Strasbourg, 17. decembra 2007

Spoštovani gospod S.,

aprila 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi s prošnjo za dostop javnosti do dokumentov, ki ste jo Komisiji predložili v skladu z Uredbo 1049/2001.

Dne 22. septembra 2005 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije (1). Komisija je svoje mnenje poslala 10. januarja 2006. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 19. januarja 2006. februarja 2007 sem Komisiji predlagal sporazumno rešitev. Komisija je odgovor poslala 28. marca 2007.

Zaradi posebnih okoliščin v zvezi z vašimi sedanjimi in drugimi pritožbami, ki ste jih predložili, je bila preiskava prekinjena za obdobje od 14. maja do 6. septembra 2007. V zvezi s tem sem vam odgovor Komisije na moj predlog za sporazumno rešitev poslal šele 6. septembra 2007. Istega dne ste odgovorili in predložili ustrezne pripombe.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik je 8. decembra 2004 vložil prošnjo za dostop do (1) obvestila, ki ga je generalni sekretar Komisije poslal uradu OLAF na določen datum, in (2) "vseh drugih obvestil", ki jih je generalni sekretar podal "v zvezi z notranjo preiskavo urada [OLAF] OF/2002/0356".

Komisija je 10. januarja 2005 vlogo v celoti zavrnila. V sklepu Komisije so bili najprej navedeni trije dokumenti, ki so predmet sklepa. Prvi dokument je bil dokument iz točke (1) zgoraj, za druga dva dokumenta pa je Komisija sama ugotovila, da spadata v zgoraj navedeno kategorijo (2).

Pritožnik je 11. januarja 2005 vložil potrdilno prošnjo. Komisija je v svojem odgovoru z dne 23. februarja 2005 odobrila dostop do dveh dokumentov, in sicer do opombe iz točke (1) zgoraj, in enega od dokumentov, za katere je bilo prvotno ugotovljeno, da spadajo v zgoraj navedeno kategorijo (2). Odločba Komisije se ni sklicevala na drug dokument, za katerega je bilo prvotno ugotovljeno, da spada v to kategorijo, in sicer na sporočilo generalnega sekretarja Komisije direktorju OLAF z dne 15. novembra 2004 (v nadaljnjem besedilu: tretji dokument ali zadevni dokument). Odločba Komisije ni vsebovala informacij o tem, zakaj tretji dokument ni bil obravnavan.

Pritožnik je 26. februarja 2005 ponovno pisal Komisiji. Ker je izrazil zmedo glede dejstva, da vprašanje dostopa do tretjega dokumenta ni bilo obravnavano, je ponovno zaprosil za dostop do tega dokumenta.

Komisija je 2. marca 2005 pritožnika obvestila, da bo njegov dopis z dne 26. februarja 2005 obravnavala kot prošnjo za dostop do zadevnega dokumenta. Pritožnik je Komisijo obvestil, da se ne strinja z njegovo odločitvijo, da bo njegovo elektronsko sporočilo z dne 26. februarja 2005 obravnaval kot novo vlogo.

Komisija je 18. marca 2005 zavrnila dostop do dokumenta na podlagi člena 4(3)(ii) Uredbe 1049/2001 (2).

V zvezi s svojo odločitvijo, da ne bo sprejela (končne) odločitve o razkritju tretjega dokumenta v potrdilni zavrnitvi z dne 23. februarja 2005, je Komisija pojasnila, da je po prvotni zavrnitvi ugotovila, da se za tretji dokument dejansko ne more šteti, da spada v zgoraj navedeno kategorijo (2), ki jo je prvotno zahteval pritožnik. Po mnenju Komisije tretji dokument dejansko ni bil pripravljen "v okviru" navedene preiskave urada OLAF, temveč gre za opombo o povsem postopkovnem vprašanju v zvezi z uradom OLAF in Komisijo, ki se je pojavilo v zvezi s to preiskavo. Zato Komisija v potrdilni zavrnitvi z dne 23. februarja 2005 ni sprejela nobene odločitve o razkritju tretjega dokumenta.

