Strasbourg, 26. julija 2007

Spoštovani gospod M., gospod F., gospod K. in gospod V.,

in 19. septembra 2005 ste se pri Evropskem varuhu človekovih pravic pritožili zaradi domnevnih nepravilnosti Evropske komisije in vodje misije Evropske policijske misije "Proxima" v Skopju ("EUPOL Proxima") pri sklepanju novih pogodb z vami kot mednarodnimi pogodbenimi civilisti.

Po temeljiti analizi vaše pritožbe sem ugotovil, da bi jo bilo treba razlagati tako, kot da je usmerjena samo na Komisijo. Zato sem 18. oktobra 2005 pritožbo posredoval predsedniku Komisije. V dopisu z dne 18. oktobra 2005, s katerim sem vas obvestil o začetku preiskave, sem vas tudi obvestil, da prvi od petih zahtevkov ni dopusten, ker Komisiji niste predložili ustreznih predhodnih upravnih pristopov v zvezi s tem zahtevkom.

Dne 26. novembra 2005 ste mojemu uradu poslali elektronsko sporočilo v zvezi z vašo pritožbo. Moj urad vam je odgovoril po elektronski pošti z dne 5. decembra 2005. Dne 5. decembra 2005 ste poslali še eno elektronsko sporočilo v zvezi z vašo pritožbo. Odgovoril sem vam z dopisom z dne 16. januarja 2006.

Komisija je svoje mnenje poslala 7. februarja 2006. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 22. marca 2006. marca 2006 ste poslali še en dopis, v katerem ste ponovili prvega od petih zahtevkov iz prvotne pritožbe.

Dne 31. maja 2006 sem pisal predsedniku Komisije s prošnjo, da do 30. junija 2006 predložim mnenje o tej peti trditvi in dveh nadaljnjih trditvah. O teh nadaljnjih poizvedbah sem vas obvestil v pismu z istega dne. Komisija je z dopisom z dne 28. junija 2006 zaprosila za podaljšanje roka za izdajo mnenja do 31. julija 2006. Z dopisom z dne 3. julija 2006 sem ugodil prošnji Komisije in vas o tem obvestil z dopisom z istega dne.

Komisija je 2. avgusta 2006 poslala svoje dodatno mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 27. oktobra 2006.

13. februarja 2007 ste poslali elektronsko sporočilo, v katerem ste se pozanimali o stanju preiskave. Odgovoril sem vam z dopisom z dne 7. marca 2007.

Dne 30. maja 2007 je moj urad stopil v stik z vami po telefonu, da bi vas obvestil o stanju preiskave in vas obvestil, da se trenutno preučuje možnost predlaganja sporazumne rešitve vaše pritožbe.

Po podrobni analizi dokazov, ki so mi bili predloženi, je moj urad 25. junija 2007 stopil v stik z vami po telefonu, da bi razpravljal o možnosti sporazumne rešitve med vami in Komisijo v zvezi z vprašanjem stroškov socialne varnosti. Odgovorili ste, da potrebujete nekaj časa, da ocenite, ali se strinjate s predlogom za sporazumno rešitev.

Z elektronskim sporočilom z dne 2. julija 2007 ste obvestili moj urad, da ne želite doseči sporazumne rešitve in da namesto tega želite odločitev varuha človekovih pravic.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za dokončanje obravnave vaše pritožbe.

PRITOŽBA

Štirje pritožniki so bili zaposleni kot mednarodni pogodbeni civilisti v policijski misiji Evropske unije „Proxima“ v Skopju (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija) (v nadaljnjem besedilu: EUPOL Proxima). Po mnenju pritožnikov so bila upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Pogodbena konstrukcija zaposlitve pritožnikov

Pritožniki poudarjajo, prvič, da je namen pogodbenega ustroja njihove zaposlitve, in sicer da so osebno zaposleni pri vodji misije EUPOL Proxima, namesto da bi dobili pogodbe za določen čas z Evropsko komisijo ali Svetom v okviru misij SZVP (skupna zunanja in varnostna politika), preprečiti vsakršno odgovornost evropskih institucij. Po mnenju pritožnikov bi bilo treba to spremeniti. Dejstvo, da civilisti z mednarodnimi pogodbami niso v pogodbenem razmerju s Komisijo, temveč le z vodjo misije, in da člen 1 njihovih pogodb določa uporabo nacionalnega prava, jim onemogoča uporabo zunanjih pravnih sredstev v primeru pogodbenih sporov. Glede na to, da bo takih misij SZVP v prihodnosti še več, pritožniki zagovarjajo spremembo delodajalca za mednarodne pogodbene civiliste.

Po enem letu zaposlitve in na dan izteka njihovih starih pogodb (v nadaljnjem besedilu: pogodbe Proxima I) so bili pritožniki pozvani k podpisu novih pogodb (v nadaljnjem besedilu: pogodbe Proxima II), ki so podaljšale njihovo zaposlitev pri vodji misije EUPOL Proxima in so temeljile na Sporočilu Komisije C(2004)2984 z dne 6. avgusta 2004 (1) (v nadaljnjem besedilu: sporočilo Komisije). Ko so pritožniki 14. decembra 2004 nameravali podpisati pogodbe Proxima II, ki naj bi začele veljati naslednji dan, so ugotovili, da so bile v primerjavi z njihovimi pogodbami Proxima I uvedene pomembne spremembe glede (i) njihove plače, (ii) prispevkov za socialno varnost, (iii) nadomestil za selitev in (iv) njihove razvrstitve. Občutili so pritisk, da so naslednji dan brezposelni, in ker je moral vodja misije naslednji dan zapustiti državo, so vse strani, čeprav so izrazile svoje ugovore, končno podpisale pogodbe Proxima II. Takoj po podpisu so svoje ugovore ponovno izrazili po telefonu ali elektronski pošti vodji kadrovske službe. Na sestankih z dne 16. decembra 2004 in 18. januarja 2005 med mednarodnimi pogodbenimi civilisti ter vodjo osebja in vodjo misije je slednji obljubil rešitve za podane ugovore. Štiri vprašanja, v zvezi s katerimi so bile uvedene bistvene spremembe pogodb, so bila naslednja:

(i) Znižanje plač

Glede na to, da vse stranke pogodb Proxima II menijo, da so te pogodbe nadaljevanje pogodb Proxima I in ne nove pogodbe, pritožniki trdijo, da znižanje plače za približno 300 EUR, s 5 800 EUR na 5 500 EUR, medtem ko so pritožniki ostali na istih delovnih mestih, ni bilo v skladu z delovnim pravom, ki prevladuje v evropskih državah.

Tudi če bi se pogodbe Proxima II štele za nove pogodbe in ne za podaljšanje prejšnjih pogodb, pritožniki menijo, da bi bili še vedno zavedeni glede osnovnih pogojev pogodb Proxima II, o vsebini katerih so bili obveščeni šele prvi dan teh pogodb. Pritožniki poudarjajo, da bi iskali novo zaposlitev, če bi bili pravočasno obveščeni o znižanju plače. Pritožniki zato menijo, da so upravičeni do odškodnine, ki jo določi sodišče.

(ii) Odpoved prispevka za stroške socialne varnosti

V pogodbah Proxima I je bilo v točki 6 (Socialna varnost) določeno, da EUPOL Proxima prispeva k stroškom socialne varnosti z mesečno pavšalno takso v višini 250 EUR. V pogodbah Proxima II tak prispevek ni predviden. Pritožniki menijo, da bi jim bilo treba to spremembo sporočiti pred podpisom pogodb Proxima II. Pritožniki zato trdijo, da so utrpeli škodo v višini 250 EUR na mesec, to je 3000 EUR za tiste, ki so ostali do konca misije. Stran 5 pritožbe vsebuje podrobno oceno škode za vsakega od štirih pritožnikov.

Druga možnost je, da so pritožniki navedli, da na sestanku 16. decembra 2004 oddelek za osebje EUPOL Proxima ni mogel pojasniti vsebine novega zavarovanja. Na sestanku 18. januarja 2005 je vodja kadrovske službe pritožnikom izrecno naročil, naj ohranijo zasebno zdravstveno zavarovanje, saj vsebina novega zavarovanja še ni bila jasna. Pogoji zavarovanja so bili pritožnikom dani šele februarja 2005. Pritožniki so šele po štirih mesecih in pol končno prejeli svoje zavarovalne kartice, katerih prihod jim je služba za kadrovske zadeve sporočila v elektronskem sporočilu z dne 28. aprila 2005. Pritožniki so izračunali nastalo škodo v višini 1250 EUR na pritožnika, ker jim misija vsaj pet mesecev ni zagotovila podrobnosti o njihovem zavarovanju.

(iii) Nadomestila za selitev

EUPOL Proxima se je odločila, da strankama zavrne pravico do nadomestila za selitev, ki je bilo izrecno predvideno v pogodbah Proxima I. Člen 9(b) pogodb Proxima II je določal nadomestilo za selitev v višini 50 % neto plače, „ker mora uslužbenec spremeniti stalno prebivališče, da bi prebival v kraju zaposlitve [...]“. V zvezi z besedilom člena 9(b) so pritožniki trdili, da je „ker“ dejansko pravna fikcija. Vendar je uprava EUPOL Proxime z elektronsko pošto z dne 27. januarja 2005, šest tednov po začetku veljavnosti pogodb Proxima II, pritožnike obvestila, da „po intenzivnem posvetovanju z ustreznimi službami Komisije lahko potrdimo, da nadomestila za selitev (...) ni mogoče dodeliti pogodbenemu mednarodnemu osebju, ki se je misiji pridružilo pred 15. decembrom 2004“.

Pritožniki ob podpisu pogodb Proxima I niso prejeli nobenega nadomestila za selitev, temveč le povračilo za enosmerno letalsko vozovnico. Ker v pogodbah Proxima II ni klavzule, ki bi izključevala dodatek, če je delavec že živel v državi ali delal za misijo, pritožniki menijo, da so vsi pogodbeni civilisti upravičeni do dodatka za selitev, ne glede na to, ali že prebivajo v mestu, v tem primeru v Skopju, v katerem so dodeljeni za opravljanje svojega dela.

Podredno, tudi če bi se ugotovilo, da pritožniki niso upravičeni do nadomestila za selitev, pritožniki navajajo, da jih je vodja kadrovske službe večkrat obvestil, da lahko v določenih okoliščinah prejmejo nadomestilo. Na sestanku 16. decembra 2004 je na primer vodja kadrovske službe izjavil, da tisti, ki so bili na misiji že prejšnje leto, sami po sebi niso bili upravičeni, vendar so lahko predložili dokaze, da so se preselili, da bi še naprej delali za misijo. Večina mednarodnih pogodbenih civilistov se je strinjala, da bodo našli način za predložitev takih dokazov, kar je veljalo tudi za enega od pritožnikov, gospoda M., ki je končno prejel negativen odgovor vodje osebja.

Stran 8 pritožbe vsebuje izračun škode, ki naj bi jo pritožniki utrpeli zaradi neupravičenosti do nadomestila za selitev.

(iv) Prerazvrstitev

V pogodbah Proxima II so bili pritožniki razvrščeni v stopnjo 1 novega sistema razvrščanja, čeprav so nekateri od njih že več kot pet let delali v mednarodnih misijah ali opravljali primerljiva delovna mesta v drugih misijah, ki so vključevale višje stopnje. Na to temo je bil januarja 2005 skupaj z drugimi vprašanji opozorjen vodja misije. Po navedbah pritožnikov je vodja misije obljubil, da bo opravljena ponovna ocena in da bo razmislil o individualni nadgradnji. Z izjemo enega pritožnika, gospoda V., ki je bil nadgrajen v enem koraku, pritožniki niso bili obveščeni o nadgradnji. Stran 8 pritožbe vsebuje opis posameznih delovnih izkušenj pritožnikov, na podlagi katerih menijo, da bi jih bilo treba retroaktivno nadgraditi (2).

Vsa štiri zgoraj navedena vprašanja so bila naslovljena na vodjo misije, vendar po navedbah pritožnikov niso bila rešena.

Pritožniki so 16. in 19. septembra 2005 pri varuhu človekovih pravic vložili to pritožbo proti Komisiji in navedli naslednjih pet trditev:

1. Komisija bi morala prenehati s prakso, da mednarodnim pogodbenim civilistom v misijah SZVP zagotavlja pogodbe, po katerih je zadevni vodja misije njihov edini pogodbeni partner, s čimer bi se izognila vsem obveznostim in odgovornostim Komisije.
2. V skladu z novimi pogodbami „Proxima II“ bi morali pritožniki prejemati enako plačo, kot so jo prejemali v skladu s prvotnimi pogodbami „Proxima I“.
3. V skladu z novimi pogodbami „Proxima II“ bi morali biti pritožniki upravičeni do enakega prispevka misije v višini 250 EUR za njihove stroške socialne varnosti kot v skladu s prvotnimi pogodbami „Proxima I“.
4. Pritožniki bi morali biti upravičeni do nadomestila za selitev.
5. Pritožnike bi bilo treba prerazvrstiti, da bi upoštevali njihove delovne izkušnje.

Varuh človekovih pravic je v pismu z dne 18. oktobra 2005 pritožnike obvestil, da je prva zahteva nedopustna glede na člen 2(4) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic, ki določa, da „morajo biti pred pritožbo (...) sprejeti ustrezni upravni ukrepi v zvezi z zadevnimi institucijami in organi.“(poudarek dodan) Varuh človekovih pravic je predlagal, da pritožniki v zvezi s to zahtevo najprej pišejo Komisiji. V zvezi s preostalimi štirimi zahtevki je bila sprožena preiskava.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju povzela naslednje pripombe:

I. Ozadje zadeve

Vsi štirje pritožniki so bili mednarodni pogodbeni civilisti, zaposleni pri Jürgenu Scholzu (3), vodji misije EUPOL Proxima, v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (4), za obdobje enega leta, in sicer prvega leta misije, ki je potekala od 15. decembra 2003 do 14. decembra 2004.

15. decembra 2004 sta za misijo EUPOL Proxima (5) podpisali pogodbi Proxima II, v skladu s katerima naj bi delovali kot civilisti z mednarodnimi pogodbami za enoletno podaljšanje, ki naj bi trajalo od 15. decembra 2004 do 14. decembra 2005. F. je misijo zapustil 31. januarja 2005, K. pa 31. julija 2005. M. in V. sta odšla, ko se je službena pot končala 14. decembra 2005.

II. Splošne opombe in dopustnost

(a) Pritožniki so sodelovali v misiji EU, financirani iz proračuna SZVP. V skladu s členom 14 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) so pravna podlaga za takšne misije SZVP skupni ukrepi. Komisija mora sprejeti ustrezne ukrepe za finančno izvajanje v skladu s členom 274 Pogodbe ES. Svet odloča o skupnem ukrepu in proračunskih sredstvih, potrebnih za njegovo izvajanje. Kadar v skladu s členom 28(3) PEU odhodki iz poslovanja bremenijo proračun ES (poglavje 19 03 splošnega proračuna EU), Komisija tako prevzame obveznosti, sklene pogodbe in izplača proračun, dodeljen zadevnemu ukrepu. V skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja (člen 274 Pogodbe ES) je Komisija izključno odgovorna za izvrševanje proračuna SZVP.

(b) V skladu s Sporočilom Komisije C(2004)2984 z dne 6. avgusta 2004 je Komisija zaposlila g. Scholza, ki ga je imenoval Politični in varnostni odbor (PVO), kot plačanega posebnega svetovalca za SZVP, da bi mu zaupala dogovorjene zneske iz proračuna za SZVP. Na ta način je g. Scholz lahko kril stroške, ki izhajajo iz izvajanja navedenega skupnega ukrepa. Vodja misije SZVP je posebni svetovalec za SZVP in uporabljajo se določbe členov 5, 123 in 124 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. Vendar je pogodba posebnega svetovalca za SZVP pogodba sui generis, ki je bila sklenjena izključno zato, da se fizični osebi omogoči delovanje v imenu Sveta na področju SZVP. Dogovor o njegovi pravni obliki je bil dosežen z intenzivnimi posvetovanji med službami Generalnega direktorata za upravo, Generalnega sekretariata, Pravne službe, Generalnega direktorata za proračun in Generalnega direktorata Komisije za zunanje odnose. Potrdilo ga je tudi Računsko sodišče v svojem poročilu o SZVP iz leta 2001. Posebni svetovalec za SZVP kot vodja misije deluje pod pristojnostjo in operativnim vodstvom visokega predstavnika za SZVP ter Političnega in varnostnega odbora. V skladu s skupnim ukrepom in pogodbo o posebnem svetovalcu za SZVP je odgovoren Komisiji za finančno upravljanje proračuna misije.

(c) Evropska unija ima trenutno 11 vodij misij v različnih kriznih in pokriznih scenarijih. Misije SZVP se vzpostavijo ad hoc v obliki sklepov Sveta, tj. skupnih ukrepov. Glede na njihovo edinstveno strukturo, negotove razmere na terenu, splošno potrebo po hitri napotitvi in operabilnosti ter omejeno trajanje takih operacij Svet EU s sklenitvijo pogodbe s strani Komisije poveri vodji misije SZVP zaposlovanje osebja, ki ga potrebuje za izvajanje ciljev, ki jih je določil Svet. Veliko večino osebja v takih misijah sestavljajo napoteni uradniki iz držav članic, kot so policisti. Sodelovanje z mednarodnim ali lokalnim osebjem se običajno izvaja le v zvezi z upravnimi ali svetovalnimi nalogami. Število osebja, ki ga je treba zaposliti, temelji na operativnem proračunu, predvidenem za misijo, in ga zato države članice predhodno določijo ob sprejetju skupnega ukrepa. To zagotavlja hitro vzpostavitev in osebje misije ter potrebno prožnost za odzivanje na nestabilne razmere.

Zato je v pogodbi posebnega svetovalca za SZVP s Komisijo, potem ko ga imenuje Svet ali PVO, predvideno, da vodja misije sklepa pogodbe o zaposlitvi v svojem imenu, pri čemer se uporabljajo pravila za osebje, ki ga zaposlijo posebni svetovalci ali je dodeljeno tem svetovalcem, kot je določeno v sporočilu Komisije.

(d) "Mednarodno osebje" je zaposleno pri posebnem svetovalcu v svojem imenu na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Za samo pogodbo o zaposlitvi se uporablja delovno pravo držav članic uslužbencev. Osebni prejemki mednarodnega osebja so del odhodkov, ki izhajajo iz izvajanja Skupnega ukrepa in bremenijo odobritve za SZVP.

Pogodbo o zaposlitvi, v kateri je zaposlena oseba kot mednarodno osebje posebnega svetovalca za SZVP, tako v svojem imenu podpiše posebni svetovalec za SZVP. Te pogodbe vsebujejo potrebne klavzule, ki jih nalaga veljavno nacionalno socialno in delovno pravo, vključno z arbitražno klavzulo, razvrstitvijo v razred in stopnjo v skladu s tabelo v Prilogi 3 k Sporočilu Komisije, plačilom in ustrezno klavzulo o odgovornosti zaposlenega. Natančneje, določajo, da se vsak spor med posebnim svetovalcem SZVP in mednarodnim osebjem predloži arbitražnemu svetu pod pogoji, opredeljenimi v arbitražni klavzuli.

Člen 1 (Splošne določbe) tipske pogodbe o zaposlitvi za mednarodno osebje določa: „Vse pravice in obveznosti, ki niso zajete v določbah te pogodbe, njenih prilog ali OPLAN (6), ureja nacionalno materialno pravo, ki velja v državi, katere državljan je uslužbenec.“ Poleg tega člen 12 (Nedisciplinarne pritožbe) in člen 13 (Poravnava terjatev) pogodbe določata posebne postopke za spore. Člen 12 določa, da

"Uslužbenec lahko vloži pritožbo zoper akt, ki ima zanj negativne posledice, pri vodji misije v enem mesecu od datuma akta. Pritožbe se vložijo pri vodji misije prek neposredno nadrejenega člana osebja, razen če se nanašajo na tega nadrejenega; v tem primeru se lahko vložijo neposredno pri vodji misije."

Člen 13 določa, da

„Pogodbenici izrecno izjavljata, da bo vse medsebojne spore v zvezi z razlago izvajanja te pogodbe obravnaval arbitražni organ. Do takšne napotitve ne sme priti, dokler se notranji pritožbeni postopek iz člena 12 zgoraj (...) ne konča. Ne posega v predložitev spora sodišču, ki je pristojno po veljavnem nacionalnem materialnem pravu v državi, katere državljan je uslužbenec.“

(e) Iz ustrezne dokumentacije, in sicer pritožbe varuhu človekovih pravic, notranjih spisov in sporočil, ni jasno, ali so pritožniki izvajali ustrezne postopke, predvidene v njihovih pogodbah. S tem se postavlja tudi vprašanje, zakaj se taki postopki niso upoštevali, temveč je bila pri varuhu človekovih pravic vložena pritožba, še preden je bila obravnavana nedisciplinska pritožba, kot je predvideno v členu 12, poravnava zahtevkov z arbitražo, kot je predvideno v členu 13, ali uporaba nacionalnega delovnega prava, kot je predvideno v členu 1 njihovih pogodb.

III. Pripombe k trditvam

(1) V zvezi s prvim zahtevkom pritožnikov, ki ga je varuh človekovih pravic v svojem dopisu z dne 18. oktobra 2005 štel za nedopustnega, je Komisija poudarila, da so pritožniki v elektronskem sporočilu z dne 9. novembra 2005 Komisijo pozvali,„naj preneha s sedanjo prakso zagotavljanja pogodb mednarodnim pogodbenim civilistom v misijah SZVP z zadevnim vodjo misije kot njihovim edinim pogodbenim partnerjem. Namesto tega bi bilo treba civilistom dati pogodbo s pristojnim organom za takšno misijo, tj. Evropsko komisijo ali Svetom Evropske unije. Komisija je navedla, da je pritožnikom odgovorila 14. decembra 2005 v skladu z zgoraj navedenim.

(2) V zvezi z drugo trditvijo, da bi morali pritožniki v skladu s pogodbami Proxima II prejemati enako plačo, kot so jo prejemali v skladu s pogodbami Proxima I, je Komisija navedla, da je bil v skladu s pozivom Računskega sodišča(7) v sporočilu Komisije določen splošni okvir pravil za dobro finančno poslovodenje pogojev zaposlovanja za posebne svetovalce SZVP, posebne predstavnike EU in njihovo osebje. Ta okvir ni obstajal 1. marca 2004, ko so bili pritožniki rekrutirani in so podpisali svoje pogodbe Proxima I (imenovane „pisma o imenovanju“), s katerimi so vzpostavili svoje delovne odnose s posebnim svetovalcem za SZVP. Zato se takrat ni uporabljala. To je zlasti jasno navedeno v točki 6.4 sporočila v zvezi z mednarodnim, napotenim in lokalnim osebjem:

"(a) Določbe tega sporočila se uporabljajo od 1. julija 2004 za osebje, zaposleno ali dodeljeno posebnim svetovalcem SZVP in PPEU, če se zaposlitev ali dodelitev začne na ta datum ali pozneje.

(b) Določbe tega sporočila se ne uporabljajo za osebje, zaposleno ali dodeljeno posebnim svetovalcem in PPEU za SZVP pred 1. julijem 2004, če posebni svetovalec ali PPEU za SZVP izpolnjuje mandat ali je pooblaščen za izvajanje operativnega ukrepa, ki se je začel pred 1. julijem 2004 in se nadaljuje po tem datumu. Po prenehanju take zaposlitve ali napotitve se uporablja točka 6.4(a).“

Pritožniki so 15. decembra 2004 podpisali pogodbe Proxima II in ne podaljšanj prejšnjih delovnih odnosov v misiji. Iz teh pogodb je razvidno, da vzpostavljajo novo delovno razmerje. V pogodbah Proxima II niso omenjeni prejšnji delovni odnosi v misiji. S podpisom teh pogodb, ki poleg tega ne vsebujejo nobenih posameznih pripomb ali sprememb, so sprejeli plačo, plačila, ugodnosti in posebne pogoje teh pogodb, skratka vse, kar izpodbijajo v svoji pritožbi. V členu 1 (Splošne določbe) je poleg tega pojasnjeno, da „uslužbenec s podpisom te pogodbe potrjuje, da sprejema in spoštuje pogoje in načela iz te pogodbe, njenih prilog in operativnega načrta EUPOL Proxima (OPLAN)“.

V skladu s členoma 1 in 3 pogodbe sta stranki s podpisom sprejeli vsebino pogodb ter bili med trajanjem svojih pogodb zavezani pravicam in obveznostim, določenim v njih. V pogodbah/pismih o imenovanju iz Proxime I je bilo jasno navedeno: "To je začasno imenovanje, ki se lahko po lastni presoji EUPOL Proxime podaljša ali podaljša. Nobena stranka ne bi smela pričakovati, da bo ta pogodba podaljšana. Kot je jasno navedeno v dopisih o imenovanju, se je delovno razmerje, ki ga urejajo te pogodbe, končalo 14. decembra 2004. Kolikor je Komisiji znano, pritožnikom ni bilo nikoli omenjeno, predlagano ali dogovorjeno nobeno podaljšanje ali podaljšanje, prav tako pritožniki niso nikoli zaprosili za kakršno koli podaljšanje ali podaljšanje. V svoji pritožbi se namreč večkrat sklicujejo na „podpis prve pogodbe“ in „naše nove pogodbe“. V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da je temeljni skupni ukrep o vzpostavitvi misije Proxima vsakoletni. Zato je tudi pogodba med Komisijo in vodjo misije letna, pri čemer je zlasti upravičenost stroškov, ki se krijejo iz proračuna, prejetega na podlagi te pogodbe, omejena na vsako operativno fazo misije, tj. eno leto. Povedano drugače, vodja misije lahko pogodbe o zaposlitvi sklepa le enkrat letno.

Prvo delovno razmerje v misiji ni določalo prihodnje plače za pogodbe Proxima II, ki so jih pritožniki podpisali 15. decembra 2004. Podpisani sta bili dve neodvisni pogodbi za dve različni obdobji. Osnova za plače, izračunane v pogodbah Proxima I, ni bila plačna lestvica iz Priloge 3 k Sporočilu Komisije, ki je bila uporabljena za izračun plač v njihovih pogodbah Proxima II.

Poleg tega se osebje, ki je zaposleno ali dodeljeno posebnim svetovalcem za SZVP in PPEU (posebnim predstavnikom EU), v nobenem trenutku ne more šteti za neposredno zaposleno pri Evropskih skupnostih ali napoteno k njim. Zanje ne veljajo Kadrovski predpisi ali Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti niti niso upravičenci do njih, razen če jih napoti institucija Evropskih skupnosti sama (8). Vodja misije zato vedno ostane naročnik. V skladu s kazalniki, navedenimi v Sporočilu Komisije in njegovi Prilogi 3, je vodja misije pritožnike pravilno razvrstil in ustrezno določil njihovo plačo v pogodbah Proxima II.

Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nepravilnosti Komisije.

(3) V zvezi s tretjo trditvijo, da bi morali biti pritožniki upravičeni do enakega prispevka misije v višini 250 EUR za njihove stroške socialne varnosti kot v skladu s pogodbami Proxima I, je Komisija ponovno poudarila, da je treba v tem primeru upoštevati dve različni pogodbi. Med njima ni nadaljevanja, zato ni obveznosti samodejnega prenosa ali razširitve dajatev ali posebnih prispevkov za socialno varnost iz ene pogodbe v drugo.

Čeprav so prispevki za socialno varnost, ki jih je treba plačati v skladu z lokalno zakonodajo, v pogodbah Proxima II še vedno v pristojnosti posameznega uslužbenca (9), te pogodbe zaposlenemu zagotavljajo dodatno kritje (10):

„Uslužbenec je vključen v sistem zavarovanja za visoko stopnjo tveganja, ki ga je v ta namen Evropska komisija sklenila z zavarovalnico J. van Breda International. Uslužbencu se ponudi možnost povračila zdravstvenih stroškov v okviru sheme. Družinski člani uslužbenca se lahko v te sheme vključijo na lastne stroške.“

To strogo sledi navodilom iz točke 5(1), zadnji odstavek, Sporočila Komisije.

Komisija je ponudila to dodatno kritje, da bi v največji možni meri zagotovila, da mednarodno osebje, ki dela v sovražnih okoljih, dejansko in pravno prejme ustrezno zavarovalno kritje v vseh primerih. To se razlikuje od dejstva, da morajo misija in njeni uslužbenci spoštovati ustrezne nacionalne zakone o socialni varnosti in pokojninah. Vodja misije je pravilno uporabil sporočilo Komisije o vprašanju socialne varnosti v vseh zadevnih pogodbah. Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nepravilnosti Komisije.

(4) V zvezi s četrto trditvijo, da bi morali biti pritožniki upravičeni do nadomestila za selitev, je Komisija navedla, da so v skladu s pogodbo Proxima I s to misijo (11) in v skladu s svojimi pravicami, določenimi v Sporočilu Komisije (12), vsi pritožniki ob imenovanju prejeli letalsko vozovnico skupaj z nadomestilom za presežno prtljago, da bi se preselili iz svoje države prebivališča.

V pogodbah Proxima II(13) je bilo navedeno, da:

„ker mora uslužbenec spremeniti stalno prebivališče, da bi prebival bodisi v kraju zaposlitve bodisi v taki oddaljenosti od njega, ki je združljiva z ustreznim opravljanjem njegovih nalog, prejme nadomestilo za selitev v višini 50 % ene mesečne osnovne bruto plače, kot je določeno zgoraj“.

Za pravično uporabo te pravice se upoštevajo dejanski premiki (vhodni ali izhodni). Zato bo treba razmisliti o dodelitvi 50-odstotnega nadomestila za selitev pritožnikom, če bodo ob koncu svoje sedanje misije izpolnjevali zahteve iz člena 9(1)(b) v povezavi s členom 14(2)(a). To je pritožnikom že sporočil njihov vodja misije (14). Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nepravilnosti Komisije.

(5) V zvezi s peto trditvijo, da bi bilo treba pritožnike prerazvrstiti, da bi se upoštevale njihove delovne izkušnje, je Komisija navedla, da je bila razvrstitev pritožnikov izvedena v skladu z lestvico iz Priloge 3 k Sporočilu Komisije. Vsi so bili mednarodno osebje, neposredno zaposleno pri vodji misije. V zvezi z individualnim položajem štirih pritožnikov je Komisija podala naslednje pripombe:

(a) V primeru gospoda M. je bilo v sami pritožbi navedeno, da "je glede na to, da je to njegova prva mednarodna misija, zadovoljen z oceno ". Zato ta vidik pritožbe zanj ni upošteven.

(b) Pritožba gospoda V. ostaja nejasna, saj govori o "njegovem znižanju bonitetne ocene kot nezakoniti spremembi njegove pogodbe z vodjo misije PROXIMA". Ker je bila njegova razvrstitev opravljena na podlagi nove pogodbe, ne more biti nobene spremembe. V Proximi I je delal na podlagi starega „pisma o imenovanju“ od 19. aprila 2004 do 14. decembra 2004, to je sedem mesecev, in zdi se, da ni imel ustreznih predhodnih poklicnih izkušenj. Ko je 15. decembra 2004 podpisal pogodbo Proxima II, v nasprotju s svojimi trditvami ni bil „eno leto na eni stopnji v tem razredu (kategorija III)“, vendar bi bil na podlagi Sporočila Komisije uvrščen v stopnjo 1 tega razreda.

Vodja misije je g. V. po odobritvi Komisije v skladu s sporočilom Komisije odobril nadgradnjo za en korak. Da bi se mu dodelila stopnja 2 nižjega strokovnjaka v razredu III, je bilo torej v skladu s Sporočilom, pri čemer so se upoštevale izkušnje, ki jih je pridobil v prejšnjem obdobju zaposlitve na misiji. Ker je bil V. upravičeno razvrščen v naziv III in mu je bil celo dodeljen dodatni plačilni razred (2. stopnja), se zdi, da njegov zahtevek ni utemeljen.

(c) K. je zaprosil za retroaktivno prerazvrstitev na podlagi ustreznih delovnih izkušenj. V misiji Proxima je sodeloval 11 mesecev, od 5. februarja 2004 do 14. decembra 2004, kot vodja projekta, nato pa je bil na podlagi pogodbe Proxima II razvrščen v razred III, stopnja 2.

Razvrstitev K. s strani vodje misije na podlagi pogodbe Proxima II je bila v skladu s sporočilom Komisije, ki se v točki 5.1 glasi:

"(...) posebni svetovalec SZVP ali PPEU razvrsti zadevne osebe v kategorijo in stopnjo ob upoštevanju poklicnih izkušenj zadevnih oseb pri uporabi Priloge 3 k temu sporočilu. Vsaka oseba, zaposlena kot mednarodno osebje, se zaposli na začetni stopnji določenega razreda. Z odstopanjem od tega pravila in ob upoštevanju organizacijskih odgovornosti, povezanih z delovnim mestom, na katero se oseba zaposli, lahko posebni svetovalec PPEU za SZVP (a) dodeli dodatno stopnjo v kategoriji ali (b) Komisiji predlaga zaposlitev mednarodnega osebja v kategoriji, ki neposredno presega kategorijo, do katere je bila oseba upravičena na podlagi predhodnih poklicnih izkušenj. Vsaka oseba, zaposlena kot mednarodno osebje, samodejno napreduje na naslednjo stopnjo v razredu, pod pogojem, da je bila eno leto na eni stopnji v tem razredu in da še naprej dela za posebnega svetovalca za SZVP ali PPEU, ki izpolnjuje že sprejeti ali obnovljeni mandat ali mu je zaupano izvajanje že sprejetega ali obnovljenega operativnega ukrepa.“

V skladu s Prilogo 3 k sporočilu Komisije bi morala biti podporna funkcija s petimi do 20 leti delovnih izkušenj v razredu III in oseba z manj kot petimi leti delovnih izkušenj v razredu IV. K. v svoji pritožbi navaja, da je imel „skoraj pet let ustreznih izkušenj na misiji, vključno s Proximo I“. Ob pravilni uporabi Sporočila Komisije je bil uvrščen v razred III, saj je ravnokar pridobil pet let delovnih izkušenj in bil uvrščen v stopnjo 2.

(d) F. je zaprosil za retroaktivno prerazvrstitev glede na svoje poklicne izkušnje. V svoji pritožbi navaja, da je imel „najmanj 8 let ustreznih delovnih izkušenj na področju evropskih in mednarodnih zadev, od tega približno 2,5 leta v misijah, vključno z OVSE in Proximo I“. Vpoklican je bil v podporno funkcijo. V skladu s pravilno uporabo Sporočila Komisije je bil uvrščen v razred III, ker je imel več kot pet let delovnih izkušenj, in v razred 2.

Komisija je sklenila, da so bili vsi pritožniki pravilno razvrščeni, enemu pa je bil izjemoma dodeljen dodaten plačilni razred, čeprav eno leto ni bil na prejšnji stopnji v tem razredu. Razvrstitev opravi vodja misije kot delodajalec, pri čemer mora upoštevati merila iz sporočila Komisije. Vendar ima vodja misije pri odobritvi odstopanj omejeno diskrecijsko pravico. Zaradi načela dobrega finančnega poslovodenja Komisija nadzoruje pravilno uporabo Sporočila, odstopanja pa mora odobriti. V vseh primerih, v katerih je vodja misije uporabil svojo diskrecijsko pravico in zaprosil za odstopanje, je Komisija tako dovoljenje izdala po analizi, ali so bila merila za odstopanje izpolnjena. Po mnenju Komisije nič ne kaže na to, da vodja misije ni pravilno izvrševal svoje odgovornosti upravljanja.

Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nepravilnosti Komisije.

Sklepne ugotovitve

Komisija je sklenila, da je vodja misije kot naročnik in delodajalec pritožnikov ravnal v skladu z navodili Komisije, določenimi v Sporočilu Komisije C(2004)2984 z dne 6. avgusta 2004, ter v skladu s pravili in predpisi o ustreznem finančnem poslovodenju proračuna Skupnosti. Komisija je poudarila, da je delovala na podlagi temeljnih evropskih pogodb, pravil in predpisov o ustreznem finančnem poslovodenju proračuna Skupnosti ter ustreznih sklepov Sveta in Komisije.

Pripombe pritožnikov

Pritožniki so v svojih pripombah povzeli naslednje pripombe:

Pritožniki so poudarili, da se je Komisija v svojem mnenju večkrat sklicevala na njihovo prvo trditev v zvezi s pogodbeno konstrukcijo zaposlovanja mednarodnih pogodbenih civilistov. V zvezi s tem so pritožniki navedli, da so skupaj s svojimi pripombami predložili novo pritožbo (glej spodaj).

Pritožniki so v zvezi z dopustnostjo svoje pritožbe navedli, da je bilo, ko so se na samem začetku njihovih novih/podaljšanih pogodb pojavile težave, na njihovo zahtevo organiziranih več sestankov z višjim osebjem, in sicer vodjo osebja in vodjo misije. Ta srečanja bi se lahko jasno razlagala kot nedisciplinska pritožba v skladu s členom 12 njihovih pogodb. Po tem, ko spomladi 2005 v zvezi s tem vprašanjem ni bil dosežen noben napredek, so se pritožniki večkrat vrnili in izrazili svoje pomisleke. Na vprašanje o arbitražnih odborih, predvidenih v členu 13 njihovih pogodb, jim nihče od višjih uslužbencev ni mogel zagotoviti nobenih informacij o sestavi takih odborov ali ustreznem postopku. Namesto tega jih je vodja misije prosil, naj bodo potrpežljivi in počakajo na sporočila in smernice iz Bruslja. Septembra 2005, ko je postalo jasno, da še vedno ni popolnoma zadovoljivega odgovora vodje misije, so se pritožniki odločili, da se obrnejo na varuha človekovih pravic.

Pritožniki so navedli, da so izpolnili zahtevo po nedisciplinski pritožbi, vendar arbitražni svet, naveden v njihovih pogodbah, ni obstajal in vodja misije ni imel namena, da bi ga ustanovil.

Pritožniki so v zvezi z vsebino svojih trditev predložili naslednje pripombe:

Pritožniki so ponovno opozorili, da so jim bile pogodbe Proxima II dodeljene šele na zadnji dan njihovih pogodb Proxima I in da vodja misije takrat ni bil v državi. V primeru zavrnitve podpisa so se naslednji dan soočali z brezposelnostjo. V. je prvotno zavrnil podpis pogodbe, vendar sta ga vodja misije in posebni svetovalec prosila, naj jo podpiše, in obljubila sta mu, da bo celotna tema "novih pogodb" obravnavana za vse zaposlene, potem ko se bo vodja misije januarja 2005 vrnil. Vsi drugi pritožniki so se takoj pritožili zaradi novih pogojev. Popoldne ob podpisu pogodbe ni bil prisoten nihče od višjih uslužbencev uprave. Na sestankih, ki so sledili podpisu pogodb, so bila vsa vprašanja pritožnikov razglašena za odvisna od odločitev iz Bruslja.

Kar zadeva tretji zahtevek v zvezi s stroški socialne varnosti, pritožnika še vedno menita, da se obe pogodbi nanašata na isto zaposlitev, zato delodajalcu ni dovoljeno enostransko preklicati prispevka v višini 250 EUR. Kot je bilo poudarjeno v prvotni pritožbi, so pritožniki navedli, da sta jih vodja misije in vodja osebja na sestanku 18. januarja 2005 pozvala, naj obdržijo vsa zasebna zavarovanja, saj jima misija takrat ni mogla zagotoviti nobenih informacij o obsegu novega kritja.

V zvezi s četrto trditvijo glede nadomestila za selitev so pritožniki glede sklicevanja Komisije na dejansko selitev (vhod ali odhod) navedli, da je to v nasprotju s črko in duhom pogodbe, ki je določala pavšalni znesek in ne povračila dejanskih stroškov. Pritožniki so ponovno navedli, da člen 9(1)(b) pogodbe vsebuje pravno fikcijo in ne dejstva, ki ga je treba dokazati.

Kar zadeva peto trditev v zvezi s prerazvrstitvijo, so pritožniki navedli, da je bila utemeljitev Komisije v zvezi z gospodom V. zavajajoča in izkrivljajoča v več računovodskih izkazih. Prvič, v nasprotju s trditvijo Komisije, da pred zaposlitvijo pri družbi Proxima ni imel ustreznih delovnih izkušenj, so njegove predhodne naloge vključevale 22 mesecev v Kovosu, 4 mesece pri Svetu Evrope v Strasbourgu in 10 mesecev pri misiji za opazovanje meja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Gruziji. Odzval se je tudi na prosto delovno mesto političnega svetovalca vodje misije in bil razvrščen kot član „višjega osebja“ te misije. Njegova plača je bila enaka plači v razredu 2, stopnja 1, to je 6000 EUR.

Ker je Svet v skladu s Skupnim ukrepom Sveta 2004/789/SZVP z dne 22. novembra 2004 o podaljšanju policijske misije EU v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji misijo podaljšal, namesto da bi ustanovil novo, je g. V še naprej trdil, da je treba njegovo pogodbo Proxima II obravnavati kot podaljšanje njegove pogodbe Proxima I, zlasti ker je ostal na istem položaju z enakimi odgovornostmi. Glede na ta dejstva je trdil, da je bilo znižanje plače v pogodbi Proxima II nezakonito. Komisija tudi ni navedla, da je V. sprva zavrnil podpis pogodbe Proxima II.

V zvezi z zahtevo K. za prerazvrstitev so pritožniki poudarili, da je bil pred zaposlitvijo pri družbi Proxima zaposlen pri švedskih oboroženih silah kot politični analitik s sedežem v Sarajevu. Svojo poklicno pot je začel na Balkanu leta 1995. Zato je menil, da je pridobil več kot dovolj ustreznih delovnih izkušenj, da bi ga lahko uvrstili v višji razred.

Nova pritožba

Pritožniki so skupaj s svojimi pripombami predložili še eno pritožbo, v kateri so ponovili prvo trditev iz prvotne pritožbe. Nova pritožba je usmerjena proti sedanji praksi misij SZVP, da izdajajo pogodbe samo med vodjo misije in pogodbenimi civilisti.

Glavni ugovor tej razlagi je, da bi bilo treba tiste posameznike, ki se zavežejo, da bodo delali za misije SZVP in prevzemali znatna tveganja v okviru službenih dolžnosti v kriznih regijah, obravnavati z ustreznim spoštovanjem ter jim zagotoviti lojalnost in varnost institucij, za katere delajo. V teh primerih bi bila to očitno Komisija in ne vodja misije kot fizična oseba. Medtem ko ima napoteno osebje vso varnost in zaščito svojih držav pošiljateljic, so mednarodni pogodbeni civilisti popolnoma prepuščeni sami sebi.

Kljub jasnim predpisom v pogodbi vodja misije od Urada Generalnega direktorata za zunanje odnose prejema nasprotujoča si navodila A.2. Pritožniki so bili obveščeni, da mora vodja misije počakati na „zavezujoča navodila“ iz Bruslja. Sam vodja misije je menil, da je Komisija organ, pristojen za pogodbena razmerja, kot je zapisal v svojem dopisu z dne 8. februarja 2005, da „vendar, če še vedno obstajajo dvomi, prosimo, ne oklevajte in predložite svoje pisne pripombe, da jih bo mogoče posredovati zgoraj navedenemu ustreznemu uradu Evropske komisije“.

Dejstvo, da je člen 1 pogodbe določal uporabo nacionalnega materialnega prava, ki velja v državi državljanstva uslužbenca, je povzročilo, da mednarodni pogodbeni civilisti v primeru pogodbenih sporov niso mogli uporabiti zunanjih pravnih sredstev. Namesto tega bi morale pogodbe določati alternativni sistem zaposlovanja in omogočati skupno uporabo zunanjih pravnih sredstev v sporih.

Pritožniki so sklenili, da praksa sklepanja pogodb Komisije prikrajša mednarodne pogodbene civiliste v misijah SZVP za temeljne pravice, ki bi jih imeli v vsaki državi članici EU, kar očitno ni v skladu z "najboljšo evropsko prakso". Pritožniki so zato trdili, da bi bilo treba spremeniti zaposlitveno strukturo mednarodnih pogodbenih civilistov. Pritožniki so 8. novembra 2005 pisali Komisiji v zvezi s tem, Komisija pa je 14. decembra 2005 odgovorila, da Svetu ne namerava predlagati spremembe sedanje prakse.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika ter nove pritožbe se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato 31. maja 2006 pisal Komisiji in jo pozval, naj predloži mnenje o "novi" pritožbi, v kateri so pritožniki ponovili prvo od petih trditev iz prvotne pritožbe, in sicer da:

Komisija bi morala prenehati s prakso, da mednarodnim pogodbenim civilistom v misijah SZVP zagotavlja pogodbe z zadevnim vodjo misije kot njihovim edinim pogodbenim partnerjem, s čimer bi se izognila vsem obveznostim in odgovornostim Komisije.

Varuh človekovih pravic je Komisijo tudi obvestil, da se mu zdi primerno obravnavati to trditev v okviru te pritožbe. Varuhinja človekovih pravic je nadalje prosila Komisijo, naj predloži mnenje o dveh nadaljnjih obtožbah, na kateri so se pritožniki ponovno sklicevali v svojih pripombah, navedenih v oddelku „II. posamezna pogodbena vprašanja – ozadje“ na strani 2 prvotne pritožbe:

(1) Pritožniki so trdili, da so bili brez predhodnega obvestila obveščeni o novih pogodbah in njihovih škodljivih pogojih (v primerjavi s starimi pogodbami) 14. decembra 2004, in sicer na dan izteka njihovih starih pogodb in le en dan pred podpisom novih pogodb in datumom začetka teh pogodb, ter da so zato morali podpisati pogodbe pod pritiskom. V zvezi s tem so pritožniki poudarili tudi, da je eden od njih, gospod V., prvotno zavrnil podpis pogodbe, vendar ga je vodja misije prosil, naj jo podpiše.

(2) Pritožniki so trdili, da jim je bilo na sestankih z vodjo osebja in vodjo misije, ki so potekali po podpisu pogodb, obljubljeno, da bodo našli sprejemljivo rešitev za različna vprašanja, ki so jih izpostavili, vendar se te obljube niso upoštevale.

Dodatno mnenje Komisije

V zvezi s prvo trditvijo je Komisija navedla, da je pritožnikom odgovorila 14. decembra 2005. Poleg tega je Komisija svoje stališče podrobno opisala v svojem mnenju varuhu človekovih pravic z dne 7. februarja 2006. Komisija je v svojem novem mnenju v celoti ponovila svoje stališče.

Komisija meni, da veljavni postopek ne zagotavlja le hitrega in učinkovitega izvajanja misij SZVP, ki temeljijo na skupnih ukrepih Sveta, temveč tudi osebju teh misij, zaposlenemu pri zadevnem vodji misije, zagotavlja vse potrebne določbe in jamstva, ki bi jih zaposleni lahko koristil v svojem matičnem kraju. Komisija je izjavila, da „ne namerava spremeniti sedanje prakse“.

V zvezi z drugima dvema trditvama je Komisija navedla, da so pogodbe za osebje, zaposleno v misiji Proxima I, prenehale veljati 14. decembra 2004. Misija Proxima II se je začela 15. decembra 2004. S tem dnem je bil za vodjo misije imenovan g. Scholz. Vodja misije Proxima I, g. d'Hooge, ki je bil odgovoren za misijo Proxima I do konca mandata 13. decembra 2004, ni imel pravice podpisati pogodbe za novo misijo niti pred 14. decembrom 2004 niti po tem. Sporočilo Komisije C(2004) 2984, ki je bilo sprejeto 6. avgusta 2004, je bilo treba uporabljati za vse nove misije SZVP, vključno s pogodbami uslužbencev vodje misije Proxima II. O tem so bili obveščeni vsi vodje misij, tudi takratni vodja misije Proxima I, g. d'Hooge. Pogodbe Proxima II je 14. decembra 2004 podpisal vodja misije Proxima II, g. Scholz.

Komisija je navedla, da sta bili dodatni trditvi pritožnikov bolj osebne narave in da ne more preveriti takih osebnih izjav pritožnikov, vodje misije ali drugega vključenega osebja. Vendar je Komisija stopila v stik z nekdanjim vodjo misije in ga prosila, naj predloži pripombe na obtožbe pritožnikov.

Scholz je v zvezi z domnevnim pritiskom na delavce, naj podpišejo nove pogodbe, podal naslednjo osebno izjavo(15):

"Delavci niso podpisali nekaj pogodb (14. decembra) in povedali so mi, da to ni bilo mogoče zaradi časovnega pritiska.

V začetku januarja 2005 (10. ali 11.) me je vodja kadrovske službe obvestil, da je nekaj nelagodja glede pogodb nekaterih mednarodnih pogodbenih uslužbencev. Zlasti niso bili zadovoljni s svojo razvrstitvijo in/ali drugimi deli svojih pogodb. To je bilo prvič, da sem slišal za to.

Po dodatnem poročilu vodje administracije, ki mi je povedal, da je Komisija izdala nove predpise za pogodbe malo pred koncem Proxime I, je postalo jasno, da je morala misija upoštevati te nove določbe.

Takrat je bilo odprto vprašanje, ali je Proksima II nova misija ali le podaljšanje Proksime I. Po mnenju administracije in mene je Proksima II nova misija. Nekateri člani višjega vodstva so na to gledali drugače. Prav tako je postalo jasno, da mednarodno pogodbeno osebje doslej ni bilo podrobno obveščeno o novih predpisih.

Zato sem se odločil, da sredi januarja določim sestanek, na katerem bo uprava poročala o novih predpisih in razlogih za sprejete pogodbene odločitve. Na tem sestanku je bilo pojasnjeno, da mora Komisija upoštevati nove smernice. Na tem srečanju ni bilo mogoče rešiti različnih stališč o tem, ali je treba Proksimo obravnavati kot novo misijo ali kot podaljšanje Proksime I. Enako velja za zahtevano prerazvrstitev dela osebja.

Tako sem osebje obvestil, da bom stopil v stik s Komisijo, da bi našel končne rešitve in pojasnil, ali je treba Proximo II obravnavati kot novo misijo ali ne. Seveda je bilo to pojasnjeno, preden je vodstvo misije družbo Proxima obravnavalo kot novo misijo.

Kmalu zatem je bil vzpostavljen stik s Komisijo. V naslednjih tednih in mesecih je sledila izmenjava več dopisov/dokumentov, v okviru katere se je s Komisijo razpravljalo o različnih možnostih. Poleg tega so potekali drugi sestanki med oddelkom za administracijo/osebje in mednarodnim pogodbenim osebjem. Teh srečanj se nisem udeležil.

Celoten proces se je končal z možnostjo nekaterih sprememb nekaterih pogodb, kot je dobro znano. Rad bi poudaril, da so bile te možnosti dane le zaradi dejavnosti (predlogov) upravljanja misij in prilagodljivosti Komisije, da sprejme takšne predloge. Ta razprava je dejansko trajala dolgo, vendar so bili pritožniki, npr. g. K., seznanjeni s sprejetimi ukrepi.

Res je, da sem osebje prosil za potrpežljivost, da bi imel čas za misijo, da bi Komisiji pojasnil sporne točke. Toda nikoli nisem prejel pisma ali izjave, da so bila srečanja zahtevana kot nedisciplinski poziv. Zato ni bilo potrebe po ustanovitvi arbitražnega sveta. Jasno zavračam vse obtožbe o kakršnem koli pritisku na kogar koli.

V zvezi z domnevnim pritiskom na g. V., naj podpiše pogodbo Proxima II, je g. Scholz podal naslednjo izjavo:

„Gospoda V. nikoli nisem silil, naj podpiše svojo pogodbo. Večkrat je govoril z mano o svoji zadevi in pojasnil svoje stališče (vsi ti sestanki so potekali januarja, ne decembra). Moj odgovor je bil namig na mojo obveznost, da ravnam v skladu s predpisi. Ni bila moja dolžnost, da dam obljube, pa jih nisem. Rekla sem, da bom poskušala doseči boljši plačni razred zanj, ker vidim priložnost za to (...) Gospod V. je večkrat govoril z mano o svojem stališču glede zadev in pojasnil, zakaj ni želel podpisati pogodbe. Moje stališče je bilo tako, kot je bilo opisano zgoraj. Nobenega pritiska ni bilo nanj. Mimogrede, za mesto POLAD ni bilo nobenega drugega dragocenega kandidata (16). Domnevam, da je K. to vedel in zato pritisk nanj ni imel nobenega smisla. (...) Na koncu je podpisal svojo pogodbo, kot so to že storili drugi, saj je na zgoraj opisanem sestanku vedel, da bo misija stopila v stik s Komisijo. Kolikor se spomnim, je bil gospod V. zadnji izmed internacionalk, ki je podpisal njegovo pogodbo. Toda še enkrat, nikoli ni bilo nobenega pritiska na nikogar.

V zvezi z domnevno obljubo, da se bo našla sprejemljiva rešitev, je g. Scholz podal naslednjo izjavo:

„Takšne izjave nisem podal niti se je vodja kadrovske službe ne spominja. Med sestanki, zlasti dodatnimi (glej zgoraj), je misija poskušala pojasniti pravni položaj in njegovo stališče, ki je temeljilo na povratnih informacijah, prejetih od Komisije. Še enkrat, misija ni bila v položaju, da bi obljube na kakršen koli način".

Ker je novi sistem razvrščanja in razvrščanja vplival zlasti na plače ali pričakovanje zvišanja plač za zaporedno misijo pritožnikov, se zdi, da je bil to glavni razlog za to pritožbo. V zvezi s tem želi Komisija opozoriti, da je bil g. M. zadovoljen z razvrstitvijo v naziv, da je vodja misije g. V. po odobritvi Komisije odobril povišanje v eno stopnjo in da je bil g. K. na predlog vodje misije zaposlen v nazivu, ki je neposredno nad nazivom, do katerega je bil upravičen na podlagi predhodnih poklicnih izkušenj.

Komisija je sklenila, da vztraja pri svojem stališču, kot je opisano v njenem prvem mnenju, in da pritožniki v svojih ponovnih trditvah in nadaljnjih trditvah niso uvedli nobenih pomembnih novih elementov. V nobeni pritožbi ni mogoče utemeljiti nepravilnosti Komisije.

Dodatne pripombe pritožnikov

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojem stališču.

Po navedbah pritožnikov je bila EUPOL Proxima šele druga tovrstna policijska misija EU. Zato bi bile lahko nekatere težave, kot je pogodbeni položaj civilistov, opravičljive kot zagonska težava. Glede na to, da EU zdaj vodi že več kot ducat takšnih misij, so pritožniki trdno prepričani, da bi moralo civilno osebje v takih misijah prejemati pogodbe, primerljive s pogodbami ZN in OVSE, tj. neposredno z zadevno organizacijo in ne z vodjo misije. Izjava Komisije, da „ne namerava spremeniti sedanje prakse“, jasno zahteva ukrepanje varuha človekovih pravic.

V zvezi s pojasnili o domnevnem pritisku na g. V. so pritožniki navedli, da je g. V. več kot dva tedna zahteval spremembo pogodbe, da bi se razveljavile spremembe, ki so bile izvedene v njegovo škodo, to je v zvezi z njegovo nižjo plačo. Vendar mu je vodja misije povedal, da je izbira med podpisom pogodbe v nespremenjeni in neugodni obliki ali med tem, da sploh ni zaposlen. Meni, da je glede na to, da se je njegova pogodba Proxima I očitno iztekla, še preden je bila ponujena nova, grožnja izgube zaposlitve v primeru nadaljnje zavrnitve sprejetja spremenjenih pogojev zaposlitve pomenila „pritisk“.

V zvezi z izjavo vodje misije, da „ni res, da je vodstvo misije svetovalo mednarodnemu pogodbenemu osebju, naj v letu 2005 še naprej plačuje zasebne premije“(17), so pritožniki vztrajali pri svojem stališču. Na sestanku 18. januarja 2005 jima je bilo izrecno naročeno, naj ohranita zasebno zavarovanje, saj jima uprava za službena potovanja ni mogla posredovati nobenih podrobnosti o zavarovalnih pogodbah. To izjavo je dal takratni vodja osebja v navzočnosti vseh mednarodnih pogodbenih civilistov , in nekaterih višjih uslužbencev. Podrobnosti so na voljo v prejšnji korespondenci pritožnikov.

Prizadevanja varuha človekovih pravic za dosego sporazumne rešitve

Urad varuha človekovih pravic je 25. junija 2007 po telefonu stopil v stik s pritožniki. Med tem pogovorom jih je Urad obvestil o začasnem sklepu varuha človekovih pravic, da je prišlo do nepravilnosti v zvezi s stroški socialne varnosti. Glede na navedeno je Urad pritožnike obvestil o nameri Varuha človekovih pravic, da pripravi predlog za sporazumno rešitev med pritožniki in Komisijo v zvezi s tem vprašanjem. Urad je pritožnike tudi obvestil, da bo predlog sporazumne rešitve vključeval poziv Komisiji, naj razmisli o tem, da bi pritožnikom ex gratia plačala ustrezen znesek. Pritožniki so navedli, da njihova glavna težava ni bila pridobitev odškodnine, temveč sprememba pogodbene strukture zaposlitve mednarodnih pogodbenih civilistov. Pritožniki so v elektronskem sporočilu z dne 2. julija 2007 navedli, da ne želijo iskati možnosti sporazumne rešitve in da se strinjajo, da bodo varuha človekovih pravic zaprosili za odločitev v zadevi.

ODLOČBA

1 Uvodne ugotovitve glede vrstnega reda analize trditev in očitkov ter zavrnitev predloga sporazumne rešitve s strani pritožnikov

1.1 Štirje pritožniki so bili zaposleni kot mednarodni pogodbeni civilisti v policijski misiji Evropske unije "Proxima" v Skopju (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija) ("EUPOL Proxima"). Pritožniki navajajo, da so bili po enem letu zaposlitve in na dan izteka starih pogodb (v nadaljnjem besedilu: pogodbe Proxima I) pozvani k podpisu novih pogodb (v nadaljnjem besedilu: pogodbe Proxima II), s katerimi se je podaljšala njihova zaposlitev pri vodji misije EUPOL Proxima. 15. decembra 2004, ko naj bi pritožniki podpisali nove pogodbe, so ugotovili, da so bile v pogodbe uvedene pomembne spremembe v zvezi z (i) njihovo plačo, (ii) prispevki za socialno varnost, (iii) dodatki za selitev in (iv) njihovo razvrstitvijo. Ker so vsi pritožniki naslednji dan čutili pritisk, da so brezposelni, so pogodbe končno podpisali, vendar so svoje ugovore po telefonu ali elektronski pošti izrazili vodji kadrovske službe. Pritožniki so v prvotni pritožbi z dne 16. septembra 2005 in nadaljnji pritožbi z dne 22. marca 2006 navedli pet zahtevkov in dve trditvi v zvezi s svojimi pogodbami.

1.2 V zvezi z vrstnim redom analize trditev in očitkov iz te pritožbe varuh meni, da je koristno najprej podati nekaj pripomb o vprašanju dopustnosti. Nato je treba obravnavati splošno (prvo) trditev v zvezi s pogodbeno strukturo delovnega razmerja, preden se preučita obe trditvi iz pripomb pritožnikov v zvezi s pogoji, pod katerimi so bile podpisane pogodbe z dne 15. decembra 2004. Po tej analizi bo varuh človekovih pravic preučil štiri zahtevke v zvezi s samimi pogoji pogodb, podpisanih 15. decembra 2004.

1.3 Urad varuha človekovih pravic je 25. junija 2007 po telefonu stopil v stik s pritožniki, da bi ugotovil, ali se strinjajo s predlogom sporazumne rešitve. Pritožnikom je bilo pojasnjeno, da ta predlog sporazumne rešitve temelji na začasni ugotovitvi nepravilnosti varuha človekovih pravic v zvezi z zamudo pri obveščanju pritožnikov o njihovih pravicah iz socialne varnosti. Sporazumna rešitev, predlagana pritožnikom, bi bila, da se od Komisije zahteva, naj razmisli o tem, da bi pritožnikom ex gratia plačala ustrezen znesek. Vendar so pritožniki med telefonskim pogovorom navedli, da njihovo glavno vprašanje ni bilo pridobiti odškodnino, temveč spremeniti pogodbeno strukturo zaposlitve mednarodnih pogodbenih civilistov. Pritožniki so zato v elektronskem sporočilu z dne 2. julija 2007 navedli, da ne želijo iskati možnosti sporazumne rešitve.

1.4 Glede na to, da je bila glavna težava pritožnikov njihova trditev v zvezi s pogodbeno strukturo njihove zaposlitve (glej točko 3 spodaj), Varuh razume, da je bilo razumno, da pritožniki niso želeli iskati sporazumne rešitve, ki jim je bila predlagana. Na podlagi tega je varuh človekovih pravic ponovno preučil svojo začasno ugotovitev nepravilnosti in sklenil, da jo je treba ohraniti. Varuh človekovih pravic zato na podlagi ugotovitev iz točk 4.6 in 7.11 tega sklepa v nadaljevanju podaja kritično pripombo.

2 Pripombe v zvezi z dopustnostjo pritožbe

2.1 Varuh ugotavlja, da je Komisija v svojem mnenju o pritožbi poudarila, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da pritožniki niso izčrpali postopkov, predvidenih v pogodbi. Komisija je postavila vprašanje, zakaj je bila pritožba vložena pri varuhu človekovih pravic pred nedisciplinsko pritožbo v skladu s členom 12 pogodbe ali pred predložitvijo arbitražnemu organu v skladu s členom 13 pogodbe. Varuhinja človekovih pravic želi v zvezi s točkami, ki jih je izpostavila Komisija, opozoriti na naslednje:

2.2 Prvič, varuh človekovih pravic želi opozoriti, da pritožniki v tem primeru niso uslužbenci institucij Skupnosti in da se zato kadrovski predpisi zanje ne uporabljajo. Člen 2(4) statuta varuha človekovih pravic določa, da je treba pred vložitvijo pritožb pri varuhu človekovih pravic uporabiti ustrezne upravne postopke pri zadevnih institucijah in organih (poudarek dodan).

2.3 Drugič, iz spisa in zlasti iz izjave vodje misije z dne 3. julija 2006 je razvidno, da so vse vpletene strani že od samega začetka razumele, da pritožniki niso zadovoljni s pogodbami, ki so jih podpisali. Poleg tega se zdi, da so pritožniki neuspešno poskušali rešiti zadeve, ki naj bi postale predmet njihove pritožbe varuhu človekovih pravic na dveh sestankih z vodjo osebja in vodjo misije, ki sta potekala na njihovo zahtevo 16. decembra 2004, to je dan po podpisu stikov, in 18. januarja 2005. V svoji izjavi z dne 3. julija 2006 je vodja misije nadalje izjavil, da "je obvestil osebje, da bom stopil v stik s Komisijo, da bi našel končne rešitve in pojasnil, ali je treba PROXIMA II obravnavati kot novo misijo ali ne". V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da člen 2(4) njegovega statuta ne zahteva, da pritožniki vložijo tudi uradno pritožbo v smislu člena 12 svoje pogodbe, preden se obrnejo nanj. Varuh zato meni, da so pritožniki uporabili "ustrezne" upravne pristope in da ni razloga za dvom o dopustnosti pritožb, vloženih pri varuhu. Varuh človekovih pravic poleg tega ugotavlja, da je Komisija v svojem mnenju podala pripombe o vsebini različnih trditev in trditev pritožnikov.

3 Zahtevek v zvezi s pogodbeno strukturo zaposlitve

3.1 Pritožniki trdijo, da bi morala Komisija prenehati s prakso zagotavljanja pogodb mednarodnim pogodbenim civilistom v misijah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), ki zadevnemu vodji misije omogočajo, da je njihov edini pogodbeni partner, s čimer bi se izognili vsem obveznostim in odgovornostim Komisije. V zvezi s to trditvijo so pritožniki trdili, da zaradi dejstva, da niso v pogodbenem razmerju s Komisijo, temveč le z vodjo misije, in da člen 1 njihovih pogodb določa uporabo nacionalnega prava, mednarodni pogodbeni civilisti v primeru pogodbenih sporov ne morejo uporabiti zunanjih pravnih sredstev. Pritožniki so poleg tega poudarili, da je glavni ugovor tej razlagi ta, da bi bilo treba tiste posameznike, ki se zavežejo, da bodo delali za misije SZVP in prevzemali znatna tveganja v okviru službenih dolžnosti v kriznih regijah, obravnavati z ustreznim spoštovanjem ter jim zagotoviti lojalnost in varnost institucij, za katere delajo. Po njihovem mnenju bi bila to očitno Komisija. Pritožniki so tudi poudarili, da je vodja misije kljub jasnim predpisom v pogodbi od Urada Generalnega direktorata za zunanje odnose prejel nasprotujoča si navodila A.2. Dodali so, da so bili obveščeni tudi o tem, da mora vodja misije počakati na „zavezujoča navodila“ iz Bruslja. Pritožniki so ugotovili, da praksa sklepanja pogodb Komisije ni bila v skladu z "najboljšo evropsko prakso".

3.2 Komisija je v svojem prvem mnenju navedla, da je mednarodno osebje zaposleno pri posebnem svetovalcu za SZVP v njegovem imenu na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Za samo pogodbo o zaposlitvi velja delovno pravo države članice delavca ali države državljanstva delavca, če je ta zaposlen pri delodajalcu iz tretje države. Te pogodbe vsebujejo potrebne klavzule, ki jih nalaga veljavno nacionalno socialno in delovno pravo, vključno z arbitražno klavzulo, razvrstitvijo v razred in stopnjo v skladu s tabelo v Prilogi 3 k Sporočilu Komisije o posebnih pravilih za posebne svetovalce Komisije, pooblaščene za izvajanje operativnih ukrepov SZVP (C(2004) 2984 z dne 6. avgusta 2004) (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo Komisije), plačilom in ustrezno klavzulo o odgovornosti zaposlenega. Natančneje, določajo, da se vsak spor med posebnim svetovalcem SZVP in mednarodnim osebjem predloži arbitražnemu svetu pod pogoji, opredeljenimi v arbitražni klavzuli. Komisija je nadalje navedla, da člena 12 (Nedisciplinarne pritožbe) in 13 (Poravnava terjatev) pogodbe predvidevata posebne postopke za spore.

Komisija je v drugem mnenju dodala, da veljavni postopek ne zagotavlja le hitrega in učinkovitega izvajanja misij SZVP, ki temeljijo na skupnih ukrepih Sveta, temveč osebju teh misij, zaposlenemu pri zadevnem vodji misije, zagotavlja tudi vse potrebne določbe in jamstva, ki bi jih zaposleni imel v svojem matičnem kraju. Komisija je izjavila, da „ne namerava spremeniti sedanje prakse“.

3.3 Pritožniki so v dodatnih pripombah navedli, da je EUPOL Proxima šele druga policijska misija EU. Zato bi bile lahko nekatere težave, kot so težave v zvezi s pogodbenim položajem civilistov, opravičljive kot zagonska težava. Glede na to, da EU zdaj vodi že več kot ducat takih misij, so pritožniki trdno prepričani, da bi moralo civilno osebje v takih misijah prejemati pogodbe, primerljive s pogodbami ZN in OVSE, tj. neposredno z zadevno organizacijo in ne z vodjo misije. Pritožniki so tudi poudarili, da je izjava Komisije, da „Komisija ne namerava spremeniti sedanje prakse“, nedvomno zahtevala ukrepanje varuha človekovih pravic.

3.4 Varuh ugotavlja, da so pogodbe, ki so jih pritožniki podpisali 15. decembra 2004, pogodbe, ki niso podpisane neposredno s Komisijo kot institucijo, ampak so del dvotirne strukture, vzpostavljene za izvajanje operativnih ukrepov v okviru SZVP. Pravna podlaga za misije SZVP so skupni ukrepi Sveta, sprejeti na podlagi člena 14 Pogodbe o Evropski uniji. V tej dvotirni strukturi obstaja, prvič, pogodba med Komisijo in posebnim svetovalcem (vodjo misije), zaposlenim pri Komisiji, in drugič, pogodba med posebnim svetovalcem in mednarodnim uslužbencem.

3.5 Ta pogodbena struktura je pojasnjena v sporočilu Komisije. V sporočilu je pojasnjeno, da se posebni svetovalci za SZVP, ki jih Komisija zaposli v okviru SZVP, razumejo kot kategorija sui generis (stran 1) in da je osebje, zaposleno v imenu posebnega svetovalca za SZVP, razvrščeno v tri kategorije (stran 5): (i) mednarodno osebje, (ii) napoteno osebje in (iii) lokalno osebje. Pritožniki v tej zadevi spadajo v prvo kategorijo. V zvezi z mednarodnim osebjem sporočilo določa, da pogodbe o zaposlitvi mednarodnega osebja posebnega svetovalca za SZVP podpiše posebni svetovalec za SZVP v svojem imenu in da zanje velja delovno pravo države članice EU ali država državljanstva zaposlenega ter da vsebujejo potrebne klavzule, ki jih nalaga veljavna nacionalna socialna in delovna zakonodaja, vključno z arbitražno klavzulo. Varuh ugotavlja, da se pogodbe o zaposlitvi mednarodnega osebja, ki so jih pritožniki podpisali 15. decembra 2004, v preambuli sklicujejo na Sporočilo Komisije in na člen 11(1) pogodbe št. SZVP/2004028/Proxima - Scholz med Komisijo in vodjo misije EUPOL Proxima.

3.6 Varuh meni, da ima Komisija, ker ni izrecnih pravil, ki bi urejala ta sektor, določeno diskrecijsko pravico glede organizacije pogodbenih razmerij z osebjem, ki dela za misije SZVP. Komisija je svoj pristop k tem pogodbenim razmerjem opredelila v svojem sporočilu. Na prvi pogled se zdijo pojasnila, ki jih je Komisija predložila v svojem mnenju in dodatnem mnenju v zvezi z izbiro, ki jo je sprejela, razumna. Varuh človekovih pravic se bo zato omejil na analizo posebnih ugovorov pritožnikov.

3.7 Varuh ugotavlja, da so glavni argumenti, na katere se sklicujejo pritožniki v podporo svoji trditvi, da bi bilo treba spremeniti pogodbeno konstrukcijo za mednarodne pogodbene civiliste, (i) da sedanja struktura povzroča pomanjkanje zunanjih pravnih sredstev v primeru pogodbenih sporov; (ii) namen te strukture je preprečiti vsakršno odgovornost institucij EU; (iii) vodja misije sam meni, da je Komisija organ, pristojen za pogodbena razmerja; in (iv) tiste posameznike, ki se zavežejo, da bodo delali za misije SZVP in prevzemali znatna tveganja v okviru službenih dolžnosti v kriznih regijah, bi bilo treba obravnavati z ustreznim spoštovanjem ter jim zagotoviti lojalnost in varnost institucij, za katere delajo, v tem primeru Komisije.

3.8 V zvezi s prvo trditvijo varuh človekovih pravic ugotavlja, da zadevni pogodbi predvidevata dve pravni sredstvi za mednarodne pogodbene civiliste, in sicer (i) nedisciplinske pritožbe (člen 12)(18) in (ii) napotitev na arbitražni organ (člen 13). Pritožniki so v svojih pripombah na mnenje Komisije navedli, da arbitražnega sveta ni in da ga vodja misije ne namerava ustanoviti. Vendar člen 13 določa, da arbitražno komisijo sestavljata en arbiter, ki ga izbere zadevni član osebja, in en arbiter, ki ga izbere delodajalec. Tako se zdi, da je arbitražni svet imenovan ad hoc v zvezi z določenim sporom. V vsakem primeru in na podlagi dokazov, ki so na voljo varuhu človekovih pravic, se ne zdi, da so pritožniki poskušali preučiti možnost arbitraže v zvezi s svojimi zadevami. V členu 13 zadevnih pogodb je poleg tega izrecno navedena možnost predložitve spora pristojnemu sodišču, pri čemer je navedeno, da arbitražni postopek ne posega v predložitev zadeve sodišču (19). Varuh zato meni, da mora biti trditev pritožnikov, da sedanja struktura povzroča pomanjkanje zunanjih pravnih sredstev, neuspešna.

3.9 V zvezi z drugim argumentom pritožnikov, da naj bi se s pogodbeno konstrukcijo za mednarodne pogodbene civiliste preprečila vsakršna odgovornost institucij EU, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da v pravilih ni ničesar, kar bi bilo mogoče razlagati v tem smislu. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da je Komisija v svojem mnenju pojasnila, da je vzpostavljena pogodbena struktura, tako kot same misije SZVP, katerih del so, vzpostavljena ad hoc, da bi se odzvali na negotove razmere in potrebo po hitri napotitvi na kraju samem. Komisija se je sklicevala tudi na omejeno trajanje dejavnosti in povezanih pogodb. Nazadnje je Komisija pojasnila, da pristop, ki ga je sprejela, zagotavlja hitro vzpostavitev in osebje misije ter potrebno prožnost za odzivanje na nestabilne razmere. Varuhinja človekovih pravic meni, da so argumenti Komisije razumni. Varuh zato meni, da mora biti argument pritožnikov, da je namen sedanje strukture preprečiti kakršno koli odgovornost, prav tako neuspešen.

3.10 V zvezi s tretjim argumentom pritožnikov, da vodja misije meni, da je Komisija in ne on sam organ, pristojen za pogodbena razmerja, varuh človekovih pravic ugotavlja, da je vodja misije dejansko stopil v stik s Komisijo, da bi razjasnil več vprašanj. Poleg tega je vodja misije v dopisu osebju z dne 8. februarja 2005 navedel, da „če še vedno obstajajo dvomi, ne oklevajte in predložite svoje pisne pripombe, da jih bo mogoče posredovati zgoraj navedenemu ustreznemu uradu Evropske komisije [GD za zunanje odnose A.2]“. Varuh meni, da se glede na to, da so različni vidiki pogodb pritožnikov temeljili na določbah iz sporočila Komisije, zdi normalno, da se je vodja misije posvetoval s Komisijo, ko so se pojavile težave. Vendar je bil vodja misije, potem ko je od Komisije prejel potrebna pojasnila, odgovoren za sprejete odločitve in je na koncu ostal pogodbeni partner pritožnikov. Varuh človekovih pravic zato meni, da je treba trditev pritožnikov zavrniti.

3.11 V zvezi s četrto trditvijo pritožnikov, da je treba zaposlene v misijah SZVP obravnavati z ustreznim spoštovanjem ter jim zagotoviti lojalnost in varnost institucij, za katere delajo, varuh človekovih pravic ugotavlja, da nič ne kaže na to, da Komisija tega ni storila. Zgolj dejstvo, da so pogodbe sklenjene z vodjo misije in ne s samo Komisijo, ni dovolj močan element za utemeljitev stališča, da zaposleni niso obravnavani z ustreznim spoštovanjem ter da jim je zagotovljena potrebna lojalnost in varnost. V zvezi z dejstvom, da se pogodbe sklepajo le za omejeno časovno obdobje, se želi varuh človekovih pravic sklicevati na svoje ugotovitve iz točke 3.9 zgoraj, v skladu s katerimi se zdi razlaga Komisije razumna.

3.12 Varuh človekovih pravic na podlagi zgornjih ugotovitev ni ugotovil nepravilnosti Komisije v zvezi s prvo trditvijo pritožnikov.

4 Domnevni pritisk ob podpisu pogodbe

4.1 Pritožniki so trdili, da so bili o pogodbah Proxima II in njihovih škodljivih pogojih (v primerjavi s pogodbami Proxima I) obveščeni brez predhodnega obvestila 14. decembra 2004, in sicer na dan izteka njihovih pogodb Proxima I ter le en dan pred podpisom pogodb Proxima II in datumom začetka veljavnosti teh pogodb. Zato so trdili, da morajo pod pritiskom podpisati pogodbe. V zvezi s tem so pritožniki poudarili tudi, da je eden od njih, gospod V., prvotno zavrnil podpis pogodbe, vendar ga je vodja misije prosil, naj jo podpiše.

4.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da se je obrnila na nekdanjega vodjo misije, g. Scholz je v izjavi z dne 3. julija 2006, ki jo je citirala Komisija, navedel, da pritožniki niso bili pod pritiskom.

4.3 Pritožniki so v svojih pripombah navedli, da je g. V. več kot dva tedna zahteval spremembo svoje pogodbe, da bi se razveljavile spremembe, ki so bile uvedene v njegovo škodo, to je v zvezi z znižanjem plače. Vendar mu je vodja misije povedal, da je izbira med podpisom pogodbe v nespremenjeni in neugodni obliki in tem, da sploh ni zaposlen. V. je menil, da nevarnost izgube zaposlitve v primeru, da bi še naprej zavračal sprejetje spremenjenih pogojev za zaposlitev, pomeni "pritisk".

4.4 Varuhinja človekovih pravic želi poudariti, da je trditev pritožnikov pravzaprav dvojna: pritožniki trdijo, da (i) so bili o pogodbah Proxima II obveščeni prepozno, in sicer le en dan pred njihovim podpisom, in (ii) so morali pod pritiskom podpisati pogodbe. Ta dvojni vidik trditve je bil jasno naveden v prvotni pritožbi, ki je bila Komisiji predložena v mnenje, in je bil ponovno izrecno izpostavljen v pismu varuha človekovih pravic z dne 31. maja 2006 Komisiji o nadaljnjih preiskavah, v katerem jo je pozval, naj predloži pripombe na trditev pritožnikov.

"da so bile brez predhodnega obvestila obveščene o novih pogodbah in njihovih škodljivih pogojih (v primerjavi s starimi pogodbami) 14. decembra 2004, in sicer na dan izteka njihovih starih pogodb in samo en dan pred podpisom novih pogodb in datumom začetka teh pogodb, ter da so zato morale podpisati pogodbe pod pritiskom".

Komisija je v odgovoru na trditev in ne da bi izpodbijala, da so bili pritožniki o pogodbah Proxima II obveščeni šele na dan izteka starih pogodb, zlasti pojasnila, da nekdanji vodja misije ni bil upravičen do podpisa novih pogodb s pritožniki, ki jih je podpisal novi vodja misije.

4.5 V zvezi s trditvijo pritožnikov, da so bili prepozno obveščeni o pogodbah Proxima II, varuh ugotavlja naslednja pomembna dejstva: Sporočilo Komisije, ki določa nove pogoje zaposlovanja, je bilo sprejeto 6. avgusta 2004. Vsi vodje misij, vključno z nekdanjim vodjo misije, g. d'Hoogejem, so bili o tem ustrezno obveščeni. Odločitev o podaljšanju misije EUPOL Proxima je bila sprejeta 22. novembra 2004 (20). Novi vodja misije, g. Scholz, je bil imenovan 30. novembra 2004 (21). Dva tedna pozneje, 14. decembra 2004, so se pritožnikove pogodbe Proxima I iztekle. Istega dne so bili osnutki pogodb Proxima II, ki naj bi jih pritožniki podpisali naslednji dan, pritožnikom poslani v elektronskem sporočilu EUPOL Proxime, ki se je glasilo:

"Dragi vsi, v prilogi vam pošiljamo predlogo pogodbe za mednarodno pogodbeno osebje, ki jo je Komisija poslala pred nekaj minutami (...). Vendar vas obveščamo, da bo zaradi sprejetja novih pravil Komisije in plačne lestvice večina ugotovila, da so bili mesečni prejemki spremenjeni.

Elektronsko sporočilo je v prilogi vsebovalo tudi časovni razpored za podpis pogodb naslednji dan s strani 18 strank, vključno s pritožniki med 13.00 in 16.00. V svoji izjavi z dne 3. julija 2006 je vodja misije izjavil, da je v začetku januarja 2005 "postalo jasno, da mednarodno pogodbeno osebje še ni bilo podrobno obveščeno o novih predpisih".

4.6 Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije čim prej obvestijo zadevne posameznike o odločitvah, ki vplivajo na njihove pravice ali interese (22). V tem primeru so bili v Sporočilu Komisije predvideni novi in manj ugodni pogoji zaposlitve, ki bi lahko jasno vplivali na pravice in interese pritožnikov, če bi bila zadevna misija podaljšana in bi se pritožnikom ponudile nove pogodbe. Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, to očitno ni bila le hipotetična možnost. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bilo sporočilo Komisije sprejeto 6. avgusta 2004. Člen 6(4)(b) Sporočila je določal, da se njegove določbe uporabljajo za vse nove pogodbe, sklenjene na tem področju. Informacije o novih pogojih za zaposlitev bi bilo zato treba pritožnikom sporočiti najpozneje ob sprejetju odločitve o podaljšanju misije, in sicer 22. novembra 2004. Zdi se, da bi se lahko od tega trenutka naprej pripravile prihodnje pogodbe, ki bi jih podpisali pritožniki. Vendar se zdi, da so bili pritožniki o novih pogojih zaposlitve obveščeni šele tri tedne pozneje, ko so jim bile predložene njihove pogodbe Proxima II. Varuhinja zato ugotavlja, da Komisija pritožnikov ni pravočasno obvestila o njihovih novih pogojih za zaposlitev. To je primer nepravilnosti, zato varuhinja človekovih pravic podaja kritično pripombo v nadaljevanju.

4.7 V zvezi s trditvijo pritožnikov, da so morali podpisati pogodbe pod pritiskom, varuh človekovih pravic meni, da so se pritožniki s tem, da so imeli na voljo le en dan, da preučijo, ali naj podpišejo pogodbe Proxima II ali ne, dejansko soočili z izbiro med ohranitvijo zaposlitve in njeno izgubo. Vendar pa želi varuh človekovih pravic poudariti, da je v pogodbah Proxima I (23), ki so jih podpisali pritožniki in nekdanji vodja misije/policijski komisar Bart D'Hooge in ki so prenehale veljati 14. decembra 2004, v preambuli jasno navedeno, da gre za "začasno imenovanje, ki se lahko podaljša ali podaljša po absolutni presoji EUPOL Proxime. Nobena stranka ne bi smela pričakovati, da bo ta pogodba podaljšana"(poudarek dodan). Pritožniki so zato vedeli, da ni nobenega jamstva za podaljšanje njihovih pogodb Proxima I in pogojev, določenih v njih. Pritožniki so zato vedeli, da se njihove pogodbe Proxima I iztekajo. Nove pogodbe Proxima II in informacije v zvezi z njihovimi spremenjenimi pogoji so jim bile predložene z veliko zamudo. Zato je varuhinja človekovih pravic zgoraj sklenila, da tak način obravnave zadeve pomeni nepravilnost. Vendar zapoznelo zagotavljanje informacij pritožnikom o novih pogojih njihovih novih pogodb samo po sebi ne pomeni nujno, da so bili pod pritiskom, naj jih podpišejo.

4.8 V zvezi z domnevnim pritiskom na gospoda V. varuh človekovih pravic ugotavlja, da je vodja misije v svoji izjavi jasno zavrnil predlog, da bi gospoda V. prisilil k podpisu pogodbe. Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da so pritožniki trdili, da je vodja misije gospodu V. povedal, da je izbira med podpisom pogodbe v nespremenjeni obliki in tem, da sploh ni zaposlen. Varuh človekovih pravic meni, da tudi če bi bil ta stavek dejansko izrečen, te izjave skoraj ni mogoče razlagati kot pritisk. Zainteresirani osebi zgolj posreduje informacijo, da ni bilo mogoče predvideti nobenih sprememb pogodbe in da se je morala odločiti, ali bo pogodbo sprejela ali ne. Trditev o pritisku na V. torej ni bila dokazana.

4.9 Na podlagi zgoraj navedenega varuh človekovih pravic meni, da pritožniki niso dokazali svoje trditve, da so bili prisiljeni podpisati pogodbe Proxima II.

5 Zatrjevano neizpolnjevanje danih obljub

5.1 Pritožniki so trdili, da jim je bilo na sestankih z vodjo kadrovske službe in vodjo misije 16. decembra 2004 in 18. januarja 2005, ki so potekali po podpisu pogodb, obljubljeno, da bodo našli sprejemljivo rešitev za različna vprašanja, ki so jih izpostavili, vendar se te obljube niso upoštevale.

5.2 Komisija se je v svojem mnenju sklicevala na izjavo vodje misije, v skladu s katero ni bila dana nobena izjava, da se bo našla sprejemljiva rešitev.

5.3 Za obravnavo trditev pritožnikov je treba najprej preveriti, ali se je Komisija lahko odločila, da morajo za pogodbe Proxima II veljati drugačni pogoji od tistih, ki so bili predvideni v pogodbah Proxima I.

5.4 Glede tega vprašanja varuh ugotavlja, da so pogodbe, ki so jih pritožniki podpisali 15. decembra 2004, temeljile na novih splošnih pravilih v zvezi s pogoji za zaposlitev, in sicer na sporočilu Komisije z dne 6. avgusta 2004, na katerega se izrecno sklicujejo. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je bilo to sporočilo sprejeto po datumu podpisa pogodb Proxima I. Poleg tega ugotavlja, da je v zvezi z uporabo tega sporočila ratione temporis člen 6(3)(b) tega sporočila določal:

"Določbe tega sporočila se ne uporabljajo za obstoječe pogodbe med Komisijo in posebnimi svetovalci PPEU za SZVP, dokler izpolnjujejo mandat ali so pooblaščeni za izvajanje operativnega ukrepa, ki se je začel pred 1. julijem 2004 in se nadaljuje po tem datumu. Po prenehanju take pogodbe se uporablja točka 6.3(a).“

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se je na podlagi tega člena sporočilo za pritožnike začelo uporabljati v trenutku, ko so 15. decembra 2004 podpisali svoje pogodbe Proxima II, vendar so pred tem datumom položaj pritožnikov še vedno urejala prejšnja pravila. Na podlagi zgoraj navedenega varuh človekovih pravic meni, da je Komisija tako lahko za pogodbe Proxima II določila pogoje, predvidene v Sporočilu. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se pritožniki niso sklicevali na nobene posebne okoliščine, zaradi katerih bi lahko pričakovali, da se pogoji njihovih pogodb Proxima I ne bodo spremenili. V zvezi s tem želi varuh človekovih pravic poudariti, da tudi če so pogodbe Proxima II dejansko pomenile nadaljevanje pritožnikove prejšnje zaposlitve, to ne pomeni, da so morali biti pogoji pogodb Proxima II enaki pogojem iz pogodb Proxima I. Varuh človekovih pravic poleg tega ugotavlja, da se zdi, da so spremembe pogodb Proxima II, čeprav niso nebistvene, omejene po obsegu in da je bila vsaj ena od sprememb, in sicer pravica do nadomestila za selitev, izboljšanje v primerjavi s pogodbami Proxima I.

5.5 Zdi se, da pritožniki trdijo, da so jim bile dane obljube o ohranitvi ali ponovni vzpostavitvi starih pogojev v zvezi s pogodbami Proxima II. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da niso bili predloženi nobeni dokazi, ki bi dokazovali domnevne obljube. Poleg tega ugotavlja, da je vodja misije v izjavi z dne 3. julija 2006 zanikal, da je obljubil, da bo našel sprejemljivo rešitev, in da se vodja osebja ni spomnil, da je dal tako izjavo. Vodja misije je izjavil, da je EUPOL Proxima na sestankih poskušala pojasniti pravni položaj in svoje stališče, ki je temeljilo na povratnih informacijah, prejetih od Komisije, vendar nikakor ni mogla dati obljub. Po drugi strani varuh človekovih pravic ugotavlja, da je vodja misije na strani 2 njegove izjave navedel, da „so bila predstavljena različna stališča o tem, ali je treba Proximo [II] obravnavati kot novo misijo ali pa podaljšanja Proxime I ni bilo mogoče rešiti na tem sestanku [z dne 18. januarja 2005]. Enako velja za zahtevano prerazvrstitev nekaterih članov osebja. Zato sem osebje obvestil, da bom stopil v stik s Komisijo, da bi našli končne rešitve in pojasnili, ali je treba Proximo II obravnavati kot novo misijo ali ne (...)"(poudarek dodan).

5.6 Varuh človekovih pravic meni, da se zdi, da obstaja določeno neskladje med zgornjima izjavama. Vendar se zdi, da ni dokazov, da bi vodja misije ali vodja osebja dala konkretne obljube v zvezi s posebnimi spremembami pogodb, podpisanih 15. decembra 2004. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost Komisije.

6 Zahtevek za enako plačo

6.1 Pritožniki trdijo, da bi morali v skladu s pogodbami Proxima II prejemati enako plačo, kot so jo prejemali v skladu s pogodbami Proxima I.

6.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da so bile plače pritožnikov izračunane na podlagi plačne lestvice iz Priloge 3 k Sporočilu Komisije, ki v času podpisa pogodbe Proxima I ni obstajala. Komisija je tudi poudarila, da je v skladu s kazalniki, navedenimi v Sporočilu Komisije in njegovi Prilogi 3, vodja misije pritožnike pravilno razvrstil v razrede in ustrezno določil njihovo plačo.

6.3 Pritožniki v svojih pripombah niso nadalje komentirali tega vidika zadeve.

6.4 Varuh človekovih pravic v zvezi z zahtevo po enaki plači na podlagi pogodbe Proxima II, kot je bila določena na podlagi pogodbe Proxima I, ugotavlja, da je v pogodbah Proxima I plača znašala 5800 EUR na mesec, kot je določeno v točki 5 (Plačilo) pogodb. Vendar je Komisija v sporočilu predvidela drugačno, nižjo raven plač. V členu 5(1)(c)(a) sporočila je določeno, da „mednarodno osebje prejema mesečno osnovno bruto plačo v skladu s Prilogo 3 k temu sporočilu“. Priloga 3 je določala plačo v višini 5 500 EUR v razredu III, stopnja 1, in 5 700 EUR v razredu III, stopnja 2. Zato se zdi, da na podlagi Sporočila Komisije v pogodbah Proxima II ni bilo treba določiti enake plače kot v pogodbah Proxima I. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost. Vprašanje razvrščanja v razrede in njegovega vpliva na plačo pritožnikov je obravnavano v nadaljevanju pod točko 9.

7 Zahtevek za isti prispevek k stroškom socialnega zavarovanja

7.1 Pritožniki trdijo, da bi morali biti v skladu s pogodbami Proxima II upravičeni do enakega prispevka misije v višini 250 EUR za kritje svojih stroškov socialne varnosti kot v skladu s pogodbami Proxima I. Druga možnost je, da so pritožniki navedli, da na sestanku 16. decembra 2004 oddelek za osebje ni mogel pojasniti vsebine novega zavarovanja. Na sestanku 18. januarja 2005 je vodja kadrovske službe pritožnikom izrecno naročil, naj ohranijo zasebno zdravstveno zavarovanje, saj vsebina novega zavarovanja še ni bila jasna. Pogoji zavarovanja so bili pritožnikom dani šele februarja 2005 in šele po štirih mesecih in pol so končno prejeli svoje zavarovalne kartice. Pritožniki so izračunali škodo v višini 1250 EUR, ker jim misija ni posredovala podatkov o zavarovanju za najmanj pet mesecev.

7.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da čeprav so v skladu s členom 10 pogodbe prispevki za socialno varnost, ki jih je treba plačati v skladu z lokalno zakonodajo, še vedno v pristojnosti posameznega uslužbenca, pogodba zagotavlja tudi dodatno kritje v skladu z zadnjim odstavkom točke 5.1 sporočila Komisije. Komisija je dodala, da je vodja misije pravilno uporabil Sporočilo Komisije o vprašanju socialne varnosti v vseh zadevnih pogodbah.

7.3 Pritožniki so v svojih pripombah navedli, da sta jih vodja misije in vodja osebja na sestanku 18. januarja 2005 pozvala, naj obdržijo vsa zasebna zavarovanja, saj jim misija takrat ni mogla zagotoviti nobenih informacij o obsegu novega kritja. Pritožniki so se v dodatnih pripombah odzvali na izjavo vodje misije, da "ni res, da je vodstvo misije svetovalo mednarodnemu pogodbenemu osebju, naj v letu 2005 še naprej plačuje zasebne premije". Pritožniki so ponovili, da jim je bilo na sestanku 18. januarja 2005 izrecno rečeno, naj obdržijo svoje zasebno zavarovanje, saj jim uprava za službena potovanja ni mogla posredovati nobenih podrobnosti o zavarovalnih pogodbah. To izjavo je dal takratni vodja kadrovske službe v navzočnosti vsega mednarodnega civilnega pogodbenega osebja in nekaj višjega osebja.

7.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi z zahtevkom za enak prispevek za socialno varnost v višini 250 EUR sporočilo Komisije takega prispevka ni predvidelo. V skladu s pogodbami Proxima II pritožniki torej niso bili upravičeni do takega prispevka. Kot je navedeno v točki 5.4 zgoraj, je lahko Komisija v pogodbah Proxima II razumno predvidela drugačne pogoje.

7.5 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bila v pogodbah Proxima II namesto prispevka za socialno varnost v višini 250 EUR predvidena možnost kritja v okviru zavarovanja z visokim tveganjem. Zdi se, da je bil sistem socialne varnosti, predviden v pogodbah Proxima II, dejansko dvojen. Po eni strani je člen 10(1) pogodb določal, da

„Za osebne prejemke velja veljavna zakonodaja o davkih na plače, mezde, prejemke in prispevke za socialno varnost, ki velja v kraju njegovega stalnega prebivališča ali v državi državljanstva. Uslužbenec je odgovoren za plačilo vseh prispevkov, za katere je odgovoren v skladu s to zakonodajo"(24) (poudarek dodan).

Nasprotno pa je člen 10(2) pogodb določal, da:

„Uslužbenec je vključen v sistem zavarovanja za visoko stopnjo tveganja, določen v polici AIG 2.009.913, ki jo je Evropska komisija v ta namen sklenila z zavarovalnico J. van Breda International. Uslužbencu se ponudi možnost povračila zdravstvenih stroškov v okviru sheme"(25).

Zdi se torej, da namen novega zavarovanja ni bil vplivati na kakršne koli obveznosti pritožnikov glede plačevanja prispevkov za socialno varnost, predvidenih v nacionalni zakonodaji.

7.6 Kar zadeva naravo tega zavarovanja z visokim tveganjem, je iz izjav pritožnikov v njihovi pritožbi (26) razvidno, da je zavarovanje z visokim tveganjem nadomestilo pritožnikova prejšnja zasebna zavarovanja. Zdi se, da izjava vodje misije z dne 3. julija 2006, v skladu s katero „ni res, da je vodstvo misije svetovalo mednarodnemu pogodbenemu osebju, naj v letu 2005 še naprej plačuje zasebne premije“, kaže v isto smer. Ta trditev ne bi bila smiselna, če bi bilo zavarovanje z visokim tveganjem dodatno k zasebnemu zavarovanju, saj bi morali pritožniki v tem primeru vseeno še naprej plačevati zasebne premije, ne glede na to, ali je obstajalo zavarovalno kritje z visokim tveganjem. Varuh nadalje ugotavlja, da Komisija ni nasprotovala stališču pritožnikov, da naj bi zavarovanje z visokim tveganjem nadomestilo njihovo prejšnje zasebno zavarovanje ali zagotovilo dokaze, ki bi to stališče ovrgli.

7.7 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je vodja misije v svoji izjavi nadalje izjavil naslednje:

"Na podlagi naših spisov je zavarovalnica "Van Breda" s pošto z dne 6. januarja potrdila, da so bili naši mednarodni zaposleni pokriti od 05/01/05 do 12/12/05. Poleg tega je Sodišče v opombah za govor odgovornega uslužbenca za sestanek 18. januarja našlo jasno izjavo: „Imena so bila sporočena Van Bredi. Pogodbe že veljajo. Rečeno mi je bilo, da bodo posamezne pogodbe čez nekaj dni v Skopju.

Če povzamemo: Res je, da je misija zamujala z vprašanjem zavarovanj z visokim tveganjem . Zamude se lahko v glavnem pojasnijo z ogromno delovno obremenitvijo oddelka za osebje med dvema misijama, novimi postopki, negotovostjo, kdo bi bil odgovoren za začetek postopkov registracije (Komisija ali misija) pri Van Bredi ter seveda vzpostavitvijo nove misije in božičnim obdobjem. Res je, da misija 18. januarja osebju ni mogla zagotoviti podrobnih informacij o obsegu novega kritja, saj na ta dan individualne pogodbe niso bile na voljo niti za misijo niti za zaposlene. Vendar je bilo vsaj jasno, da bo Van Breda pokrival omenjeno obdobje" (poudarek dodan).

7.8 Varuh ugotavlja, da bi glede na to, da so pogodbe začele veljati 15. decembra 2004, pravica do dodatnega zavarovanja visokega tveganja morala začeti veljati istega dne. Vendar je iz izjave vodje misije razvidno, da je zavarovanje začelo veljati 20 dni pozneje, in sicer šele 5. januarja 2005. Poleg tega je iz pritožbe in izjave vodje misije z dne 3. julija 2006 razvidno, da je prišlo do nadaljnje zamude pri obveščanju pritožnikov o zavarovanju visokega tveganja. Natančneje, zdi se, da 18. januarja 2005, ko je potekal sestanek s pritožniki in že en mesec po podpisu pogodb, pritožniki še vedno niso imeli na voljo posameznih zavarovalnih pogodb. Poleg tega se zdi, da misija pritožnikom ni mogla zagotoviti podrobnih informacij o zavarovanju. Pritožniki so navedli, da so bili o pogojih zavarovanja obveščeni šele februarja 2005 in da so svoje zavarovalne kartice prejeli še pozneje, konec aprila. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da zaradi tega pomanjkanja podrobnih in jasnih informacij z vidika pritožnikov njihova upravičenost do kritja v okviru zavarovanja za visoko tveganje ni bila jasno ugotovljena in čeprav so bili kriti od 5. januarja 2005, so lahko pritožniki upravičeno dvomili o tem, ali so bili ustrezno kriti.

7.9 Pritožniki so trdili, da so zaradi te negotovosti utrpeli škodo. Varuhinja človekovih pravic želi poudariti, da je treba razlikovati med dvema možnima vrstama škode, in sicer (i) morebitno škodo, ki je nastala pred začetkom veljavnosti novega zavarovanja, in (ii) zasebnimi prispevki za zdravstveno varnost, ki bi se jim bilo mogoče izogniti. Varuh človekovih pravic v zvezi s prvo možno škodo ugotavlja, da taka trditev ni bila podana ali dokazana. Natančneje, varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožniki niso trdili, da so plačevali prispevke za socialno varnost, ki bi morali biti v skladu s pogodbo od 15. decembra 2004 povrnjeni iz zavarovanja za visoko tveganje, vendar niso bili.

7.10 V zvezi s prispevki za zasebno zavarovanje, ki bi se jim bilo mogoče izogniti, varuh človekovih pravic ugotavlja, da so pritožniki navedli, da zaradi zamud pri obveščanju še naprej plačujejo svoje zasebne zavarovalne pogodbe. Domnevno nastalo škodo so opredelili tako:

"Glede na običajno trimesečno obdobje za prekinitev teh zasebnih pogodb o zdravstvenem zavarovanju to pomeni, da smo morali naše pogodbe plačevati vsaj do konca maja (če upoštevamo kot ustrezen datum sporočanje podatkov o zavarovanju - zavarovalne kartice so bile dostavljene celo dva meseca pozneje), s čimer smo utrpeli škodo zaradi nezmožnosti misije, da bi nam posredovala podatke o našem zavarovanju vsaj 5 mesecev".

7.11 Na podlagi zgornjih ugotovitev varuhinja človekovih pravic ugotavlja naslednje. Varuh človekovih pravic iz točke 4.6 zgoraj ugotavlja, da Komisija pritožnikov ni pravočasno obvestila o novih pogojih za zaposlitev in da gre pri tem za nepravilnost. V zvezi s socialnim zavarovanjem varuh človekovih pravic poleg tega iz točke 7.8 zgoraj ugotavlja, da je prišlo do dodatne zamude pri obveščanju pritožnikov o njihovih točnih pravicah. Natančneje, pritožniki so bili o pogojih zavarovanja z visokim tveganjem obveščeni šele februarja 2005 (27). Zdi se, da so pritožniki zaradi teh zapoznelih informacij še naprej prispevali k svojim zasebnim zavarovanjem, kar ne bi bilo potrebno, če bi poznali pogoje zavarovanja z visokim tveganjem od začetka njihove pogodbe, to je 15. januarja 2004. To je primer nepravilnosti. V teh okoliščinah je varuh človekovih pravic sklenil, da je odškodninski zahtevek pritožnikov načeloma upravičen.

7.12 Urad varuha človekovih pravic je zato 25. junija 2007 stopil v stik s pritožniki, da bi jih obvestil o nameri varuha človekovih pravic, da predlaga sporazumno rešitev v zvezi s tem vidikom pritožbe. V predlogu je bila Komisija pozvana, naj razmisli o tem, da bi pritožnikom ex gratia plačala ustrezen znesek. Pritožniki so v elektronskem sporočilu z dne 2. julija 2007 navedli, da ne želijo iskati možnosti sporazumne rešitve.

7.13 Glede na to, da se pritožnika nista strinjala s predlogom sporazumne rešitve, ki jima je bil predlagan, varuh človekovih pravic na podlagi svoje pripombe v točki 1.4 in svoje ugotovitve v točki 7.11 spodaj podaja kritično pripombo.

8 Zahtevek za pridobitev pravice do nadomestila za selitev

8.1 Pritožniki trdijo, da bi morali biti upravičeni do nadomestila za selitev v skladu s členom 9(1)(b) pogodb Proxima II, ki določa pravico do nadomestila za selitev v višini 50 % neto plače. Vendar je uprava z elektronsko pošto z dne 27. januarja 2005, šest tednov po začetku veljavnosti pogodb Proxima II, pritožnike obvestila, da "po intenzivnem posvetovanju z ustreznimi službami Komisije zdaj lahko potrdimo, da nadomestila za selitev (...) ni mogoče dodeliti pogodbenemu mednarodnemu osebju, ki se je misiji pridružilo pred 15. decembrom 2005 (28)". Pritožniki ob podpisu pogodb Proxima I niso prejeli nobenega nadomestila za selitev, temveč le povračilo za enosmerno letalsko vozovnico. Ker v pogodbah Proxima II ni klavzule, ki bi izključevala nadomestilo, če delavec že živi v državi ali je delal za misijo, pritožniki menijo, da so bili vsi mednarodni pogodbeni civilisti upravičeni do nadomestila za selitev, ne glede na to, ali so že prebivali v državi ali ne. Podredno, tudi če bi se ugotovilo, da niso upravičeni do nadomestila za selitev, so pritožniki navedli, da so večkrat prejeli potrdilo vodje osebja, da lahko v določenih okoliščinah dobijo nadomestilo.

8.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da člen 9(1)(b) pogodb Proxima II določa, da "[k]er mora uslužbenec spremeniti stalno prebivališče, da bi prebival bodisi v kraju zaposlitve bodisi v taki oddaljenosti od njega, ki je združljiva z ustreznim opravljanjem njegovih nalog, prejme nadomestilo za selitev v višini 50 % ene mesečne osnovne bruto plače, kot je določeno zgoraj". Komisija je navedla, da so bili za pravično uporabo te pravice upoštevani dejanski premiki (vhodni ali izhodni). Zato bo treba razmisliti o dodelitvi 50-odstotnega nadomestila za selitev pritožnikom, če bodo ob koncu svoje sedanje misije izpolnjevali zahteve iz člena 9(1)(b) v povezavi s členom 14(2)(a). To je pritožnikom že sporočil njihov vodja misije.

8.3 Pritožniki so v svojih pripombah navedli, da pogodbe določajo pavšalni znesek in ne povračila dejanskih stroškov. Pritožniki so ponovno navedli, da člen 9(1)(b) pogodbe vsebuje pravno fikcijo in ne dejstva, ki ga je treba dokazati.

8.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so pogodbe Proxima I v točki 11 določale, da "imamo pravico do letalske vozovnice (gospodarski razred) ob naročilu in povratku iz in v vašo matično državo (ali kraj zaposlitve). Upravičeni ste do presežne prtljage do največ 40 kg. V členu 9(1)(b) Proxima II je bilo namesto letalske vozovnice določeno, da:

„ker mora uslužbenec spremeniti stalno prebivališče, da bi prebival bodisi v kraju zaposlitve bodisi v taki oddaljenosti od njega, ki je združljiva z ustreznim opravljanjem njegovih nalog, prejme nadomestilo za selitev v višini 50 % ene mesečne osnovne bruto plače, kot je določeno zgoraj. Ob prenehanju zaposlitve na podlagi odstavkov 1 in 2(b) člena 14 (...) se izplača nadomestilo za selitev v višini 50 % ene mesečne osnovne bruto plače.“

Iz zgornjih določb je razvidno, da so bile pogodbe Proxima II v zvezi s tem ugodnejše od pogodb Proxima I za pritožnike, čeprav manj koristne kot za novo zaposleno osebje.

8.5 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da besedilo "ker je uslužbenec zavezan (...)", ki je prav tako navedeno na strani 13 sporočila Komisije, ni najbolj prijazno in ga je smiselno brati kot "v primeru, da je uslužbenec zavezan (...)". Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so štirje pritožniki že živeli v Skopju, ko so 15. decembra 2004 podpisali pogodbe. Zato jim ni bilo treba spremeniti stalnega prebivališča, da bi lahko začeli opravljati svoje naloge. Varuhinja človekovih pravic želi v zvezi s tem poudariti, zlasti ob upoštevanju načela dobrega finančnega poslovodenja, da se nadomestilo za selitev izplača le, če je do selitve dejansko prišlo. Glede na to, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, se zdi, da pritožniki ob nastopu službe 15. decembra 2004 niso bili pogodbeno upravičeni do nadomestila za selitev. Zdi se, da to potrjuje tudi pismo vodje misije z dne 8. februarja 2005, naslovljeno na osebje, v katerem je osebje obvestil, da se je posvetoval z ustreznim uradom Komisije, in sicer z Generalnim direktoratom za zunanje odnose A.2, ki je podal to pojasnilo: "3. Sporočilo Komisije se uporablja po 15. decembru 2004 (datum novega mandata), zato imajo vsi uslužbenci, zaposleni po tem datumu, pravico do celotnega nadomestila za selitev (2 x 50 %), razen če so že prisotni na terenu. 4. Zavedamo se, da je to nekoliko žalostno za obstoječe osebje. Kljub temu ima vse mednarodno osebje ob odhodu pravico do nadomestila za selitev, tj. 1 x 50 % mesečne plače. To je treba izplačati ne glede na dolžino dejanskega pogodbenega obdobja“(poudarek dodan).

8.6 Na podlagi zgornjih premislekov in glede na to, da se pritožnikova zahteva nanaša na pogodbo Proxima II, varuh človekovih pravic ni ugotovil nepravilnosti v zvezi z zahtevo pritožnikov po nadomestilu za selitev na začetku njihove pogodbe.

9 Predlog za prerazvrstitev

9.1 Pritožniki trdijo, da bi jih bilo treba prerazvrstiti, da bi upoštevali njihove delovne izkušnje. Natančneje, pritožniki so bili v pogodbah Proxima II razvrščeni v stopnjo 1 sistema razvrščanja, čeprav so nekateri od njih že več kot pet let delali v mednarodnih misijah ali opravljali primerljiva delovna mesta v drugih misijah v višjih stopnjah. Na to temo je bil januarja 2005 skupaj z drugimi vprašanji opozorjen vodja misije. Po navedbah pritožnikov je obljubil, da bo opravil ponovno oceno in razmislil o individualni nadgradnji. Z izjemo enega pritožnika, gospoda V., ki je bil nadgrajen v enem koraku, pritožniki niso bili obveščeni o nadgradnji.

9.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je bila razvrstitev pritožnikov izvedena v skladu z lestvico iz Priloge 3 k Sporočilu Komisije. Komisija je podrobno pojasnila individualni položaj vsakega od štirih pritožnikov.

9.3 Pritožniki so v svojih pripombah podali podrobne pripombe v zvezi z razvrstitvijo dveh od njih, g. V. in g. K.

9.4 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da eden od pritožnikov, gospod M., ne izpodbija njegove razvrstitve. Nadaljnje preiskave v zvezi z ocenjevanjem tega pritožnika zato niso potrebne. Varuh človekovih pravic zato analizira zahtevke za prerazvrstitev treh drugih pritožnikov, in sicer V., F. in K. Zdi se, da so bili vsi razvrščeni v razred III, stopnjo 2 (29), to je prvi po prerazvrstitvi iz začetne stopnje 1.

9.5 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je člen 9(1)(a) pritožnikove pogodbe določal:

„Uslužbenec je upravičen do osnovne bruto plače za svojo kategorijo, razred in stopnjo (...). Bruto mesečna osnovna plača uslužbenca med trajanjem pogodbe znaša 5 500 EUR v skladu s Prilogo 3 k Sporočilu Komisije (...), ki je priložena Prilogi 2 k tej pogodbi.“

in da

„Uslužbenec samodejno napreduje na naslednjo stopnjo v razredu, če je bil eno leto na eni stopnji v tem razredu in še naprej dela za vodjo misije, ki izpolnjuje že sprejeti ali obnovljeni mandat ali mu je zaupano izvajanje že sprejetega ali obnovljenega operativnega ukrepa. Sprememba osebe vodje misije ne vpliva na pravico uslužbenca do napredovanja v naslednjo stopnjo."

9.6 Varuh človekovih pravic zato preveri, ali je bila prvotna razvrstitev pritožnikov po pogodbi pravilna. Varuh ugotavlja, da Priloga 3 k sporočilu Komisije vsebuje razpredelnico z različnimi funkcijami in ustreznimi razredi, od najnižjega razreda IX do najvišjega razreda I, in stopnjami, od katerih so bile za vsak razred skupaj štiri. Zdi se, da je bil g. V. zaposlen kot nižji strokovnjak v razredu III, za katerega so v preglednici navedene delovne izkušnje, ki ustrezajo največ petim letom (naslednji razred II ustreza delovnim izkušnjam od pet do 20 let). K. in F. sta bila zaposlena v podporni funkciji (30), za katero so v preglednici navedene delovne izkušnje, ki trajajo od pet do 20 let (naslednji razred II ustreza delovnim izkušnjam, ki trajajo več kot 20 let). Varuh človekovih pravic nadalje ugotavlja, da je v opombi (2) Priloge 3 navedeno:

„Vsi zaposleni se zaposlijo na začetni stopnji določene kategorije. Z odstopanjem od tega pravila in ob upoštevanju organizacijskih odgovornosti mednarodnega osebja lahko [] posebni svetovalec (a) dodeli dodatno stopnjo v kategoriji ali (b) Komisiji predlaga zaposlitev mednarodnega osebja v kategoriji, ki neposredno presega kategorijo, do katere je bilo upravičeno na podlagi predhodnih delovnih izkušenj.“

9.7 Zdi se, da je vodja misije dejansko izkoristil ponujeno možnost za dodelitev dodatnega koraka. Iz nedatiranega pisma v spisu, ki ga je vodja misije poslal osebju in je bilo priloženo prvotni pritožbi, je razvidno, da se je vodja misije po tem, ko je bil obveščen o nezadovoljstvu pritožnikov in drugih članov osebja z njihovo razvrstitvijo, odločil pregledati njihovo razvrstitev. V tem dopisu je zato, da bi olajšal ta postopek, pozval osebje, naj izpolni standardni obrazec življenjepisa EU in ga pošlje oddelku za kadrovske zadeve. V dopisu je bilo navedeno, da

„Na tej podlagi se bomo čim prej vrnili k vprašanju natančnejše razvrstitve na podlagi zaslug, delovnih izkušenj in delovnih mest, ki smo jih prej zasedali. Če bi izid tega postopka (...) pokazal, da so bili nekateri člani misije nepravilno razporejeni, sem v celoti pripravljen to vrniti Komisiji, da bi dosegli dogovor o poštenem in sprejemljivem rezultatu.“

Vodja misije je v izjavi z dne 3. julija 2006 navedel, da

„Celoten postopek se je končal z možnostjo nekaterih sprememb nekaterih pogodb (...). Rad bi poudaril, da so bile te možnosti dane le zaradi dejavnosti (predlogov) upravljanja misij in prožnosti Komisije, da sprejme takšne predloge.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil na podlagi tega postopka in z dovoljenjem Komisije enemu od pritožnikov, gospodu V., dodeljen dodaten plačilni razred, s čimer se je premaknil v razred III, plačilni razred 2.

9.8 Ne glede na to povišanje in dejstvo, da sta bila druga dva pritožnika prav tako uvrščena v stopnjo 2 razreda III, varuh človekovih pravic ugotavlja, da trije pritožniki v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic trdijo, da bi jih bilo treba prerazvrstiti. Varuh človekovih pravic je na podlagi informacij, ki so na voljo v spisu, prišel do naslednjih sklepov v zvezi z vsakim od treh pritožnikov:

(a) Pritožniki so v pritožbi poudarili, da je imel g. F. vsaj osem let ustreznih delovnih izkušenj na področju evropskih in mednarodnih zadev, od tega dve leti in pol na misijah, vključno z OVSE in Proximo I (31). Varuh človekovih pravic meni, da se glede na to, da je imel F. osem let poklicnih izkušenj in je bil zaposlen na podpornem delovnem mestu, zdi, da je bila njegova uvrstitev v stopnjo 2 razreda III, ki je ustrezala delovnim izkušnjam, ki so trajale od pet do 20 let, ustrezna.

(b) Pritožniki so poudarili, da je imel K. skoraj pet let ustreznih izkušenj z misijo, vključno s Proximo I, poleg tega pa je imel dve leti in pol izkušenj s podporo misiji z IFOR, SFOR, UNPOC in UNOSOC na Švedskem. Glede na te delovne izkušnje varuh človekovih pravic meni, da je bila primerna tudi uvrstitev K. v stopnjo 2 razreda III z delovnimi izkušnjami od pet do 20 let.

(c) Pritožniki so poudarili, da je bil g. V. pred tem v okviru Proxime I zaposlen na visokem položaju, in sicer kot politični svetovalec vodje misije, in da je bil v skladu s pogodbo Proxima II uvrščen v nižji razred strokovnjakov, medtem ko so v primerljivi misiji EUPM vsi politični svetovalci brez izjeme zaposleni v razredu IV(32). Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil g. V. zaposlen v razredu III, stopnji 2, na delovnem mestu nižjega strokovnjaka, kar ustreza največ petletnim delovnim izkušnjam. Glede na to, da so pritožniki v svojih dodatnih pripombah poudarili, da je imel g. V. 22 mesecev delovnih izkušenj, štiri mesece delovnih izkušenj in deset mesecev delovnih izkušenj, kar skupaj znaša 36 mesecev oziroma tri leta, se zdi, da je bila ustrezna tudi njegova razvrstitev v razred. Varuh človekovih pravic v zvezi s trditvijo, da je bil V. uvrščen v nižji razred, poudarja, da je bil novi sistem razvrščanja predviden v Sporočilu Komisije, na podlagi katerega so bile podpisane pogodbe Proxima II (glej v zvezi s tem tudi točko 5.4 zgoraj).

9.9 Na podlagi zgornjih ugotovitev varuh človekovih pravic ni ugotovil nepravilnosti v zvezi z zahtevo pritožnikov po prerazvrstitvi.

10 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo (glej zlasti točki 4.6 in 7.11 zgoraj) je treba podati naslednje kritične pripombe:

Načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije čim prej obvestijo zadevne posameznike o odločitvah, ki vplivajo na njihove pravice ali interese (33). V tem primeru so bili v Sporočilu Komisije predvideni novi in manj ugodni pogoji zaposlitve, ki bi lahko jasno vplivali na pravice in interese pritožnikov, če bi bila zadevna misija podaljšana in bi se pritožnikom ponudile nove pogodbe. Kot je razvidno iz obravnavane zadeve, to očitno ni bila le hipotetična možnost. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bilo sporočilo Komisije sprejeto 6. avgusta 2004. Člen 6(4)(b) Sporočila je določal, da se njegove določbe uporabljajo za vse nove pogodbe, sklenjene na tem področju. Informacije o novih pogojih za zaposlitev bi bilo zato treba pritožnikom sporočiti najpozneje ob sprejetju odločitve o podaljšanju misije, in sicer 22. novembra 2004. Zdi se, da bi se lahko od tega trenutka naprej pripravile prihodnje pogodbe, ki bi jih podpisali pritožniki. Vendar se zdi, da so bili pritožniki o novih pogojih zaposlitve obveščeni šele tri tedne pozneje, ko so jim bile predložene njihove pogodbe Proxima II. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da Komisija pritožnikov ni pravočasno obvestila o njihovih novih pogojih za zaposlitev. To je primer nepravilnosti.

V zvezi s socialnim zavarovanjem varuh človekovih pravic poleg tega ugotavlja, da je prišlo do dodatne zamude pri obveščanju pritožnikov o njihovih točnih pravicah. Natančneje, pritožniki so bili o pogojih zavarovanja z visokim tveganjem obveščeni šele februarja 2005. Zdi se, da so pritožniki zaradi teh zapoznelih informacij še naprej prispevali k svojim zasebnim zavarovanjem, kar ne bi bilo potrebno, če bi poznali pogoje zavarovanja z visokim tveganjem od začetka njihove pogodbe, to je 15. januarja 2004. To je primer nepravilnosti.

Glede na to, da so pritožniki navedli, da ne želijo doseči sporazumne rešitve zadeve, ki jim jo je predlagal urad varuha človekovih pravic, varuh človekovih pravic primer zaključi.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sporočilo Komisije o posebnih pravilih za posebne svetovalce Komisije, pooblaščene za izvajanje operativnih ukrepov SZVP (C(2004) 2984 z dne 6. avgusta 2004).

(2) Pritožniki navajajo, da (i) ima F. vsaj 8 let ustreznih delovnih izkušenj na področju evropskih in mednarodnih zadev, od tega dve leti in pol na misijah, vključno z OVSE in Proximo I; (ii) K. ima skoraj pet let ustreznih izkušenj z misijo, vključno s Proximo I, poleg tega pa še dve leti in pol izkušenj s podporo misiji v IFOR, SFOR, UNPOC in UNOSOC na Švedskem; in (iii) V. je bil v okviru Proxime I zaposlen na višjem položaju (politični svetovalec vodje misije). V skladu z novo pogodbo je bil premeščen na raven nižjega strokovnjaka, medtem ko so v primerljivi misiji EUPM vsi politični svetovalci brez izjeme zaposleni v razredu IV.

(3) Politični in varnostni odbor, ki ga je Svet v skladu s členom 25 PEU pooblastil na podlagi člena 8(1) Skupnega ukrepa 2004/789/SZVP, je na predlog generalnega sekretarja/visokega predstavnika za vodjo misije imenoval g. Jürgena Scholza. Glej Odločbo PROXIMA/2/2004 z dne 30. novembra 2004.

(4) Skupni ukrep Sveta 2003/681/SZVP z dne 29. septembra 2003.

(5) Skupni ukrep Sveta 2004/789/SZVP z dne 22. novembra 2004.

(6) "Operacijski načrt EUPOL Proxima".

(7) Priporočilo št. 5 (točka 74) Posebnega poročila št. 13/2001.

(8) Točka 5 sporočila.

(9) Člen 10(1) pogodbe.

(10) Člen 10(2) pogodbe.

(11) Člen 11 obvestila o imenovanju: „Ob naročilu in vrnitvi v matično državo (ali kraj zaposlitve) ste upravičeni do letalske vozovnice (gospodarskega razreda). Upravičeni ste do presežne prtljage do največ 40 kg.

(12) Točka 5.1, druga točka c) Sporočila.

(13) Člen 9(1)(b) pogodbe.

(14) Pismo vodje misije EUPOL Proxima z dne 8. februarja 2005, naslovljeno na osebje misije Proxima.

(15) Izjava vodje misije je v petstranskem pismu z dne 3. julija 2006, naslovljenem na Generalni direktorat za zunanje odnose.

(16) Izjava ne pojasnjuje, kaj pomeni "POLAD".

(17) Ta izjava je bila vključena v izjavo vodje misije, ki je bila priložena dodatnemu mnenju Komisije.

(18) Člen 12 določa:

"Uslužbenec lahko vloži pritožbo zoper akt, ki ima zanj negativne posledice, pri vodji misije v enem mesecu od datuma akta. Pritožbe se vložijo pri vodji misije prek neposredno nadrejenega člana osebja, razen če se nanašajo na tega nadrejenega; v tem primeru se lahko vložijo neposredno pri vodji misije. Prvotni pritožbeni postopek nima odložilnega učinka. Vodja misije člana osebja obvesti o svoji utemeljeni odločitvi v enem (1) mesecu od datuma vložitve pritožbe, razen če se pojavijo nova dejstva, ki v času prvotne pritožbe niso bila znana in bi lahko vplivala na končno odločitev. V takih primerih se lahko enomesečno obdobje enkrat podaljša.

(19) Člen 13 določa:

„Pogodbenici izrecno izjavljata, da bo vse medsebojne spore v zvezi z razlago ali izvajanjem te pogodbe obravnaval arbitražni organ. Do takšne napotitve ne sme priti, dokler se notranji pritožbeni postopek iz člena 12 zgoraj (...) ne konča. Ne posega v predložitev spora sodišču, ki je pristojno po veljavnem nacionalnem materialnem pravu v državi, katere državljan je uslužbenec. Arbitražni organ sestavljata dva razsodnika, pri čemer vsaka stranka izbere enega razsodnika (...). Zoper razsodbo razsodnika ni pritožbe in ima status sporazumne rešitve spora (...).“

(20) Skupni ukrep Sveta 2004/789/SZVP z dne 22. novembra 2004.

(21) Glej Odločbo PROXIMA/2/2004 z dne 30. novembra 2004.

(22) V zvezi s tem glej člen 20(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

(23) Čeprav je bil dokument, ki so ga podpisali pritožniki in nekdanji vodja misije/policijski komisar, očitno pogodba in se je v besedilu skliceval na "to pogodbo", je bil naslovljen "Pismo o imenovanju ". Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bila pogodba, ki so jo pritožniki priložili svoji pritožbi, pogodba z g. M., podpisana 1. marca 2004 za imenovanje od 1. marca 2004 do 14. decembra 2004.

(24) V členu 10(1) pogodbe je bila ponovljena vsebina člena 5(1)(c)(c) sporočila Komisije, ki določa, da "za osebne prejemke veljajo veljavni nacionalni davki na plače, mezde in prejemke ter veljavni nacionalni prispevki za socialno varnost".

(25) Člen 10(2) pogodbe je na koncu ponovil vsebino člena 5(1)(c)(c) sporočila Komisije, ki določa, da:

„Komisija sklene zavarovanje za visoko stopnjo tveganja z eno ali več zasebnimi zavarovalnicami za mednarodno osebje, ki ga zaposlijo posebni svetovalci SZVP ali PPEU. Mednarodnemu osebju je ponujena možnost povračila zdravstvenih stroškov v okviru sheme. Zavarovanje visokega tveganja, vključno z neobveznim povračilom zdravstvenih stroškov, je upravičeno v okviru odobritev SZVP (...).“

(26) "Razlog za odpoved [nekdanjega prispevka za socialno varnost v višini 250 EUR] je bil, da bomo odslej od službenega potovanja prejemali "zavarovanje". Vendar oddelek za osebje na sestanku 16. decembra 2004 ni mogel pojasniti vsebine ali niti predmeta teh zavarovanj. Na sestanku 18. januarja 2005 nam je še vedno načelnik kadrovske službe izrecno naročil, naj v tem času ohranimo naša zasebna zdravstvena zavarovanja, saj vsebina kritja zavarovanja še vedno ni bila jasna. Zavarovalni pogoji nam niso bili dani pred februarjem 2005. Šele po več kot 4,5 mesecih smo končno prejeli zavarovalne kartice (...). Glede na običajno trimesečno obdobje za prekinitev teh zasebnih pogodb o zdravstvenem zavarovanju to pomeni, da smo morali naše pogodbe plačevati vsaj do konca maja (če upoštevamo kot ustrezen datum sporočanje podatkov o zavarovanju - zavarovalne kartice so bile dostavljene celo dva meseca pozneje), s čimer smo utrpeli škodo zaradi nezmožnosti misije, da nam posreduje podatke o našem zavarovanju vsaj 5 mesecev (če se izračuna na podlagi prejšnjih prispevkov: 1250 EUR)".

Pritožniki so to ponovili v svojih pripombah in dodatnih pripombah.

(27) Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je eden od pritožnikov, gospod F., 31. januarja 2005 že zapustil misijo.

(28) To je bilo pozneje popravljeno v smislu, da bi se moralo glasiti "15. december 200 4".

(29) Glede na informacije na straneh 8 in 9 mnenja Komisije, ki jih pritožniki v svojih pripombah niso izpodbijali.

(30) V skladu s Prilogo III je to v razredu III ustrezalo "vodstvenemu uradniku, finančnemu uradniku, uslužbencu, pravnemu svetovalcu, uradniku za javna naročila, logističnemu uradniku, strokovnjaku za informacijsko tehnologijo, strokovnjaku za komunikacije, strokovnjaku za varnost".

(31) F. je bil 7. februarja 2005 zaposlen pri EUPM, kjer je bil ustrezno razvrščen.

(32) Glede na mrežo funkcij in razredov so pritožniki verjetno mislili na razred II.

(33) V zvezi s tem glej člen 20(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev.