Zadeva se je nanašala na to, kako Evropska komisija zagotavlja, da Romunija v celoti izvaja sodbo Sodišča Evropske unije o nezakoniti zavrnitvi izdaje osebnih izkaznic romunskim državljanom s stalnim prebivališčem v drugih državah članicah.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se zadeva očitno razvija na nacionalni ravni ter da Komisija dejavno in v razumnih časovnih presledkih spremlja razmere.

Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila z ugotovitvijo, da na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je varuhinja človekovih pravic od Komisije zahtevala, naj jo v šestih mesecih obvesti o svoji oceni skladnosti Romunije s sodbo in vseh nadaljnjih ukrepih, ki jih je sprejela Komisija.

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) v zvezi z njenim sodelovanjem z organi držav članic, Združenega kraljestva in agencije Frontex pri dejavnostih boja proti tihotapljenju v Rokavskem prelivu. Europol je opredelil 197 dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahteve, in zavrnil dostop do vseh. Europol je z zavrnitvijo dostopa trdil, da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in njegove mednarodne odnose. 

Preiskovalna skupina varuha človekovih pravic je pregledala vzorce spornih dokumentov in se sestala s predstavniki Europola. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi tega in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije in agencije EU, kadar menijo, da so javna varnost in mednarodni odnosi ogroženi, ugotovila, da odločitev Europola, da zavrne dostop javnosti, ni bila očitno napačna.

Ker zadevnih javnih interesov ne more nadomestiti drug javni interes, ki se šteje za pomembnejšega, je varuhinja človekovih pravic preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Europol ni ravnal nepravilno.

Pritožnik je Evropsko komisijo pozval, naj javnosti omogoči dostop do dokumentov v zvezi s podporo EU za upravljanje migracij na Cipru. Komisija je opredelila štiri dokumente, ki spadajo na področje uporabe zahtevka: dve poročili o sejah, poročilo in poročilo Flash, vendar je bil odobren dostop le do delov poročila Flash. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa do drugih dokumentov sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo javni interes, kar zadeva javno varnost in mednarodne odnose, ter njene postopke odločanja. Ko Komisija ni odgovorila na pritožnikovo zahtevo za pregled (v nadaljnjem besedilu: potrdilna prošnja) v ustreznem roku, se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o implicitni zavrnitvi Komisije, da (v celoti) razkrije zahtevane dokumente, preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pa je pregledala sporne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je na podlagi inšpekcijskega pregleda Komisiji posredovala svoje predhodno stališče, da bi bilo mogoče odobriti širši dostop do dokumentov. Kmalu po tem, ko je varuhinja človekovih pravic poslala svoje predhodno mnenje, je Komisija sprejela potrdilni sklep o pritožnikovi zahtevi za dostop, v katerem je potrdila svoje prvotno stališče in zavrnila kakršen koli nadaljnji dostop. Varuhinja človekovih pravic je zahtevala sestanek med svojo preiskovalno skupino in predstavniki Komisije, da bi pridobila dodatna pojasnila v zvezi s stališčem Komisije.

Varuhinja človekovih pravic je obžalovala, da Komisija med preiskavo ni omogočila širšega dostopa do poročil o sestankih in informativnih sestankov. Glede na to, da je Komisija potrdila svoje stališče v potrdilnem sklepu in na sestanku s preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic, je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljevanje zadeve v okviru te zadeve ne bi bilo smiselno. Vendar pričakuje, da bo Komisija upoštevala njeno podrobno oceno, ko bo obravnavala prihodnje zahteve za dostop javnosti do informativnih sestankov in poročil o sestankih, kot so obravnavani.

Tri zadeve se nanašajo na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MAS), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni preverila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.   

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v teh treh primerih. V vseh treh primerih je prejela pisni odgovor Komisije, pregledala ustrezne spise Komisije in njene preiskovalne skupine so se v okviru dveh preiskav sestale s predstavniki Komisije.

Komisija je odgovorila, da pravila o boljšem pravnem urejanju niso zavezujoče pravo, temveč sklop orodij za oblikovanje politik za zbiranje ustreznih informacij, ki bi jih bilo treba uporabljati sorazmerno. Trdila je tudi, da je pred sprejetjem zadevnih zakonodajnih predlogov zbrala vse ustrezne dokaze, se posvetovala z deležniki ter izvedla ocene podnebne skladnosti in posvetovanje med službami v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila številne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zakonodajne predloge, ki skupaj pomenijo nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija sprejela široko razlago „nujnosti“ in javnosti ni zadostno utemeljila „nujnosti“ zakonodajnih predlogov ter ni dokumentirala svojih odstopanj od veljavnih pravil za boljše pravno urejanje. Ugotovila je tudi, da Komisija ni vzpostavila postopka, ki bi v skladu s Pogodbama in sodno prakso zagotavljal pregledno, na dokazih temelječo in vključujočo pripravo „nujnih“ zakonodajnih predlogov. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da Komisija s tem, ko ni vodila ustreznih evidenc o obveznih preverjanjih skladnosti svojih predlogov s podnebnimi cilji EU, ni ravnala odgovorno.

Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti podala dve priporočili. Varuhinja človekovih pravic je priporočila, naj Komisija zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje z opredelitvijo „nujnih“ razmer, ki upravičujejo odstopanje od zahtev iz pravil. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala štiri predloge, ki vključujejo pojasnitev njenih pravil za posvetovanje z deležniki o nujnih predlogih in zagotovitev, da se dokazi, ki podpirajo njene predloge, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje.