Spoštovani gospod predsednik,
24. septembra 1996 je Združenje štipendistov pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložilo pritožbo v zvezi z Evropsko komisijo. Navedeno je bilo, da je Evropska komisija storila nepravilnost s tem, da je nenadoma zmanjšala nepovratna sredstva prejemnikov nepovratnih sredstev in s tem, kako je nadaljevala z zmanjšanjem.
Pritožbo sem 1. oktobra 1996 posredoval predsedniku Evropske komisije. Hkrati sem se odločil, da se bo pritožba obravnavala skupaj s pritožbo št. 878/13.9.96/TT/it/PD, ki jo je 13. septembra 1996 vložil posamezni štipendist. Komisija je svoje mnenje poslala 14. januarja 1997, jaz pa sem ga posredoval združenju s pozivom, naj izrazi svoje stališče, če to želi. Z dopisoma z dne 6. februarja 1997 in 24. februarja 1997 je združenje posredovalo svoje pripombe na mnenje Komisije.
Z dopisom z dne 13. avgusta 1997 sem Komisiji predlagal, naj ponovno preuči svoje stališče o vaši pritožbi. Komisija je 17. oktobra 1997 posredovala svoje drugo mnenje, ki sem ga posredoval združenju s pozivom, naj predloži pripombe, če to želi. Zdi se, da v zvezi z drugim mnenjem ni bilo nobenih pripomb.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.
Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za obravnavo pritožbe združenja.

PRITOŽBA

Leta 1994 sta Svet in Evropski parlament sprejela Sklep št. 1110/94 o četrtem okvirnem programu dejavnosti Evropske skupnosti na področju raziskav, tehnološkega razvoja in predstavitvenih dejavnosti [1]. V skladu s Pogodbo Euratom je Svet sprejel vzporedni sklep, Sklep št. 94/268 o okviru dejavnosti Skupnosti na področju raziskav in usposabljanja za Evropsko skupnost za atomsko energijo (2).
V skladu z uvodnimi izjavami obeh sklepov so ukrepi Skupnosti v okviru okvirnih programov med drugim namenjeni spodbujanju in pospeševanju usposabljanja in mobilnosti raziskovalcev, zlasti mladih raziskovalcev. Poleg tega se zdi, da Skupno raziskovalno središče Skupnosti prispeva k izvajanju okvirnih programov.
Vloga Skupnega raziskovalnega središča je podrobneje določena s Sklepom Sveta št. 94/918 o sprejetju posebnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, vključno s predstavitvijo, ki ga bo za Evropsko skupnost na eni strani izvajalo Skupno raziskovalno središče, na drugi strani pa dejavnosti v okviru konkurenčnega pristopa, namenjene znanstveni in tehnični podpori politikam Skupnosti (3), in s Sklepom Sveta št. 94/919 o sprejetju posebnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, vključno s predstavitvijo, ki ga bo za Evropsko skupnost za atomsko energijo izvajalo Skupno raziskovalno središče (4).
Iz uvodnih izjav teh dveh sklepov je razvidno, da Skupno raziskovalno središče s svojimi laboratoriji in napravami učinkovito prispeva k usposabljanju in mobilnosti raziskovalcev.
Na podlagi teh aktov je Skupno raziskovalno središče sklenilo pogodbe z raziskovalci iz različnih držav članic Skupnosti. Individualna pogodba je standardni obrazec, ki ga je treba izpolniti s posameznimi elementi vsakega primera in je naslovljen "Pogodba o individualni štipendiji med Evropsko skupnostjo in g. (X)". Pogodbi je priložena priloga s splošnimi pogoji, ki se uporabljajo. Oba dokumenta pripravijo službe Komisije. Standardni obrazec določa trajanje štipendije v Skupnem raziskovalnem središču, ki običajno traja dve leti. V času štipendije raziskovalec prejema mesečno štipendijo Skupnosti.
Člen 4.1 uporabljenega standardnega obrazca v vseh zadevnih pogodbah določa:

"Komisija izvajalcu med trajanjem štipendije plačuje mesečni znesek ECU.......Ta znesek se spremeni navzgor ali navzdol, potem ko Evropska komisija odobri nove splošne pogoje, ki urejajo štipendije za raziskovalno usposabljanje. Ta sprememba ne bo datirana za nazaj.“

Člen 9 standardnega obrazca določa, da so priloženi splošni pogoji sestavni del pogodbe in da

"Ti splošni pogoji bodo nadomeščeni po odobritvi novih splošnih pogojev, ki urejajo štipendije za raziskovalno usposabljanje. Nadomestitev ne bo zastarela." (Bold in podčrtano v izvirniku).