Pritožnik je 27. marca 2005 vložil potrdilno prošnjo v zvezi s tretjim dokumentom, v kateri se je skliceval na argumente iz svoje prejšnje potrdilne prošnje z dne 11. januarja 2005. Pritožnik je v zvezi z zadevnim dokumentom na kratko navedel naslednje argumente:

(i) Člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001 v tem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker v bistvu Komisija na prvem mestu ni mogla imeti pristojnosti odločanja v zvezi s preiskavo urada OLAF glede na njegovo neodvisnost, na drugem mestu pa glede na to neodvisnost komunikacije med Komisijo in uradom OLAF ni bilo mogoče šteti za komunikacijo znotraj „institucije“.

(ii) Pomisleki Komisije v zvezi z javnim razkritjem dokumenta v tem primeru niso veljali, ker je za samega pritožnika kot uradnika Skupnosti veljala obveznost zaupnosti.

(iii) Pomislek Komisije, da bi prišlo do "resnega spodkopavanja" postopka odločanja, je bil napačen. Izjema iz člena 4(3)(ii) bi izgubila pomen, če bi se domneva o „resni oslabitvi“ v zvezi s pomislekom glede „prostora za razmislek“ uporabljala za vse dokumente, ki jih interno pripravi uprava.

(iv) Obstajal je prevladujoč javni interes za razkritje obvestila generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004, saj bi nerazkritje lahko dalo vtis, da se je Komisija vmešavala v delo urada OLAF.

(v) Odločitev, da se delni dostop ne odobri, ni bila ustrezno obrazložena.

(vi) Komisija bi mu morala omogočiti dostop do dokumenta v okviru „dolžnosti skrbnega ravnanja“ („Fürsorgepflicht“) do njega kot uradnika Skupnosti.

Komisija je 14. aprila 2005 na kratko odgovorila (naslovi odstavkov Komisije):

1. Zaščita postopka odločanja

Obvestilo generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004 se je nanašalo na mnenja v zvezi z odnosom med nadzornim odborom OLAF, OLAF in Komisijo, ki so se pojavila v povezavi z notranjo preiskavo OLAF OF/2002/0356. Ni se nanašala na vsebino te preiskave. Obvestilo se je natančneje nanašalo na organizacijska vprašanja med uradom OLAF in drugimi službami Komisije ob upoštevanju neodvisnosti preiskav, ki jih izvaja urad OLAF. V zvezi s temi vprašanji je bilo obvestilo del notranje izmenjave informacij.

Objava obvestila bi razkrila vsebino notranjih posvetovanj, opravljenih v zvezi z notranjimi organizacijskimi vprašanji, in preprečila prosto izmenjavo mnenj znotraj Komisije. Za notranji postopek odločanja je nujno, da lahko generalni sekretar, generalni direktorati in vse službe Komisije prosto izmenjujejo mnenja, ne da bi bilo treba že od samega začetka upoštevati možnost, da bodo njihova stališča objavljena. V zvezi s tem je bilo treba opozoriti, da bi lahko ista postopkovna vprašanja imela vlogo tudi v prihodnjih preiskavah urada OLAF.

Zato za zadevno opombo velja izjema iz člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001.

2. Možnost odobritve delnega dostopa do opombe (3)

Zadevna opomba je zelo kratka in se nanaša izključno na zgoraj navedena organizacijska vprašanja. Zato ni bilo mogoče odobriti delnega dostopa v skladu s členom 4(6) Uredbe št. 1049/2001.

3. Prevladujoč javni interes za objavo zabeležke (4)

Predložen ni bil noben dokaz, da bi bilo treba obvestilo objaviti zaradi prevladujočega javnega interesa.

Pritožnik je v pritožbi pri Evropskem varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve:

1. Pritožnik trdi, da je Komisija nepravilno odgovorila na njegovo prošnjo za dostop do obvestila generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004, naslovljenega na direktorja OLAF.

2. Pritožnik zatrjuje nepravilnosti v zvezi z odločitvijo Komisije, da bo njegovo elektronsko sporočilo z dne 26. februarja 2005 obravnavala kot novo prošnjo za dostop do dokumentov.

3. Pritožnik trdi, da mu je Komisija neupravičeno zavrnila dostop do obvestila generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004 direktorju OLAF.

Pritožnik je trdil, da bi mu morala Komisija odobriti dostop do zgoraj navedenega obvestila.

