejstvo, da institucija ni ravnala v skladu z načelom, ki ga je navedlo Sodišče prve stopnje v zadevi T - 92/96, in da je zavrnila ponovno preučitev svoje odločitve, zato pomeni nepravilnost.

Glede na stališče, ki ga je sprejel Parlament, se zdi, da ni mogoče doseči sporazumne rešitve. Varuh človekovih pravic zato meni, da je primerno pripraviti naslednji osnutek priporočila v skladu s členom 3(6) njegovega statuta.

Osnutek priporočila

Parlament bi moral slediti zgledu Sodišča in pritožnike prerazvrstiti v stopnjo 3 razreda C 4 z učinkom od datuma njihovega imenovanja za javne uslužbence.

Evropski parlament in pritožniki bodo obveščeni o tem osnutku priporočila. V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Evropski parlament pošlje podrobno mnenje do 30. septembra 2001. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje priporočila varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za njegovo izvajanje.

Strasbourg, 18. maja 2001

 

Jacob Söderman

---

(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 5).

(2) Datumi, ko so bili pritožniki imenovani, so bili naslednji: ga. AC. dne 1. 9. 1997; ga. AL. dne 16. junija 1997; g. AL. dne 1. 5. 1998; ga. AM. dne 1.12.1996; ga. C. dne 1. 4. 1998; ga. N. dne 1. 5. 1998; ga. P. dne 1. 11. 1998.

(3) Sodba Sodišča prve stopnje (četrti senat) z dne 9. julija 1997, Roberto Monaco proti Evropskemu parlamentu. Zadeva T-92/96. ECR – SC [1997] stran IA-0195; II-0573.

(4) - Sodbi z dne 16. decembra 1988 v zadevi Španija proti Svetu (203/86, Recueil, str. 4563, točka 25) in z dne 17. julija 1997 v zadevi EARL de Kerlast (C-15/95, Recueil, str.