Strasbourg, 3. julija 2017

SI/5/2017/MHZ

Predmet zadeve: Zaščita otrok pri migracijah in vračanju

Spoštovani gospod predsednik,

Pozdravljam sporočilo Komisije z dne 12. aprila 2017 z naslovom „Zaščita otrok pri migracijah“[1]. Zlasti pozdravljam vključitev „ključnega ukrepa“ o potrebah otrok, ki jih je treba vrniti v državo izvora [2] ,, ki spodbuja države članice:

„zagotoviti, da so vzpostavljeni ustrezni ukrepi za iskanje družine in reintegracijo, da se zadovoljijo potrebe otrok, ki bodo vrnjeni v izvorno državo“.

Pomirjujoče je tudi, da sporočilo vsebuje izjavo, da morajo odločbe o vrnitvi otrok v njihovo državo izvora spoštovati načelo največje koristi otroka.

Vendar me skrbi, da bi lahko nekateri vidiki Priporočila Komisije z dne 7. marca 2017 o smernicah za države članice glede izvajanja „direktive o vračanju“[3] ogrozili potrebo po zagotovitvi, da se v primerih vračanja prednost nameni „največji koristi otroka“. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, me skrbijo zlasti priporočila iz točk 12(a), (b) in (d) ter 17 Priporočila.

Zavedam se, da o teh težkih, a zelo pomembnih vprašanjih trenutno razpravljajo številni forumi - na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni ter vladne in nevladne organizacije - po vsej EU. Vendar pa želim na tej točki svoje pomisleke deliti z Evropsko komisijo.

Točka 12 se nanaša na:

Priporočilo iz točke 12(a) o uporabi videokonferenc za obravnave v zvezi z vrnitvijo lahko mladoletnikom brez spremstva, ki so pogosto travmatizirani in potrebujejo posebno pomoč, oteži prosto govorjenje. To bi zato lahko ogrozilo njihovo pravico do zaslišanja. Obstaja verjetno potreba po postopkovnih in starosti primernih prilagoditvah. Cenim, da se točka 13 (o družini in otrocih) izrecno nanaša na mladoletnike brez spremstva, vendar ne opredeljuje predloga za uporabo videokonferenc v primeru takih otrok.

Priporočila o kratkih pritožbenih rokih (12(b)) in samo za eno oceno tveganja kršitve načela nevračanja (12(d)) se ne bi smela uporabljati za tiste, ki potrebujejo posebna procesna jamstva, kot so mladoletniki brez spremstva.

Ti posamezniki imajo posebne potrebe, zaradi katerih je težko celovito in pravočasno zagotoviti njihovo pravico do osebnega razgovora, pravico do pravne pomoči in pravico do obveščenosti.

V „Priročniku Komisije o vračanju“[4] je jasno navedeno, da bi bilo treba pred vrnitvijo mladoletnika brez spremstva opraviti oceno za vsak primer posebej. Pri tem bi bilo treba upoštevati največjo korist otroka, trenutne razmere v družini ter razmere in pogoje za sprejem v državi vrnitve.

V priročniku je tudi jasno navedeno, da bi morala to oceno opraviti večdisciplinarna in izkušena skupina ter da bi morala vključevati otrokovega imenovanega skrbnika. Težko si je predstavljati, kako so priporočila za kratke pritožbene roke in omejen obseg ponovne ocene skladna s smernicami iz priročnika.

Vedno obstaja možnost, da bi poslabšanje razmer v tretji državi lahko pomenilo resno tveganje za vrnjeno osebo (tj. tveganje za življenje, mučenje ali ponižujoče ravnanje). Zdi se primerno, da organ za odločanje preveri razmere v tretji državi, zlasti v zvezi z zadevnim posameznikom, tik pred sprejetjem odločitve o izgonu, razen če je odločitev sprejeta in je bila tik pred tem opravljena zadnja ocena tveganja kršitve načela nevračanja.

Točka 17 se nanaša na

V priporočilu o „prostovoljnem odhodu“ ni jasno navedeno, da bi bilo treba otrokom brez spremstva nameniti posebno pozornost med državljani tretjih držav, ki zaprosijo za prostovoljni odhod. Prostovoljne vrnitve so možne le, če jih posamezniki aktivno zahtevajo. V priporočilu tudi ni navedeno, da so potrebni posebni ukrepi za otroke, če želijo mladoletniki brez spremstva vložiti tako zahtevo. Ti ukrepi bi morali vključevati svetovanje o tem, kako zaprositi za prostovoljno vrnitev, in zagotavljanje informacij v otrokom prijaznem jeziku.

Otroke migrante iz „varnih držav“, ki se ne zavedajo, da nimajo upanja na azil (in včasih zaradi lažnih upanj trpijo nasilje, izkoriščanje in zlorabo), je treba obvestiti, da je prostovoljni odhod boljši od življenja, ki ga trenutno živijo. Ključno je, kako se otrokom sporočajo informacije o prostovoljnem odhodu.

***

Ugotavljam, da je bil „ključni ukrep“ o alternativah upravnemu pridržanju vključen v oddelek 4 sporočila Komisije z dne 12. aprila 2017, naslovljen „Zagotavljanje ustreznega sprejema v Evropski uniji“ (moj poudarek). Sporočilo spodbuja države članice, naj „zagotovijo in spremljajo razpoložljivost in dostopnost izvedljivega nabora alternativ upravnemu pridržanju otrok v migracijah“. Domnevam, da se v skladu s členom 17 Direktive o vračanju enako spodbujanje uporablja v primeru mladoletnikov brez spremstva, ki čakajo na vrnitev, in koristno bi bilo, če bi bilo to bolj izrecno.

Glede na to, da direktiva o vračanju državam članicam omogoča, da sprejmejo določbe, ki so za povratnike ugodnejše od določb direktive, pričakujem, da bo Komisija države članice spodbudila k sprejetju ugodnejših določb, zlasti v zvezi z otroki migranti. Vendar bi lahko nekatere države članice priporočilo razumele kot spodbudo državam članicam, da sprejmejo zakone, ki dovoljujejo pridržanje mladoletnikov, če ni druge možnosti, namesto da jih pozivajo, naj poiščejo druge možnosti namesto pridržanja otrok [5]. V točki 14 Priporočila je navedeno: „V zvezi s temeljnimi pravicami in pogoji, določenimi v Direktivi 2008/115/ES, države članice v svoji nacionalni zakonodaji ne bi smele izključevati možnosti pridržanja mladoletnikov, kadar je to nujno potrebno za zagotovitev izvršitve pravnomočne odločbe o vrnitvi, če države članice ne morejo zagotoviti manj prisilnih ukrepov od pridržanja, ki jih je mogoče učinkovito uporabiti za zagotovitev učinkovite vrnitve“[6].

Cenim, da je treba najti ravnovesje med zagotavljanjem človekovega dostojanstva in pravic mladoletnikov brez spremstva ter potrebo po zagotavljanju uspešnega in učinkovitega delovanja ureditev vračanja. Menim, da je pomembno, da besedilo priporočila ne bi smelo spodbujati uporabe pridržanja, ne da bi bilo treba najprej v celoti preučiti vse druge izvedljive alternative pridržanju.

Razumem, da namerava Komisija posodobiti „Priročnik o vračanju“, da bi upoštevala svoje priporočilo z dne 7. marca 2017. Glede na to, da bi nekateri vidiki Priporočila lahko razumeli, kot da dejansko spodkopavajo načelo „največje koristi otroka“, Komisijo pozivam, naj preuči, kako lahko zagotovi, da to razumevanje ne prevlada. Hvaležen bi bil, če bi me Komisija obvestila o tem, kako namerava zagotoviti, da smernice iz posodobljenega priročnika o vračanju v celoti odražajo potrebo po ukrepanju na podlagi načela največje koristi otroka.

Vljudno Vas prosim, da odgovor Komisije prejmete v treh mesecih od datuma tega dopisa.

S spoštovanjem,

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

[1] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Zaščita otrok pri migracijah z dne 12. aprila 2017, COM(2017) 211 final.

[2] V oddelku 6 „Zagotavljanje trajnih rešitev“.

[3] Priporočilo Komisije (EU) 2017/432 z dne 7. marca 2017 o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2017, L 66, str. 15).

[4] Priloga k Priporočilu Komisije z dne 1. oktobra 2015 o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (C(2015) 6250 final).

[5] Opozoriti je treba, da je posebni predstavnik generalnega sekretarja Sveta Evrope za migracije in begunce v svojem poročilu z dne 23. marca 2017, v katerem so opredeljeni glavni izzivi, s katerimi se soočajo otroci pri migracijah v EU, poudaril, da „pridržanje priseljencev nikoli ni v otrokovo korist“. Pozornost je treba nameniti tudi pomislekom, ki so jih organizacije civilne družbe izrazile v skupnem poročilu z naslovom „Resničnost izjave EU in Turčije“ (zlasti na strani 7), ki je na voljo na: https://www.nrc.no/resources/briefing-notes/how-eu-policies-are-eroding-protection-for-refugees-in-greece/

[6] Poudarek je dodan.