Varuh človekovih pravic je začel preiskavo o zgoraj navedenih obtožbah in trditvah.

Poizvedba

Mnenje Komisije

V zvezi s prvo in drugo trditvijo, ki se obe nanašata na isto vprašanje, je Komisija v bistvu navedla naslednje pripombe:

Pritožnik je prvotno zaprosil za dostop do (1) posebej navedenega obvestila in (2) dodatnih obvestil generalnega sekretarja v okviru preiskave urada OLAF OF/2002/0356. Komisija je opredelila taka dodatna obvestila, med katerimi je bilo tudi zadevno obvestilo, in se nanje sklicevala v svojem prvotnem sklepu. Vendar je pri obravnavi potrdilne prošnje pritožnika ugotovila, da zadevno obvestilo navsezadnje ne spada v kategorijo dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik (tj. „nadaljnja obvestila“, navedena zgoraj). Komisija se je odločila, da je treba to popraviti, in se je zato v celoti vzdržala sprejetja sklepa v zvezi s tem obvestilom. Namesto tega je evidentirala novo začetno prošnjo za dostop v zvezi z zadevnim obvestilom.

V zvezi s tretjo trditvijo je Komisija v bistvu potrdila svojo odločitev o zavrnitvi dostopa iz zgoraj navedenih razlogov.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije v bistvu potrdil svojo trditev v zvezi s tem in argumente iz svoje potrdilne prošnje, ki so povzeti zgoraj.

Predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev

Varuh človekovih pravic po skrbni obravnavi mnenj in pripomb ni bil zadovoljen, da se je Komisija ustrezno odzvala na pritožnikovo tretjo trditev in z njo povezano trditev. Na podlagi utemeljene analize zadevnih vprašanj je Komisiji predlagal sporazumno rešitev v skladu s členom 3(5) statuta varuha človekovih pravic (5). Natančneje, varuhinja človekovih pravic je predlagala, naj Komisija ponovno preuči svojo zavrnitev dostopa do zadevnega posebnega dokumenta in omogoči dostop do njega, razen če se na podlagi Uredbe št. 1049/2001 sklicuje na veljavne, ustrezne in posebne razloge, da tega ne stori.

Ugotovitve varuhinje človekovih pravic, ki so privedle do predloga sporazumne rešitve

1.1 Pritožnik je zaprosil za dostop javnosti do sporočila generalnega sekretarja Komisije direktorju OLAF z dne 15. novembra 2004. Komisija je dostop do tega dokumenta zavrnila na podlagi člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001(6), pri čemer je na kratko navedla, da:

Obvestilo generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004 se je nanašalo na mnenja v zvezi z odnosom med nadzornim odborom OLAF, OLAF in Komisijo, ki so se pojavila v povezavi z notranjo preiskavo OLAF OF/2002/0356. Obvestilo se je natančneje nanašalo na organizacijska vprašanja med uradom OLAF in drugimi službami Komisije ob upoštevanju neodvisnosti preiskav, ki jih izvaja urad OLAF. V zvezi s temi vprašanji je bilo obvestilo del notranje izmenjave informacij. Objava obvestila bi razkrila vsebino notranjih posvetovanj, opravljenih v zvezi z notranjimi organizacijskimi vprašanji, in preprečila prosto izmenjavo mnenj znotraj Komisije. Za notranji postopek odločanja je nujno, da lahko generalni sekretar, generalni direktorati in vse službe Komisije prosto izmenjujejo mnenja, ne da bi bilo treba že od samega začetka upoštevati možnost, da bodo njihova stališča objavljena. V zvezi s tem je treba poudariti, da bi lahko ista postopkovna vprašanja imela vlogo tudi v prihodnjih preiskavah urada OLAF.

1.2 Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije vztrajal pri svoji trditvi, da mu je Komisija neupravičeno zavrnila dostop do zgoraj omenjenega obvestila. Predlagal je, naj se mu odobri dostop do tega obvestila.

1.3 Evropski varuh človekovih pravic najprej opozarja, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti izjeme od dostopa javnosti do dokumentov razlagati in uporabljati ozko, da se ne bi izničila uporaba splošnega načela dostopa, določenega v Uredbi 1049/2001 (7). V primeru prošnje za dostop do dokumentov, kadar zadevna institucija tak dostop zavrne, mora dokazati, da dokument, do katerega se zahteva dostop, dejansko spada med izjeme, naštete v Uredbi 1049/2001 (združene zadeve T-110/03, T-150/03 in T-405/03, Sison proti Svetu)(8). V zvezi s tem mora biti v obrazložitvi, ki se zahteva s členom 253 ES, jasno in ustrezno navedena obrazložitev zavrnitve, da se zadevnim osebam omogoči, da ocenijo utemeljenost obrazložitve odločbe, in da se jim v primeru ustrezne pritožbe varuhu človekovih pravic omogoči izvajanje nadzora (prim. idem, 59). Vendar je lahko nemogoče navesti razloge, ki upravičujejo uporabo take izjeme v zvezi z dokumentom, ne da bi se razkrila vsebina dokumenta, s čimer bi se izjemi odvzel sam namen (glej idem, 60).

Kot je poudarilo Sodišče prve stopnje v združenih zadevah Franchet proti Komisiji (9) (T-391/03 in T-70/04), mora biti preizkus, potreben za obravnavo prošnje za dostop do dokumentov, specifičen. Po mnenju Sodišča, prvič, zgolj dejstvo, da se dokument nanaša na interes, ki je varovan z izjemo, ne more upravičiti uporabe te izjeme. Drugič, nevarnost posega v varovani interes mora biti razumno predvidljiva in ne zgolj hipotetična. Zato mora biti preučitev, ki jo mora institucija opraviti za uporabo izjeme, konkretna in mora biti razvidna iz obrazložitve odločbe. Konkreten in posamičen preizkus vsakega dokumenta je potreben tudi, kadar lahko institucija, tudi če je jasno, da se prošnja za dostop nanaša na dokumente, za katere velja izjema, samo na podlagi takega preizkusa oceni možnost, da se prosilcu odobri delni dostop na podlagi člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001. V zvezi s tem se zdi, da presoja dokumenta glede na kategorije in ne na podlagi njegove dejanske in konkretne vsebine ni zadostna, saj mora preučitev, ki se zahteva od institucije, tej omogočiti, da konkretno presodi, ali se uveljavljana izjema dejansko uporablja za celotno vsebino dokumenta ali le za njegove dele(10).

Kadar institucija zavrne dostop do dokumenta s sklicevanjem na izjemo iz člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001, zgoraj navedena načela med drugim pomenijo, da:

(i) dejstvo, da je zadevni dokument opomba, ki vsebuje mnenja, samo po sebi ne more upravičiti uporabe izjeme, na katero se sklicuje (11);

(ii) v odločbi o zavrnitvi dostopa mora biti vsaj načeloma jasno naveden predmet postopka odločanja iz točke (12).

1.4 V obravnavanem primeru je Komisija pritožniku zavrnila dostop do obvestila z dne 15. novembra 2004, ki ga je njen generalni sekretar poslal generalnemu direktorju OLAF, na podlagi izjeme iz člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001. V zvezi s tem je Komisija navedla naslednje argumente:

(i) Obvestilo se je nanašalo na organizacijska vprašanja med uradom OLAF in drugimi službami Komisije ob upoštevanju neodvisnosti preiskav, ki jih izvaja urad OLAF. V zvezi s temi vprašanji je bilo obvestilo del notranje izmenjave informacij.

(ii) Objava obvestila bi razkrila vsebino notranjih posvetovanj, opravljenih v zvezi z notranjimi organizacijskimi vprašanji, in preprečila prosto izmenjavo mnenj znotraj Komisije.

(iii) Za notranji postopek odločanja je nujno, da lahko generalni sekretar, generalni direktorati in vse službe Komisije prosto izmenjujejo mnenja, ne da bi bilo treba že pri tem upoštevati možnost, da bodo njihova stališča objavljena. V zvezi s tem je treba poudariti, da bi lahko ista postopkovna vprašanja imela vlogo tudi v prihodnjih preiskavah urada OLAF.

