Ozadje pritožbe

1. Obravnavana zadeva se nanaša na to, kako je Sodišče (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) obravnavalo pritožnikovo zahtevo za informacije.

2. Pritožnik je 21. septembra 2011 predsedniku Sodišča poslal dopis. V dopisu je postavil različna vprašanja o pravnem položaju strank v postopku pred Sodiščem, Splošnim sodiščem in Sodiščem za uslužbence (v nadaljnjem besedilu: Sodišče za uslužbence) v zvezi s sestavo senatov, ki obravnavajo zadevo, zlasti kadar sumijo na morebitno pristranskost sodnikov. Natančneje, želel je vedeti:

(1) kdaj in kako so stranke v postopku obveščene o natančni sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo;

(2) katera pravna sredstva imajo na voljo, če sumijo, da je eden ali več sodnikov pristranski;

(3) katera pravna sredstva so na voljo v primeru zavrnitve ugovora zaradi pristranskosti; in

(4) kjer je mogoče najti pravila, ki urejajo zgoraj navedena vprašanja.

3. Sodišče je odgovorilo 28. septembra 2011 in v bistvu navedlo, da ima vsako sodišče svoja pravila o sestavi senatov. Sodišče se je v zvezi s sestavo svojih senatov sklicevalo na člene 11a–11e svojega poslovnika. Poleg tega je pojasnilo, da so stranke obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo, potem ko je bila ta obravnavana na skupščini. Sodišče je nato navedlo, da so v členu 18 Statuta Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut) našteti razlogi, zaradi katerih sodniki ne morejo sodelovati pri obravnavi zadeve in odločanju o njej. Ta člen je zavezujoč za tri zgoraj navedena sodišča.

4. Ker je pritožnik menil, da je odgovor Sodišča nepopoln, je v nadaljnjem dopisu z dne 28. septembra 2011 poudaril, da ni jasno, ali se odgovor Sodišča nanaša na vsa tri sodišča, in opozoril, da je vprašal o ustreznih pravilih v zvezi z vsemi tremi sodišči. Dodal je, da je bil odgovor na njegovo prvo vprašanje vsekakor nepopoln, saj je vprašal tudi, kako so stranke obveščene o sestavi senata. Zanimalo ga je tudi, ali lahko Splošno sodišče ali Sodišče za uslužbence sprejme kakršno koli odločitev, preden so stranke obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo. Kar zadeva preostala vprašanja iz njegovega dopisa z dne 21. septembra 2011, je pritožnik menil, da jih Sodišče sploh ni obravnavalo.

5. Sodišče je 7. oktobra 2011 pritožnika obvestilo, da v posameznih primerih ne more dajati pravnih nasvetov. Navedla je, da torej nima ničesar dodati k informacijam, ki jih je predložila v prejšnjem dopisu.

6. Pritožnik je v elektronskem sporočilu Sodišču z dne 18. oktobra 2011 poudaril, da ima kot državljan Unije pravico prejemati informacije od institucij EU. Trdil je, da se njegova vprašanja ne nanašajo na posamezne primere, temveč na splošna pravila.

7. Sodišče ga je 18. oktobra 2011 obvestilo, da mu ne bo posredovalo nobenih dodatnih informacij v zvezi z obravnavano zadevo.

8. Pritožnik je 25. oktobra 2011 vložil to pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic.

Predmet preiskave

9. Pritožnik je v pritožbi predložil naslednjo trditev in trditev.

Trditev:

Sodišče ni v celoti obravnavalo vprašanj, postavljenih v dopisu pritožnika z dne 21. septembra 2011.

Zahtevek:

Sodišče bi mu moralo dati popoln in izčrpen odgovor na vprašanja, postavljena v navedenem dopisu.

Preiskava

10. Službe varuha človekovih pravic so 11. novembra 2011 pritožnika obvestile, da se je varuh človekovih pravic odločil začeti preiskavo pritožbe, in mu naročile, naj si prizadeva za hitro rešitev zadevnega vprašanja, tako da Sodišču omogoči, da obravnava pritožnikove pomisleke.

11. Sodišče je v pismu službam varuha človekovih pravic z dne 9. decembra 2011 predložilo dodatne informacije o svojem stališču.

12. Pismo Sodišča je bilo posredovano pritožniku za pripombe, ki jih je poslal 13. decembra 2011.

13. Po analizi dopisa Sodišča in pripomb pritožnika je varuh človekovih pravic menil, da je ta zadeva sprožila pravna vprašanja, ki bi jih bilo treba v celoti preiskati. Zato je 24. januarja 2012 pozval Sodišče, naj predloži mnenje o pritožnikovi trditvi in zahtevku. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu poudaril tudi, da razlogi, na katere se je sklicevalo Sodišče, in sicer da: (i) v posameznih primerih ne more nuditi pravnega svetovanja; in (ii) mora spoštovati načelo nepristranskosti, zdi se, da ne pojasnjuje, zakaj Sodišče meni, da ne more v celoti odgovoriti na pritožnikova vprašanja, ki se zdijo splošna. Varuhinja človekovih pravic je zato Sodišče prosila, naj te razloge navede, če še vedno želi vztrajati pri svojem stališču, da iz zgoraj navedenih razlogov ne more zagotoviti dodatnih informacij.

14. Mnenje Sodišča je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb. Pritožnik je to storil 14. junija 2012.

15. Varuhinja človekovih pravic je 11. marca 2013 Sodišču predložila predlog sporazumne rešitve, na katerega je Sodišče odgovorilo 30. aprila 2013. Odgovor Sodišča je bil posredovan pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je poslal 25. junija 2013.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

16. Glede na njihovo dejansko in logično povezavo je primerno, da se pritožnikova trditev in zahtevek obravnavata skupaj.

A. V zvezi s pritožnikovo trditvijo in zahtevkom

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

17. Pritožnik je trdil, da Sodišče ni v celoti obravnavalo vprašanj iz njegovega dopisa z dne 21. septembra 2011. Trdil je, da bi mu moralo Sodišče podati popoln in izčrpen odgovor na vprašanja, postavljena v navedenem dopisu.

18. Sodišče je v dopisu z dne 9. decembra 2011, poslanem po posredovanju služb varuha človekovih pravic, pojasnilo, da je Evropska komisija leta 2007 pritožnika imenovala za uradnika funkcionalne skupine AD. Pritožnik se ni strinjal z razredom, v katerega je bil razvrščen, in je izpodbijal odločitev Komisije. Njegova pritožba zoper odločbo Komisije je bila zavrnjena, zato je pritožnik vložil ničnostno tožbo pri Sodišču za uslužbence, ki je njegovo tožbo zavrnilo. Pritožnik je nato vložil pritožbo zoper sodbo Sodišča za uslužbence, ki jo je Splošno sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik takrat izčrpal vsa pravna sredstva, ki so mu bila na voljo.

19. Sodišče je ob sklicevanju na vprašanja, ki jih je pritožnik 21. septembra 2011 poslal predsedniku Sodišča, poudarilo, da se pritožnik ni skliceval na zgoraj navedene sodne zadeve, in dodalo, da se je prav tako izognil takemu sklicevanju v pritožbi varuhu človekovih pravic. Glede na naravo postavljenih vprašanj je Sodišče menilo, da ni mogoče izključiti, da je pritožnik poskušal nadaljevati svoje neuspešne zadeve.

20. Glede na navedeno je Sodišče navedlo, da v skladu s svojo ustaljeno prakso ne zagotavlja pravnih nasvetov v posameznih zadevah, da bi se izključil vsakršen vtis pristranskosti. Zato je sodno tajništvo Sodišča 28. septembra 2011 pritožniku predložilo „objektivne in nevtralne informacije“, ki niso mogle dajati vtisa pristranskosti. Tako je Sodišče v odgovoru na pritožnikovo prvo vprašanje pojasnilo svoj postopek v zvezi s sestavo senatov, ne da bi zagotovilo dodatne informacije o ustreznih postopkih pred Sodiščem za uslužbence in Splošnim sodiščem, ki sta obravnavala zadeve, ki jih je vložil pritožnik. Sodišče se je v odgovor na pritožnikova vprašanja (2)–(4) sklicevalo na člen 18 Statuta, ki obravnava primere morebitne pristranskosti sodnikov.

21. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik zavrnil njegov odgovor, zato ga je 7. oktobra 2011 obvestilo, da v posameznih primerih ne more dajati pravnih nasvetov. Sodišče je vztrajalo pri svojem stališču v odgovoru z dne 18. oktobra 2011 na nadaljnji dopis pritožnika z istega dne. Sodišče je na koncu navedlo, da je treba ob upoštevanju razpoložljivih pravnih sredstev, določenih v Pogodbah, pravico do obveščenosti uravnotežiti s potrebo po njeni nepristranskosti. Splošno sodišče je zato trdilo, da so bili v skladu z zgoraj navedenimi pravnimi omejitvami njegovi odgovori čim bolj popolni.

22. Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Sodišča poudaril, da mu v dopisu predsedniku Sodišča ni bilo treba omeniti svojih sodnih zadev, saj so bile, kot je bilo priznano v dopisu Sodišča, te zadeve zaključene in ni bilo drugih razpoložljivih pravnih sredstev. V zvezi z izjavo Sodišča, da bi lahko nadaljeval s temi zadevami, je menil, da to ni nič drugega kot povsem neupravičena špekulacija. Ker je njegove zadeve končalo sodišče zadnje stopnje, bi bilo treba njegovo zahtevo za informacije obravnavati enako kot zahtevo katerega koli drugega državljana Unije.

23. Pritožnik je poleg tega navedel, da so bila vprašanja, ki jih je postavil, splošna in niso zajemala nobenega od vidikov, postavljenih v njegovih sodnih zadevah. Sodišče je torej napačno domnevalo, da je v posameznem primeru zaprosil za pravni nasvet. Sklicevanje Sodišča na člen 18 Statuta ni bilo zadostno, saj ta določba ne pojasnjuje vprašanj, kot sta, kdaj in kje bi bilo treba vložiti ugovor zaradi pristranskosti.

24. Pritožnik je menil, da glede na pomembnost postopkovnih vprašanj, zlasti pred in med sodnim postopkom, ni sprejemljivo, da je Sodišče zavrnilo predložitev informacij o bistvenih postopkovnih vprašanjih. Tudi če bi zadeve, ki jih je vložil pritožnik, še vedno potekale, kar pa ni bilo tako, bi moralo Sodišče zaradi pravičnosti še vedno zagotoviti informacije, ki sicer niso bile javno dostopne. Če je Sodišče zavrnilo posredovanje takih informacij nekdanjemu prosilcu, je to pomenilo, da je bil slednji diskriminiran v primerjavi z osebami, ki nikoli niso bile prosilci za informacije.

25. Pritožnik je menil, da odgovor Sodišča ni bil v skladu s pravno državo in načeli dobrega upravljanja. Izrazil je tudi sum, da njegova zahteva za informacije odpira občutljivo vprašanje, in sicer, (i) da za bistvena postopkovna vprašanja ne veljajo upoštevna pravila ali (ii) da želi Sodišče prikriti bistveno postopkovno napako v postopku, ki ga je začel. Pritožnik je trdil, da bi bilo škandalozno, če bi bila slednja hipoteza resnična. Varuha človekovih pravic je pozval, naj zagotovi, da bo Sodišče v celoti spoštovalo svojo obveznost zagotavljanja informacij na nediskriminatoren način.

26. Sodišče je v svojem mnenju poudarilo, da namerava s svojim mnenjem pritožniku dati nekatere dodatne informacije v zvezi z njegovim prvim vprašanjem in navesti razloge v podporo njegovemu stališču, da ne more predložiti nobenih dodatnih informacij v zvezi z njegovimi vprašanji (2)–(4).

27. V zvezi s prvim vprašanjem pritožnika je Sodišče poudarilo, da je v dopisu pritožniku z dne 28. septembra 2011 pojasnilo, da so stranke obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo, potem ko je bila ta zadeva obravnavana na skupščini. V tem dopisu je tudi navedla, da ima vsako sodišče Unije svoja pravila o sestavi senatov. Po mnenju Sodišča bi moral pritožnik to izjavo razlagati kot implicitno povabilo k stikom, kar zadeva njegovo prvo vprašanje, s Splošnim sodiščem in Sodiščem za uslužbence. Sodišče je nato navedlo, da je pritožnik ne glede na to, ali je bil upravičen od njega zahtevati informacije, ki jih je zahteval v zvezi s Splošnim sodiščem in Sodiščem za uslužbence, v duhu preglednosti in sodelovanja z varuhom človekovih pravic od sodnih tajništev Splošnega sodišča in Sodišča za uslužbence zahteval ustrezne informacije. Sodišče je zagotovilo podrobnosti o tem, kdaj stranke prejmejo ustrezne informacije, in o obsegu takih informacij.

28. Kar zadeva preostala pritožnikova vprašanja (2–4), je Sodišče menilo, da je treba za odgovor nanje opredeliti, uporabiti in razlagati pravna načela in določbe („l'identification, l'examen et l'interprétation de principes ou règles de droit“). Hkrati je trdila, da ni nobene obveznosti, da bi celovito odgovorila državljanom Unije, ki jo prosijo, naj odgovori na vprašanja, kakršna ji je postavil pritožnik.

29. Sodišče je poudarilo, da prispeva k poznavanju in razumevanju prava Unije s tem, da svojo sodno prakso razširja na različne načine, na primer prek svoje spletne strani, ki zagotavlja ciljno usmerjen dostop do sodne prakse. V zvezi z določbami, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, je Sodišče pojasnilo, da so sodišča Unije nekatere določbe svojega poslovnika pojasnila z navodili sodnemu tajniku. Poleg tega so izdali praktična navodila, ki zastopnikom strank omogočajo, da upoštevajo nekatere formalne zahteve. Sodišče je poudarilo, da so bili ti instrumenti objavljeni v Uradnem listu EU in so na voljo na njegovem spletišču.

30. Sodišče je trdilo, da ne obstaja načelo ali pravilo prava Unije, ki bi mu nalagalo splošno obveznost, da državljanom Unije pomaga pri opredelitvi pravil, ki urejajo določeno vprašanje, še toliko bolj, ker državljani Unije Sodišču ne morejo predlagati razlage pravnih načel in pravil zunaj natančno določenega okvira sodnih postopkov, začetih v skladu s Pogodbo o delovanju EU in notranjimi pravili Sodišča. Sodišče je dodalo, da če bi dalo informacije zunaj tega okvira, bi lahko ustvarilo legitimna pričakovanja glede določene pravne rešitve, ki morda ne bi ustrezala rešitvi, sprejeti v poznejši odločbi Sodišča.

31. Sodišče je tudi navedlo, da bi lahko državljani Unije za pomoč v zvezi z uveljavljanjem svojih pravic zaprosili odvetnike in pravne svetovalce, ki jih sodišča Unije ne morejo nadomestiti. Če bi to storile, bi sodišča Unije prekoračila meje svojega mandata in kršila svojo dolžnost nepristranskosti. Sodišče je tudi poudarilo, da notranja pravila sodišč Unije določajo, da morajo tožeče stranke v postopkih pred njimi zastopati odvetniki. Čeprav bi lahko tajništva treh sodišč Unije zastopnikom strank na zahtevo zagotovila informacije o svoji praksi v zvezi s poslovnikom, navodili sodnemu tajniku ali praktičnimi navodili [1], državljanom Unije ne morejo zagotoviti mnenj pravnih strokovnjakov, ne glede na to, ali so zastavljena vprašanja splošne narave ali pa se nanašajo na določen primer.

32. Sodišče je na koncu navedlo, da zaradi omejitev in omejitev, ki izhajajo iz narave njegovega mandata, in popolnoma neodvisno od zadev, ki jih je vložil pritožnik, ne more predložiti nobenih dodatnih informacij v odgovor na njegova vprašanja od 2 do 4.

33. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da meni, da so argumenti, ki jih je predložilo Sodišče, delno napačni in delno pravno neutemeljeni. Dodal je, da se sklepanje Sodišča bistveno razlikuje od stališča, ki ga je zavzelo prej.

34. Kar zadeva stališče Sodišča v zvezi z njegovim prvim vprašanjem, je pritožnik menil, da je implicitno pozval pritožnika, naj se obrne na druga sodišča, da bi zaman poskušal upravičiti svoje ravnanje. Po mnenju pritožnika bi ga moralo Sodišče izrecno obvestiti, da bi moral svoja vprašanja nasloviti na druga sodišča. Poleg tega je bil njegov dopis naslovljen na Sodišče kot institucijo, ki zajema vsa sodišča, ki so del te institucije. Pritožnik je tudi opozoril, da je Sodišče 7. oktobra 2011 zavrnilo predložitev kakršnih koli dodatnih informacij in se ni sklicevalo na noben poziv, naj se obrne na druga sodišča. V vsakem primeru bi moralo Sodišče v skladu z načeli dobrega upravljanja njegov dopis posredovati drugim sodiščem. Vendar se to ni zgodilo in je trdil, da je Sodišče kot institucija zavrnilo predložitev zahtevanih informacij.

35. V zvezi s stališčem Sodišča, da so bile informacije o sestavi senatov na voljo na njegovem spletnem mestu, je pritožnik navedel, da spletno mesto vsebuje le povezavo do dokumenta, objavljenega v Uradnem listu, v skladu s katerim pritožbeni senat sestavljajo predsednik Sodišča in po načelu rotacije dva predsednika senatov [2]. Vendar se zainteresirane stranke na podlagi teh informacij niso mogle seznaniti z dejansko sestavo pritožbenega senata in na spletu niso bile na voljo nobene dodatne informacije. Stališče Sodišča je bilo torej napačno. Po mnenju pritožnika je Sodišče to priznalo, ko je poudarilo, da je bila sestava pritožbenega senata strankam sporočena le na zahtevo. Vendar je to pustilo odprto vprašanje pritožnika, kje je mogoče najti te informacije in kdaj bi bilo treba vložiti tako zahtevo. Ker takih informacij ni, bi morale stranke domnevati, da jih bo Sodišče ustrezno in pravočasno obvestilo. Pritožnik je dodal, da bi bilo zelo presenetljivo, če stranke ne bi mogle vnaprej vedeti, da bodo morale vložiti zahtevo za seznanitev z dejansko sestavo pritožbenega senata. Glede na to, da je to težko upravičiti s pravno državo, je bilo presenetljivo, da se Sodišče ni sklicevalo na pravila, ki urejajo njegov postopek.

36. Kar zadeva stališče Sodišča v zvezi z njegovimi vprašanji (2)–(4), se pritožnik ni strinjal z njegovim stališčem, da bi odgovor nanje zahteval opredelitev, uporabo in razlago pravnih načel in določb, česar pa ni bil dolžan storiti. Pritožnik je navedel, da v nasprotju s tem, kar je navedlo Sodišče, v okviru pravnega spora ni postavil posebnega pravnega vprašanja, temveč je zgolj zahteval, da se ga obvesti o upoštevnih pravilih. Poleg tega je vztrajal, da je zahteval informacije, ki niso bile na voljo na spletni strani Sodišča. Jasno je bilo tudi, da je treba odgovore na zastavljena vprašanja razlikovati od odločanja o pravnih vprašanjih, ki se postavljajo zaradi dejanskega izpodbijanja pristranskosti. Namesto tega so se pritožnikova vprašanja nanašala na splošna vprašanja. Tako bi bilo treba na vprašanje, katera pravna sredstva so strankam v postopku na voljo v primeru suma morebitne pristranskosti in katera pravna sredstva so na voljo zoper odločbo o zavrnitvi ugovora zaradi pristranskosti, odgovoriti na splošno in ne glede na posamezen spor.

37. Če pa bi se o takih vprašanjih odločalo ad hoc, bi bilo to težko združljivo s pravno državo. Pritožnik se je skliceval na nemški pravni red, v katerem zakonik o civilnem postopku vsebuje pravila, ki urejajo to vprašanje. Presenetljivo bi bilo, če bi o teh vprašanjih odločali za vsak primer posebej, glede na to, da po mnenju pritožnika Sodišče podrobno ureja druga vprašanja, ki omejujejo svobodo strank v sporih. Če pa takih pravil dejansko ni, bi moralo Sodišče to jasno in nedvoumno navesti.

38. Če pa bi bila taka pravila na voljo, bi Sodišče zlahka odgovorilo na četrto vprašanje, zlasti s preprostim sklicevanjem na upoštevne dokumente. Glede na to, da je malo verjetno, da v zvezi s tem ne obstajajo pravila, je pritožnik trdil, da je verjetno, da Sodišče ni izpolnilo svoje dolžnosti zagotavljanja informacij.

39. Pritožnik je sklenil, da Pogodba EU in Evropska konvencija o človekovih pravicah vsebujeta daljnosežne obveznosti zagotavljanja informacij. Poleg tega pravna država vključuje dostop do sodišč in pravico do poštenega sojenja, ki zahtevata, da so postopkovna pravila javno dostopna ali da so na voljo na zahtevo. Če bi se stranke v postopku o sestavi pritožbenega senata seznanile šele s sklepom ali sodbo Sodišča, bi jim bila odvzeta možnost izpodbijanja sestave tega senata zaradi pristranskosti. Vendar je pošten postopek odvisen od ustreznih informacij, ki so na voljo strankam. Zato bi bilo popolnoma nepredstavljivo, da bi najvišja sodišča v EU lahko ravnala brez ustreznih pravil, ki se v Nemčiji uporabljajo za vsa sodišča nižje stopnje.

Predhodna ocena varuha človekovih pravic, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve

40. V skladu s četrtim odstavkom člena 24 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko vsak državljan Unije piše kateri koli instituciji v enem od uradnih jezikov in dobi odgovor v istem jeziku. Člen 41(4) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vsebuje podobno določbo. Člen 22(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev določa, da „[č]e je uradnik odgovoren za zadevno zadevo, članom javnosti zagotovi informacije, ki jih ti zahtevajo. Kadar je to primerno, uradnik svetuje o tem, kako začeti upravni postopek v okviru svojih pristojnosti. Uradnik poskrbi, da so sporočene informacije jasne in razumljive.„ V skladu s členom 22(3) zakonika „[i]z razloga zaupnosti uradnik ne sme razkriti zahtevanih informacij, [...] zadevni osebi sporoči razloge, zakaj informacij ne more sporočiti.“

41. Varuh človekovih pravic je moral pri ocenjevanju pritožnikove trditve preučiti, ali je Sodišče v celoti obravnavalo vprašanja iz pritožnikovega dopisa z dne 21. septembra 2011. Med preiskavo je Sodišče v odgovor na pritožnikovo prvo vprašanje predložilo nekatere dodatne informacije. V zvezi z vprašanji od (2) do (4) pa je navedla razloge, iz katerih meni, da ji ni treba predložiti zahtevanih informacij. Varuh človekovih pravic je zato v svoji analizi menil, da je primerno razlikovati med pritožnikovim prvim vprašanjem in njegovimi vprašanji (2)–(4). Dodal je, da njegova analiza zajema le obravnavo pritožnikove zahteve po informacijah s strani Sodišča, nikakor pa ne vsebuje nobene ocene vsebine pravil, na katera se nanaša pritožnikova zahteva. Poleg tega je menil, da je primerno opozoriti, da se ta pritožba nanaša na to, kako Sodišče obravnava zahtevo za informacije, in se torej nanaša na njegove upravne dejavnosti, ki jih varuh človekovih pravic lahko obravnava sam (člen 228 PDEU).

V zvezi s prvim vprašanjem pritožnika

42. Varuh človekovih pravic je opozoril, da je pritožnik s prvim vprašanjem vprašal, kdaj in kako so stranke v postopku obveščene o natančni sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo [3].

43. Sodišče je v odgovoru z dne 28. septembra 2011 pojasnilo, da ima vsako sodišče svoja pravila o sestavi senatov, v zvezi s samim Sodiščem pa je poudarilo, da so stranke obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo, potem ko je bila ta obravnavana na skupščini. Sodišče je v svojem mnenju menilo, da bi moral pritožnik sklicevanje na druga sodišča razumeti kot implicitno povabilo Splošnemu sodišču in Sodišču za uslužbence v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje. Pritožnik je to stališče zavrnil, saj bi ga moralo Sodišče o tem izrecno obvestiti, vsekakor pa bi moralo njegov dopis posredovati Splošnemu sodišču in Sodišču za uslužbence.

44. Varuh človekovih pravic je sicer dvomil, da bi pritožnik lahko in bi dejansko moral razumeti, da dopis Sodišča z dne 28. septembra 2011 vključuje implicitno povabilo, naj se obrne na Splošno sodišče in Sodišče za uslužbence za ustrezne informacije, vendar je menil, da mu ni treba sprejeti dokončnega stališča o tem vprašanju. Sodišče je namreč po njegovem mnenju v odgovor na prvo vprašanje pritožnika predložilo dodatne informacije, ki jih je prav tako pridobilo od Splošnega sodišča in Sodišča za uslužbence, pri čemer je pojasnilo, kdaj in kako so stranke v postopku pred tremi zadevnimi sodišči obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo. Iz istega razloga varuhu človekovih pravic ni bilo treba preučiti, ali bi moralo Sodišče pritožnikovo vprašanje posredovati Splošnemu sodišču in Sodišču za uslužbence.

45. Varuh človekovih pravic je navedel, da se pritožnik v svojih stališčih ni vrnil k vprašanju sestave senatov, ki niso pritožbeni senat, to je senat Splošnega sodišča, ki odloča o pritožbah zoper odločbe Sodišča za uslužbence. Glede pritožbenega senata pa je izrazil nezadovoljstvo z odgovorom Splošnega sodišča, pri čemer je trdil, da na podlagi predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je predložilo Sodišče, ni mogel ugotoviti dejanske sestave tega senata. Na vprašanje, kdaj bi bilo treba vložiti predlog v zvezi s sestavo tega senata, ki je sledilo, torej ni bilo odgovorjeno. Poleg tega je pritožnik menil, da je presenetljivo, da se Sodišče v tem okviru ni sklicevalo na nobena pravila, ki bi urejala njegov postopek.

46. V zvezi s tem je varuh človekovih pravic opozoril, da se prvo vprašanje pritožnika ni nanašalo na dejansko sestavo pritožbenega senata, temveč na vprašanje, kdaj in kako so stranke v postopku obveščene o dejanski sestavi senatov, ki obravnavajo zadeve. Natančneje, kar zadeva pritožbeni senat, je iz odgovora Splošnega sodišča razvidno, da so potencialne tožeče stranke na splošno obveščene o sestavi tega senata z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu. Splošno sodišče je v zvezi z imeni sodnikov, ki zasedajo v tem senatu, pojasnilo, da sodni tajnik o tem na zahtevo obvesti stranke v postopku. Pritožnik je v prvem vprašanju vprašal, kdaj in kako so stranke v postopku obveščene o natančni sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo, ne pa o času, ko bi morale stranke predložiti ustrezne zahteve. Iz mnenja Sodišča izhaja, da bi se lahko stranke v sporih glede na objavo v Uradnem listu v vsakem primeru na splošno seznanile s sestavo pritožbenega senata, preden bi vložile pritožbo. Varuh človekovih pravic je tudi opozoril, da se je Sodišče v svojem mnenju in dopisu z dne 28. septembra 2011 sklicevalo na poslovnik Sodišča in Splošnega sodišča. Stališče pritožnika, da Sodišče v odgovoru na njegovo prvo vprašanje ni predložilo zadostnih informacij, zato ni bilo prepričljivo.

V zvezi z vprašanji pritožnika (2)–(4)

47. Varuhinja človekovih pravic je na začetku opozorila, da je Sodišče v svojem odgovoru pritožniku, ki ga je sprožilo njeno posredovanje, navedlo, da ne more zagotoviti pravnega svetovanja v posameznih primerih, temveč lahko zagotovi le objektivne in nevtralne informacije. V skladu s temi premisleki je Sodišče pritožnika napotilo na člen 18 Statuta, ki obravnava primere morebitne pristranskosti sodnikov, in pojasnilo, da je zavezujoč za vsa tri sodišča. Sodišče je v svojem mnenju menilo, da državljanom ne more zagotoviti pravnih mnenj, ne glede na to, ali so postavljena vprašanja splošne narave ali pa se nanašajo na določen primer. Sodišče je tudi menilo, da je treba za odgovor na postavljena vprašanja opredeliti, uporabiti in razlagati pravna načela in določbe. V zvezi s tem je varuh človekovih pravic opozoril, da je v svojem pismu, v katerem je Sodišče zaprosil za mnenje, poudaril, da razlogi, na katere se je Sodišče sklicevalo v prejšnjih pismih, očitno ne pojasnjujejo, zakaj Sodišče meni, da ne more v celoti odgovoriti na pritožnikova vprašanja. Nato je Sodišču predlagal, naj, če bi še vedno želelo vztrajati pri svojem stališču, navede te razloge. Varuh človekovih pravic je zato v svoji analizi ocenil stališče, ki ga je Sodišče zavzelo v svojem mnenju.

48. Varuh človekovih pravic je za namene te analize menil, da je dejstvo, da je bil pritožnik nekdanja tožeča stranka pred Sodiščem, nepomembno, saj se zdi, da je Sodišče samo priznalo v svojem mnenju in glede na dejstvo, da so odločitve v pritožnikovih primerih postale pravnomočne in da proti njim ni pravnih sredstev.

49. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da zahteve iz Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, da se javnosti zagotovijo informacije, ki jih zahteva, ni mogoče razlagati tako, da morajo institucije državljanom zagotoviti prilagojen odgovor na posebna pravna vprašanja, ki jih sprožijo, kar vključuje analizo in obravnavo zapletenih pravnih vprašanj. V zvezi s tem je bilo upoštevno sklicevanje Sodišča na potrebo, da tožeče stranke v postopkih pred tremi sodišči zastopajo odvetniki. Varuh človekovih pravic je zato menil, da je stališče Sodišča, da državljanom ni treba predložiti pravnih mnenj o zadevi, ki so jo izpostavili, očitno pravilno. Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da je Sodišče dolžno uporabljati in razlagati pravna načela in določbe, da bi državljanom na zahtevo zagotovilo odgovor. Vendar bi bila pravica državljanov do informacij, ki jih zahtevajo, bistveno okrnjena, če bi se priznalo, da tudi sama opredelitev temeljnih načel ali določb, ki urejajo notranjo organizacijo dela institucije, ne spada na stvarno področje uporabe te pravice. Varuh človekovih pravic je menil, da to še toliko bolj drži, kadar državljan želi biti obveščen o osnovnih postopkovnih pravilih, ki urejajo delovanje institucije, vendar se zdi, da kot taka niso v javni domeni. Iz tega sledi, da institucija ne more zavrniti predložitve informacij, ki jih je zahtevala, zgolj s sklicevanjem na potrebo po opredelitvi pravnega načela ali določbe, ki je del njene notranje organizacije. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je Sodišče načeloma dolžno zagotoviti vsaj osnovne informacije v odgovor na vprašanja državljanov v zvezi s svojimi postopkovnimi pravili.

50. Varuh človekovih pravic je opozoril, da se drugo vprašanje pritožnika glasi: „Kako naj stranke v zadevi ravnajo, če sumijo, da je eden ali več sodnikov pristranski? Povedano drugače, pri kom ali pri katerem organu je treba vložiti ugovor zaradi pristranskosti?[4]" Tretje vprašanje pritožnika se glasi: „Katera pravna sredstva so na voljo v primeru zavrnitve takega izpodbijanja?[5]“. Nazadnje, njegovo četrto vprašanje se je glasilo: "Kateri viri vsebujejo postopkovna pravila, ki obravnavajo vprašanja iz točk 1 do 3?"[6].

51. V zvezi z drugim vprašanjem, ki ga je postavil pritožnik, je varuh človekovih pravic izrazil razumevanje za stališče Sodišča, saj je prvi del tega vprašanja dejansko mogoče razumeti kot prošnjo za pravni nasvet. Abstraktno se je sklicevala na položaj nekaterih strank in vprašala, kako bi lahko ravnale v takem položaju. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da je treba omeniti, da je pritožnik v drugem delu navedel svoje drugo vprašanje, pri čemer je izpostavil splošno postopkovno vprašanje, za katero se zdi, da od Sodišča ne zahteva razlage in uporabe pravnih določb in načel, da bi ga obravnavalo. Varuh človekovih pravic je menil, da enako velja za pritožnikovo tretje in, kar je najbolj presenetljivo, za njegovo četrto vprašanje, kolikor se slednje nanaša na pritožnikovo drugo in tretje vprašanje. Čeprav bi Sodišče zato lahko imelo določene dvome glede svoje sposobnosti, da odgovori na drugo vprašanje, ni bilo nobenega dvoma glede njegove sposobnosti, da odgovori na tretje in četrto vprašanje pritožnika.

52. Sodišče bi lahko pritožniku vsaj zagotovilo ali ga napotilo na postopkovna pravila, ki obravnavajo vprašanja iz njegovih vprašanj (2) in (3), ali pa bi ga lahko, če takih pravil ne bi bilo, o tem ustrezno obvestilo. V danih okoliščinah je varuh človekovih pravic tudi menil, da je težko uskladiti stališče Sodišča z dejstvom, da je v dopisu z dne 28. septembra 2011 pojasnil, da člen 18 Statuta obravnava primere morebitne pristranskosti sodnikov. Zato se je zdelo, da je Sodišče samo priznalo, da ni ovir za to, da se pritožniku predložijo sklici na veljavna postopkovna pravila. Hkrati je iz mnenja Sodišča jasno razvidno, da Sodišče samo ni menilo, da je sklicevanje na člen 18 Statuta popolno. Poleg tega, če bi Sodišče dejansko domnevalo, da mora uporabiti in razlagati pravna načela in določbe, da bi podalo odgovor, bi pričakovali, da bo Sodišče podrobneje pojasnilo, zakaj vprašanje, ki ga je postavil pritožnik, zahteva tako ukrepanje.

53. Čeprav je varuh človekovih pravic menil, da ima Sodišče očitno prav, ko je poudarilo, da notranja pravila sodišč Unije določajo, da morajo tožeče stranke v postopkih pred njimi zastopati odvetniki, varuh človekovih pravic ni razumel, kako bi ga to lahko razbremenilo dolžnosti zagotavljanja splošnih informacij državljanom. Če bi varuh človekovih pravic sprejel tako stališče, bi bila logična posledica, da bi se morali državljani posvetovati z odvetnikom zgolj glede zahtev po informacijah, preden bi dejansko vložili tožbo pri Sodišču. Vendar se to ne zdi primerno.

54. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic predhodno ugotovil, da bi Sodišče pritožniku lahko in moralo zagotoviti dodatne informacije v odgovor na vprašanja (2)–(4) iz njegove zahteve za informacije. Varuh človekovih pravic je zato v skladu s členom 3(5) statuta evropskega varuha človekovih pravic predlagal naslednjo sporazumno rešitev:

"Ob upoštevanju ugotovitev varuha človekovih pravic bi lahko Sodišče razmislilo o zagotovitvi dodatnih podrobnosti v odgovor na pritožnikova vprašanja (2)–(4)."

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

55. Sodišče je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev podalo naslednje dodatne informacije.

56. Sodišče je najprej navedlo, da v pravu EU ni nobene določbe, ki bi urejala postopek za vložitev pravnih sredstev, če stranka sumi, da je eden ali več sodnikov, ki obravnavajo zadevo, pristranski. Edina določba, ki, čeprav implicitno, priznava obstoj takega pravnega sredstva, je člen 18 Statuta, na katerega se je Sodišče sklicevalo v odgovoru pritožniku z dne 28. septembra 2011. Sodišče je dodalo, da sodišča Unije v praksi odločajo o ugovorih zaradi pristranskosti na podlagi člena 18 Statuta in načela nepristranskosti sodstva, ki je izraženo v tem členu. Sodišče je poleg tega pojasnilo, da se ugovori zaradi pristranskosti običajno predložijo sodnemu tajništvu sodišča, katerega član je zadevni sodnik.

57. Sodišče je nato navedlo, da se, ker ni posebnih pravil o pravnih sredstvih zoper zavrnitev izpodbijanja zaradi pristranskosti, uporabljajo (splošna) pravila o pravnih sredstvih. Ta pravila so določena v členih 56 do 61 Statuta; členi od 167 do 170 Poslovnika Sodišča; členi 9 do 13 Priloge I k Statutu; in členi od 136a do 139 Poslovnika Splošnega sodišča. Sodišče je dodalo, da morajo zadevne stranke in odvetnik, ki jih zastopa, preučiti, kako braniti svoje interese v okviru teh določb. V danem okviru se je Sodišče sklicevalo tudi na člen 56(1) Statuta in člen 9(1) Priloge I k Statutu ter na možnost, da se v dveh mesecih od uradnega obvestila o odločbi, zoper katero je vložena pritožba, vložijo pritožbe zoper vsebino odločb Sodišča pod pogoji, predvidenimi v teh določbah.

58. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da meni, da Sodišče do zdaj ni le izčrpno odgovorilo na njegovo prvo vprašanje, ampak tudi na njegovo drugo in tretje vprašanje. Enako je veljalo za njegovo četrto vprašanje v delu, v katerem se nanaša na njegovo drugo in tretje vprašanje. Tako je Sodišče zdaj pojasnilo, kje je mogoče najti postopkovna pravila v zvezi z zadevami, na katere se nanašata drugo in tretje vprašanje. Pritožnik se je Sodišču zahvalil za predložene informacije.

59. V zvezi z njegovim prvim vprašanjem pa še vedno ni bilo upoštevnih informacij, saj Splošno sodišče ni pojasnilo, katera določba določa, da so tožeče stranke obveščene o sestavi senata, ki obravnava njihovo zadevo, le na njihovo zahtevo. Zato je varuha človekovih pravic pozval, naj od Sodišča zahteva predložitev te dodatne informacije, saj je bil ta vidik izrecno izpostavljen v njegovem prvotnem pismu Sodišču.

Ocena varuha človekovih pravic po njegovem predlogu sporazumne rešitve

Uvodne ugotovitve

60. Sodišče se je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev sklicevalo tudi na člen 228 PDEU, pri čemer je navedlo, da želi ugoditi predlogu varuha človekovih pravic. Ta člen pooblašča varuha človekovih pravic za sprejemanje pritožb v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, „razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije“.

61. Sodišče je trdilo, da se izjema iz člena 228 PDEU ne bi smela razlagati tako, da se nanaša le na dejavnosti Sodišča pri obravnavi zadev, ki so mu predložene, temveč na izvajanje njegove sodne vloge v celoti („l'exercice des fonctions juridictionelles de la Cour pris dans son ansemble“). Sodišče je svojo razlago oprlo na statut varuha človekovih pravic in v zvezi s tem ugotovilo, da člen 1(3) tega statuta varuhu človekovih pravic preprečuje, da bi dvomil o utemeljenosti sodbe sodišča. Po drugi strani pa je Sodišče opozorilo, da člen 2(1) Statuta varuha človekovih pravic določa, da je varuh človekovih pravic pooblaščen za obravnavanje pritožb v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih navedenih institucij, " z izjemo Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje, ki opravljata svojo sodno funkcijo." Glede na to je Sodišče trdilo, da bi bil člen 1(3) Statuta varuha človekovih pravic odveč, če bi se štelo, da izraz "ki opravlja svojo sodno funkcijo" zajema le vlogo Sodišča pri izdajanju odločb, saj bi imela člena 1(3) in 2(1) v tem primeru enako vsebino.

62. Sodišče je nato navedlo, da se preiskava varuha človekovih pravic nanaša na zahtevo po informacijah v zvezi z opravljanjem njegove sodne funkcije. Po mnenju Sodišča se njegovi odgovori na take zahteve nanašajo na njegovo sodno vlogo in ne na upravne zadeve. Sodišče je sklenilo, da varuh človekovih pravic zato v skladu s členom 228 PDEU ne bi bil upravičen oceniti odgovora Sodišča na pritožnikovo zahtevo po informacijah.

63. Varuh človekovih pravic se zaveda omejitev svojega mandata, ki jih določata člen 228 PDEU in njegov statut. Ceni opozorilo Sodišča glede omejitev njegove pristojnosti, vendar ni prepričan, da bi morala razlaga njegovega statuta privesti do sklepa, da v obravnavani zadevi ne bi bil upravičen presoditi, ali so odgovori Sodišča pritožniku vsebovali odgovore na vprašanja, ki jih je postavil. V zvezi s tem opozarja, da člen 43 Listine EU o temeljnih pravicah vsakemu državljanu Unije in vsaki fizični ali pravni osebi s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic daje pravico, da se obrne na varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij EU, razen glede Sodišča pri opravljanju njegove sodne funkcije. Kot izjema od temeljne pravice do pritožbe varuhu človekovih pravic se sklicevanje na sodno vlogo Sodišča ne sme razlagati na način, ki bi presegal namen, ki mu sledi. Zdi se jasno, da je ta namen, kot je poudarilo Sodišče, izključiti sodne dejavnosti Sodišča iz pristojnosti varuha človekovih pravic. Nobenega dvoma ni, da bi bil namen izjeme iz člena 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki se prav tako izraža v členu 228 PDEU in členu 2(1) Statuta varuha človekovih pravic, izničen, če bi bilo treba šteti, da vprašanje, ali je Sodišče odgovorilo na splošno zahtevo za informacije v zvezi z osnovnimi postopkovnimi pravili, ki urejajo njegovo delovanje, spada pod izjemo, ki se nanaša na sodno vlogo Sodišča.

64. Varuh človekovih pravic pozdravlja dejstvo, da je Sodišče poleg tega, da je izrazilo dvome v zvezi z mandatom varuha človekovih pravic, sprejelo konstruktiven in koristen pristop pri obravnavi vsebine njegovega predloga sporazumne rešitve (glej odstavek 65 v nadaljevanju).

Ocenjevanje

65. Varuh opozarja, da se je njegov predlog sporazumne rešitve nanašal na pritožnikova vprašanja (2)–(4). Glede na odgovore Sodišča v zvezi s temi vprašanji in zadovoljstvo pritožnika s prejetimi odgovori varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče sprejelo njegov predlog sporazumne rešitve.

66. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik v svojih opažanjih o odgovoru Sodišča na njegov predlog sporazumne rešitve menil, da je odgovor Sodišča na njegovo prvo vprašanje izčrpen, vendar je tudi trdil, da nekatere informacije v tem odgovoru še vedno manjkajo. Varuh opozarja, da je iz razlogov, navedenih v odstavku 46 zgoraj, v svoji predhodni oceni, ki je privedla do predloga sporazumne rešitve, menil, da je odgovor Sodišča na pritožnikovo prvo vprašanje zadosten. Zato ta vidik ni bil vključen v predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev, s katerim se je pritožnik strinjal, preden je bil poslan Sodišču. Varuh človekovih pravic ne vidi razloga za spremembo svojega stališča v zvezi s to zadevo.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjimi ugotovitvami:

Sodišče je sprejelo njegov predlog sporazumne rešitve.

Pritožnik in Sodišče bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 17. julija 2013

---

[1] Sodišče se je na primer sklicevalo na člen 19(2) navodil sodnemu tajniku Splošnega sodišča in člen 18(2) navodil sodnemu tajniku Sodišča za uslužbence.

[2] UL 2011, C 232, str. 2.

[3] "Zu welchem Zeitpunkt und in welcher Form erhalten die Prozessbeteiligten bei Verfahren einschließlich Rechtsmittelverfahren vor den europäischen Gerichten (Gerichtshof, Gericht bzw. Gericht für den öffentlichen Dienst) Informationen über die genaue personelle Zusammensetzung der zuständigen Kammer?

Wie können Prozessbeteiligte bei Verdacht auf Befangenheit eines oder mehrerer Richter vorgehen? D.h. bei wem oder welcher Instanz ist ein Antrag auf Befangenheit zu stellen?

[5] "Welche Rechtsmittel stehen zur Verfügung, Falls ein solcher Antrag abgelehnt wird?"

[6] "Wo finden sich Verfahrensvorschriften, die die die Punkte 1.-3. näher regeln?"