Komisija
je 29. julija 1996 sprejela odločbo o določitvi novih standardnih pogodbenih obrazcev, novih zneskov donacij in novih splošnih pogojev. Komisija je tudi odobrila, da se sklep uporablja za vse obstoječe pogodbe, ki vsebujejo zgoraj navedene klavzule. Odločba naj bi začela veljati 1. avgusta 1996. Ugotovljeno je, da so se zaradi tega sklepa nepovratna sredstva za tekoče poslovanje približno 50 prejemnikov nepovratnih sredstev zmanjšala za 30 %.
Z dopisoma z dne 6. avgusta 1996 so bili posamezni upravičenci obveščeni o sprejeti odločitvi, ki je začela veljati 1. avgusta 1996. Pismo je bilo napisano v francoščini. Dopisu so bili priloženi novi splošni pogoji v francoščini in neuradni prevod v angleščino. Dopis se je končal s pozivom posameznemu prejemniku nepovratnih sredstev, naj stopi v stik s službami Komisije za podpis novih pogodb, vendar šele 9. septembra 1996 zaradi poletnih počitnic. Nato so prejemniki nepovratnih sredstev opravili obsežno dejavnost, se posvetovali z odvetniki ter stopili v stik s komisarji in službami Komisije, da bi se Komisija vzdržala zmanjševanja tekočih nepovratnih sredstev in zahtevala pojasnila o nekaterih klavzulah v novih splošnih pogojih. Razen tega zadnjega vidika so bili ti stiki očitno brezplodni.
Na podlagi tega so se raziskovalci, zbrani v združenju prejemnikov nepovratnih sredstev, odločili, da vložijo pritožbo pri evropskem varuhu človekovih pravic. V pritožbi je navedeno, da sprejeta odločitev v celoti poruši temelje, na katerih se je posamezni prejemnik nepovratnih sredstev vključil v raziskovalni program, zlasti za raziskovalce z družinami. Poleg tega je navedeno, da je sprejeta odločitev raziskovalcu bistveno otežila nadaljnje bivanje v Skupnem raziskovalnem središču. Trditve združenja so v bistvu
- da bi morala Komisija pred odločitvijo Komisije stopiti v stik s prejemniki nepovratnih sredstev in jih vnaprej obvestiti o morebitnem prihodnjem zmanjšanju nepovratnih sredstev,
- da bi moral biti dopis z dne 6. avgusta 1996 naslovljen na posameznega prejemnika nepovratnih sredstev v njegovem jeziku in
- da so klavzule v pogodbah, ki omogočajo zmanjšanje nepovratnih sredstev, nezakonite in nepoštene ter v nasprotju z duhom programov mobilnosti.