1.5 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da ti argumenti nakazujejo predvsem na to, da člen 4(3)(ii) vzpostavlja ali bi bilo treba šteti, da vzpostavlja "prostor za razmislek" za vse notranje postopke odločanja. Vendar, kot je varuh človekovih pravic že imel priložnost poudariti (13), člen 4(3)(ii) izrecno določa, da se „dokumenti, ki vsebujejo mnenja za notranjo rabo“, razkrijejo, razen če institucija dokaže, da bi to resno oslabilo njen postopek odločanja. Resna škoda, ki jo mora Komisija dokazati, da bi bila upravičena zavrniti dostop, ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da zadevni dokument vsebuje mnenja za notranjo rabo, saj člen 4(3)(ii) natančno določa, da morajo biti taki dokumenti načeloma dostopni. Zgoraj navedeni argument Komisije bi torej tej določbi odvzel ves pomen.

1.6 Trditve Komisije, ki se nanašajo posebej na razpravo o "organizacijskih vprašanjih", je treba šteti za neustrezne tudi zato, ker (i) niso jasno opredelile predmeta ustreznega postopka odločanja in (ii) bi sprejetje razlogovanja Komisije dejansko pomenilo, da bi člen 4(3)(ii) zajemal celotno kategorijo notranjih razprav, tj. vse notranje razprave, ki vključujejo "organizacijska" vprašanja. Glede na zgoraj navedena načela za uporabo Uredbe 1049/2001 to ne bi bilo združljivo z Uredbo.

1.7 Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic menila, da razlogi, ki jih je Komisija navedla za izpodbijano zavrnitev, ne podpirajo ustrezno te zavrnitve in uporabe izjeme iz člena 4(3)(ii) Uredbe 1049/2001 za zahtevani dokument. Zato bi lahko izpodbijana zavrnitev dostopa do zadevnega dokumenta pomenila nepravilnost.

Odgovor Komisije na predlog sporazumne rešitve

Komisija je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev podala naslednje pripombe:

Dokument, do katerega je pritožnik zahteval dostop, je obvestilo z dne 15. novembra 2004, ki ga je generalni sekretar poslal generalnemu direktorju OLAF v zvezi s preiskavo OLAF v zadevi OF/2002/0356, ki je bila odprta na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik. To obvestilo se ne nanaša na vsebino preiskave, temveč na postopkovne zadeve, in je del redne izmenjave informacij med generalnim sekretarjem in generalnim direktorjem, ki sta vključena v memorandum o soglasju v zvezi z informacijami, ki jih je treba izmenjati v zvezi s preiskavami urada OLAF.

Ta zahtevani dokument vsebuje mnenje generalnega sekretarja o vprašanju, ki ga je izpostavil generalni direktor urada OLAF v zvezi z ravnanjem z zaupnimi informacijami, povezanimi s primerom, na splošno. Komisija meni, da bi razkritje tega dokumenta oviralo notranje razprave o delovnih dogovorih med uradom OLAF, člani Komisije, drugimi službami Komisije in nadzornim odborom.

Zato je bil zahtevani dokument označen kot dokument z oznako „EU Restricted“ in razposlan omejenemu številu oseb na podlagi potrebe po seznanitvi.

Komisija je vztrajala pri svojem stališču, da se uporablja izjema iz člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001 in da ni dokazov o prevladujočem javnem interesu, ki bi upravičevali razkritje zahtevanega dokumenta.

Zato je Komisija obžalovala, da ne more sprejeti predloga varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev.

Pripombe pritožnika na odgovor Komisije

Pritožnik se je v svojih pripombah na odgovor Komisije na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev skliceval na svoje prejšnje pripombe.

ODLOČBA

1 Trditev o neupravičeni zavrnitvi razkritja dokumenta

1.1 Zadeva se je nanašala na zavrnjeno prošnjo za dostop javnosti do obvestila z dne 15. novembra 2004, ki ga je generalni sekretar Evropske komisije poslal generalnemu direktorju OLAF. Obvestilo se je nanašalo na notranjo preiskavo urada OLAF o morebitnih finančnih nepravilnostih v Komisiji.

1.2 Varuh človekovih pravic je 20. februarja 2007 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve, kot je predstavljeno zgoraj v opisu tega predloga. Varuhinja človekovih pravic je predlagala, naj Komisija ponovno preuči svojo zavrnitev dostopa do zadevnega posebnega dokumenta in omogoči dostop do njega, razen če se na podlagi Uredbe št. 1049/2001 sklicuje na veljavne, ustrezne in posebne razloge, da tega ne stori.

1.3 Komisija je v repliki v bistvu ponovila (nezadostne) razloge, ki jih je že navedla v podporo svoji izpodbijani zavrnitvi.

1.4 Glede na navedeno varuh človekovih pravic vztraja pri svojih ugotovitvah, da izpodbijana zavrnitev dostopa do zadevnega dokumenta pomeni nepravilnost.

1.5 Varuh opozarja, da je v tem primeru že podal obrazložen predlog sporazumne rešitve. Poleg tega ugotavlja, da je obravnaval veliko število pritožb, ki jih je pritožnik vložil proti Komisiji. Ti primeri kažejo na splošnejši in intenzivnejši spor med njima, v okviru katerega je institucija odločno stala ob strani in vztrajala pri svojih (pogosto načelnih) stališčih, tudi če jih varuh človekovih pravic na podlagi utemeljene analize ni štel za upravičena. Varuh človekovih pravic prav tako obžaluje, da zaradi intenzivnosti tega spora med Komisijo in pritožnikom ter prekinitve komunikacije, ki jo ta spor pomeni, v praktične namene ni bilo mogoče doseči razumne rešitve v zvezi s to pritožbo. Glede na navedeno in ob upoštevanju načina, kako je Komisija v okviru te preiskave obravnavala razlago in uporabo izjeme iz člena 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001, se varuhu človekovih pravic ne zdi primerno nadalje obravnavati zadeve s pripravo osnutka priporočila v zvezi s primerom nepravilnosti, ugotovljenim v točki 1.4 tega sklepa. Varuh človekovih pravic bo zato v nadaljevanju podal pomembno kritično pripombo.

2 Obravnava pritožnikove začetne prošnje s strani Komisije - tretji dokument

2.1 Ta ocena se nanaša na naslednji trditvi pritožnika:

1. Pritožnik trdi, da je Komisija nepravilno odgovorila na njegovo prošnjo za dostop do obvestila generalnega sekretarja z dne 15. novembra 2004, naslovljenega na direktorja OLAF.
2. Pritožnik zatrjuje nepravilnosti v zvezi z odločitvijo Komisije, da bo njegovo elektronsko sporočilo z dne 26. februarja 2005 obravnavala kot novo prošnjo za dostop do dokumentov.

Te trditve se nanašajo na dejstva in korespondenco, ki jih je mogoče povzeti na naslednji način:

V skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov je pritožnik vložil prošnjo za dostop do določenega dokumenta in vseh dokumentov, ki spadajo v določeno kategorijo dokumentov, in sicer „vse druge opombe“, ki jih je generalni sekretar podal „v zvezi z notranjo preiskavo [OLAF] OF/2002/0356“.

Komisija je v odločbi o zavrnitvi dostopa javnosti navedla zadevne dokumente, in sicer navedeni dokument in dva dokumenta, ki po njenem mnenju spadata v kategorijo dokumentov, na katere se sklicuje pritožnik.

Pritožnik je nato vložil potrdilno prošnjo.

Komisija je v svoji odločitvi o potrdilni prošnji pritožnika obravnavala le navedeni dokument in enega od dveh dokumentov, za katera je bilo prvotno ugotovljeno, da spadajo v kategorijo, na katero se sklicuje pritožnik.

Pritožnik ni razumel, zakaj "tretji dokument" ni bil obravnavan, zato se je obrnil na Komisijo.

Komisija je pritožnika obvestila, da po njenem mnenju tretji dokument navsezadnje ne spada v zgoraj navedeno kategorijo dokumentov, na katere se sklicuje pritožnik. Komisija se je zato za odgovor na njegovo potrdilno prošnjo odločila, da tretjega dokumenta sploh ne bo obravnavala. Namesto tega se je odločila registrirati novo prošnjo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s tretjim dokumentom.

V tej preiskavi je Komisija ohranila pravilnost svojega načina ravnanja in navedla, da „najbolje ohranja pritožnikove pravice“.

2.2 Jasno je, da je odločitev Komisije o pritožnikovi začetni prošnji za dostop z dne 8. decembra 2004 opredelila zadevni dokument, kot ga je zahteval pritožnik, in vsebovala oceno, ali bo dostop do tega dokumenta odobren. Pritožnik je nato v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 uveljavil svojo pravico do vložitve potrdilne prošnje zoper odločitev Komisije, da ne odobri dostopa do zadevnega dokumenta.

Komisija je morala v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 1049/2001 pravočasno sprejeti obrazloženo odločitev o potrdilni prošnji. Zgolj dejstvo, da si je Komisija morda premislila o tem, ali zadevni dokument spada v okvir pritožnikove prvotne prošnje, pritožnika ni razbremenilo zgoraj navedene dolžnosti in ni moglo upravičiti njegovega neizpolnjevanja zgoraj navedene zahteve in njegove poznejše odločitve, da obravnava pritožnikov zadevni dopis z dne 26. februarja 2005 kot novo prošnjo za dostop. To je bil primer nepravilnosti in varuh človekovih pravic bo v nadaljevanju podal kritično pripombo.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednje kritične pripombe:

1. Razlogi, ki jih je Komisija navedla za izpodbijano zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta, ne podpirajo ustrezno te zavrnitve in uporabe izjeme iz člena 4(3)(ii) Uredbe 1049/2001. Izpodbijana zavrnitev dostopa do zadevnega dokumenta naj bi torej pomenila nepravilnost.
2. Varuh človekovih pravic glede na svoje ugotovitve v točki 2 zgoraj meni, da je bil način, na katerega je Komisija obravnavala pritožnikovo potrdilno prošnjo z dne 11. januarja 2005, v nasprotju z njegovo odločitvijo o zavrnitvi dostopa do zadevnega dokumenta in pritožnikovim ustreznim dopisom z dne 26. februarja 2005. To je bil primer nepravilnosti. Komisija bi se morala v prihodnje v podobnih primerih vzdržati uporabe tovrstne prakse.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Zaradi upravnega nadzora pritožnikov dopis prvotno ni bil evidentiran kot ločena pritožba. Varuh človekovih pravic se je pritožniku ustrezno opravičil.

(2) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43); Člen 4(3)(ii) določa: „Dostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“

(3) Člen 4(6) Uredbe št. 1049/2001 določa: „Če velja katera od izjem le za dele zahtevanega dokumenta, se preostali deli dokumenta objavijo.“

(4) Člen 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001 določa: „Dostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“(poudarek varuha človekovih pravic).

(5) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.

(6) Člen 4(3)(ii) Uredbe št. 1049/2001 določa: Dostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.

(7) Glej združene zadeve T-110/03, T-150/03 in T-405/03, Sison proti Svetu, ZOdl. 2005, str. II-1429, točka 45.

(8) Sodba v združenih zadevah Sison proti Svetu, T-110/03, T-150/03 in T-405/03, navedena zgoraj, točka 60.

(9) Združeni zadevi T-391/03 in T-70/04, Franchet proti Komisiji, ZOdl. 2006, str. II-2023, točke 115–117.

(10) Zgoraj navedeni združeni zadevi T-391/03 in T-70/04, Franchet proti Komisiji.

(11) Zadeva T-84/03, Turco proti Svetu, ZOdl. 2004, str. II-4061, točka 71.

(12) Varuh človekovih pravic ne izključuje možnosti, da bi v izjemnih primerih razkritje natančnega predmeta zadevnega postopka odločanja institucije prosilcu resno oslabilo ta postopek in s tem odvzelo izjemo samemu namenu. Če pa je pri pristojnem sodišču Skupnosti ali pri varuhu človekovih pravic vložena ničnostna tožba ali pritožba zoper zavrnitev, ki sproži takšno vprašanje, ustreznih informacij ni mogoče zamolčati pred sodiščem ali varuhom človekovih pravic, če je treba pristojnost sodišča ali varuha človekovih pravic za pregled izvajati smiselno.

(13) Glej odločbo varuha človekovih pravic o pritožbi 1874/2003/GG z dne 14. decembra 2004, točka 2.9.