Zadeva se je nanašala na to, kako je Agencija Evropske unije za azil (EUAA) obravnavala obtožbe o kršitvah temeljnih pravic pri svojih dejavnostih na grškem otoku Samos. Pritožniki so bili zaskrbljeni, da je način, na katerega so uslužbenci za obravnavo primerov, napoteni v podporne skupine agencije EUAA za azil, opravljali razgovore z ranljivimi prosilci za azil, v nasprotju s pravom EU in da agencija EUAA tega ni obravnavala. Poleg tega so bili pritožniki zaskrbljeni, kako je agencija EUAA obravnavala poročila prosilcev za azil o zavračanju.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da agencija EUAA v času pritožbe ni zagotovila, da bi bili delavci, ki obravnavajo zadeve in so bili napoteni v njene podporne skupine za azil, pripravljeni ustrezno opraviti razgovore z ranljivimi prosilci za azil, tudi glede tega, kako upoštevati kazalnike ranljivosti, ko se ti prvič pojavijo med razgovorom za azil. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da agencija EUAA ranljivim prosilcem za azil ni zagotovila ustreznega postopka za poročanje o napakah, storjenih med razgovori, in da takih poročil ni pregledala. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to pomenilo nepravilnost, in agenciji EUAA podala štiri priporočila za odpravo pomanjkljivosti.

Varuhinja človekovih pravic je ta priporočila poslala tudi svojim kolegom iz Evropske mreže varuhov človekovih pravic (ENO), da bi pridobila njihova mnenja o tem, kako se zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic pri sodelovanju med uradniki agencije EUAA, ki obravnavajo zadeve, in nacionalnimi uradniki za azil.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila pomembne pomanjkljivosti v zvezi s tem, kako je agencija EUAA obravnavala razkritje izkušenj prosilcev za azil z zavračanjem med razgovori. Ker je agencija med preiskavo varuhinje človekovih pravic začela izvajati ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti, ni ugotovila nepravilnosti, temveč je podala dva predloga za izboljšanje.

Trije primeri so se nanašali na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila za boljše pravno urejanje in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MIK), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni ocenila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zadevne zakonodajne predloge, kar je skupaj pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti Komisiji priporočila, naj zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje, tako da opredeli „nujne“ primere, ki upravičujejo odstopanje od njihovih zahtev, ter evidentira in pojasni razloge za morebitna odobrena odstopanja. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala tudi štiri predloge za izboljšave, ki so vključevali: pojasnitev svojih pravil za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o nujnih predlogih; zagotavljanje, da se analitični dokumenti, ki nadomeščajo ocene učinka in navajajo dokaze v podporo njenim predlogom, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje; izdajanje smernic za izvajanje ocen skladnosti s podnebnimi spremembami; zagotavljanje in evidentiranje utemeljitev za skrajšanje obdobij posvetovanja med službami pod določene pragove.

Komisija se je v svojem odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da bo med prihodnjo revizijo pravil za boljše pravno urejanje razmislila o opredelitvi „nujnih“ razmer ter evidentirala in objavila razloge za uporabo morebitnih odstopanj od njihovih zahtev. Komisija se je tudi zavezala, da bo zagotovila ciljno usmerjena posvetovanja o svojih „nujnih“ predlogih, v treh mesecih po sprejetju objavila analitične dokumente z dokazi, ki podpirajo njene predloge, vključila ocene podnebne skladnosti v analitične dokumente in obrazložitvene memorandume za prihodnje predloge ter zagotovila utemeljitve za skrajšana posvetovanja med službami.

Pritožniki so v svojih pripombah na odgovor Komisije menili, da zaveze Komisije niso niti jasne niti dovolj konkretne, da bi zagotovile pregleden, vključujoč in z dokazi podprt zakonodajni postopek.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila splošen konstruktiven odgovor Komisije na njena priporočila in predloge za izboljšave. Kljub temu odgovor Komisije še ne zagotavlja zadostne jasnosti glede konkretnih ukrepov, ki jih namerava sprejeti za izvajanje priporočil in predlogov varuhinje človekovih pravic za izboljšave.

Varuhinja človekovih pravic bo zato to zadevo spremljala na podlagi prihodnjih pritožb in po tem, ko bo Komisija dokončala revizijo pravil za boljše pravno urejanje. Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene, varuhinja človekovih pravic pa je te tri primere zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, kako Evropska komisija zagotavlja, da Romunija v celoti izvaja sodbo Sodišča Evropske unije o nezakoniti zavrnitvi izdaje osebnih izkaznic romunskim državljanom s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se zadeva očitno razvija na nacionalni ravni ter da Komisija dejavno in v razumnih časovnih presledkih spremlja razmere.

Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila z ugotovitvijo, da na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je varuhinja človekovih pravic od Komisije zahtevala, naj jo v šestih mesecih obvesti o svoji oceni skladnosti Romunije s sodbo in vseh nadaljnjih ukrepih, ki jih je sprejela Komisija.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) v zvezi z njenim sodelovanjem z organi držav članic, Združenega kraljestva in agencije Frontex pri dejavnostih boja proti tihotapljenju v Rokavskem prelivu. Europol je opredelil 197 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahteve, in zavrnil dostop do vseh. Europol je z zavrnitvijo dostopa trdil, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in njegove mednarodne odnose. 

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala vzorce spornih dokumentov in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da so javna varnost in mednarodni odnosi ogroženi, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne dostop javnosti, ni bila očitno napačna.

Ker zadevnih javnih interesov ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Europol ni ravnal nepravilno.