Poizvedba

Mnenje Komisije V
zvezi s prvo pritožbo združenja je Komisija navedla, da je uprava Skupnega raziskovalnega središča neposredno ali prek združenja obveščala prejemnike nepovratnih sredstev o napredku razprave o novih zneskih nepovratnih sredstev. Komisija je zlasti poudarila, da je 11. julija 1996 na lokaciji Skupnega raziskovalnega središča v Ispri potekal sestanek, na katerem so bili prejemniki nepovratnih sredstev obveščeni o prihodnji odločbi Komisije.
V zvezi z dopisom z dne 6. avgusta 1996 je Komisija priznala, da je bilo napačno poslati le francosko različico dopisa prejemnikom nepovratnih sredstev, in se je zavezala, da napake v prihodnje ne bo ponovila. Zavezala se je tudi, da bo naročila prevedla v druge jezike Skupnosti.
V zvezi s tretjo pritožbo združenja je Komisija navedla, da so bili novi zneski nepovratnih sredstev sprejeti zaradi skladnosti in enotnosti, tako da bi bil znesek nepovratnih sredstev enak zneskom, ki se uporabljajo za usposabljanje na podlagi pogodb o raziskavah v okviru drugih programov četrtega okvirnega programa, vzpostavljenega z zgoraj navedenimi sklepi. Komisija je poleg tega navedla, da so bili novi zneski določeni po tesnem posvetovanju s predstavniki držav članic; izračunani so bili tako, da se v največji možni meri zagotovi, da prejemniki nepovratnih sredstev prejmejo neto znesek, primerljiv s tistim, ki bi ga raziskovalec enakovredne ravni zaslužil v državi gostiteljici.
Sklenjeno je bilo, da je treba nove zneske uporabiti tudi za tekoče pogodbe, ki so vsebovale zgoraj navedene klavzule. Vendar se je Komisija 16. decembra 1996 odločila, da začasno prekine uporabo odločbe do 31. marca 1997, da bi 47 prejemnikom nepovratnih sredstev na lokaciji v Ispri in 4 prejemnikom nepovratnih sredstev na lokaciji Skupnega raziskovalnega središča v Sevilli omogočila pripravo na znatno zmanjšanje njihovih nepovratnih sredstev. Tako do tega datuma ni bilo zmanjšanja nepovratnih sredstev za tekoče poslovanje.
V
zvezi s prvo pritožbo je združenje navedlo, da je lokalna uprava na lokaciji Skupnega raziskovalnega središča v Ispri storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prejemnike nepovratnih sredstev obveščala o razvoju dogodkov, ki bi jih zadevali. Vendar je združenje navedlo, da je bila lokalna uprava soočena s pomanjkanjem informacij služb Komisije v Bruslju. V vsakem primeru so bili prejemniki dotacij šele na sestanku 11. julija 1996 obveščeni o prihodnjem znižanju njihovih dotacij.
V zvezi z drugo pritožbo je združenje izjavilo, da se strinja z opravičilom Komisije, ker je posameznim dotatorjem poslala le francosko različico dopisa z dne 6. avgusta 1996.
V zvezi z novimi zneski nepovratnih sredstev je združenje navedlo, da ni dvomilo o upravičenosti Komisije, da določi nove zneske. Pripravljena je bila celo sprejeti premisleke, na katerih temeljijo novi zneski, in cilj, ki naj bi ga dosegli z novimi zneski, tj. zneski, primerljivimi s tem, kar bi raziskovalec na enakovredni ravni zaslužil v isti državi. Vendar se je združenje močno spraševalo, zakaj je treba za tekoče pogodbe uporabiti nove zneske. V zvezi s tem je bilo poudarjeno, da zmanjšanje nepovratnih sredstev v tekočih pogodbah ni namenjeno nadomestilu npr. nižjih življenjskih stroškov ali nižjih davkov; v tem primeru zmanjšanje nepovratnih sredstev ne bi pomenilo neto zmanjšanja nepovratnih sredstev. Sprejeta odločba Komisije se ni sklicevala na take morebiti upravičene okoliščine. Nasprotno pa sklep pomeni 30-odstotno neto zmanjšanje nepovratnih sredstev v tekočih pogodbah. V nekaterih primerih je zmanjšanje popolnoma onemogočilo pogoje, na katerih temelji raziskovalčev pristop k raziskovalnemu programu. V zvezi z začasno prekinitvijo sprejete odločbe, ki jo je Komisija sprejela 16. decembra 1996, je združenje to pozdravilo, vendar je navedlo, da bodo tisti raziskovalci, katerih pogodbe bodo prenehale veljati šele konec leta 1997, še vedno utrpeli resne negativne učinke sprejete odločbe.
Po
ustreznem upoštevanju mnenja Komisije in pripomb združenja se je varuh človekovih pravic obrnil na Komisijo. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu navedel, da je splošni cilj določitve novih zneskov nepovratnih sredstev sicer razumljiv, vendar Komisija ni pojasnila, zakaj bi bilo treba njeno odločitev uporabiti za nepovratna sredstva za tekoče poslovanje. Poleg tega je varuh človekovih pravic navedel, da bi raziskovalci lahko pričakovali, da Komisija ne bo tako drastično uporabila navedenih pogodbenih klavzul, in da je 30-odstotno zmanjšanje nepovratnih sredstev v tekočih pogodbah številnim raziskovalcem bistveno otežilo nadaljevanje dela in v vsakem primeru ogrozilo njihovo motivacijo. Nazadnje je varuh človekovih pravic navedel, da ni mogoče izključiti, da se raziskovalci v prihodnosti ne bodo pridružili raziskovalnim shemam, če bo postalo znano, da se lahko nepovratna sredstva v tekočih pogodbah drastično zmanjšajo. Varuhinja človekovih pravic je na koncu predlagala, naj Komisija pregleda svoje stališče glede na te premisleke.
Komisija je v odgovoru na ta dopis navedla, da je bila zelo pogosto kritizirana zaradi visokih zneskov, ki jih je dodelila prejemnikom nepovratnih sredstev, in ker ni v celoti upoštevala obstoječih razmer v državi, v kateri je bila raziskava izvedena. Po mnenju Komisije je o teh vprašanjih razpravljal ustrezni programski odbor, Komisija pa je ob upoštevanju vprašanj, ki jih je izpostavilo več delegacij, odločila o novih zneskih. Komisija je poudarila, da je namen novih zneskov zagotoviti skladnost in pravičnost v zvezi z nepovratnimi sredstvi, uporabljenimi v drugih posebnih programih četrtega okvirnega programa.
Druga dejstva
Iz pritožbe, vložene pri Evropskem varuhu človekovih pravic 23. septembra 1997, pritožba 855/97/PD, je razvidno, da je moral zaradi drastičnega zmanjšanja nepovratnih sredstev v tekočih pogodbah en raziskovalec opustiti svoj raziskovalni program in se z družino vrniti v svojo matično državo.

