Strasbourg, 21. novembra 2007

Spoštovani g.

julija 2006 ste v imenu Univerze za vzhodno Sredozemlje („EMU“) pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji (Generalnemu direktoratu „Izobraževanje in kultura“ in Generalnemu direktoratu „Širitev“) v zvezi s prijavo EMU za univerzitetno listino Erasmus.

in 11. julija 2006 ste poslali dodatne dokumente v zvezi z vašo pritožbo.

Pritožbo sem 8. septembra 2006 posredoval predsedniku Evropske komisije.

Evropska komisija je svoje mnenje poslala 5. decembra 2006.

Dne 11. decembra 2006 sem vam ga poslal skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste mi ga poslali 24. januarja 2007.

Dne 28. maja 2007 ste mojim službam poslali dodatno elektronsko sporočilo v zvezi z vašo pritožbo. Moje službe so vam odgovorile po elektronski pošti z dne 30. maja 2007.

K. A. mi je 4. oktobra 2007 v vašem imenu poslal še eno elektronsko sporočilo, na katero sem odgovoril 19. oktobra 2007.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so bila upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Pritožnik je vložil to pritožbo v imenu vzhodnosredozemske univerze („EMU“), turško-ciprske izobraževalne ustanove s sedežem na severnem Cipru. Pritožnik je rektor EMU.

EMU je 1. novembra 2004 zaprosila za univerzitetno listino Erasmus za študijski leti 2005/2006 in 2006/2007.

Komisija je sprejela „Evropsko politično izjavo“ EMU. Predpogoj za pridobitev univerzitetne listine Erasmus pa je bil, da „nacionalni organ za izobraževanje“, tj. (po mnenju Komisije) ciprsko ministrstvo za izobraževanje, potrdi status EMU kot „institucije visokošolskega izobraževanja“. Pritožnik je v pritožbi trdil, da ciprsko ministrstvo za izobraževanje EMU zaradi političnih razmer na Cipru ni priznalo statusa „institucije visokega šolstva“.

Glede na navedeno je bilo treba uporabo Listine s strani EMU začasno prekiniti.

V zvezi s tem je uprava EMU pripravila dokument o stališču, v katerem je trdila, da je bil v skladu z ustavo Republike Ciper iz leta 1960 organ, pristojen za izobraževanje, ločeno prenesen na turško in grško skupnost na Cipru.

Po mnenju pritožnika Komisija ni vsebinsko preučila vloge EMU in zdelo se je, da je tik pred sprejetjem politike, ki bi EMU onemogočila sodelovanje v programu Erasmus. Poudaril je, da je EMU izključena iz bolonjskega procesa in programov Erasmus/Socrates. Pritožnik je nadalje trdil, da v razumnem roku ni prejel niti odgovora Komisije v zvezi s prošnjo EMU za članstvo v EUC niti ustrezne razlage za zamudo v postopku.

Pritožnik je 22. februarja 2005 generalnemu direktoratu („GD“) Komisije za izobraževanje in kulturo poslal dopis, v katerem je izrazil razočaranje nad odločitvijo o neupravičenosti prošnje EMU za članstvo v EUC. Pritožnik je navedel, da ciprsko ministrstvo za izobraževanje ni želelo potrditi upravičenosti EMU kot visokošolske institucije, ker ima EMU sedež na severnem Cipru. Pritožnik je v svojem dopisu Komisijo pozval, naj vsebinsko ponovno preuči vlogo EMU.

Pritožnik je 30. maja 2006 GD „Širitev“ Komisije poslal še en dopis, v katerem ga je zaprosil, naj ponovno preuči vlogo EMU, da bi utrl pot zastopanju in sodelovanju turških ciprskih izobraževalnih ustanov v programu Erasmus.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da Evropska komisija ni odgovorila na prošnjo EMU za univerzitetno listino Erasmus v razumnem roku in ni pojasnila te zamude, ki bi se ji bilo mogoče izogniti. Pritožnik je trdil, da bi morala Evropska komisija ponovno preučiti vlogo EMU za univerzitetno listino Erasmus glede na njene prednosti, da bi utrla pot za zastopanje in sodelovanje turško-ciprskih izobraževalnih ustanov v programu Erasmus.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Mnenje Komisije o pritožbi je bilo, če povzamemo, naslednje:

V zvezi z dejanskim stanjem

Komisija je navedla, da je od maja do septembra 2004 prejela zahtevke za informacije v zvezi s postopki in možnostmi za univerze na severnem Cipru, ki sodelujejo v programu Socrates/Erasmus. Ekonomska in monetarna unija (EMU) je bila med tistimi, ki so opravljali poizvedbe.

Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 11. maja 2004 v okviru odgovora na zahtevo EMU po informacijah pojasnila, da je za sodelovanje institucije v programu Socrates/Erasmus potrebno, da „ustrezno ministrstvo“ potrdi, da je institucija prosilka dejansko upravičena do prijave kot visokošolska institucija.

27. septembra 2004 je bil v Bruslju organiziran „Informacijski dan o listini Erasmus“, da bi se zagotovila pomoč predstavnikom univerz, ki pred tem še niso zaprosile za EUC. Štiri univerze s severnega Cipra, vključno s pritožnikom (v imenu EMU), so se informativnega dneva udeležili registrirani predstavniki. Komisija je poudarila, da je pritožnik v svojem dopisu z dne 19. oktobra 2004, naslovljenem na Komisijo, naknadno priznal njen pozitiven pristop in trdna prizadevanja.

EMU je ustrezno vložila prošnjo za EUC, ki jo je prejela pred ustreznim rokom, tj. 1. novembrom 2004.

Komisija je nadalje navedla, da je Urad za tehnično pomoč (v nadaljnjem besedilu: TAO) v skladu z zahtevo iz „Socratesovih smernic za prosilce“iz leta 2004 (prek ciprske nacionalne agencije) zahteval potrditev, da je EMU skladna z naslednjo določbo:

„Institucijo morajo pristojni organi države, v kateri ima visokošolska institucija sedež, priznati kot visokošolsko institucijo, ki je upravičena do sodelovanja v programu Socrates.“

Komisija je navedla, da je 2. decembra 2004 pritožniku poslala tudi dopis, v katerem ga je obvestila, da se njegova vloga preučuje, in ponovno poudarila, da morajo pristojni organi potrditi vprašanje upravičenosti. Komisija je ponovila tudi svoj nasvet, da bi bilo za pritožnika koristno vzpostaviti stik z ustreznimi ciprskimi organi.

Poleg standardnega zahtevka za potrditev, ki ga je poslal TAO, je Komisija v prizadevanju, da bi pomagala pri iskanju možne rešitve težav univerz na severnem Cipru, 17. decembra 2004 pisala neposredno ministrstvu za izobraževanje v Nikoziji, da bi zahtevala odločitev o upravičenosti štirih univerz s severnega Cipra, ki so zaprosile za EUC.

Komisija je navedla, da je uradnik Komisije pritožnika po telefonu obvestil o rezultatih različnih izmenjav med Komisijo in ciprskimi organi do 21. februarja 2005.

Po nadaljnjem telefonskem sporočilu GD za izobraževanje in kulturo, v katerem je zaprosil za odločbo, je ciprsko ministrstvo v Nikoziji 26. februarja 2005 odgovorilo, da še ne more oblikovati odgovora. Ker prošnja EMU za EUC ni bila potrjena, ni bilo mogoče nadaljevati postopka. Po mnenju Komisije se zdi, da ciprsko ministrstvo v zvezi s tem ni poslalo nobene nadaljnje korespondence. Komisija je poudarila, da naj bi se postopek ocenjevanja zaključil, priporočila pa izdala do 1. marca 2005.

Komisija je 12. maja 2005 EMU poslala dopis, v katerem je uradno potrdila, da njena vloga za EUC ni bila uspešna, ker ni bila priznana kot upravičena do sodelovanja v programu Socrates/Erasmus.

Vsebinska presoja očitka

Komisija je navedla, da je razlog za to, da naj v prošnji EMU za izdajo EUC ne bi zagotovila hitrega in uradnega odgovora, ta, da pristojni organ ni potrdil, da je EMU institucija, ki jo je mogoče upoštevati pri podelitvi listine.

Ne glede na predlog, ki ga je Komisija podala vsaj trikrat, da bi stik EMU z ustreznimi organi na Cipru lahko pomagal pospešiti prošnjo, je pritožnik v svojem dopisu Komisiji z dne 22. februarja 2005 potrdil, da do stikov z zadevnimi organi ni prišlo. Pritožnik je poudaril, da EMU ni sprejela, da bi bila „grška ciprska uprava“ pristojna za izdajo takega dopisa o upravičenosti. Po mnenju Komisije je bil glede na pritožnikovo stališče vzrok za neuspešno pridobitev EUC morda on in ne Komisija.

Komisija je izjavila, da si je po najboljših močeh prizadevala, da bi ekonomsko in monetarno unijo obveščala o napredku pri njeni uporabi. Po mnenju Komisije je bilo napačno trditi, da po novembru 2004 ni odgovorila na vprašanje EMU. Obstajajo jasni dokazi o komunikaciji med Komisijo in EMU decembra 2004 in maja 2005 (z dopisi) ter ponovno februarja 2005 (po telefonu).

Ni bilo nujno v interesu EMU, da se jim ob koncu ocenjevalnega obdobja marca 2005 izda uradna odločba, saj je bila v tej fazi odločba lahko le negativna. Glede na to, da je bila vloga pravilno vložena in da so jo upravni organi prejeli, je bilo načeloma mogoče, da bi bila EMU, če bi bilo vprašanje potrditve rešeno pravočasno, da bi se ji omogočilo sodelovanje v študijskem letu 2005/2006, še vedno lahko dodeljena EUC.

Po mnenju Komisije se je EMU zelo dobro zavedala razlogov za zamudo. EMU je namreč v svoji korespondenci s Komisijo potrdila, da ji je bil položaj pojasnjen. Ker pa EMU ni bila pripravljena sodelovati v postopku, za katerega je vedela, da je eden od potrebnih postopkov, je Komisija izjavila, da logično ne more trditi, da je potrebovala pojasnilo za zamudo.

Komisija je nadalje navedla, da je glede na pomanjkanje napredka na Cipru v zvezi z vključevanjem visokošolskih ustanov na severnem Cipru v mobilnost študentov in učiteljev Erasmus v okviru programa, namenjenega spodbujanju gospodarskega razvoja turške skupnosti na Cipru (1), oblikovala poseben program z naslovom "Štipendije Skupnosti, ki turškim ciprskim študentom in učiteljem omogočajo, da največ eno študijsko leto preživijo na univerzi v eni od držav članic". Po mnenju Komisije je bil ta program jasen dokaz njegove dobre volje do vpletenih institucij in prizadevanj Komisije za ublažitev njihovih težav.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojem odgovoru vztrajal pri svojem stališču, da je bil v skladu z ustavo Republike Ciper iz leta 1960 organ, pristojen za izobraževanje, ločeno prenesen na turško in grško skupnost na Cipru ter da na Cipru po ustavi ni bilo „nacionalnega organa za izobraževanje“. Pritožnik je navedel, da se je Komisija odločila, da ne bo upoštevala edinstvenih ustavnih pogojev Cipra in da bo grško-ciprski izobraževalni organ obravnavala kot pristojni organ za turško-ciprske izobraževalne zadeve.

Pritožnik je nadalje navedel, da EMU ni nikoli prejela dopisa Komisije z dne 12. maja 2005, s katerim je bila obveščena, da je bila njena vloga neuspešna, ker je bil dopis poslan na poštni naslov na Cipru in, kot je EMU izrecno zahtevala v svoji vlogi, na naslov v Turčiji. Pritožnik je navedel, da je bil obveščen, da je bila prošnja EMU zavrnjena šele pet mesecev po njegovi pritožbi varuhu človekovih pravic, to je decembra 2006, ko so mu službe varuha človekovih pravic posredovale kopijo mnenja Komisije s pozivom k predložitvi pripomb.

Pritožnik se je skliceval na dejstvo, da je Evropsko združenje univerz (v nadaljnjem besedilu: združenje EUA) po dolgi razpravi v letih 2004 in 2005 sprejelo EMU kot polnopravno institucionalno članico na podlagi lastnih dosežkov, vendar brez kakršne koli nacionalne pripadnosti, in jo uvrstilo v kategorijo „drugo“. Po mnenju pritožnika je to dejstvo pokazalo, da visokošolsko izobraževanje na Cipru spada v sivo območje.

ODLOČBA

1 Komisija domnevno ni v razumnem roku odgovorila na prošnjo EMU za univerzitetno listino Erasmus in ni pojasnila te zamude, ki bi se ji bilo mogoče izogniti

1.1 Pritožnik je vložil pritožbo v imenu vzhodnosredozemske univerze (EMU), turško-ciprske izobraževalne ustanove s sedežem na severnem Cipru. Pritožnik je rektor EMU. EMU je leta 2004 pri generalnem direktoratu Komisije „Izobraževanje in kultura“ zaprosila za univerzitetno listino Erasmus. Predpogoj za pridobitev listine pa je bil, da „nacionalni organ za izobraževanje“ potrdi status EMU kot „institucije visokošolskega izobraževanja“. Po mnenju pritožnika ciprsko ministrstvo za izobraževanje EMU ni priznalo statusa „institucije visokega šolstva“ zaradi političnih razmer na Cipru. Zato je bilo treba uporabo Listine s strani EMU odložiti. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da Komisija ni odgovorila na prošnjo EMU za listino Erasmus v razumnem roku in ni pojasnila te zamude, ki bi se ji bilo mogoče izogniti.

1.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da domnevno ni zagotovila hitrega in uradnega odgovora na prošnjo EMU za izdajo EUC, ker "ustrezni" organ ni potrdil, da je EMU institucija, ki jo je mogoče upoštevati pri podelitvi listine. Glede na to, da je pritožnik zavrnil imenovanje s strani „ustreznih“ organov, bi lahko bil po mnenju Komisije vzrok za neuspeh, ki je bil napačno pripisan Komisiji. Komisija je nadalje navedla, da obstajajo jasni dokazi o komunikaciji med njenimi službami in EMU decembra 2004 in maja 2005 (z dopisi) ter ponovno februarja 2005 (po telefonu).

1.3 Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da na Cipru po ustavi ni „nacionalnega izobraževalnega organa“in da se je Komisija odločila, da ne bo upoštevala edinstvenih ustavnih pogojev Cipra ter da bo „grško-ciprski izobraževalni organ“ obravnavala kot pristojnega za turško-ciprske izobraževalne zadeve. Pritožnik je nadalje navedel, da EMU ni nikoli prejela dopisa Komisije z dne 12. maja 2005, s katerim je bila obveščena, da je bila njena vloga neuspešna, ker je bil dopis poslan na poštni naslov na Cipru in ne na naslov v Turčiji, kot je zahtevala EMU v svoji vlogi.

1.4 Glede na politično naravo nekaterih vprašanj, izpostavljenih v tej pritožbi, želi varuh človekovih pravic uvodoma poudariti, da je njegova vloga preiskovanje pritožb v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri dejavnostih institucij in organov Evropske unije. Na podlagi mandata evropskega varuha človekovih pravic ne more preiskovati ravnanja nobene nacionalne institucije ali organa. V obravnavani zadevi bo torej varuh človekovih pravic preučil le, ali je Komisija pri obravnavi prošnje EMU za EUC storila kakršno koli nepravilnost.

1.5 V zvezi s tem, da Komisija domnevno ni odgovorila na prošnjo EMU za članstvo v EUC v razumnem roku, varuh ugotavlja, da je EMU 29. oktobra 2004 poslala prošnjo Komisiji za članstvo v EUC. Komisija je vlogo EMU prejela 1. novembra 2004. Predvideno je bilo, da bo postopek ocenjevanja končan 1. marca 2005.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija z dopisom z dne 2. decembra 2004 pritožnika obvestila, da se obravnava vloga EMU za EUC. V tem dopisu je vodja enote GD Komisije za izobraževanje in kulturo pritožnika nadalje obvestil, da „morajo ustrezni organi potrditi upravičenost do sodelovanja v programu Erasmus“. V tem dopisu je vodja enote nadalje navedel naslednje:

„Kot sem predlagal na srečanju o univerzitetni listini Erasmus 27. septembra 2004, bi lahko bila koristna vzpostavitev stika z ustreznimi organi na Cipru za potrditev upravičenosti vaše univerze do sodelovanja v programu Socrates. Vzpostavitev stika z generalnim direktorjem univerz bi verjetno lahko olajšala tudi nadaljnji razvoj “.

Varuh nadalje ugotavlja, da je 17. decembra 2004 vodja enote generalnega direktorata Komisije „Izobraževanje in kultura“ pisal ministrstvu za izobraževanje v Nikoziji, da bi zahteval odločitev o upravičenosti štirih univerz s severnega Cipra, vključno z EMU, ki so zaprosile za članstvo v EUC. Ministrstvo za šolstvo v Nikoziji je 26. februarja 2005 odgovorilo, da se je o tem vprašanju razpravljalo z drugimi ministrstvi Republike in da še ne more oblikovati odgovora. Stalni sekretar ministrstva za šolstvo se je opravičil za zamudo pri odgovoru in izrazil upanje, da bo Komisija „razumela zaplete in občutljivost tega vprašanja“.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil pritožnik 12. maja 2005 obveščen, da je vloga EMU nedopustna. Vendar čas, ki je pretekel med prošnjo EMU 29. oktobra 2004 in odgovorom Komisije z dne 12. maja 2005, ni bil posledica zamud, ki jih je mogoče pripisati Komisiji, temveč se zdi, da je bil posledica dejstva, da je bila upravičenost EMU nerešena pred ministrstvom za izobraževanje v Nikoziji in da je to vprašanje upravičenosti sprožilo občutljiva vprašanja zaradi političnih razmer na Cipru. Komisija ne more biti odgovorna za zamude, ki so nastale neposredno zaradi teh političnih razmer. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija pritožnika redno obveščala o ustreznih ukrepih, sprejetih za potrditev upravičenosti prošnje EMU, in sicer z dopisoma z dne 2. decembra 2004 in maja 2005. Ob telefonskih pogovorih z uradnikom Komisije je bil pritožnik obveščen tudi o ustreznih stikih med Komisijo in ciprskimi organi do 21. februarja 2005. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da se zdi, da Komisija v zvezi s tem vidikom pritožnikove trditve ni ravnala nepravilno.

1.7 V zvezi s tem, da Komisija domnevno ni pojasnila zamude, do katere je prišlo pri obveščanju EMU o neupravičenosti njene vloge, varuhinja ugotavlja, da je Komisija pritožnika večkrat, tako v pismih kot po telefonu, obvestila, da je do zamude prišlo zaradi potrebe po ugotavljanju, ali EMU izpolnjuje pogoje za upravičenost do članstva v EUC. Komisiji ni bilo treba predložiti podrobne razlage v zvezi z ravnanjem drugih strani, razen Komisije. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da Komisija v zvezi s tem dodatnim vidikom pritožnikove trditve očitno ni ravnala nepravilno.

1.8 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik v svojih pripombah navedel, da EMU ni nikoli prejela pisma Komisije z dne 12. maja 2005, ker je bilo pismo poslano na poštni naslov na Cipru in ne, kot je zahtevala EMU v svoji vlogi, na naslov v Turčiji. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se ta argument nanaša na vprašanje, ki ni bilo izpostavljeno kot trditev v prvotni pritožbi. Zato ne spada na področje te preiskave.

2 Trditev pritožnika

2.1 Pritožnik je trdil, da bi morala Evropska komisija ponovno preučiti vlogo EMU za univerzitetno listino Erasmus, da bi utrla pot zastopanosti in sodelovanju turško-ciprskih izobraževalnih ustanov v programu Erasmus.

2.2 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da je Komisija navedla, da je zaradi pomanjkanja napredka pri vključevanju visokošolskih ustanov na severnem Cipru v program mobilnosti študentov in učiteljev Erasmus sprejela izjemne ukrepe za oblikovanje posebnega programa, in sicer "štipendije Skupnosti, ki turškim ciprskim študentom in učiteljem omogočajo, da do enega študijskega leta preživijo na univerzi v eni od držav članic". Po mnenju Komisije je bil ta program jasen dokaz njegove dobre volje do vpletenih institucij in prizadevanj za ublažitev njihovih težav. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da je namen tega posebnega programa ponuditi končnim upravičencem, in sicer študentom in učiteljem, priložnosti, ki so podobne priložnostim, ki so na voljo v okviru programa Erasmus. Varuh človekovih pravic pozdravlja pobudo in prožnost Komisije pri iskanju te alternativne praktične rešitve, s čimer se študentom in učiteljem olajša problem, ki je nastal zaradi političnih razmer na Cipru.

2.3 Glede na navedeno in ugotovitev, da v zgoraj navedeni točki 1.7 ni nepravilnosti, varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljnje preiskave pritožnikove trditve.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija v zvezi s pritožnikovo trditvijo ni ravnala nepravilno. Kar zadeva pritožnikovo trditev, se zdi, da ni razloga za nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Uredba Sveta (ES) št. 389/2006 z dne 27. februarja 2006.