ODLOČBA

1. V zvezi s prvim očitkom glede pomanjkanja informacij in komunikacije z imetniki nepovratnih sredstev pred odločitvijo Komisije je treba najprej upoštevati, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da uprava obravnava državljane na pošten in pravičen način. To med drugim pomeni, da kadar namerava uprava sprejeti ukrepe za omejeno in jasno opredeljeno število državljanov, vzpostavi ustrezne stike z zadevnimi državljani, kar jim omogoča, da izrazijo svoje mnenje. Pomeni tudi, da morajo biti državljani pravočasno obveščeni o sprejetih ukrepih, da lahko sprejmejo ustrezne ukrepe za prilagoditev spremenjenim razmeram.
V tem primeru se zdi, da ni bilo stikov med pristojnimi službami Komisije in prejemniki nepovratnih sredstev. Na sestanku 11. julija 1996 so bili koncesionarji preprosto obveščeni o morebitnem znižanju njihovih subvencij, preden je Komisija 29. julija 1996 dejansko sprejela odločitev v zvezi s tem. Ko so bili koncesionarji obveščeni o dejanskem znižanju, ki ga je odločba vsebovala v dopisih z dne 6. avgusta 1996, je znižanje že začelo veljati. Zdi se, da je ta način ravnanja pristranski in aroganten, zato ni v skladu z načeli dobrega upravljanja.
2. V zvezi z dopisom z dne 6. avgusta 1996 je Komisija priznala, da bi moral biti dopis poslan posameznemu prejemniku nepovratnih sredstev v njegovem jeziku, in se je za to opravičila. Zato varuhinja človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljevanje preiskave v zvezi s tem vidikom pritožbe.
3. V zvezi s trditvijo, da so klavzule, ki so omogočale drastično zmanjšanje nepovratnih sredstev, nezakonite, je treba opozoriti, da je treba to vprašanje presojati glede na veljavno nacionalno pravo, kar morajo storiti pristojne nacionalne jurisdikcije. Varuh človekovih pravic zato tega vprašanja ne preuči. Vendar mora biti uprava vedno odgovorna varuhu človekovih pravic za spoštovanje načel dobrega upravljanja in mora biti tako sposobna varuhu človekovih pravic zagotoviti usklajeno poročilo o svojih ukrepih in razlogih, zaradi katerih meni, da so upravičeni. Načela dobrega upravljanja med drugim zahtevajo, kot je navedeno zgoraj, da Komisija obravnava državljane na pošten in pravičen način.
V tem primeru je ugotovljeno, da so klavzule, ki jih je Komisija vključila v standardno pogodbo, omogočale zmanjšanje donacij za tekoče poslovanje brez kakršnih koli omejitev in brez navedbe parametrov, na katerih bi temeljilo zmanjšanje. Za klavzule je treba šteti, da je pripravništvo na področju raziskav zelo negotovo in da omogočajo zlorabe. Ni jih mogoče označiti za pravične. Glede na to morajo obstajati vsaj nujni razlogi za uporabo klavzul. Komisija ni mogla navesti takih nujnih razlogov.
Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija z uporabo nepoštenih pogodbenih klavzul ni ukrepala v skladu z načeli dobrega upravljanja.
Sklepna ugotovitev
4. Na podlagi preiskav Evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s temi pritožbami se zdi potrebno podati naslednjo kritično pripombo:

Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da Komisija obravnava državljane na pošten in pravičen način. Komisija s tem, da ni vzpostavila ustreznih stikov z zadevnimi prejemniki nepovratnih sredstev, da je predvidela znatno zmanjšanje njihovih nepovratnih sredstev in da jih ni pravočasno obvestila o zmanjšanju, te zahteve ni izpolnila. Komisija naj prav tako ne bi izpolnila te zahteve, ker je uporabila nepoštene pogodbene pogoje.

Glede na to, da se ti vidiki zadeve nanašajo na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti – zadevni prejemniki nepovratnih sredstev so prenehali sodelovati s Skupnim raziskovalnim središčem – ni primerno, da bi si prizadevali za sporazumno rešitev zadeve. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN
Kopija:
g. Santer, predsednik Evropske komisije
g. Eeckhout, generalni sekretariat Evropske komisije

---

(1) UL 1994, L 126, str. 1.

(2) UL 1994, L 155/31.

(3) UL 1994, L 361, str. 114.

(4) UL 1994, L 361, str. 132.